ZPIZ-1 člen 102, 103.. ZZRZI člen 40.. ZDR-1 člen 116, 116/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - invalid - mnenje komisije
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče dolžno upoštevati mnenje Komisije. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da Komisija ni podala pravilnega mnenja, saj je napačno ugotovila, da bi morala tožena stranka pred podajo obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, preveriti možnosti zaposlitve tožnika pri drugih delodajalcih. Tožena stranka je Komisiji predložila tudi prošnje za zaposlitev tožnika in negativne odgovore, kar je razvidno iz izjave o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tako postopek izpeljala skladno z določbami 116. člena ZDR-1, 102. in 103. člena ZPIZ-1 ter 40. člena ZZRZI, sodišče pa pri odločitvi ni vezano na mnenje Komisije, saj se njegova pravilnost preveri v sodnem postopku.
ZDR-1 člen 44.. ZJU člen 5.. ZObr člen 88.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
premestitev - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razveljavitev sodbe - dejansko delo
Za presojo utemeljenosti zahtevka za plačilo po dejanskem delu je bistveno vprašanje, ali je tožnica v vtoževanem obdobju (od 18. 6. 2019 dalje) dejansko opravljala dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta „analitik VII/2-I“. Pri tem je pomemben tako formalno predviden opis del in nalog višje vrednotenega delovnega mesta, kot tudi njihovo dejansko izvajanje. Sodišče prve stopnje je zaključek o tem, da so tožničine naloge po zahtevnosti presegale naloge njenega delovnega mesta, sprejelo zgolj upoštevaje opis del in nalog v sklepu z dne 10. 6. 2019, čeprav je tožena stranka pravočasno zatrjevala, da je bila tožnica s sklepom z dne 21. 10. 2019 z dnem 1. 11. 2019 premeščena na delovno mesto „analitik VII/2-II“ v Oddelek D.. Na tem delovnem mestu je po trditvah tožene stranke skladno opravljala tudi naloge v zvezi z vnašanjem podatkov v evidenco nepremičnin, trga nepremičnin in ... evidenco, ter naloge v zvezi s spremljanjem vpisa kupcev v zemljiško knjigo, za katere je sodišče prve stopnje (po primerjavi z opisom del in nalog v sklepu z dne 10. 6. 2019, v katerem naloga vodenja evidenc ni bila določena) ugotovilo, da po zahtevnosti presegajo naloge tožničinega delovnega mesta. Navedbe tožene stranke o tem, da je bila naloga vodenja evidenc formalno določena v opisu njenih del in nalog v sklepu z dne 21. 10. 2019, bi zato lahko bile odločilne in bi se sodišče prve stopnje do njih moralo opredeliti, ker tega ni storilo, pa je podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotna. Dejstvo, da toženec o prometni nesreči ni obvestil policije, samo po sebi ne more predstavljati razloga za izgubo zavarovalnih pravic. Zaradi enakega razloga neobvestitve policije ni mogoče enačiti z izmikanjem preiskavi oziroma odklonitvijo možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti, ki v skladu s točko 4.d prvega odstavka 12. člena Splošnih pogojev ustvarja domnevo, da je bil voznik pod vplivom alkohola. Izmikanje preiskavi je pravni standard, katerega konkretno vsebino je treba prilagoditi okoliščinam posameznega primera.
Tisti, ki navideznost pogodbe uveljavlja in želi doseči, da taka pogodba nima učinkov, mora ponuditi zadostne razloge za zaključek, da sta oba s pogodbenikom želela nekaj drugega in ne tistega, kar je navedeno v pogodbi.
zahtevek na izpraznitev stanovanja - aktivna legitimacija - skupni lastniki - solastniki - preklic dovoljenja za uporabo - sosporništvo - nujno sosporništvo
Skupni lastniki lahko nasproti tretjim varujejo lastninsko pravico le v celoti in na celi stvari. Zato pritožba zmotno meni, da bi moral imeti tožnik soglasje bivše žene za vložitev tožbe z izpraznitev in izročitev stanovanja. V sodni praksi je utrjeno stališče, da na aktivni strani ni nujnega sosporništva. V postopku, v katerem skupni lastnik zahteva varstvo lastninske pravice na celi stvari, skupni lastniki niso nujni sosporniki.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00053053
ZPP člen 286, 286/3. OZ člen 91, 92, 1051, 1051/1.
