dopuščena revizija - objava v medijih - kaznivo dejanje nasilja v družini - kršitev osebnostnih pravic - pravica do zasebnosti - svoboda izražanja
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali lahko medij v primeru storitve kaznivega dejanja, ki izvira iz sfere družinskega nasilja, poroča o vzrokih in povodih za dejanje, če vzrok in povod za dejanje izvirata iz intimne sfere storilca in žrtve,
- ali je zakonita sodna odločba z abstraktnim prepovednim zahtevkom objavljanja, kot v konkretnem primeru, to je z naložitvijo prepovedi izdajatelju medija, da objavlja "nepreverjene podatke iz osebnega življenja",
- ali odločba, ki v izreku izdajatelju medija nalaga splošno prepoved objavljanja nepreverjenih podatkov iz osebnega življenja, pa pojma "nepreverjenih podatkov" ne konkretizira niti v izreku niti v obrazložitvi odločbe, nesorazmerno posega v svobodo izražanja po 37. členu Ustave RS, zlasti glede na določbo kodeksa novinarske etike, ki izrecno dopušča objavo nepotrjenih informacij, če je na njihovo nepotrjenost opozorjeno (5. točka Kodeksa),
- ali je izpodbijana sodna odločba pravilno tolmačila standard "povprečnega bralca" s (smiselno) ugotovitvijo, da gre za sovaščane A.
Neposrednemu oškodovancu pripada popolna odškodnina za premoženjsko škodo, ki jo utrpi s protipravnim ravnanjem povzročitelja, poleg škode zaradi zmanjšanja premoženja (navadna škoda) tudi škoda zaradi preprečitve povečanja njegovega premoženja (izgubljeni dobiček). Pri tem se kot izgubljeni dobiček upošteva dobiček, ki bi ga oškodovanec dosegel pri normalnem teku stvari, pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ni. Odškodnina zaradi izgubljenega dobička oškodovanca – samostojnega podjetnika posameznika, kakršno uveljavlja v obravnavanem primeru (zaradi poškodbe v prometni nesreči ni mogel izvršiti že prej dogovorjenega posla), gotovo sodi v ta okvir.
ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VS00033020
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 85, 85/1-a. ATSG člen 72, 72/1.
Vse države članice EU morajo tožeči stranki kot nosilki socialnega zavarovanja v Švici, odgovorni za dodelitev dajatev oškodovanki v prometni nesreči, ki jo je povzročila zavarovanka tožene stranke (slovenske zavarovalnice), priznati prevzem pravic oškodovanke kot prejemnice dajatev proti tretji osebi, torej toženi stranki, če je prevzem pravic predpisan po švicarskem pravu. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožeča stranka prevzela pravice oškodovanke po prvem odstavku 72. člena švicarskega zveznega zakona, ki ureja splošni del prava socialne varnosti (v nadaljevanju ATSG). Pravilno sta ugotovili, da je treba pravice tožeče stranke v razmerju do tožene stranke v obravnavanem primeru presojati po švicarskem pravu.
JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VS00033920
Splošni dogovor za pogodbeno leto 2017 (2017) člen 8, 8-1, 9, 9/3, 9/4.
javni sektor - plače javnih uslužbencev - kolektivna pogodba za javni sektor - aneks h kolektivni pogodbi - zdravstvena dejavnost - cena zdravstvenih storitev - kalkulacija cen - kršitev dogovora - povrnitev škode - Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - odškodninska odgovornost zavoda - dopuščena revizija
Pravilna razlaga Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017, da „če Vlada Republike Slovenije in reprezentativni sindikati javnega sektorja sprejmejo Aneks h kolektivni pogodbi v javnem sektorju, ki bi urejal spremembo višine plač v javnem sektorju, ali v primeru sprememb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju oziroma drugega predpisa, ki ureja to področje, se v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe“, ta določba zavezuje predvsem toženo stranko (Zavod za zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje) na način, da mora sama avtomatično priznati izvajalcem zdravstvene dejavnosti ustrezno višjo ceno njihovih programov in storitev.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - odškodninska tožba - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča
Zaradi zatrjevane protipravnosti pristojnega sodišča ni primerno, da bi to isto sodišče odločalo o odškodninski obveznosti Republike Slovenije iz tega naslova. Med druge tehtne razloge je tako mogoče šteti tudi zahtevo po objektivni nepristranskosti, ki je povezana s percepcijo strank in javnosti o nepristranskosti pristojnega sodišča.
ZPIZ-2 člen 191. ZVZD-1 člen 5, 12. ZPP člen 367a, 367a/1.
dopuščena revizija - povrnitev škode - odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - padec z višine - soprispevek delavca - Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) - regresni zahtevek zavoda
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali gre v konkretnem primeru toženi stranki, glede na ugotovljeno dejansko stanje o izvedenih pregledih delovne opreme, očitati opustitev izvajanja dolžnih ukrepov s področja zdravja in varstva pri delu,
- ali sta sodišči glede na okoliščine primera in obstoječo sodno prakso pravilno ovrednotili soprispevek delavca (delovodje) k nastali delovni nezgodi.
