zunajzakonska skupnost – skupno premoženje – vračanje daril
Bistvena za odločitev v obravnavanem primeru je tako presoja, od kdaj je trajala zunajzakonska skupnost pravdnih strank, ali dejansko že od leta 1992, kot si je prizadeval dokazati toženec, ali kasneje od leta 1995, kot je zatrjevala tožnica. Zunajzakonska skupnost, kot to pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje, ima namreč za moškega in žensko enake pravne posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna (prvi odstavek 12. člena ZZZDR). Premoženje, ki ga zakonca (v obravnavanem primeru zunajzakonska partnerja) pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze (zunajzakonske skupnosti), je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Zunajzakonska skupnost mora navzven kazati lastnosti in okoliščine, ki dokazujejo skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost in soodvisnost, seveda s predpostavko notranjega čustvenega razmerja. Temeljiti mora na svobodni odločitvi o skupnem življenju, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči (13. in 14. člen ZZZDR). Glede na postavljeni tožbeni zahtevek toženca je bilo dokazno breme o vprašanju obstoja zunajzakonske skupnosti v času nakupa stanovanja na tožencu.
Resda je važen čas pravnoposlovne pridobitve določenega premoženja, saj je s tem podana podlaga za opredelitev premoženja kot dela skupnega premoženja ali kot posebno premoženje, vendar v obravnavanem primeru ne gre prezreti dejstva, da je bilo stanovanje odplačevano v obrokih, zatorej se postavlja vprašanje ali ni bil morebiti vsaj del odplačan že v času trajanja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank, seveda po predhodni ugotovitvi, kdo je dal denar za obroke in za končno poplačilo.
materialno procesno vodstvo – konkretizirano prerekanje – različna razlaga pogodbe – namen pogodbenih strank – dejansko vprašanje
Sodnikova razjasnjevalna dolžnost v okviru materialno-pravdnega vodstva na področju dejanskih vprašanj ne sega tako daleč, da bi sodišče moralo tožečo stranko pozvati, da mora konkretizirano prerekati zatrjevana dejstva, sicer bodo štela resnična.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog
Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno čakati na izid postopka pred socialnim sodiščem glede upravičene odsotnosti z dela tožnika, saj je tožena stranka tožniku podala redno odpoved iz krivdnih razlogov, in to ne iz razloga, ker ni prihajal na delo, pač pa iz razloga, ker tožene stranke ni obvestil o svoji odsotnosti, pri čemer je irelevantno, da je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da je dobil potrdilo ZZZS po pomoti.
obnova postopka – pravdno nesposobna stranka – zakoniti zastopnik – vročanje sodbe – tek roka za vložitev predloga za obnovo postopka
Iz 394. člena ZPP je razvidno, da postane pravnomočno končan (in sicer s sodno odločbo) tudi postopek, v katerem je nastopala pravdno nesposobna stranka, ki je ni zastopal zakoniti zastopnik.
Vročitev sodbe v takih primerih je potrebna le z vidika 396. člena ZPP oziroma zaradi začetka teka roka za vložitev predloga za obnovo postopka. Ta namreč ne more začeti teči, dokler sodba ni vročena zakonitemu zastopniku, kar predstavlja časovno točko, ki je relevantna za presojo pravočasnosti vložitve predloga (za obnovo).
Vprašanje oziroma pravnomočnost in dokončnost izdaje uporabnega dovoljenja v upravnem postopku ne pomeni ugotovitve kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev v predmetni zadevi, temveč pomeni zgolj ugotavljanje obstoja ali neobstoja določenih dejstev, kakor je to razvidno že iz same obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje, kar pa ne predstavlja predhodnega vprašanja, od katerega bi bila odvisna odločitev o glavni stvari.
najemna pogodba - poslovni prostor - stanj poslovnega prostora - ugovor neizpolnitve obveznosti - načelo vestnosti in poštenja - lex specialis
ZPSPP je sicer specialnejši glede na OZ in da se glede najemne pogodbe za poslovni prostor uporabijo določila tega zakona. Vendar pa ureditev določenih vprašanj v specialnem predpisu sama po sebi še ne pomeni popolne derogacije določb splošnega zakona – OZ, temveč le tistih, ki jih področni zakon ureja drugače, to pa je izključitev določb OZ o najemni pogodbi, ne pa tudi splošnih določb OZ.
Tožeča stranka je bila prva, ki ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti (v nasprotju s sklenjeno pogodbo ni izročila poslovnega prostora v takem stanju, da bo služil za opravljanje fitnes dejavnosti) in prvi toženi stranki ni omogočila rabe predmeta pogodbe, kar utemeljuje ugovor neizpolnitve obveznosti, ki ga je podala tožena stranka.
OZ v 846. členu res določa, da provizijo določi sodišče tako, da ta ustreza posrednikovemu trudu in opravljeni storitvi, vendar le, če višina plačila sploh ni nikjer določena, kar pa za obravnavani primer ne pride v poštev, ker je sodišče ugotovilo, da je bila višina provizije med strankama dogovorjena.
