DEDNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSM00005476
ZD člen 141. ZDen člen 78, 78/1, 78/2.
denacionalizacija - dediščinska tožba - spor o obsegu zapuščine - nujno sosporništvo dedičev - odškodninska tožba
Predmetni spor ni spor o obsegu zapuščine med dediči, v katerem morajo sodelovati vsi dediči kot nujni sosporniki.
Tožbeni zahtevek je dajatveni, tožnica pa zahteva plačilo njej pripadajočega deleža vrednosti obveznic od skrbnice za posebni primer. Z vidika zapuščinskega postopka torej predmetni spor predstavlja spor med enim izmed dedičev in tretjo osebo za izročitev podedovanega premoženja oziroma nadomestitev vrednosti tega premoženja in zato ni nujno, da v takšnem sporu sodelujejo vsi dediči.
Nenatančen in dvoumen izrek, da se plačilo odškodnine izvrši v delnicah Republike Slovenije, je popravljen, ker ga je mogoče razumeti na dva načina: - da Republika Slovenija izroči delnice, ki jih ima kot delniška družba (neizvršljiv izrek, ker Republika Slovenija ni delniška družba); - da Republika Slovenija izroči delnice, ki jih ima v lasti.
V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje odločilo, da spremembe tožbe ne dopusti, čeprav ji toženi stranki nista nasprotovali. S tem je preseglo svoja pooblastila in kršilo 185. člen ZPP.
Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku najprej ugotoviti, ali gre pri vtoževani terjatvi za deljivo ali nedeljivo obveznost, saj bo le tako mogoče presoditi, ali podlago za zahtevek kot je postavljen, predstavlja 416. člen OZ ali 280. člen OZ.
ZDen člen 27. ZIKS člen 145, 145/1, 145b. ZPP člen 213.
zaplenjeno premoženje - zavezanec za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje - vračilo zaplenjenega premoženja - vračilo v naravi - ovire za vračilo nepremičnine v naravi - solastniški delež na nepremičnini - parcelacija nepremičnine - obrazložitev razlogov za zavrnitev dokaznega predloga
Glede petih parcel je bilo ugotovljeno, za kateri del njihove površine obstajajo ovire za vračilo v naravi (in zakaj). Sodišče prve stopnje je z določitvijo in vračilom deleža na omenjenih petih parcelah ravnalo napačno. Solastninski delež se nanaša na celotno parcelo, torej tudi na tisti njen realni del (površino), za katerega je sodišče samo ugotovilo, da ga v naravi ni moč vrniti.
odškodnina za zaplenjeno premoženje - hipotetična najemnina - neprofitna najemnina - nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe v naravi vrnjenega premoženja - višina nadomestila - metoda izračuna izgubljene koristi - začetek teka zamudnih obresti - izvedensko mnenje
Tožniki kot eni izmed dedičev zahtevajo nadomestilo zaradi nezmožnosti uporabe spornih nepremičnin od pravnomočnosti odločbe o razveljavitvi zaplembe pa do vrnitve nepremičnin. Zahtevek po členu 145.c ZIKS-1 je po svoji naravi in namenu primerljiv z zahtevkom, ki se priznava po določbi člena 72 ZDen.
Upravičenec do vrnitve premoženja lahko uveljavlja korist, ki bi jo sam dosegel, če bi nepremičnino imel v lasti že ob razveljavitvi odločbe zaplembe premoženja. Višina koristi se lahko ugotavlja preko metode hipotetične najemnine, zmanjšano za stroške, ki bi bremenili tožnike.
Tožena stranka je morala z imetniki stanovanjske pravice po uveljavitvi SZ sklepati najemne pogodbe za neprofitno najemnino in se tožniki ne morejo sklicevati na določbe SPZ o nedobrovernosti tožene stranke in v posledici tega zahtevati plačilo profitne najemnine.
