Zaradi odsotnosti lastnoročnega podpisa zakonitega zastopnika prvega tožnika, ki je bistvena sestavina tožbe, je tožba prvega tožnika ostala nepopolna. Zato jo je sodišče na podlagi četrtega odstavka 108. člena ZPP in drugega odstavka 31. člena ZUS-1 zavrglo.
Odločba z 2. 3. 2023, ki jo je tožnica brez dvoma prejela 16. 3. 2023, je dokončni upravni akt, ki bi se lahko samostojno izpodbijal pred tem sodiščem. S to odločbo je namreč tožena stranka spremenila Odločbo Zavoda in odločila o upravičenju mladoletne B. B. do brezplačne oskrbe v CUDV D. in CUDV E. Če se tožnica s to odločbo ni strinjala, bi morala zoper njo pravočasno (t. j. pred iztekom 30-dnevnega prekluzivnega roka oziroma najkasneje do 17. 4. 2023) vložiti tožbo pred tem sodiščem. K takšnemu postopanju jo je pravilno napotila tudi tožena stranka v pouku o pravnem sredstvu v Odločbi z 2. 3. 2023, ki pa mu tožnica (pravočasno) ni sledila, saj je tožbo vložila šele 27. 10. 2023.
Dopolnilna odločba časovno gledano sledi predhodni izdaji druge odločbe, vsebinsko gledano pa se z njo odloči o vprašanjih, o katerih v že izdanih odločbah ni bilo odločeno, pa bi moralo biti. Določba 220. člena ZUP je torej podlaga za izdajo samostojne odločbe, s katero se odloči o še nerešenem zahtevku ali delu zahtevka tako, da je izrek te odločbe sam po sebi izvršljiv.
Pritožbo bi tožnici toženka morala vročiti v odgovor in ji določiti rok, v katerem bi se lahko seznanila s pritožbenimi razlogi in nanje odgovorila. S tem bi tožena stranka poskrbela, da bi bilo spoštovano načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Sodišče Dopolnilne odločbe ne more preizkusiti.
Tožnik ne prereka določno ugotovitve tožene stranke, da ni pojasnil, zakaj bi lahko s predlogom za dopustitev revizije uspel glede na pogoje iz 367.a člena ZPP. Pravilna je tako presoja tožene stranke, da tožnik ni izkazal verjetnih izgledov za uspeh.
Tožnici, za katero ni sporno, da ima status nevladne organizacije na področju ohranjanja narave, ki deluje v javnem interesu, je treba priznati pravico, da vloži tožbo zoper sporno odločbo, četudi v upravnem postopku ni bila udeležena kot stranka in niti kot stranski udeleženec.
Ni dvoma, da se dovoljenje za odvzem iz narave lahko izda le, če organ ugotovi, da je vlagatelj zahteve za izdajo dovoljenja dokazal obstoj razloga oziroma namena, zaradi katerega se sme dovoliti odvzem iz narave. V tem okviru je treba ugotoviti še, ali iz okoliščin izhaja, da bo ta namen lahko realiziral. Slednje je pomembno tudi za presojo drugega dela testa, tj. ali tega namena, zaradi katerega se dovoljuje izjema, ni mogoče doseči drugače.
Tožena stranka je namesto, da bi presojala, ali je javnost mogoče izobraziti o dejstvih, o katerih naj bi jo stranka z interesom seznanjala na drug način in ne s prikazovanjem človeške ribice v ujetništvu, odločala o tem, ali je človeško ribico (za namen prikazovanja javnosti) mogoče pridobiti kako drugače, kot z odvzemom v naravi. To pa za odločitev sploh ni pravno relevantno. V tem delu je zato toženka zmotno uporabila predpis in relevantno dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovila.
Določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 se pri odmeri NUSZ za leto 2023 ne uporablja več, saj je bila po načelu lex posterior derogat legi priori razveljavljena že z začetkom veljave ZGO-1 (s 1. 1. 2003), ki je v drugem odstavku 218. člena kot kasnejši predpis drugače opredelil izjeme od odmere NUSZ. Določba drugega odstavka 218. člena ZGO-1, čeprav je bila s 1. 1. 2014 (to je z uveljavitvijo ZDavNepr) razveljavljena, pa se na podlagi odločitve Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 uporablja še naprej - vse dokler ne bo uveljavljena drugačna zakonska ureditev obdavčitve nepremičnin.
Ni sporno, da družba 2TDK ni ne v lasti SDH ne v upravljanju SDH. Navedeno pomeni, da družba 2TDK v smislu 4. točke 2. člena ZSDH-1 ni družba s kapitalsko naložbo države. To po presoji sodišča potrjuje pravilnost razlage, da ima tudi v drugem odstavku 39. člena istega zakona izraz „gospodarska družba s kapitalsko naložbo države“ enak pomen, kot je opredeljen v 4. točki 2. člena ZSDH-1, v katerem je govora samo o „družbi s kapitalsko naložbo države“.
Odločilno je tudi, da drugi odstavek 39. člena ZSDH-1 poleg tega, da na začetku uporablja izraz „gospodarska družba s kapitalsko naložbo države“, ko določa, da član nadzornega sveta SDH z njo ne sme biti v poslovnem razmerju, v nadaljevanju istega odstavka pri pojasnjevanju, kaj se šteje, da je poslovno razmerje, opredeljuje, da se za poslovno razmerje šteje vsak pravni posel razen poslov, v katerih so člani nadzornega sveta SDH /.../ odjemalci običajnih produktov in storitev „družbe, v kateri SDH ima ali upravlja kapitalsko naložbo“, po splošnih pogojih, ki veljajo za druge subjekte na trgu. Iz same določbe torej izhaja, da se nanaša le na družbe, v katerih SDH ima ali pa upravlja kapitalsko naložbo.
