Pritožbeno sodišče je kršilo razpravno načelo: z ugotovitvami o kršitvi zavarovalne pogodbe zaradi neskrbnega ravnanja toženca, ki naj bi ključe avtomobila pustil v odklenjeni pisarni, je prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank.
Sodišče je poizkušalo od toženca pridobiti listinsko dokumentacijo, ki je last tožeče stranke (delovne naloge, potrditve teh nalogov, porabo materiala in ostalo, kar je odnesel) z edicijskim pozivom, v katerem je opozorilo toženca na posledice zanj neugodnega upoštevanja zatrjevanih dejstev s strani tožeče stranke v primeru neizpolnitve edicijske dolžnosti (peti odstavek 227. člena ZPP). Ker toženec ni predložil odtujene dokumentacije tožeče stranke, je sodišče utemeljeno uporabilo določbo petega odstavka 227. člena ZPP in štelo za resnične navedbe tožeče stranke o obdelavi in tiskanju optičnih medijev, ki so se kot neobdelani prodali naprej. Pri uporabi 227. člena v obravnavani zadevi ne gre za prepovedan informativni dokaz, saj je bila tožeča stranka upravičena do učinkovitega pravdanja (23. člena Ustave RS), ki bi ji bilo sicer onemogočeno ravno zaradi odtujene dokumentacije s strani toženca.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VS00032584
ZGD-1 člen 263. OZ člen 3, 101, 101/1.
odškodninska odgovornost poslovodje - odgovornost poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo - sklenitev posla - načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij - skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika - povrnitev premoženjske škode - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nova dejstva in novi dokazi v pritožbenem postopku - pritožbena novota - dopuščena revizija
Okoliščine, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje in se nanašajo na naravo posla in blaga, ki ga je tožeča stranka dobavljala pogodbeni partnerici (potrebna hitrost odločanja, nevarnost izgube posla), sicer govorijo v prid stališču, da v takšnih okoliščinah poslovodni organ ne more vsakokratno pridobivati poglobljenih analiz finančno ekonomskega položaja poslovnega partnerja. Vendar predpisana skrbnost dobrega gospodarstvenika terja drugačen pristop takrat, ko je poslovodni organ seznanjen z okoliščinami, ki kažejo na izrazito povečanje tveganja glede kasnejše izpolnitve pogodbenega partnerja. V takšnih okoliščinah bi bilo mogoče opredeliti ravnanje poslovodnega organa, ki je z odobritvijo nove dobave blaga poslovnemu partnerju izpostavil gospodarsko družbo povečanemu tveganju, kot ravnanje s potrebno skrbnostjo le pod predpostavko, da je zagotovljeno ustrezno zavarovanje izpolnitve pogodbenega partnerja ali da bi bile izkazane druge koristi gospodarski družbi kljub poslovnemu neuspehu pri posameznem poslu.
neposlovna odškodninska obveznost - zastaranje odškodninske terjatve - zastaralni rok - začetek teka zastaralnega roka - odškodninska terjatev zaradi korupcije - neunovčenje bančne garancije - vzpostavitev razmerja med podizvajalcem in naročnikom
Tudi če bi se razmerje med tožnico kot podizvajalko in toženko kot naročnico vzpostavilo na dan, ko je tožnica na toženko naslovila zadnji zahtevek za plačilo na podlagi 631. člena OZ, je pred vložitvijo predloga za izvršbo, iz katerega izvira ta spor, triletni zastaralni rok že potekel. Že ob naslovitvi poziva je namreč tožnica vedela za škodo in za tistega, ki jo je povzročil.
Neutemeljene so navedbe, da naj bi tožnica šele tekom tega postopka izvedela za datume zapadlosti bančnih garancij in dejstvo, da jih toženka ne more več unovčiti ter poplačati tožnice, kar naj bi predstavljalo trenutek nastanka škode. Iz pozivov tožnice toženki, naj unovči bančne garancije, zanesljivo izhaja, da je tožnica za obstoj bančnih garancij vedela. Če pa ji določeni podatki v zvezi s temi garancijami (datum zapadlosti) niso bili znani, bi lahko pri toženki opravila konkretne poizvedbe.
Za utemeljitev daljšega zastaralnega roka po 354. členu OZ zgolj tožničine navedbe o domnevnem večmilijonskem okoriščenju toženke ne zadostujejo. Prav tako pa korupcije ne more predstavljati dejstvo neunovčitve bančnih garancij, saj te niso bile izdane na podlagi poslovnega razmerja med bankami in toženko (naročnico), temveč med bankami in izvajalci, ki bi morali nositi breme unovčenja.
