TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške, nastale s pritožbama, tožniki pa so dolžni toženi stranki v roku 15 dni povrniti 4.660,40 stroškov, nastalih z vložitvijo odgovora na njihovo pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Realni položaj denacionalizacijskega zavezanca s hipotetičnim položajem upravičenca glede določanja višine nadomestila pravzaprav nima dosti skupnega, le izhodišče (uporaba taiste nepremičnine) jima je skupno. Samodejna preslikava v smislu „enake dohodke in stroške, kot jih je imel zavezanec, bi imel tudi upravičenec“ je materialnopravno zgrešena. Res pa mora zavezanec opredeliti stroške, ki jih je imel z upravljanjem, kar omogoča sodišču, da preveri, ali bi taiste stroške (in v kakšni višini) imel tudi upravičenec, če bi upravljal s taisto nepremičnino v istem časovnem obdobju, in da ugotovi njegovo neto korist.

Položaj tožnikov v obravnavni zadevi tudi ni povsem hipotetičen in tudi ne povsem neodvisen od realnega položaja, v katerem je z nepremičninami gospodarila tožena stranka. Njen položaj je bil ustrezno (in realno) upoštevan tako, da so tožniki predpostavili (in sodišče jim je sledilo), da bi gospodarili v enakem obsegu, kot je gospodarila tožena stranka – tj. da bi posekali enako količino lesa v enakem obdobju. Povedano drugače: hipoteza o gospodarjenju tožnikov je znotraj realnega okvirja, v katerem je gospodarila tožena stranka. Metoda izračuna koristi tega gospodarjenja (tj. koristi od posekanega lesa) pa je odvisna od okoliščin na strani upravičencev in pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ta, ki jo je izbralo sodišče prve stopnje, povsem primerna in ustrezna.