Tožnik bi moral podati navedbe, s katerimi bi utemeljil s stopnjo verjetnosti, da je z zakonskimi določbami, ki dajejo podlago za naložitev obveznosti cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva operaterju s pomembno tržno močjo, dana podlaga tudi za zahtevke drugih subjektov, konkurenčnih operaterjev, ki jih mora toženka (agencija) v postopku upoštevati oziroma da je v primeru nadzora nad spoštovanjem obveznosti cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva s strani operaterja s pomembno tržno močjo z navedenimi zakonskimi določbami varovan tudi pravni položaj drugih subjektov, konkurenčnih operaterjev, oziroma njegov pravni položaj. Tožnik glede relevantnih zakonskih določb ni utemeljil, da so namenjene tudi varstvu njegovega zasebnega interesa. Morebitne koristi, ki temeljijo na drugih predpisih, pa je treba s stališča predmetnega postopka, v katerem je treba uporabiti pri odločanju ZEKom-1, šteti za zgolj dejanske.
Inšpekcijski ukrep se v postopku nadzora naloži izključno operaterju - zavezancu po regulatorni odločbi. Morebitni učinki na druge operaterje so tako posredni in ne predstavljajo podlage za vstop drugega operaterja v postopek, katerega predmet je izdaja odločbe v nadzorstvenem postopku zavezancu po regulatorni odločbi.
Upoštevaje, da se vrednost nepremičnin tožnice in njenega moža iz uradnih evidenc (podatki GURS in posplošena tržna vrednost nepremičnin) močno razlikujeta, sodišče pritrjuje tožnici, da tožena stranka ni popolno ugotovila dejanskega stanja v predmetni zadevi. Tožena stranka je poleg navedenega po presoji sodišča povsem pavšalno zavrnila v postopku predložen Izvid ocenjevanja. Pri tem pa ni upoštevala, da je Izvid ocenjevanja pripravil sodni izvedenec za področje gradbeništva po predhodno opravljenem ogledu vseh nepremičnin.
Besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP organu za BPP nalaga tudi, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.
Razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP zaradi verjetosti uspeha morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.
Toženka navaja, da tožnik v danem roku in niti do dne izdaje izpodbijanega sklepa (19. 11. 2025) prošnje ni dopolnil (niti ni zaprosil za podaljšanje roka), zato je toženka prošnjo zavrgla v skladu s 1. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP in drugim odstavkom 67. člena ZUP. Pri tem pa ji sodišče ne more slediti. Kot je razvidno iz spisa Bpp 475/2025, ki ga je predložila sodišču, je toženka 19. 11. 2025 prejela tožnikovo vlogo - dopolnitev prošnje za BPP z datumom 14. 11. 2025, poslano priporočeno po pošti 17. 11. 2025. Slednje izhaja tudi iz listin, ki jih je tožnik priložil tožbi, to je dopolnitve prošnje in potrdila o oddaji priporočene poštne pošiljke dne 17. 11. 2025. To pa pomeni, da je tožnik pravočasno vložil dopolnitev prošnje (glej še drugi odstavek 68. člena ZUP) ter da razlogovanju, na katerega je toženka v izpodbijanem sklepu oprla zavrženje prošnje, ni mogoče slediti.
Okvir prošnje za mednarodno zaščito začrta prosilec. Reakcija družinskih članov dekleta na zvezo s tožnikom, ne presega okvira osebnih oziroma družinskih nesoglasij in ne sodi v okvir mednarodne zaščite . Tožnik s tem, ko zatrjevanih groženj ni prijavil policiji, ni izkazal, da mu država ne bi bila sposobna ali pripravljena nuditi zaščite. Gre za njegovo subjektivno odločitev, da zaščite države ni poiskal. Zgolj dejstvo, da družina dekleta nasprotuje zunajzakonskemu razmerju in da naj bi izrekala grožnje zaradi domnevne kršitve družinske časti, samo po sebi ne pomeni preganjanja ali resne škode v smislu ZMZ-1.
Tožnik tožbo smiselno gradi na dejstvu, da ga je strah pred vračanjem v izvorno državo. Tožnik se v tožbi ne razlikuje med položajem prosilca za mednarodno zaščito in položajem, ko je bil na ozemlju Italijanske republike nezakonito in v postopku vračanja v izvorno državo. Statusa se izključujeta.
Tožnik je glede azilnega postopka v upravnem postopku izpovedal le, da je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena, a je v postopku imel na voljo pravno varstvo. Izpostavil ni nobene negativne izkušnje. To pa ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito in/ali obstoja okoliščin, ki bi ob predaji v Italijansko republiko lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
Tožena stranka je nepravilno uporabila določbo prvega odstavka 48.člena ZBPP in je nesorazmerno posegla v pravico tožnice do izjave iz prvega odstavka 9. člena in prvega odstavka 138. člena ZUP, posledično je tudi nepravilno oziroma pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje. Odločitev o plačilu oziroma vrnitvi zneska v višini 238,92 EUR pomeni, da tudi nikakor ni mogoče govoriti o "brezplačni" pravni pomoči, s čimer se taka odločitev pokaže tudi v nasprotju s samim temeljnim namenom zakona o "brezplačni" pravni pomoči ob navezavi na načelo socialne države in na pravico do enakega dostopa do sodišča ne glede na premoženjski položaj stranke - še posebej, kadar taka odločitev neposredno prizadeva dva mladoletna otroka.