Čeprav je za pravilno uporabo teorije o adekvatni vzročnosti pomembno razlikovanje dveh sklopov vzročnih zvez, in sicer (1) vzročna zveza med dejanjem in škodnim dogodkom in (2) vzročna zveza med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode, ni dvoma, da morata biti dokazana oba sklopa vzročne zveze, in sicer vsaj z verjetnostjo, ki ustreza mejnemu pragu (zadostne) verjetnosti. Prospektivna analiza vzročnosti se ukvarja z vprašanjem, ali je dejanje, katerega vzročno povezanost s škodnim dogodkom presojamo, povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka, vendar pa se pri tem ne upošteva samo dejstva, da je do škodnega dogodka prišlo, ampak tudi verjetnost, da bi se podoben škodni dogodek zgodil tudi v drugačnih okoliščinah - to velja za oba sklopa vzročne zveze. Kadar vzroka ni mogoče ugotoviti z gotovostjo, se v sodni praksi najpogosteje uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti.
Za obravnavani primer res velja, da bi povzročitelj škode s svojim ravnanjem (izsiljevanjem prednosti) lahko povzročil smrt oškodovanca, a vendarle je oškodovanec v prometni nesreči utrpel le lahke poškodbe, katerih zdravljenje je bilo zaključeno v enem mesecu, umrl pa je 15 mesecev kasneje. Za odločitev je zato bistveno, ali je smrt sploh verjetna posledica škodnega dogodka oziroma drugače, ali je z zadostno verjetnostjo (ki ni gotovost) izkazano, da je smrt tožničinega očeta v vzročni zvezi s škodnim dogodkom (in temu predhodnim ravnanjem odgovorne osebe). Izvedenec je vpliv prometne nesreče na smrt tožničinega očeta označil kot kamenček v mozaiku vzrokov, ki so privedli do nastopa smrti, in tako vpliv opredelil kot minimalni, ni pa ga izključil. Takšen vpliv pa ne presega mejnega praga nadpolovične verjetnosti, da je bila prometna nesreča vzrok smrti tožničinega očeta.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da ni podana soodgovornost tožnika za nastalo škodo.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je amortizacija priznana kot strošek (odhodek), ki se (lahko) odbije (odšteje) pri izračunu izgubljenega dobička.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00036196
ZPP člen 8, 339, 339/1.
odškodninska odgovornost delavca - povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - kršitev metodološkega napotka - dokazna ocena
Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo sodišče druge stopnje, ni v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Argumentacija sodišča je deloma povsem splošna, brez skrbne in vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, brez kritične presoje tožnikovih ugovorov, predvsem pa brez celovite analize vseh okoliščin skupaj oziroma uspeha celotnega dokaznega postopka.
Sodišče (druge in tretje stopnje) odloča na podlagi trditev in dokazov, podanih v postopku pred sodiščem prve stopnje. S tem v zvezi velja tudi prekluzija navajanja dejstev in dokazov po prvem naroku za glavno obravnavo (razen če stranka izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti prej). Povzemanje že podanih navedb in njihovo domnevno konkretiziranje v reviziji tako ne more vplivati na presojo (ne)zadostnosti ponujenih trditev pred sodiščem prve stopnje.
Ugovori glede upravičenosti unovčitve bančne garancije so spadali v toženkino trditveno (in dokazno) breme. Toženka je bila dolžna navesti minimum tistih dejstev, ki substancirajo njene ugovore in imajo za posledico prenehanje njene obveznosti. Sodišče druge stopnje je izčrpno preizkusilo trditveno podlago toženke v zvezi z njenimi ugovori, pri tem pa se je izkazalo, da so bile trditve, na katere naj bi toženka (ponovno) opozorila v reviziji, dejansko podane šele v reviziji in kot takšne prepozne.
Tožnik v okoliščinah konkretnega primera pri uporabi spletne banke ni ravnal s hudo malomarnostjo. Vprašanje hude malomarnosti se ne presoja samo glede pričakovanega ravnanja normalno skrbnega uporabnika, ampak tudi manj skrbnega uporabnika. Od manj skrbnega uporabnika spletne banke gotovo ni pričakovati, da bo pozorno prebral in upošteval vsak stavek v obvestilih, ki mu jih banka pošlje, še posebej, ker teh obvestil ni malo.
Pritožbeno sodišče je kršilo razpravno načelo: z ugotovitvami o kršitvi zavarovalne pogodbe zaradi neskrbnega ravnanja toženca, ki naj bi ključe avtomobila pustil v odklenjeni pisarni, je prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank.