Odvetnik, ki neopravičeno ne pristopi na pravilno razpisan narok za glavno obravnavo, ravna neskrbno.
V konkretnem primeru kot vzroka nastali škodi ni mogoče šteti prvega odstavka 28. člena ZDSS-1. Takšna zakonska določba je le omogočila sodišču prve stopnje izdajo zamudne sodbe pod tam navedenimi pogoji, kar pomeni, da je zakonsko določilo predstavljalo le nujen pogoj (conditio sine qua non) za razplet delovnopravnega spora, do katerega je kasneje prišlo. Navedeno pa ne pomeni, da je zakonska ureditev kot taka vzrok nastali škodi, temveč je nastanek škode le omogočila. Prvi odstavek 28. člena ZDSS-1 je bil torej le pogoj za nadaljnji razplet dogodkov, ne pa njegov vzrok.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00032082
ZPP člen 5, 339, 339/2-8. OZ člen 106, 265, 266, 639, 639/3. ZVPot člen 37, 37/4, 38, 39, 40.
prodajna pogodba - nakup rabljenega vozila - kritni kup - stvarne napake - notifikacijska dolžnost - primeren dodatni rok - odprava napak s strani kupca - odprava napak na lastne stroške - menjava motorja - nesorazmernost stroškov - pavšalni ugovor - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - kršitev pravice do izjave - sodba presenečenja - dopuščena revizija
Ob analogni uporabi tretjega odstavka 639. člena OZ ima kupec pri prodajni pogodbi pravico odpraviti napako na stroške prodajalca, če prodajalec v primernem roku te napake ne odpravi sam. To lahko kupec stori le, če je poprej pustil prodajalcu primeren dodaten rok, da napako sam odpravi. Ni pa mu dolžan pustiti dodatnega roka za odpravo napake, če mu je prodajalec po obvestilu o napakah sporočil, da je ne bo odpravil, ali če iz okoliščin danega primera očitno izhaja, da je prodajalec niti v dodatnem roku ne bo mogel odpraviti.
Sodišče na vprašanje morebitne nesorazmernosti stroška kritnega kupa napram plačani kupnini ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le na ugovor prodajalca. Zgolj pavšalno prerekanje višini tožbenega zahtevka ne zadošča. Zato tudi pritožbeno sodišče v konkretnem primeru, ko takega ugovora niti na prvi stopnji niti v pritožbi ni bilo in sodišče prve stopnje tega v postopku sploh ni ugotavljalo, nesorazmernosti ne more ugotoviti sámo zgolj v okviru materialnopravne presoje, brez izvedbe naroka.
najemna pogodba za stanovanje - odpoved najema zaradi uvedbe stečajnega postopka zoper najemodajalca - predčasna odpoved najemne pogodbe, sklenjene za določen čas - vlaganja v najeto nepremičnino - vlaganja najemnika - povrnitev premoženjske škode - trditveno in dokazno breme - nagib za sklenitev pogodbe - nedopusten nagib - oškodovanje upnikov
Zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine zaradi predčasne prekinitve najemne pogodbe v konkretnem primeru predpostavlja vlaganja tožeče stranke v stanovanje, ki pa jih ta ob pomanjkljivi trditveni podlagi ni izkazala. Zaradi tega ni bilo mogoče slediti njenim navedbam, da je bila s predčasno odpovedjo najemne pogodbe oškodovana, in je bil njen odškodninski zahtevek posledično utemeljeno zavrnjen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00032606
ZPP člen 142, 142/4, 318, 318/1. URS člen 22, 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10. OZ člen 179.
kršitev osebnostnih pravic - javna oseba - novinar - odgovorni urednik - žalitev časti in dobrega imena - žaljiva izjava - poslanec - Twitter - tehtanje ustavnih pravic - kolizija med svobodo izražanja ter pravico do dobrega imena in časti - pravica do izjave - povrnitev nepremoženjske škode - protipravnost - zamudna sodba - osebno vročanje - vročanje v hišni predalčnik - velikost poštnega predalčnika - fikcija vročitve - nastop fikcije - dopuščena revizija
Odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje se glasi: v primeru, da naslovnik v roku iz 142. člena ZPP pisanja ne prevzame na pošti, je tega dopustno vrniti sodišču, če ga ni mogoče pustiti v hišnem predalčniku, tudi, če je ta premajhen (čeprav je sicer v splošnem uporaben). Z vidika pravice do izjave pa zadošča, da je naslovnik na vrnitev konkretne pošiljke sodišču opozorjen s tipskim obvestilom za primer osebne vročitve v skladu s Pravilnikom o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku, v katerem je navedeno tudi, da bo pismo vrnjeno sodišču, ki je odredilo njegovo vročitev, če naslovnik predalčnika nima ali je ta neuporaben.
