postopek po ugovoru zoper sklep o izvršbi – sprememba tožbe – sprememba dejanske podlage tožbe – dejstva, ki se nanašajo na terjatev – situacija – končni obračun – prekoračitev tožbenega zahtevka – zapadlost terjatve
Stališče, da sprememba dejanske podlage tožbe v postopku po ugovoru zoper plačilni nalog (enako tudi po ugovoru zoper sklep o izvršbi), ni dopustna, ker mora sodišče odločiti zgolj, ali ostane sklep o izvršbi v veljavi ali se razveljavi, je preseženo.
Tudi tožencu je treba priznati pravico zahtevati preizkus pravilnosti navedbe vrednosti spornega predmeta, če se s tem postavi vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravice do revizije, kot je že navedeno. O ugotovljeni vrednosti spornega predmeta v skladu s tretjim odstavkom 44. člena ZPP mora sodišče takoj odločiti s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe.
ZPP člen 180, 180/3, 485. OZ člen 104, 104/1, 111, 111/2.
krajevna pristojnost - neupravičena obogatitev – prenehanje pogodbe po zakonu – razveza pogodbe – neizpolnitev v roku - vezanost sodišča na zatrjevano pravno podlago
Tožena stranka obveznosti ni izpolnila v roku in na način, kot je bilo dogovorjeno. V takem primeru je potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 104. člena OZ, po katerem je sankcija v primeru, ko dolžnik ne izpolni svoje obveznosti v roku, ki predstavlja bistveno sestavino pogodbe, prenehanje pogodbe po samem zakonu, nasprotna stranka pa je upravičena do kondikcijskega zahtevka na vrnitev tistega, kar je izpolnila na podlagi pogodbe. Za prenehanje pogodbe zato ni potrebno nobeno posebno dejanje stranke, ki je upravičena do izpolnitve. Namesto nje pogodbo razvezuje sama zakonska določba.
Ker je sodišče avtonomno pri izbiri ustreznih materialnopravnih določb, pravdni stranki ni treba vselej razkriti prav vseh pravnih naziranj, ki jih sodišče nato zapiše v razlogih svoje odločitve, razen če bi bila na ta način razkrita v sodbi "presenetljiva" pravna podlaga, do česar pa v obravnavanem primeru ni prišlo, saj iz dejstvenega substrata tožbe evidentno izhaja, da je tožeča stranka zahtevala vračilo zneska, za katerega je bila tožena stranka neupravičeno obogatena, sama pa prikrajšana. Glede na to bi morala tožena stranka sama odgovoriti na iz zatrjevanih dejstev izhajajočo pravno podlago in samoiniciativno pripraviti ustrezne obrambne ugovore.
ZPP člen 157, 316, 339, 339/2, 339/2-12, 350, 350/2. ZFPPIPP člen 67, 67/1, 212, 212/4, 214, 214/1, 215, 215/3, 217.
zavrženje tožbe - res iudicata - povračilo stroškov - učinkovanje potrjene prisilne poravnave - priznanje terjatve v postopku prisilne poravnave
V okviru uradnega preizkusa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre v tej zadevi v pretežni meri (razen za stroške postopka) za res iudicato. Nad toženo stranko je bila s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 756/2012 z dne 22.11.2012 potrjena prisilna poravnava.
Ravnanje dolžnika oz. upravitelja v postopku prisilne poravnave, ki prizna terjatev, hkrati pa terjatve ne prereka nihče od upnikov, enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku. Gledano celovito oba postopka je zato treba šteti, da je tožeča stranka preko priznanja svoje terjatve v postopku prisilne poravnave z zahtevkom zoper toženo stranko v tej pravdi uspela. Tožeča stranka je torej po temelju upravičena do povrnitve stroškov pravdnega postopka
Odločitev sodišča, da zadevo razdruži in ločeno obravnava posamezne zahtevke iz iste tožbe oziroma posamezne predloge iz istega predloga nima kar avtomatsko za posledico plačilo dodatne sodne takse.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0074509
ZPP člen 212.
plačnik storitve – prejemnik računov – formalni sedež stranke – pasivna legitimacija – trditveno in dokazno breme – Odlok za pitno vodo
Tožena stranka je dokazala, da je bila v skladu s predpisi uporabnik ter plačnik storitev tožeče stranke druga pravna oseba. Tožeča stranka pa druge podlage kot golo dejstvo formalnega sedeža tožene stranke na naslovu Y ni ponudila.
identifikacijski podatki dolžnika – vročitev – razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti
Dejstvo, da je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine na sodišče že 24.2.2012, ni pravno pomembno, saj je bil upnik dolžan ves čas (do izdaje sklepa o izvršbi) paziti na pravi (registrirani) dolžnikov sedež in poslovni naslov.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja – policist - zagovor
Po določbi 2. odstavka 83. člena ZDR mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočiti delavcu zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Zagovor je namenjen temu, da se delavec lahko izjavi o očitanih kršitvah, in ne zgolj ugotavljanju dejanskega stanja kršitev. Poleg tega predstavlja zagovor zadnji možni čas za delodajalca, ki se dokončno seznani z razlogi, ki utemeljujejo odpoved.