Tožniki brez pravne podlage zahtevajo plačilo zamudnih obresti od pravnomočnosti sklepa o ustavitvi kazenskega postopka. Obresti začnejo teči po preteku roka, ko so tožniki na toženko naslovili zahtevo za izpolnitev obveznosti. Taka je tudi novejša sodna praksa.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA
VSL00002457
ZD člen 221. ZDen člen 74. ZPP člen 137, 137/1.
dodatni sklep o dedovanju - denacionalizirano premoženje - opredelitev predmetov dedovanja - vročanje sodnih pisanj - vročanje stranki, ki ima pooblaščenca
Pritožnik navaja, da je obravnavane nepremičnine pridobil izključno on in sicer na podlagi sodbe IV P 2365/2002 Okrajnega sodišča v Ljubljani v zvezi s sodbo I Cp 5455/2007 z dne 12. 3. 2008, kar pa ne drži. V omenjenih sodbah naložena vrnitev nepremičnin se je lahko nanašala le na vrnitev tistih nepremičnin, ki so bile navedene v sklepu o dedovanju D 98/79 z dne 1. 6. 1989, ne pa tudi tistih nepremičnin, ki v tem sklepu niso bile navedene, saj še niso bile predmet denacionalizacije.
Predlagateljičin položaj je drugačen od položaja zavezancev, ki so sicer upravičeni do odškodnine na podlagi 73. člena ZDen. Predlagateljica je bila ustanovljena z aktom ustavnopravnega ranga, to je z UZITUL-A, s katerim je bilo iz družbe Y nanjo preneseno določeno premoženje, vključno s spornimi nepremičninami in se je že ob ustanovitvi vedelo, da gre za del premoženja, ki je predmet denacionalizacije. Ni torej (delna) univerzalna pravna naslednica družbe Y. S prenosom premoženja iz družbe Y na predlagateljico je ustavodajalec torej na drug način ne le ohranil, ampak sploh zagotovil "produkcijsko sposobnost" predlagateljice. Če bi bil namen UZITUL-A, da se poleg prenosa premoženja prenese tudi upravičenje po ZDen (pravica do odškodnine iz 73. člena Zden), bi to izrecno določal.
DENACIONALIZACIJA - NEPRAVDNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00001049
ZZad člen 81. ZDen člen 73. UZITUL člen 22b, 22č, 22d, 22g.
prenos premoženja - banka - denarna odškodnina - denacionalizacija - pravica do odškodnine po 73. členu ZDen
Predlagateljičin položaj je drugačen od položaja zavezancev, ki so sicer upravičeni do odškodnine na podlagi 73. člena ZDen. Predlagateljica je bila ustanovljena z aktom ustavnopravnega ranga, to je z UZITUL-A, s katerim je bilo iz družbe A nanjo preneseno določeno premoženje, vključno s spornimi nepremičninami in se je že ob ustanovitvi vedelo, da gre za del premoženja, ki je predmet denacionalizacije. Ni torej (delna) univerzalna pravna naslednica družbe A. S prenosom premoženja iz družbe A na predlagateljico je ustavodajalec torej na drug način ne le ohranil, ampak sploh zagotovil "produkcijsko sposobnost" predlagateljice. Če bi bil namen UZITUL-A, da se poleg prenosa premoženja prenese tudi upravičenje po ZDen (pravica do odškodnine iz 73. člena ZDen), bi to izrecno določal.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00002473
OZ člen 190, 198. ZDen člen 72, 72/1, 72/2. ZPP člen 214, 214/2.
obseg prikrajšanja - dokazno in trditveno breme - neupravičena obogatitev - služnost v javno korist - gola lastninska pravica
Ob ugotovitvi, da je bila sporna nepremičnina že ob uveljavitvi ZDen obremenjena z opisano služnostjo v javno korist, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da uporaba nepremičnine izven obratovanja transformatorske postaje ne bi bila mogoča. Ker slednja zaseda večino območja nepremičnine, bi bil tožnik pri uporabi nepremičnine v celoti omejen, njegova lastninska pravica pa povsem okrnjena.
