Višje sodišče bi moralo obrazložiti, zakaj ocenjuje, da tožeča stranka s pritožbo in v njej navedeno sodno prakso ni uspela izpodbiti pravilnosti ocene sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje sodišč v skladu z do tedaj uveljavljenimi standardi v „korupcijskih zadevah“. Ker tega ni storilo, je utemeljen revizijski očitek, da ima sodba sodišča druge stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih in je tako podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
V primeru neupoštevanja varovankine izjave, da ne želi imeti nameščene posteljne ograjice, bi prišlo do kršitve pravice do svobode gibanja (32. člen Ustave) v povezavi s 35. členom Ustave, ki zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic.
Nepremičnina, kakršna je bila, bi se (glede na doslej znano) lahko uporabljala kot parkirišče. Navedeno ter postavljen denarni zahtevek, ki nujno že sam zase vsebuje tudi trditev o višini premoženjske izgube zaradi nezmožnosti uporabe, za sklepčnost po presoji vrhovnega sodišča zadošča. Strožja zahteva, ki bi stranki nalagala natančno razčlembo oz. izračun nadomestila zaradi nezmožnosti uporabe, bi nazadnje vodila v skrajnost, ko bi stranka morala s pomočjo strokovnjaka utemeljevati višino izgubljene koristi - kar bi od nje terjalo, da tožbi predloži predpravdno (privatno) izvedensko mnenje.
Takšna zahteva ne bi bila ekonomična, hkrati pa v ničemer ne bi prispevala k pravicam strank, da se v kontradiktornem postopku izjavijo tudi o strokovnih razčlembah, ki so predmet dokazovanja z izvedencem. To možnosti namreč lahko v celoti izčrpajo v okviru dokazovanja z izvedencem v samem postopku.
Ne glede na to, da je bila neravnina znatna, pa po drugi strani ni bila zakrita ter za tožnico tudi ne nepričakovana. Po tej poti je namreč tožnica redno hodila v službo in nazaj domov (pot so brez težav dnevno prehajati tudi številni drugi ljudje, približno 1.800 na dan) ter je za „stanje luknje“ vedela. Glede na to je sprejemljiv zaključek, da je tožničina pot iz službe do parkirišča še ustrezala pravnemu standardu normalne pohodne površine.
Vrhovno sodišče je na podlagi prvega odstavka 367. člena ZPP, v skladu s katerim lahko stranke vložijo revizijo zoper pravnomočno sodbo (ZUS-1 tega vprašanja ne ureja), sprejelo stališče, da je vlagatelj lahko tudi tožena stranka. Pogoj je, da ima za to pravni interes, torej, da si z revizijo lahko izboljša svoj pravni položaj. Za položaj tožene stranke v upravnem sporu, ki je predhodno kot oblastni organ v svojem postopku sprejela izpodbijano odločitev, je bistveno, da si v sodnem postopku prizadeva, da bi njena odločitev oziroma pravna stališča, na katerih temelji, bila presojena kot zakonita. V nasprotnem primeru – torej če ne uspe in je tožbi ugodeno, upravni akt odpravljen ter zadeva vrnjena v ponovni postopek – je v ponovljenem postopku vezana na pravnomočna pravna stališča Upravnega sodišča. Revizija je zato pravno sredstvo, s katerim tožena stranka temu nasprotuje.
Treba je zavrniti stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba, da so za presojo, ali se konkretna devizna vloga šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, poleg samega dejstva izvršenega prenosa na podlagi Zakona FBiH/97, kar med strankama ni bilo sporno, pomembne tudi okoliščine, v katerih je do prenosa prišlo (ki jih Upravno sodišče niti ne konkretizira). Revizijski ugovor zmotne uporabe materialnega prava je zato utemeljen. Na to ne more vplivati tožničin predlog v odgovoru na revizijo, naj se Vrhovno sodišče opredeli glede ustavnosti stališča, da so iz povračilne sheme izključene osebe že na podlagi dejstva, da so bile stare devizne vloge prenesene. Taka zahteva ni utemeljena, saj tožnica ne navaja konkretnih razlogov, ki bi lahko vzpostavili dvom v sprejeto stališče Vrhovnega sodišča, splošna razlaga pravice do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah pa za to ne zadošča. Tako tožnica ne utemeljuje niti, zakaj naj bi Republika Slovenija odgovarjala za izplačilo sredstev, ki so bila v skladu z zakonom druge države prenesena na drug račun in predvidena za uporabo v postopku privatizacije v tej državi (Federaciji BiH).