Tožnik se je v času, ko mu je bil določen datum zagovora, nahajal na zdravljenju v bolnišnici. Takrat njegova zbranost zaradi kognitivnih motenj ni bila takšna, da bi bil sposoben podaje zagovora, zato gre v konkretni situaciji za obstoj okoliščin iz določbe 2. odstavka 83. člena ZDR, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku pred odpovedjo pogodbe omogoči zagovor. Za presojo tega vprašanja je odločilno, da je bila v takratnih okoliščinah tožnikove hospitalizacije in nastalih zdravstvenih težavah zagotovitev zagovora s strani tožene stranke neizvedljiva, razloge takšnih okoliščin pa je potrebno pripisati zgolj tožniku, in ne toženi stranki. Glede na navedeno je tožena stranka v konkretnem primeru zadostila zakonski zahtevi iz določbe 2. odstavka 83. člena ZDR, zaradi česar podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika iz tega formalnega razloga ni nezakonita.
oprostitev plačila sodnih taks – smiselna uporaba meril ZBPP – upravičenost do oprostitve plačila sodnih taks
Ker ZST-1 ne določa podrobnih meril za presojo upravičenosti do oprostitve plačila sodnih taks, je mogoče smiselno uporabiti merila, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določa ZBPP.
S strani tožene stranke zatrjevana napaka je bila odpravljena (čeprav z zamudo), zato tožena stranka ne more uspeti z jamčevalnim ugovorom na znižanje kupnine po 640. členu OZ, upoštevaje ob tem, da je v tej zvezi manjkal tudi ustrezni oblikovalni zahtevek.
Ker tožeča stranka terjatve, ki je predmet izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, ni prijavila v stečajni postopek zoper toženo stranko, je njena terjatev do tožene stranke prenehala in je s sodbo, izdano v tem pravdnem postopku, tudi če bi bilo njeni pritožbi ugodeno, zoper toženo stranko ne bi mogla več uveljaviti. Tožeča stranka zato nima več pravnega interesa za pritožbo, ker pa je pravni interes predpostavka za dovoljenost pritožbe, je pritožba nedovoljena, zato jo je pritožbeno sodišče kot takšno zavrglo.
V skladu z določbo 42. člena ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena tega zakona.
odpravnina – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – smrt delavca - dediči
Odpravnina zapade v plačilo z dnem prenehanja delavčevega delovnega razmerja. V primeru, da delavec umre pred potekom odpovednega roka, je razlog za prenehanje delovnega razmerja njegova smrt, zaradi česar mu odpravnina ne pripada.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja – dokazno breme – opis kršitev – pravna kvalifikacija kaznivega dejanja
Dejstvo, da tožena stranka v obrazložitvi odpovedi ni navedla, znaki katerega kaznivega dejanja so podani pri ravnanju, ki se očita tožeči stranki, ne vpliva na zakonitost odpovedi. Delodajalec je v odpovedi dolžan opredeliti očitano kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, tako da iz te opredelitve izhaja konkretna kršitev in vsi znaki kaznivega dejanja, ki jih ima kršitev, ni pa dolžan kršitve pravno kvalificirati oz. navesti, znaki katerega kaznivega dejanja so podani.
Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela delavcem in funkcionarjem v državnih organih člen 12.
potni stroški – javni prevoz
Tožena stranka je tožniku potne stroške napačno obračunavala (za javni prevoz), zato mu je dolžna povrniti zahtevano razliko potnih stroškov (v višini kilometrine). Javni prevoz je bil namreč možen, vendar za tožnika časovno nesprejemljiv, ker z uporabo javnega prevoza ne bi mogel pravočasno priti na delo.
Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo in ne oporeka tožbenemu zahtevku, se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Dejanske tožbene navedbe se štejejo za resnične in priznane zato, ker jim tožena stranka ni pravočasno (v odgovoru na tožbo) oporekala. Zato v nadaljnjem postopku, to je v pritožbi, domnevne netočnosti in neresničnosti v tožbi navedenih dejstev ne more uspešno uveljavljati niti dokazovati, da je svoje obveznosti poravnala. Ker v pritožbi ni mogoče oporekati višini vtoževanih terjatev niti ugovarjati, da so obveznosti poravnane, tudi naknadno, šele v pritožbenem postopku predloženih dokazov ni mogoče upoštevati. Zamudna sodba se namreč iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati, ker to ni dopustno glede na določbo drugega odstavka 338. člena ZPP.
KPND člen 23. ZJU člen 16. OZ člen 3, 88. ZKolP člen 1. ZNOIP člen 1, 13, 13/1, 13/2, 27, 27/1, 27/1-2, 18. ZJF člen 1.
regres za letni dopust – podjetniška kolektivna pogodba
Tožena stranka je javni zavod, ki je v obveznem delu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v sistem javnih financ, od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, zato so omejitve iz ZNOIP, glede načina obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust, veljale tudi zanjo.
Po uveljavitvi ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust tudi za delavce tožene stranke, se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v podjetniški kolektivni pogodbi je, če je sklenjena po uveljavitvi ZNOIP, nična.
KPND člen 23. ZJU člen 16. OZ člen 3, 88. ZKolP člen 1. ZNOIP člen 1, 13, 13/1, 13/2, 27, 27/1, 27/1-2, 18. ZJF člen 1.
regres za letni dopust – podjetniška kolektivna pogodba
Tožena stranka je javni zavod, ki je v obveznem delu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v sistem javnih financ, od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, zato so omejitve iz ZNOIP, glede načina obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust, veljale tudi zanjo.
Po uveljavitvi ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja o višini regresa za letni dopust tudi za delavce tožene stranke, se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v podjetniški kolektivni pogodbi je, če je sklenjena po uveljavitvi ZNOIP, nična.
plačilo uporabnine – uporaba prostorov brez pravne podlage – gospodarska družba
Tožeča stranka je navajala, da je družba D. brez pravne podlage uporabljala njene prostore in za uporabo ni plačevala ničesar, zaradi česar je tožnica s tožbo zahtevala plačilo uporabnine. Ker je tožeča stranka gospodarska družba, ki nastopa v gospodarskem prometu, v gospodarskem prometu pa se za uporabo tuje stvari plača najemnina, take navedbe zadoščajo za sklepčnost tožbe glede prikrajšanja tožeče stranke.