Tožnikova zaposlitev v RS od leta 2006 dalje je ena izmed bistvenih življenjskih aktivnosti na območju Slovenije, ki izkazuje njegovo materialno (ne le ozko ekonomsko) in socialno eksistenco ter poklicni interes njegovega dejanskega življenja v RS. Dejstvo je, da ima tožnik v Sloveniji izbranega zdravnika, opravljen izpit iz znanja slovenščine in tu zadovoljuje osnovne življenjske potrebe, torej ima osebni interes biti v Sloveniji.
Okoliščina, da ima tožnik v Srbiji polnoletno hčer (ki živi v Angliji) in ženo (s katero sta ločena) ne zadošča za ugotovitev, da tožnik ni trajno in tesno povezan z RS. Tožnena stranka tudi ni obrazložiila, zakaj naj bi imela ta okoliščina večjo težo od ostalih vrst tožnikovih interesov in njegovega dejanskega življenja v RS.
Sporno določbo petega odstavka 9. člena ZDajMV je treba brati v luči namena celotnega 9. člena ZDajMV, ki je v povečanju mobilnosti otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, oprostitev pa naj se nanaša na vozilo, s katerim se bo ta mobilnost zagotavljala, je treba v okoliščinah, ko je vozilo, ki je skupno premoženje zakoncev, registrirano le na enega od njiju (ker na oba glede na določbo prvega odstavka 28. člena ZMV-1 to ni mogoče), ta zakonec pa ima na naslovu, na katerem ima otrok iz 4. alineje prvega odstavka 9. člena ZDajMV prijavljeno stalno prebivališče, prijavljeno le začasno prebivališče, drugi zakonec pa stalno, razlagati tako, da lahko tudi ta slednji zakonec, na katerega sicer vozilo ni registrirano, uveljavlja oprostitev plačila letne dajatve.
Sodba SEU C-715/23 z dne 10. 7. 2025 ne sodi med dejanske okoliščine in dokaze, saj njena vsebina o značaju lekarniške dejavnosti ni dejstvo, temveč razlaga materialnega prava. Obrazložitev sodne odločbe po naravi stvari ni (novo) dejansko stanje. V tem pogledu sklicevanje na presojo SEU ne more voditi do obnove. Nepravilna uporaba prava že sama po sebi ni obnovitven razlog.
Vnos večje količine prepovedane droge v azilni dom, v danih okoliščinah, ko je tožnik predhodno že bil udeležen v pretepu s so-stanovalcem, je dejanje, ki terja najstrožji ukrep toženke, in ki ga z milejšim ukrepom po ZMZ-1 ni možno obvladovati. To je omejitev gibanja na Center za tujce. Slednje je nujno potrebno tako zaradi varstva osebne varnosti kot drugih primerljivih razlogov javnega reda v javni ustanovi - azilnem domu, kjer je s pravili določena ničelna toleranca do prepovedanih drog.
Tožena stranka vloge v primeru, če upravičenec ne predloži zahtevanih listinskih dokazil, ne sme zavreči, kar bi moral v primerljivi situaciji storiti v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZUP, temveč mora o vlogi vsebinsko odločiti na podlagi podatkov in dokazil, s katerimi razpolaga. Že na podlagi jezikovne razlage drugega odstavka 12. člena ZNISESČP v primerjavi z drugim odstavkom 67. člena ZUP je mogoče brez dvoma ugotoviti, da ZNISESČP v enaki procesni situaciji določa drugačno postopanje upravnega organa kot ZUP.
Dejstvo, da je tožnica ta dokument predložila po poteku roka, ki ji ga je tožena stranka postavila v predhodnem postopku ne pomeni, da tožena stranka te listine v ponovljenem postopku ne bi smela ali mogla upoštevati. Nasprotno, po razveljavitvi prvotnega sklepa o zavrženju je bil upravni postopek odločanja o tožničini zahtevi za verifikacijo stare devizne vloge ponovno odprt in tožena stranka bi morala v tem ponovljenem postopku odločiti v skladu s procesnimi pravili iz 12. člena ZNISESČP.
Za tožbo zaradi molka organa so izpolnjene vse procesne predpostavke iz 28. člena ZUS-1. Pritožba je bila namreč vložena 22. 3. 2016, do danes o njej ni bilo odločeno in je torej dvomesečni rok že potekel, tožnik pa je po izteku tega roka in pred vložitvijo tožbepri drugostopenjskem organu podal novo zahtevo,naj odloči o njegovi pritožbi.
Tožba zaradi molka drugostopenjskega organa je utemeljena. Za odločitev sodišča niti ni pomembno, ali je vloga za izdajo soglasja (o kateri odloča prvostopenjski organ) popolna ali ne. Pomembno je zgolj to, da je bila pritožba zaradi molka prvostopenjskega organa vložena, da o pritožbi, za katero toženka ne trdi, da bi bila pomanjkljiva, ni bilo odločeno in da toženka ni navedla nobenega razloga, zakaj v več letih o njej ni odločila.
BPP je namenjena uresničevanju pravice do sodnega varstva in jo je mogoče dodeliti le za postopke pred sodiščem oziroma za izvensodno reševanje sporov. Ker vložitev ovadbe to ni, tudi za pravni posvet pri odvetniku v zvezi s kazensko ovadbo dodelitev BPP ni mogoča.