Sodišče je poizkušalo od toženca pridobiti listinsko dokumentacijo, ki je last tožeče stranke (delovne naloge, potrditve teh nalogov, porabo materiala in ostalo, kar je odnesel) z edicijskim pozivom, v katerem je opozorilo toženca na posledice zanj neugodnega upoštevanja zatrjevanih dejstev s strani tožeče stranke v primeru neizpolnitve edicijske dolžnosti (peti odstavek 227. člena ZPP). Ker toženec ni predložil odtujene dokumentacije tožeče stranke, je sodišče utemeljeno uporabilo določbo petega odstavka 227. člena ZPP in štelo za resnične navedbe tožeče stranke o obdelavi in tiskanju optičnih medijev, ki so se kot neobdelani prodali naprej. Pri uporabi 227. člena v obravnavani zadevi ne gre za prepovedan informativni dokaz, saj je bila tožeča stranka upravičena do učinkovitega pravdanja (23. člena Ustave RS), ki bi ji bilo sicer onemogočeno ravno zaradi odtujene dokumentacije s strani toženca.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VS00032584
ZGD-1 člen 263. OZ člen 3, 101, 101/1.
odškodninska odgovornost poslovodje - odgovornost poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo - sklenitev posla - načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij - skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika - povrnitev premoženjske škode - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nova dejstva in novi dokazi v pritožbenem postopku - pritožbena novota - dopuščena revizija
Okoliščine, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje in se nanašajo na naravo posla in blaga, ki ga je tožeča stranka dobavljala pogodbeni partnerici (potrebna hitrost odločanja, nevarnost izgube posla), sicer govorijo v prid stališču, da v takšnih okoliščinah poslovodni organ ne more vsakokratno pridobivati poglobljenih analiz finančno ekonomskega položaja poslovnega partnerja. Vendar predpisana skrbnost dobrega gospodarstvenika terja drugačen pristop takrat, ko je poslovodni organ seznanjen z okoliščinami, ki kažejo na izrazito povečanje tveganja glede kasnejše izpolnitve pogodbenega partnerja. V takšnih okoliščinah bi bilo mogoče opredeliti ravnanje poslovodnega organa, ki je z odobritvijo nove dobave blaga poslovnemu partnerju izpostavil gospodarsko družbo povečanemu tveganju, kot ravnanje s potrebno skrbnostjo le pod predpostavko, da je zagotovljeno ustrezno zavarovanje izpolnitve pogodbenega partnerja ali da bi bile izkazane druge koristi gospodarski družbi kljub poslovnemu neuspehu pri posameznem poslu.
neposlovna odškodninska obveznost - zastaranje odškodninske terjatve - zastaralni rok - začetek teka zastaralnega roka - odškodninska terjatev zaradi korupcije - neunovčenje bančne garancije - vzpostavitev razmerja med podizvajalcem in naročnikom
Tudi če bi se razmerje med tožnico kot podizvajalko in toženko kot naročnico vzpostavilo na dan, ko je tožnica na toženko naslovila zadnji zahtevek za plačilo na podlagi 631. člena OZ, je pred vložitvijo predloga za izvršbo, iz katerega izvira ta spor, triletni zastaralni rok že potekel. Že ob naslovitvi poziva je namreč tožnica vedela za škodo in za tistega, ki jo je povzročil.
Neutemeljene so navedbe, da naj bi tožnica šele tekom tega postopka izvedela za datume zapadlosti bančnih garancij in dejstvo, da jih toženka ne more več unovčiti ter poplačati tožnice, kar naj bi predstavljalo trenutek nastanka škode. Iz pozivov tožnice toženki, naj unovči bančne garancije, zanesljivo izhaja, da je tožnica za obstoj bančnih garancij vedela. Če pa ji določeni podatki v zvezi s temi garancijami (datum zapadlosti) niso bili znani, bi lahko pri toženki opravila konkretne poizvedbe.
Za utemeljitev daljšega zastaralnega roka po 354. členu OZ zgolj tožničine navedbe o domnevnem večmilijonskem okoriščenju toženke ne zadostujejo. Prav tako pa korupcije ne more predstavljati dejstvo neunovčitve bančnih garancij, saj te niso bile izdane na podlagi poslovnega razmerja med bankami in toženko (naročnico), temveč med bankami in izvajalci, ki bi morali nositi breme unovčenja.
Odvetnik, ki neopravičeno ne pristopi na pravilno razpisan narok za glavno obravnavo, ravna neskrbno.
V konkretnem primeru kot vzroka nastali škodi ni mogoče šteti prvega odstavka 28. člena ZDSS-1. Takšna zakonska določba je le omogočila sodišču prve stopnje izdajo zamudne sodbe pod tam navedenimi pogoji, kar pomeni, da je zakonsko določilo predstavljalo le nujen pogoj (conditio sine qua non) za razplet delovnopravnega spora, do katerega je kasneje prišlo. Navedeno pa ne pomeni, da je zakonska ureditev kot taka vzrok nastali škodi, temveč je nastanek škode le omogočila. Prvi odstavek 28. člena ZDSS-1 je bil torej le pogoj za nadaljnji razplet dogodkov, ne pa njegov vzrok.