Menica spada med strogo formalne pravne posle. Zaradi načela formalnosti vsebine menice ni mogoče razlagati. Nesprejemljiv je predlog, da se pri presoji njene veljavnosti upošteva vsebina menične izjave in vsebina vloge, s katero je bila poslana na unovčenje.
Listina, ki ni menica, nima menično pravnih posledic, se ne more uporabiti kot menica in zanjo pravila meničnega prava ne veljajo.
Natančen odgovor o očetovstvu bi toženec lahko dobil na podlagi analize DNK, vendar pa se vabilu Inštituta za sodno medicino ni odzval in je celo umaknil dokazni predlog za opravo DNK analize, zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je kot nosilni dokaz upoštevalo pričanje tožničine matere.
ZFPPIPP člen 34, 34/1, 34/2, 34/3, 34/4, 261, 261/1, 269, 271, 271/1, 271/1-1, 271/1-1(1), 271/1-2, 272, 272/1, 272/1-1, 272/2, 272/3, 278, 278/1, 278/2. OZ člen 283.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika – objektivni pogoj izpodbojnosti – subjektivni pogoj izpodbojnosti – poslovna praksa med strankama – rok in način izpolnitve – nujna plačila – enako obravnavanje upnikov – kompenzacija – dogovor o nadomestni izpolnitvi – zamuda s plačilom
Kadar je pobot samo drugi del transakcije (prvi del je prodaja, s katero je bodoči stečajni dolžnik pridobil proti svojemu upniku terjatev na plačilo kupnine), prodaja pa sklenjena zato, da bi upnik bodočega stečajnega dolžnika prišel do popolnega plačila svoje terjatve, je celotna transakcija enotno dejanje – plačilo denarne obveznosti z izročitvijo blaga in torej nadomestna izpolnitev.
Na poslovno prakso med strankama ne gre sklepati iz ravnanj pravdnih strank v času izpodbojnega obdobja, pač pa se mora taka praksa vzpostaviti med pravdnima strankama že v času pred izpodbojnim obdobjem.
Zgolj na podlagi prve zamude s plačilom še ni mogoče toženi stranki očitati, da bi že ob tem plačilu morala vedeti za insolventnost tožnika.
razporeditev - sprememba delodajalca – delovna razmerja javnih uslužbencev – prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi – ukinitev organa in prenos nalog
ZDR v 73. čl. določa, da v primeru prevzema, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja na novega delodajalca po samem zakonu, zato ne predvideva sklepanja novih pogodb. ZZelP-F pa je v 43. čl. določil, da javni uslužbenci sklenejo pogodbo o zaposlitvi z ministrstvom, zato je tožnik z ministrstvom (...) na podlagi 43. čl. ZZelP-F pogodbo o zaposlitvi tudi sklenil. Tožnik sicer nove pogodbe o zaposlitvi, kljub takšni zakonski določbi, ni bil dolžan skleniti, medtem ko bi mu tožena stranka staro pogodbo o zaposlitvi lahko odpovedala le na enega od zakonsko določenih načinov. ZZelP-F namreč ni določil, da v kolikor delavec nove pogodbe o zaposlitvi ne podpiše, mu pogodba o zaposlitvi avtomatično preneha. Sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi je vedno stvar svobodne odločitve dveh pogodbenih strank. V kolikor torej tožnik nove pogodbe o zaposlitvi ne bi sklenil, bi svoje pravice lahko uveljavljal na podlagi 73. čl. ZDR v povezavi z 153. čl. ZJU. Ker pa je tožnik novo pogodbo sklenil, je tožnik v Direkciji na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi sklenil novo delovno razmerje.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0059905
OZ člen 435, 435/1, 488. ZPP člen 287.
zavrnitev dokaznega predloga – pogodba o finančnem leasingu - izpolnitev s pravno napako – pravna napaka – prodaja ukradenega vozila
Pravdna stranka ima načelno pravico do izvedbe predlaganih dokazov, vendar sodišče (med drugim) ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano.
Prodajalec pravilno izpolni svojo obveznost (ob odsotnosti drugačnega dogovora) le, če kupcu izroči stvar v pravnem stanju, ki kupcu omogoča uresničevanje vseh upravičenj, ki jih obsega lastninska pravica (pravica stvar posedovati, jo uporabljati in z njo razpolagati).
Drugi toženec je dobavil ukradeno vozilo, zato tožnica (kljub posedovanju soglasja za odjavo) vozila ni mogla odjaviti in ga registrirati na svoje ime. Vpis v prometno dovoljenje pa je bil nujen pogoj, da bi tožnica vozilo lahko uporabljala, da bi torej vozilo služilo namenu, za katerega je bilo kupljeno. Z odvzemom avtomobila s strani policije je bila tožnici odvzeta tudi posest. Izpolnitev drugega toženca, ki ni zagotovil avtomobila, ki bi tožnici omogočalo uresničevanje lastninskih upravičenj, torej ni bila pravilna (izpolnitev s pravno napako).
postopek po ugovoru zoper sklep o izvršbi – sprememba tožbe – sprememba dejanske podlage tožbe – dejstva, ki se nanašajo na terjatev – situacija – končni obračun – prekoračitev tožbenega zahtevka – zapadlost terjatve
Stališče, da sprememba dejanske podlage tožbe v postopku po ugovoru zoper plačilni nalog (enako tudi po ugovoru zoper sklep o izvršbi), ni dopustna, ker mora sodišče odločiti zgolj, ali ostane sklep o izvršbi v veljavi ali se razveljavi, je preseženo.