ničnost - ničnost poroštvene pogodbe - osebni stečaj - pravočasnost navedb - prekluzija navajanja novih dejstev - odgovornost zaradi ničnosti pogodbe - poravnava - pripoznava dolga - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Določba tretjega odstavka 286. člena ZPP omogoča, da sodišče upošteva tudi tiste navedbe, ki so podane po prvem naroku za glavno obravnavo, če takšna dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora.
Pravilna je ugotovitev, da mora sodišče na ničnost poroštvene pogodbe paziti tudi po uradni dolžnosti ves čas postopka (92. člen OZ), zato navedb – četudi podanih po prvem naroku – ni moglo prezreti.
V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da (ob upoštevanju prej omenjene pravne podlage) glede regresne tožbe zavarovalnice zadostuje, da slednja v njej trdi in ponudi dokaze, da je bila zavarovalna pogodba kršena in kako ter da je izplačala odškodnino in koliko (tožba s takšnimi trditvami je sklepčna).
ZDR-1 člen 33, 34, 34/1, 85, 85/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4. ZPP člen 142.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela - hujša kršitev delovne obveznosti
Glede na to, da se pri toženi stranki elektronski sistem za prijavo in odobritev dopusta uporablja že od februarja 2017 dalje, je zaključek sodišča prve stopnje v točki 11 obrazložitve, da je bil tožnici ta sistem dobro poznan, pravilen. Tako bi tožnica morala vedeti, da prijave dopusta ni podala pravilno, ker ni prejela obvestila o odobritvi odsotnosti z dela na svoj elektronski naslov in v svojo pisarno. To bi lahko preverila tudi od doma, saj je imela urejen oddaljen dostop do svoje službene pošte. Poleg tega pa se od vsakega povprečno skrbnega delavca pričakuje, da pred koriščenjem dopusta preveri, ali mu je odsotnost iz tega naslova odobrena.
Sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica s svojim ravnanjem kršila temeljno obveznost iz določbe 33. člena ZDR-1, da opravlja delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katero je sklenila pogodbo o zaposlitvi, saj za izostanek z dela ni imela opravičenega razloga, kršila pa je tudi določbo prvega odstavka 34. člena ZDR-1, ker ni upoštevala zahtev in navodil delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Kršitve delovnih obveznosti je storila najmanj iz hude malomarnosti, zato je podan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ugotovilo pa je tudi, da je tožena stranka tožnici utemeljeno očitala kršitev po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj tožnica v obdobju od 29. 6. 2020 do 6. 7. 2020 najmanj pet dni ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa delodajalca ni obvestila, čeprav bi to morala in mogla storiti.
dosega nadomestnega dejanja - nadomestno dejanje po izvršilnem naslovu - način izpolnitve obveznosti - odgovor na odgovor - stroški dolžnika
Dolžnik je sam prostovoljno izpolnil tisto, za kar je bil upnik v sklepu o izvršbi pooblaščen, da stori. V zvezi z odvodnjavanjem je v izvršilnem naslovu in nato v sklepu o izvršbi namreč določen način ureditve odvodnjavanja (izpolnitveni način), t. j. le odstranitev cevi z upnikovega zemljišča.