ZDen člen 3, 3-9, 64. Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (1958) člen 38, 46.
določitev odškodnine - denacionalizacija - upravičenci do denacionalizacije - odškodnina za nacionalizirano premoženje - uporaba materialnega prava
Najkasneje po uveljavitvi ZDen, ki ureja denacionalizacijo premoženja, podržavljenega med drugim z ZNNZ, ni mogoče več zahtevati odškodnine za nacionalizirano nepremičnino na podlagi ZNNZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00000233
ZPP člen 447. OZ člen 346. ZDen člen 72.
procesni sklep - postopek v sporu majhne vrednosti - nedovoljena pritožba - nadomestilo zaradi nezmožnosti uporabe podržavljenega premoženja - zastaranje terjatve - petletni zastaralni rok - odločba o denacionalizaciji - objektivna sprememba tožbe
Če poseben sklep sploh ne bi smel biti izdan in stranka zoper tako odločitev sploh nima posebnega pravnega sredstva, to ne pomeni, da ga ima sedaj, ko je izdana končna odločba.
Ne glede na to, da je tožnik kot skrbnik zapuščine in kot eden izmed dedičev imel pravico uveljavljati terjatev zapustnice, tega ni mogel storiti tako, kot je to storil, namreč z zahtevkom, da tožena stranka terjatev plača njemu, ne da bi natančno izkazal, kakšen delež mu kot enemu izmed dedičev gre. Tožena stranka pa ima prav, da je objektivna sprememba tožbe, torej sprememba zahtevka, da naj tožena stranka plača sporno terjatev v zapuščino, storjena več kot pet let po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, torej po izteku zastaralnega roka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - LOKALNA SAMOUPRAVA - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00000213
ZLS člen 19c, 19c/4. ZDen člen 2, 6, 6/1, 88, 88/1, 88/2. ZPP člen 165, 165/2, 318, 318/4.
denarna odškodnina - ovire za vračanje v denacionalizacijskem postopku - neodpravljiva nesklepčnost
Tožba je neodpravljivo nesklepčna. Navedbe tožnika, da mu je nastala škoda, ker mu v denacionalizacijskem postopku ni bila vrnjena podržavljena nepremičnina (oziroma njen del) v naravi, ampak je prejel odškodnino (56.876,30 EUR) izračunano v skladu z Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, ki ne ustreza tržni vrednosti nepremičnine (476.400,48 EUR), ne utemeljujejo zaključka o nastanku nedopustne škode. Po ZDen sta oba načina oziroma obliki denacionalizacije (vrnitev premoženja v naravi in odškodnina) enakovredni in predstavljata ustrezne oblike vračanja premoženja. Upravičenec ne more prosto izbirati med navedenima načinoma vračila podržavljenega premoženja, ker ZDen kogentno določa, kdaj naj se premoženje vrne v naravi in kdaj v nadomestni obliki (kot odškodnina).
Pri presoji ovir za vračanje denacionalizacijskega premoženja v naravi je po upravno sodni praksi odločilno stanje od vračanju in ne ob uveljavitvi ZDen. Ovira za vračanje v naravi (zgrajen objekt) bi narekovala le drugo obliko denacionalizacije (odškodnino po določbah ZDen). Upravičenec ne bi mogel od zavezanca zahtevati odškodnine v višini razlike med odškodnino po določbah ZDen in tržno vrednostjo nepremičnine.