Pri presoji o protipravnosti sporne objave na Twitterju ni pravilen jezikovno-analitičen pristop ampak je treba izhajati iz tega, kakšen je bil hipni učinek objave na povprečnega uporabnika oziroma sledilca. Pri omejevanju izražanja v tovrstnem komunikacijskem okolju je treba zaradi doktrine zastraševalnega učinka (chilling effect) hkrati upoštevati način nastajanja sporočil.
Po oceni Vrhovnega sodišča zato, ker gre za objavo na Twitterju, zgolj to, da je toženec objavil le satirično, sarkastično ter za tožnico osebno žaljivo prispodobo, verbalno karikaturo, in ne tudi obsežnejšega vsebinskega odziva na televizijsko oddajo, ne zadošča za oceno, da je bil njegov namen zaničevanje in razvrednotenje tožnice.
Če je sodišče pri presoji protipravnosti pri uresničevanju svobode izražanja prestrogo, lahko posameznike zaradi strahu pred sankcijo odvrača tudi od ustavno še sprejemljivega izražanja in deluje samoomejitveno. To pa je, ko gre za svobodo izražanja, škodljivo za razvoj demokratične družbe in pluralizma. Prav to nehoteno razsežnost zastraševalnega učinka (chilling effect) mora tudi imeti pred očmi sodišče, ko razsoja v primeru konflikta med svobodo izražanja in drugimi ustavnimi pravicami.Ko gre za izražanje prek družbenih omrežij, kot je Twitter, s specifičnim slogom in načinom izražanja, je nevarnost zastrašitvenega učinka toliko večja.
Toženec se je s „čivkom“ odzval na televizijski prispevek, v katerem je novinarka v zvezi s pomembno družbeno temo izpostavila nekatere člane politične stranke, katere predsednik je. Tožnica je bila ob sporni objavi urednica dnevno-informativnih oddaj na nacionalni radioteleviziji. Ta je javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, saj opravlja javno službo z namenom zagotavljanja demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb državljank in državljanov. Tožnica je torej opravljala z vidika pravice javnosti do obveščenosti izjemno pomembno, odgovorno delo ter zato javni kritiki izpostavljeno delo. To pomeni, da je bila tako kot toženec tudi ona javna oseba, pri teh pa so meje dovoljene kritike širše kot pri zasebnikih, zlasti kadar se kritika nanaša na njihovo ravnanje, povezano z družbeno pomembnim položajem, ki ga zasedajo. Zato mora s svojo funkcijo in z njo povezano institucionalno odgovornostjo sprejeti tudi pričakovanja o višjem tolerančnem pragu, takem, kot se pričakuje od nosilcev pomembnih javnih funkcij.
Sodišče je dolžno zavarovati ustavne pravice posameznikov pred zlorabami svobode izražanja, prav tako pa mora paziti, da z omejitvami svobode izražanja ne ogrozi demokratične razprave. Zaradi vsebine toženčevega visoko varovanega političnega sporočila, ki prevladuje nad obliko, v kateri je bilo izraženo in zaradi česar je oblika varovana tako kot vsebina, nadalje, zaradi konteksta v katerem je bila sporna izjava podana ter družbenega položaja obeh pravdnih strank, vključno z institucionalno odgovornostjo tožnice kot urednice dnevno-informativnega programa na javni radioteleviziji, se je večina članov senata Vrhovnega sodišča odločila, da v tem konfliktu med svobodo političnega izražanja toženca in pravico do časti in dobrega imena tožnice da prednost razsvetljenskemu načelu, da samo svobodna razprava o pomembnih družbenih temah omogoča približevanje resnici. Tako je prevladalo stališče, da je treba dati prednost svobodi političnega izražanja. Vrhovno sodišče se zato ni opredeljevalo do nepravnih razsežnosti toženčeve izjave.
URS člen 22, 23. ZVPSBNO člen 4, 16, 21, 21/1, 21/2. ZPP člen 5, 8, 214, 254, 254/2, 254/3, 286, 378. OZ člen 168. ZRPPN člen 9.
odškodninska odgovornost države za delo sodišča - nepravdni postopek - trajanje sodnega postopka - sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku) - povrnitev premoženjske škode - odškodnina za zmanjšano vrednost nepremičnine - cenitev vrednosti nepremičnine - postavitev izvedenca - izvedensko mnenje - metoda tržne vrednosti - metoda primerljivih prodaj - izvedensko mnenje iz drugega sodnega postopka - postavitev novega izvedenca - nestrinjanje z izvedenskim mnenjem - pravica do izjave - prosta dokazna ocena - razpravno načelo
Izvedensko mnenje iz drugega sodnega postopka se lahko upošteva kot dokaz v pravdi, vendar le pod pogojem, da je med strankama postopka o tem doseženo soglasje oziroma če z uporabo dokaza iz drugega postopka ni bila kršena pravica stranke do izjavljanja.