Revizija je bila dopuščena glede vprašanja ali protipravno ravnanje kršitve obveznosti po 12. in/ali 15. členu ZFPPod predstavlja temelj za splošno odškodninsko odgovornost na podlagi 131. člena OZ oziroma ali je lahko 131. člen OZ "drug zakon" iz četrtega odstavka 21. člena ZFPPod. Odgovor Vrhovnega sodišča je sledeč: Da, kršitev obveznosti po 12. in/ali 15. členu ZFPPod lahko predstavlja temelj za splošno odškodninsko odgovornost in da, 131. člen OZ je lahko "drug zakon" iz četrtega odstavka 21. člena ZFPPod, s pristavkom, da ga je treba uporabiti takšnega, kot je - torej v celoti, tudi upoštevaje 148. člen, ki predvideva odgovornost pravne osebe, ne pa njenega organa.
Za uspeh tožeče stranke bi bilo treba to določbo teleološko prebiti. To je bilo mogoče, ker je glede na izjemna dejstva primera podan samostojen civilni delikt toženca, pri čemer pravne kršitve presegajo tako golo opustitev ravnanj po ZFPPod, kakor tudi pojem poslovodenja ter je zato pravna podlaga obsodilne sodbe lahko 131. člen OZ.
S pravico do pozabe se označuje pravica osebe, da zahteva izbris določenih osebnih podatkov oziroma informacij, na podlagi katerih jo je mogoče identificirati. Učinek umika člankov v omejeno dostopen arhiv je skoraj enak izbrisu, saj se s takšnim tehničnim ukrepom lahko izključi pravica do informiranja pomembnega dela naključnih uporabnikov interneta in iskalcev aktualnih novic. Tudi za takšno omejevanje svobode izražanja in informiranja morajo zato obstajati utemeljeni razlogi.
Posameznik po izteku dogodka, zaradi katerega je bil relativna javna oseba, ne izgubi lastnosti javne osebe. V zvezi s tem dogodkom bo vedno ohranil tak status. Udeležbe v dogodku pač ne more izključiti za nazaj. Drugo pa je vprašanje, ali je po poteku tega dogodka upravičen do anonimnosti in varovanja osebnih podatkov. Odgovor nanj ni enoznačen in je odvisen od vsakokratnih okoliščin primera, zlasti pomena samega dogodka, vloge osebe v javnem življenju in siceršnjega njenega vedenja in nastopanja v javnosti, interesa javnosti do dostopa informacije v določenem času po preteku dogodka, vsebine in oblike objave.
Pretirana in v nasprotju s poslanstvom medijev bi bila zahteva, da sami sprotno, vsakodnevno preverjajo aktualnost svojih preteklih objav, so pa to dolžni zahtevo upravičene osebe in tedaj po potrebi tudi ustrezno ukrepati.
Glavna obravnava je v upravnem sporu namenjena tudi odločanju o tem, katere dokaze je treba izvesti za razjasnitev spornega dejanskega stanja. Zato izvedba glavne obravnave ni odvisna od presoje, katere dokaze je mogoče oziroma potrebno izvesti na glavni obravnavi, temveč je (tudi) to presojo treba opraviti prav na sami glavni obravnavi. Presoja, ali so izpolnjeni pogoji za izvedbo predlaganih dokazov na glavni obravnavi, po izrecnem stališču Ustavnega sodišča tako ni dopustni izjemni razlog, da bi Upravno sodišče odreklo izvedbo glavne obravnave.
Iz zakona izhaja, da je tudi ob podanih razlogih iz druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 stvar nadaljnje procesne odločitve Upravnega sodišča, ali bo odločilo na seji ali po izvedeni glavni obravnavi. Ker pa opustitev izvedbe glavne obravnave iz tam navedenih razlogov pomeni kršitev človekove pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave, Upravno sodišče navedene zakonske določbe ne sme (več) uporabiti kot podlago za odločanje na seji.
Tudi v upravnem sporu je treba strankam zagotoviti, da ob ustreznem materialnem procesnem vodstvu uresničijo svojo pravico do nadaljnjega navajanja dejstev in predlaganja dokazov skladno s 286. členom ZPP.
Opustitev izvedbe glavne obravnave zgolj zato, ker že v sami tožbi navedena dejstva ali dokazi niso dovoljeni ali upoštevni (kot to izhaja iz druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1), v to upravičenje strank iz ZPP nedopustno posega. Na prvem naroku za glavno obravnavo pa je tudi uresničljiva možnost Upravnega sodišča, da ob med strankama spornem dejanskem stanju samo odloči o tem, da bo izvedlo za odločitev pomembne dokaze, tudi če jih stranke niso predlagale (drugi odstavek 20. člena ZUS-1).
V upravnem sporu je treba dati stranki možnost, da se z morebitno pomanjkljivostjo dokaznih predlogov glede njihove substanciranosti seznani in jo tudi odpravi. Temu služi institut materialnega procesnega vodstva, v okviru katerega mora pred sprejetjem dokaznega sklepa na glavni obravnavi oziroma v pripravljalnem postopku v upravnem sporu sodnik zagotoviti razjasnitev navedene okoliščine.
Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja ne izvede glavne obravnave, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu in nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. V primeru, da so podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, da glavne obravnave ne izvede, pa mora to v svoji sodbi jasno in izrecno obrazložiti.