O celotnem razmerju, ki izhaja iz pravice do vrnitve podržavljenega premoženja, je bilo odločeno z odločbo o denacionalizaciji. Z odškodninskim zahtevkom zoper prvo toženko želi tožnik doseči odškodnino, ki mu po ZDen ne gre. Splošni odškodninski predpisi se glede razmerij, ki jih ureja ZDen, uporabljajo le, če niso v nasprotju z ZDen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00000649
ZPP člen 60, 60-1.
zastaranje - skrbnik za poseben primer - skrbnik denacionaliziranega premoženja - upravljanje premoženja po skrbniku za poseben primer - obseg zapuščine - dedovanje denacionaliziranega premoženja - izločitev sodnika - odklonitveni razlog
Pritožnik navaja, da je sam plačal vso dohodnino, tudi od najemnine, prisojene tožnici. S tem v zvezi je odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka stroške davčnih obveznosti uveljavljala v okviru pobotnega ugovora, ki ga kljub pozivom sodišča ni določneje opredelila. Ker je do konca glavne obravnave ostal nekonkretiziran, ga sodišče prve stopnje ni moglo preizkusiti. Sodišče torej ni moglo upoštevati dejanske davčne obremenitve iz razlogov na strani toženca. Ob tem je treba tudi na tem mestu ponovno poudariti, da je bila tožena stranka skrbnik za poseben primer, ki bi morala razpolagati in predložiti ustrezno dokumentacijo o svojih stroških.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00000216
ZPVAS člen 1, 1/1, 8, 8/1, 8/5, 9, 9/2. ZRPDZ člen 2, 2/1, 2/2, 3, 3/1, 4, 4/1. ZLNDL člen 7. ZEN člen 8, 8/1. ZPP člen 1, 155, 155/1, 180, 180/3. ZARKLRS člen 51, 51/2, 51/3.
pristojnost pravdnega sodišča - premoženjskopravni spor - lastninska tožba - premoženje agrarne skupnosti - podržavljenje premoženja agrarnih skupnosti - splošno ljudsko premoženje - (ne)vpis v zemljiško knjigo - dejansko podržavljenje - dejanska oblast nad stvarjo - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem - pravna zmota - odločitev o pravdnih stroških - potrebni pravdni stroški - stroški izdelave izvedenskega mnenja
Čeprav je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 382/2008 zavzelo stališče, da je z dnem uveljavitve Zakona o agrarnih skupnostih 20. 12. 1947 vse premoženje agrarnih skupnosti ex lege postalo splošno ljudsko premoženje in izdaja posebne odločbe ali izvedba posebnega postopka zaradi prehoda tega premoženja v državno last ni bila potrebna, se konkretni dejanski stan v bistvenem razlikuje od dejanskega stanu v zadevi II Ips 382/2008. Bistveno razlikovalno okoliščino predstavlja ugotovitev, da tožnikom posest nad spornimi nepremičninami nikoli ni bila odvzeta in da delna odločba ni bila izvršena niti z vpisom splošnega ljudskega premoženja v zemljiško knjigo niti z odvzemom posesti. To pomeni, da sporne nepremičnine na podlagi delne odločbe niso prešle v splošno ljudsko premoženje in da tožnikom in njihovim pravnim prednikom v obdobju prejšnjega režima v SFRJ lastninskopravna upravičenja nad spornimi nepremičninami niso bila odvzeta.
Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, da so si pravni predniki tožnikov že pred drugo svetovno vojno (torej pred 6. aprilom 1941) sporne nepremičnine med seboj razdelili na oddelila, da so tožniki s pravnimi predniki izvrševali dejansko oblast na posameznih oddelilih pred in po izdaji delne odločbe in da so bili v zemljiški knjigi kot lastniki spornih nepremičnin vpisani "upravičenci vasi X", izhaja materialnopravni zaključek, da so na spornih nepremičninah na podlagi 51. člena ZARKLRS v zvezi z 2. ter 3. členom ZRPDZ pridobili lastninsko pravico že pravni predniki tožnikov.