ZIZ sicer res izrecno ne določa, da je upnikov odgovor na ugovor dolžniku treba poslati v izjavo, navedeno mora sodišče storiti le, kadar je to potrebno zaradi zagotavljanja dolžnikove pravice do izjave. Upnikovo vztrajanje pri izvršbi ni bilo neutemeljeno že na prvi pogled. V odgovoru na ugovor je namreč navajal dejstva, ki bi lahko bila pravno pomembna za odločitev, sodišče pa je dolžnika nato pozvalo, da se o vlogi upnika izjavi. Da dolžnikova izjava glede na upnikov odgovor na ugovor niti ni bila nujna, se je izkazalo šele naknadno, ob vsebinski obravnavi ugovora. Obveznost je prostovoljno izpolnil dolžnik ter upnik niti ne zatrjuje, da jo je izpolnil on sam na podlagi pooblastila v sklepu o izvršbi. Dolžniku je zato neutemeljeno povzročil stroške odgovora na njegov odgovor na ugovor.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00051942
ZZZDR člen 105, 105/1, 105/3. DZ člen 290. ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
spor iz družinskih razmerij - zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - skupno varstvo in vzgoja otroka - skupno starševstvo - veljavnost zzzdr - Družinski zakonik (DZ) - skrb za varstvo in vzgojo - obseg in način izvajanja stikov - ureditev razmerij med starši in otroki - razporeditev iz kraja v kraj - korist mladoletnega otroka - kriteriji za presojo otrokovih koristi - določitev stikov med počitnicami - preživljanje otroka - potrebe otroka in zmožnosti staršev - stroški življenjskih potreb otroka - preživninske obveznosti obeh roditeljev - medsebojni dogovor strank - prispevek staršev - načelo enakovrednosti - visoke preživninske zmožnosti staršev - porazdelitev bremena preživljanja - otroški dodatek - posebna davčna olajšava za otroka - začasna ureditev spornega razmerja - ogroženost otroka - določitev vrtca - kršitev obveznosti - denarna kazen - spremenjene okoliščine - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dokazna ocena - celovita in prosta presoja dokazov
Sodna praksa ni enotna o vprašanju, ali se 290. člen DZ, po katerem se postopki, začeti pred uveljavitvijo DZ, dokončajo po določbah ZZZDR, nanaša le na procesne določbe v prej veljavnem zakonu ali podaljšuje tudi uporabo njegovih določb materialnopravne narave.
Jezikovna razlaga določb prvega in tretjega odstavka 105. člena ZZZDR podpira razumevanje, da je zaupanje v skupno varstvo in vzgojo dopustno le, če se starši o tem sporazumejo. Že pred sprejetjem DZ so se pojavili dvomi o skladnosti ureditve s koristjo otroka kot temeljnim vodilom za urejanje vseh zadev, ki se tičejo otroka. Kot je navedeno že v izpodbijani sodbi, je navedeno vodilo vgrajeno tako v Konvencijo ZN o otrokovih pravicah kot v Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Z ZZZDR-C je bilo vneseno tudi v ZZZDR. V 5.a členu je zakonodajalec k skrbi za otrokovo korist zavezal tako starše kot oblastne organe. Pojem koristi otroka je tudi vsebinsko opredelil. V drugem odstavku navedenega člena je tako določeno, da starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka ob upoštevanju njegove osebnosti in želja. Ker gre za temeljno vodilo v vseh postopkih, ki se tičejo otroka, ga je treba upoštevati tudi pri razlagi 105. člena ZZZDR. Navedena določba tako le navidezno ureja primer, ko je nestrinjanje enega od staršev (ali obeh), da se otrok zaupa v skupno varstvo in vzgojo, v nasprotju z otrokovo koristjo. Ob upoštevanju nedvoumnega namena določbe, da se tudi v primeru ločenega življenja staršev poskrbi za otroka, kot terja njegova korist, se lahko določba nanaša le na situacije, ko je za otroka najbolje, da se zaupa enemu od staršev.
Oče in mati sta sposobna za starševsko sodelovanje ali vsaj za uspešno paralelno starševsko skrb.
Vsak od staršev je zmožen vsaj dogovarjanja, potrebnega za uspešno paralelno starševsko skrb, morda pa tudi za še več sodelovanja v skrbi za hčer. Ali bosta to zmožnost udejanjila in prenesla v njun odnos s hčerjo, na kakšen način, v kakšnem obsegu in v kakšni časovni dinamiki, je seveda odvisno od njiju. Ob upoštevanju tega, da sta uspela podpreti hčer na tak način, da se je prilagodila novi situaciji in ohranila povezanost z obema, je utemeljeno pričakovati, da bosta tako ravnala še naprej. Pričakovati je, da se bosta pomirila s prenehanjem partnerske zveze, uvidela, da lahko vsak od njiju doprinese k hčerinemu odraščanju, in zaupala, da tudi drugega od staršev v njegovih ravnanjih vodi hčerina dobrobit ter mu v tej luči (tako kot sebi) dopustila tudi morebitne napake.