Dejstvo, da izvedensko mnenje ne potrjuje vseh trditev tožnice, ni razlog, ki bi upravičeval izvedbo novega dokaza, saj nestrinjanje stranke z ugotovitvami izvedenca ne zadošča.
povrnitev premoženjske škode - odgovornost države za delo sodišč - zakonito dedovanje - oporočno dedovanje - obstoj oporoke - sodna hramba - izgubljena ali založena oporoka po smrti oporočitelja - kopija oporoke - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - vzročna zveza - opustitev vložitve pravnega sredstva - pretrganje vzročne zveze - dopuščena revizija
Namen sodne hrambe oporoke je v večji pravni varnosti – oporočitelj oporoko zaupa sodišču z namenom, da bi jo varovalo pred uničenjem, izgubo in zlorabo - ter olajšanju dokazovanja. Tožnik je utemeljeno zaupal sodišču in pričakoval, da bo ravnanje sodišča v zvezi s sodno hrambo oporoke kot pomembnim pravnim poslom za primer smrti še posebej skrbno. Zato se je utemeljeno zanesel na ugotovitev sodnice, da oporoke pokojnice ni v sodni hrambi in v zmotnem prepričanju o resničnosti te izjave pristal na sklenitev dednega dogovora in zakonito dedovanje.
Sklenitev dednega dogovora ne pomeni, da je privolil v kršitev in se odpovedal uveljavljanju škode, ki mu je nastala s protipravnim ravnanjem sodišča
Tožnica nima pravnega interesa za revizijo zoper izpodbijano odločbo v delu, ki je zanjo ugodna, v obsegu, kjer pa odločitev ni postala pravnomočna, pa revizija zoper njo ni dovoljena. Tudi ni dovoljena revizije zoper dopolnilno sodbo in sklep sodišča druge stopnje, saj se z njo izpodbijajo samo zakonske zamudne obresti kot postranska terjatev in stroški postopka.
Kolikor je tožnica v predlogu za izdajo dopolnilne sodbe navajala, da sodišče druge stopnje ni odločilo o pritožbi zoper druge dele prvostopenjske sodbe, je bil njen predlog zavrnjen s pojasnilom, da je bilo o vsem odločeno, pri čemer pa je razvidno, da gre za razveljavitveni del odločitve, torej ne gre za pravnomočno odločitev, zoper katero bi bila dovoljena revizija (niti v povezavi z dopolnilno sodbo in sklepom).
povrnitev nepremoženjske škode - varstvo osebnostnih pravic - kolizija ustavnih pravic - praktična konkordanca - svoboda izražanja - pravica do komunikacijske zasebnosti - pravica do osebnega dostojanstva - domneva nedolžnosti - čast in dobro ime - objava prisluhov iz predkazenskega postopka - relativno javna osebnost - javni interes - novinarstvo - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
Kadar pride do tehtanja pravice do svobode izražanja s pravico do zasebnosti iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhajajo naslednja merila za presojo: a) ali gre za prispevek k razpravi splošnega interesa, b) ali gre za javno osebnost oz. kakšna je njena funkcija, c) njeno predhodno ravnanje, d) način pridobivanja informacij in njihova resničnost, e) vsebina, oblika in posledice objave ter f) resnost izrečenih sankcij (kadar so novinarje zaradi objave doletele kakšne sankcije).
Novinarji toženca niso sami prisluškovali tožniku, temveč so prisluhe (ki so bi bili pridobljeni zakonito) dobili iz anonimnega vira. Pred objavo so iz pridobljenih informacij izločili vso komunikacijo, ki je zadevala zasebno in intimno življenje tožnika, in vse informacije, ki so se nanašale na kazenski postopek. Ugotovitve kažejo, da so novinarji k poročanju pristopili odgovorno ter objavili le tiste vsebine, ki so bile pomembne z vidika razprave v javnem interesu. V postopku nikoli ni bila sporna avtentičnost ali resničnost objavljene vsebine prisluhov. V posameznih člankih so novinarji celo izrecno opredelili, zakaj in v čem je podan interes javnosti, da se z objavljenimi vsebinami seznanijo. S tem so sledili standardom novinarske etike.