ZBPP člen 11, 11/2. ZPP člen 154, 154/1, 158, 158/1.
pravdni stroški – stranska intervencija
Glede povračila pravdnih stroškov stranski intervenient deli posledice (ne)uspeha v pravdnem postopku tiste stranke, kateri se je pridružil, kar je splošno načelo določb ZPP o povračilu stroškov.
ZPP člen 180, 180/3, 485. OZ člen 104, 104/1, 111, 111/2.
krajevna pristojnost - neupravičena obogatitev – prenehanje pogodbe po zakonu – razveza pogodbe – neizpolnitev v roku - vezanost sodišča na zatrjevano pravno podlago
Tožena stranka obveznosti ni izpolnila v roku in na način, kot je bilo dogovorjeno. V takem primeru je potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 104. člena OZ, po katerem je sankcija v primeru, ko dolžnik ne izpolni svoje obveznosti v roku, ki predstavlja bistveno sestavino pogodbe, prenehanje pogodbe po samem zakonu, nasprotna stranka pa je upravičena do kondikcijskega zahtevka na vrnitev tistega, kar je izpolnila na podlagi pogodbe. Za prenehanje pogodbe zato ni potrebno nobeno posebno dejanje stranke, ki je upravičena do izpolnitve. Namesto nje pogodbo razvezuje sama zakonska določba.
Ker je sodišče avtonomno pri izbiri ustreznih materialnopravnih določb, pravdni stranki ni treba vselej razkriti prav vseh pravnih naziranj, ki jih sodišče nato zapiše v razlogih svoje odločitve, razen če bi bila na ta način razkrita v sodbi "presenetljiva" pravna podlaga, do česar pa v obravnavanem primeru ni prišlo, saj iz dejstvenega substrata tožbe evidentno izhaja, da je tožeča stranka zahtevala vračilo zneska, za katerega je bila tožena stranka neupravičeno obogatena, sama pa prikrajšana. Glede na to bi morala tožena stranka sama odgovoriti na iz zatrjevanih dejstev izhajajočo pravno podlago in samoiniciativno pripraviti ustrezne obrambne ugovore.
Tudi tožencu je treba priznati pravico zahtevati preizkus pravilnosti navedbe vrednosti spornega predmeta, če se s tem postavi vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravice do revizije, kot je že navedeno. O ugotovljeni vrednosti spornega predmeta v skladu s tretjim odstavkom 44. člena ZPP mora sodišče takoj odločiti s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe.
postopek osebnega stečaja – odpust obveznosti – ugovor proti odpustu obveznosti – ovira za odpust obveznosti – vložitev tožbe – preizkusno obdobje – skupno premoženje – stečajna masa
Vložitev tožbe ne more predstavljati dejanskega stanja ovire iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP, saj z vložitvijo tožbe stečajna dolžnica ni prevzela obveznosti, ki bi bile nesorazmerne z njenim premoženjskim položajem.
Pri določitvi preizkusnega obdobja ne gre za kazen in za ugotavljanje krivde. Ugotavlja se namreč razloge za insolventnost in pri tem tudi odgovornost stečajnega dolžnika, ki je širši pojem kot krivda.
Skupnega in posebnega premoženja tudi v primeru, da bi bil pravdni postopek v zvezi s skupnim premoženjem končan po poteku preizkusnega obdobja, ni mogoče upoštevati kot premoženja, ki bi ga stečajna dolžnica pridobila po pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti in zato ne bi spadalo več v stečajno maso.
ZFPPIPP člen 399, 400, 400/4, 400/5, 407, 408, 409.
postopek osebnega stečaja – odpust obveznosti – določitev preizkusnega obdobja – dolžnikove osebne okoliščine – razlogi za insolventnost – kaznivo dejanje
Pri določitvi preizkusnega obdobja se upoštevajo samo dolžnikove osebne okoliščine. Zato je za določitev preizkusnega obdobja povsem nepomembno, kakšno preizkusno obdobje je bilo določeno osebi, ki je bila obsojena za ista kazniva dejanja, pri katerih je bil udeležen in obsojen tudi stečajni dolžnik.
rok za plačilo sodne takse – pravočasnost plačila sodne takse – plačilo prek ponudnika plačilnih storitev
Če se sodna taksa plača prek ponudnika plačilnih storitev, se šteje, da je taksa plačana v roku iz plačilnega naloga, če je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča v treh delovnih dneh po izteku roka.
Stroški v predlogu upravitelja morajo biti ne samo poimenovani, pač pa tudi ustrezno (vsebinsko) opisani in dokazno podprti. Gre za postavke, ki se odražajo v določeni denarni vrednosti, odvisno od konkretnega opravila oziroma dogodka, zaradi česar zgolj posplošeno navajanje posameznih stroškov ne zadošča.