enotna odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode - spolna zloraba - vezanost civilnega sodišča na obsodilno kazensko sodbo - deljena vzročnost - kršitev dostojanstva
Kljub temu, da je praviloma treba posamezne oblike škode, ki izvirajo iz istega škodnega dogodka, obravnavati ločeno in za vsako posamezno škodo odmeriti samostojno denarno odškodnino, pa po stališču naslovnega sodišča izjemnost obravnavanega primera, kjer v tem prihaja do prepletanja tožničinega trpljenja ter do pogojevanja enega trpljenja z drugim, kot je nazorno razvidno že iz zgornje obrazložitve, narekuje odmero enotne odškodnine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VSL00050532
ZOPNI člen 5, 5/2, 17a, 26, 34, 34/1. ZMZPP člen 18, 49.
premoženje nezakonitega izvora - odvzem premoženja nezakonitega izvora - pasivna legitimacija - premoženje v tujini - izvor premoženja - mednarodna pristojnost - pristojnost slovenskega sodišča - atrakcija pristojnosti - obrnjeno dokazno breme - prenos premoženja - ožje povezane osebe - materialno procesno vodstvo - skrbnost odvetnika kot pooblaščenca - nedovoljena pritožbena novota
Zaradi ugotovitvenega dela zahtevka je pravilno, da je s tožbo zajeta tudi oseba, ki je primarni pridobitelj premoženja, tudi če je premoženje pred tem že odsvojila na ožje povezano osebo. Prvi toženec je namreč imel status osumljenca v predkazenskem postopku in zoper njega se je začela finančna preiskava. Kot tak je oseba, najtesneje povezana z vprašanjem nezakonitosti izvora premoženja in je pasivno legitimirana zaradi tega, ker mora sodba vsebovati tudi ugotovitveni del, da je premoženje nezakonitega izvora.
V skladu s sodno prakso pristojnost sodišča Republike Slovenije ni izključena samo zaradi tega, ker se stvar nahaja na ozemlju druge države. V postopku po ZOPNI ne gre za klasičen civilnopravni spor glede lastninske pravice na stvari, ampak po vsebini za oblastveni akt, s katerim se odvzame premoženje nezakonitega izvora. Zaradi podane pasivne legitimacije prvega toženca, ki je slovenski državljan s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, je pristojnost slovenskega sodišča podana.
Tožeča stranka je toženo konkretno opozorila na pomanjkljivo trditveno podlago. Zato je treba šteti, da sta bila na pomanjkljivost trditev toženca opozorjena že na podlagi teh navedb, zaradi česar ni mogoče slediti očitkom o kršitvi materialnega procesnega vodstva.
volja opustiti posest - motenje posesti - dejanska oblast nad stvarjo
Na podlagi dokazne ocene sodišča prve stopnje (točka 11. obrazložitve), ni mogoče prepričljivo pritrditi, da je tožnica nedvoumno izrazila voljo po opustitvi posesti niti, da je posest dejansko opustila.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in odpravo sklepov tožene stranke o izbiri in imenovanju kandidata na prosto delovno mesto ravnatelj z dne 13. 5. 2019 in dne 5. 6. 2019. Pravilno je zaključilo, da ni bil kršen za izvedbo razpisa določen postopek.
ZPP člen 190, 190/2, 205, 205/1-3. ZGD-1 člen 580, 580/6, 591, 591/3-2.
prekinitev postopka po samem zakonu - pripojitev - sklep o nadaljevanju postopka - univerzalno pravno nasledstvo - odstop terjatve med pravdo - privolitev tožene stranke - vstop stranskega interevenienta v pravdo
Z vpisom pripojitve v sodni register prevzeta družba preneha, zato so v postopku nastopile okoliščine, zaradi katerih je postopek prekinjen. Postopek se prekine po samem zakonu in zato izdaja sklepa ni potrebna.