Temeljni namen ZBPP je namreč v tem, da imajo tudi osebe z (zelo) šibkim premoženjskim stanjem enake možnosti za dostop do učinkovitega sodnega varstva pravic kot tisti z (nad)povprečnim premoženjskim položajem.
Vloge tožnice kot fizične osebe, na zahtevo katere je v obravnavani zadevi začet postopek, ni mogoče zavreči na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.
Tožnica z vložitvijo zahteve ni uveljavljala pravice oziroma pravne koristi nekoga drugega, ampak lastno pravico oziroma pravno korist, saj je vložila vlogo za pridobitev dovoljenja za delovanje podružnice lekarne. V takšnem primeru je za procesno dopustnost vloge dovolj, da vlagatelj zahteve zatrjuje (kot izhaja iz vloge tožnice), da gre za njeno (in ne tujo) pravico oziroma pravno korist. Če toženka ugotovi, da ji ta pravica po materialnem pravu ne gre, mora na podlagi relevantnih pravnih norm glede na ugotovljeno dejansko stanje stranke o njeni pravici meritorno odločiti z odločbo, torej zahtevi ugoditi ali pa jo zavrniti (prvi odstavek 207. člena ZUP). Vprašanje, ali tožnica ima koncesijo ali ne, je tako vprašanje materialnega prava in ne procesne dopustnosti strankine zahteve.
Obdavčitev po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 ni mogoča, če gre za kakšnega izmed dohodkov iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2 oz. za dohodek, ki se ne šteje za dohodek po tem zakonu, ali dohodek, oproščen plačila dohodnine po ZDoh-2. Po 19. členu ZDoh-2 pa se za dohodke fizične osebe po ZDoh-2 med drugim ne štejejo volila, razen tistih, ki jih fizična oseba prejme v zvezi z opravljanjem dejavnosti iz 46. člena ZDoh-2. Da bi tožnica sporno premoženje prejela v zvezi s kakršnimkoli opravljanjem dejavnosti, davčna organa nista ugotovila. Kar pomeni, da sporno premoženje, ki ga je tožnica prejela, predstavlja volilo, ki se ne šteje za dohodek po ZDoh-2. Da bi šlo za kakšno drugo vrsto dohodka, ki je predmet obdavčitve po ZDoh-2, pa davčna organa v izpodbijani in drugostopenjski odločbi, nista utemeljila.
Trditveno in dokazno breme prosilca v postopku odločanja o naknadni prošnji za mednarodno zaščito je zaostreno. To pomeni, da mora sam navesti nova dejstva oziroma predložiti nove dokaze, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik ob vložitvi zahtevka za ponovni postopek ni predložil nobenih novih dejstev ali dokazov, ki bi nastali po izdaji odločbe o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito.
Države imajo po ustaljenem mednarodnem pravu pravico nadzora nad vstopom tujcev, dovoljenji za njihovo bivanje in izgoni oziroma izročitvami, ki pa je omejena z dolžnostjo, da država posameznika ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju (non-refoulment). Prepovedana je odstranitev, izgon ali izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Postopek vrnitve tožnika v izvorno državo, ko tožnik v Republiki Hrvaški ne bo več imel statusa prosilca za mednarodno zaščito, vodil po predpisanih pravilih. To pomeni, da bo upravičen do sodnega varstva, če bi vrnitev kršila načelo nevračanja, ki ga mora spoštovati tudi Republika Hrvaška, tožnikova trditev o nasprotnem pa je pavšalna in navržena.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Tožnik je obravnavano pritožbo zoper sklep sodišča vložil sam, pri čemer ni zatrjeval in tudi ne izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, navedeno pa ne izhaja niti iz drugih vlog in listin, ki jih je vložil v sodni spis. Tudi iz potrdila Ministrstva za pravosodje z dne 9. 2. 2026 izhaja, da tožnik ni evidentiran v evidenci oseb z opravljenim pravniškim državnim izpitom. Sodišče tako ugotavlja, da je pritožbo vložila oseba, ki nima te pravice.
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Tožniku je bil zagotovljen dostop do postopka odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka o mednarodni zaščiti, v katerem pa ni izpolnil bremena, ki mu ga nalaga ZMZ-1 v prvem odstavku 65. člena.
V položaju, ko je bil poseg že izvršen, si v upravnem sporu z izpodbojno odločbo ni mogoče izboljšati svojega pravnega položaja. Če zaradi nepravilne izvedbe posega nastaja škoda in želi tožnik terjati njeno povračilo, mora to uveljavljati v civilnem sporu zoper državo. V takem položaju bi bilo omejeno sodno varstvo mogoče uveljavljati z ustrezno oblikovanim ugotovitvenim zahtevkom.
V okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito se najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Gre za ločena pogoja, ki morata biti izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje.
Izguba zaposlitve tožnika (in v tožbi dodatno zatrjevane težke socialne ter ekonomske razmere v izvorni državi tožnika) tožniku ne povečujejo verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite.
Vloga pravdno nesposobne osebe ne učinkuje in je ni mogoče obravnavati kot preuranjene, prepozne, nepopolne ali nedovoljene.