pritožba zoper sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje - odškodninski spor - poškodba smučarja - odgovornost upravljavca smučišča
Svoje odločitve, zakaj dodatnih dejstev ne more ugotoviti in še spornih vprašanj presoditi samo na pritožbeni obravnavi, sodišče druge stopnje ni obrazložilo. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da zahteva po obrazložitvi ni pretirana, pravzaprav je celo nujna zaradi presoje, ali vrednotenje v luči pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pritožbenemu sodišču narekuje, da ravna v skladu z izhodiščnim pravilom (dokončno odločitvijo) ali pa v skladu z izjemnim pravilom (razveljavitvijo).
ODŠKODNINSKO PRAVO - SOCIALNO ZAVAROVANJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00031692
ZOZP člen 18, 18/1. OZ člen 335, 336, 336/1, 346, 352.
zavarovanje avtomobilske odgovornosti - odškodninski zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije proti odgovorni osebi - prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - zastaranje odškodninske terjatve - preostanek zavarovalne vsote - podrejeni vrstni red terjatve - kdaj začne zastaranje teči - dopuščena revizija
Na tek zastaranja pravilo o podrejenem vrstnem redu terjatve Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz prvega odstavka 18. člena ZOZP nima nobenega vpliva, ker ta ne določa predpostavk za zastaranje, saj so te določene v OZ. Pravilo o podrejenem vrstnem redu terjatve tožeče stranke v primerjavi z neposrednimi oškodovanci je (ob ustreznem ugovoru tožene stranke) relevantno le v zvezi s tem, v kolikšni meri bo zahtevku tožeče stranke ugodeno, pri čemer je preostanek zavarovalne vsote predhodno vprašanje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VS00031108
URS člen 26. ZPP člen 367a, 367a/1.
dopuščena revizija - odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost države za delo sodnika - odgovornost države za delo stečajnega sodnika - protipravnost ravnanja sodnika - začetek stečajnega postopka - ravnanje s profesionalno skrbnostjo
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilna presoja, da ni podana protipravnost ravnanja stečajnega sodišča v smislu 26. člena URS.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje v okoliščinah konkretnega primera pravilno uporabilo določbe o zastaranju odškodninske terjatve.
ZDR člen 184. ZPIZ-1 člen 63, 63/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 150, 153/2, 153/3.
odškodninska odgovornost delodajalca - vojska - skok s padalom - nesreča pri delu - objektivna odgovornost - prispevek oškodovanca
Poškodba tožnice pri skoku s padalom je posledica nesreče pri delu. Tožena stranka je izdala dva ukaza, v katerih je med pripadniki padalske reprezentance SV navedena tudi tožnica. V ukazih je bilo predvideno tudi sodelovanje pripadnikov na civilnem tekmovanju v A. (kjer je prišlo do poškodbe tožnice). V ukazih so bile tožnici določene konkretne naloge, ki jih je morala v zvezi s pripravami in tekmovanji izvesti. Ukaza sta bila podlaga za priprave tekmovanja, udeležba na tekmovanju se je štela v redni delovni čas. Ure udeležbe na tekmovanju ob delovnikih so bile plačane, v dela prostih dnevih so se tekmovalcem kompenzirale. Čas na pripravah in tekmovanjih se je štel kot čas prisotnosti na delu. Tožena stranka je za tožnico sestavila prijavo poškodbe pri delu, tožnici je bil zaradi poškodbe pri delu odobren dalj časa trajajoč bolniški stalež, zaradi poškodbe pri delu pa je bila tožnica tudi invalidsko upokojena.
Tožena stranka je uveljavila prakso, da je bilo v končni fazi tekmovalcu prepuščena odločitev, ali se bo udeležil posameznega tekmovanja oziroma ali bo opravil posamezni skok. Odločitev tekmovalca, da bo opravil skok s padalom v skladu z načrtovanim planom aktivnosti padalske reprezentance SV, pa ne pomeni, da te aktivnosti ni izvedel v skladu s svojimi delovnimi obveznostmi, ki jih je od njega pričakovala in jih predvidevala tožena stranka.
Ker je do tožničine poškodbe prišlo pri izvajanju padalske dejavnosti, ki je nevarna dejavnost, je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki je nastala tožnici.
Tožnica je pri spornem skoku ravnala z zahtevano skrbnostjo, tudi pri padcu na tla pa je uporabila vse znane tehnike, s pomočjo katerih je poskušala omiliti posledice padca. Zato je pravilna ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, da tožnica k nastanku škode ni prispevala.