Odstop terjatve, ki je predmet pravde, med pravdo ni ovira, da se pravda med istima pravdnima strankama ne konča o istem predmetu spora. Ker pa pridobitelj terjatve kot tožeča stranka lahko nastopi samo, če v to privolita obe stranki in tožena stranka v pritožbi ne trdi, da bi tako privolitev dala, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da družba C., d. o. o., vstopi v pravdo kot stranski intervenient na strani tožeče stranke.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 98, 100, 100/1, 100/3, 103.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - presežni delavec - kolektivni odpust
Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena v odseku izvršb na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 2. 2019 na delovnem mestu "referent" za nedoločen čas in s polnim delovnim časom. Tožena stranka ji je 6. 12. 2019 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki jo tožnica izpodbija v tem sporu. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje iz odpovedi izhaja, da je v odseku izvršb zaradi uvedbe novega informacijskega sistema E. 1. 9. 2019 prišlo do zmanjšanja potreb po delu treh delavcev, tožnica pa je bila na podlagi kriterijev za izbiro presežnih delavcev na prvem mestu med presežnimi delavci.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00050290
KZ-1 člen 90, 90/1, 90/1-5, 91, 91/3, 196, 196/1.. ZKP člen 367, 386, 391.. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - zakonski znaki kaznivega dejanja - zastaranje kazenskega pregona - zastaralni rok - kolektivno kaznivo dejanje - zadržanje zastaranja kazenskega pregona - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - materialni rok - dokazna ocena - direktni naklep - pritožba oškodovanca
Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo najprej preizkusilo po uradni dolžnosti, in sicer ali je bil obdolženki kršen kazenski zakon v vprašanju, ali ni kazenski pregon zastaral. V konkretnem primeru gre za obravnavo kolektivnega kaznivega dejanja, za katerega je značilna ponavljajoča se kriminalna dejavnost. Zastaranje kazenskega pregona začne teči od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne kontinuirane kriminalne dejavnosti. Zastaralni rok očitanega kaznivega dejanja znaša na podlagi 5. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 šest let, saj je po prvem odstavku 196. člena KZ-1 predpisana kazen zapora do enega leta. Zastaranje očitanega kaznivega dejanja bi zato nastopilo 18. 9. 2021. Vendar pa je v zvezi z zastaranjem potrebno upoštevati Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (Ur. l. RS št. 36/2020 z dne 28. 3. 2020); z veljavnostjo od 29. 3. 2020 dalje; v nadaljevanju ZZUSUDJZ), ki je v 3. členu urejal tek rokov v sodnih zadevah, pri čemer je v drugem odstavku 3. člena predpisal, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Po večinski, zaenkrat dostopni sodni praksi, se kot pravilnejša nakazuje razlaga, da se navedena zakonska določba glede zadržanja teka rokov v nenujnih zadevah nanaša tako na procesne kot tudi na materialne roke, kamor spada tudi rok za zastaranje kazenskega pregona; situacijo v času epidemije, ko so sodišča poslovala v omejenem obsegu in so naroke opravljala v nujnih zadevah, je mogoče razumno navezati na določbo tretjega odstavka 91. člena KZ-1, ki predpisuje, da zastaranje ne teče v času, ko se pregon po zakonu ne sme začeti ali nadaljevati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ZZUSUDJZ začel veljati 29. 3. 2020 in je veljal do 31. 5. 2020 (64 dni, upoštevaje sklep Vlade Republike Slovenije o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni COVID-1, ki je začel veljati 1. 6. 2020). Upoštevaje razlago, da zastaranje kazenskega pregona zoper obdolženo A. A. zaradi očitanega kaznivega dejanja ni teklo v času od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020 (zadržanje zastaranja kazenskega pregona), bi torej šestletni zastaralni rok, glede na opis kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi, potekel šele 20. 10. 2021.
Dokazovanje z novim izvedencem, kot to v tej zadevi terja pritožba, pa ni potrebno takrat, če sodišče ugotovi, da sta izvid in mnenje izvedenca popolna in prepričljiva ter v skladu z dejanskimi okoliščinami, ki so potrjene tudi z drugimi dokazi, ki jih sodišče izvede.