Zaradi predvidene vknjižbe lastninske pravice v zemljiški knjigi tožnikom ni bilo potrebno spornih nepremičnin razparcelirati. Ker parcelacija ni bila potrebna, strošek izvedenca geodetske stroke v okoliščinah konkretnega primera ne more predstavljati potrebnega pravdnega stroška.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - POGODBENO PRAVO
VSL00001070
ZDen člen 88. ZOdvT tarifna številka 1200. ZPP člen 161, 161/1, 161/3.
dobra vera - denacionalizacija nepremičnin - ničnost pogodbe - opredelitev vrednosti spornega predmeta za vsakega od zahtevkov - vrednost spornega predmeta - povišanje nagrade za zastopanje več strank
V denacionalizacijskem postopku je bilo že pravnomočno odločeno, da so nepremičnine, ki so (deloma) predmet spornih pogodb, prešle v državno last na podlagi menjalne pogodbe, sklenjene zaradi grožnje in sile predstavnikov tedanjih oblasti. Glede na to so lahko predmet denacionalizacijskega postopka. Kakšen bo izid tega postopka, pa za presojo o veljavnosti obravnavanih pogodb ni pomembno.
sklep o dedovanju – vsebina sklepa o dedovanju – dolg zapuščine – odgovornost dediča za dolgove zapustnika – dedni dogovor – skrbnik za poseben primer – stroški denacionalizacijskega postopka
Prijavljene terjatve upnikov niso sestavni del zapuščine in ne spadajo v izrek sklepa o dedovanju. Zapuščinsko sodišče jih zato ne ugotavlja, jih vsebinsko ne obravnava niti jih ne navaja v sklepu o dedovanju, razen v primeru sklenitve dednega dogovora ob soglasju vseh dedičev (primerjaj 214. člen ZD).
Ker tožnica zoper toženki ni uveljavljala solidarnega plačila, ampak je zoper vsako od njiju postavila (ločen) poseben zahtevek, prvo toženka upravičeno navaja, da jima je sodišče prve stopnje neutemeljeno v solidarno plačilo naložilo tožničine pravdne stroške.
Z razlago, za katero se zavzema pritožnica, da je dogovor o plačilu nagrade mogoč le v sodnih postopkih, bi prišli do absurdne situacije, ko bi o nekaterih zahtevkih po ZDen stranke dogovor lahko sklenile (po 5. člen ZDen), v preostalih pa ne. Razlikovanje v postopku (sodnem ali upravnem) tako za dopustnost sklepanja dogovora ne more biti odločilno.
nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe – vrnitev v naravi – gozd – stroški upravljanja zavezanca – dokazovanje – dejansko stanje – izvedensko mnenje
Realni položaj denacionalizacijskega zavezanca s hipotetičnim položajem upravičenca glede določanja višine nadomestila pravzaprav nima dosti skupnega, le izhodišče (uporaba taiste nepremičnine) jima je skupno. Samodejna preslikava v smislu „enake dohodke in stroške, kot jih je imel zavezanec, bi imel tudi upravičenec“ je materialnopravno zgrešena. Res pa mora zavezanec opredeliti stroške, ki jih je imel z upravljanjem, kar omogoča sodišču, da preveri, ali bi taiste stroške (in v kakšni višini) imel tudi upravičenec, če bi upravljal s taisto nepremičnino v istem časovnem obdobju, in da ugotovi njegovo neto korist.
Položaj tožnikov v obravnavni zadevi tudi ni povsem hipotetičen in tudi ne povsem neodvisen od realnega položaja, v katerem je z nepremičninami gospodarila tožena stranka. Njen položaj je bil ustrezno (in realno) upoštevan tako, da so tožniki predpostavili (in sodišče jim je sledilo), da bi gospodarili v enakem obsegu, kot je gospodarila tožena stranka – tj. da bi posekali enako količino lesa v enakem obdobju. Povedano drugače: hipoteza o gospodarjenju tožnikov je znotraj realnega okvirja, v katerem je gospodarila tožena stranka. Metoda izračuna koristi tega gospodarjenja (tj. koristi od posekanega lesa) pa je odvisna od okoliščin na strani upravičencev in pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ta, ki jo je izbralo sodišče prve stopnje, povsem primerna in ustrezna.