Tožeča stranka je umaknila tožbo in tožena stranka je umik prejela pred glavno obravnavo 8. 6. 2015. Ker je tožeča stranka umaknila tožbo, je sicer po 158. členu ZPP dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške. Vendar pritožba utemeljeno opozarja, da zaradi drugotožene stranke ni prišlo do naroka 8. 6. 2015 in je sodišče na zapisniku o glavni obravnavi že pravilno zapisalo kot tožečo stranko le prvotožnika.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014990
ZDR člen 43, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149, 150, 153, 153/1, 153/3, 179, 179/1, 179/2, 299. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - plačilo odškodnine - nezgoda pri delu - objektivna odškodninska odgovornost - nevarna stvar - nevarna dejavnost - krivdna odškodninska odgovornost - višina odškodnine
Tožnik se je poškodoval na delu pri prvotoženi stranki, ko je želel pri varjenju plošč iz čepečega položaja premakniti v desno ročno dvigalko (težko od 15-20 kg), s pomočjo katere je spodnjo kovinsko ploščo dvigoval na takšno višino, da je sodelavec lahko plošči zvaril skupaj. Takrat pa je začutil močno bolečino v levem kolenu. Opravljanje dela na način, kot je bilo kritičnega dne, torej dolgotrajno 10-urno delo, ko je moral biti tožnik velikokrat po 5-10 minut v položaju, ki obremenjuje sklepe, pomeni delo, zaradi katerega je podana nevarnost za nastanek poškodbe kolenskih struktur. Zaradi narave takšnega dela gre za objektivno nevarno dejavnost, za katero tožena stranka odgovarja po načelu objektivne odškodninske odgovornosti. Prvotožena stranka dela ni organizirala tako, da bi tožniku zagotovila pogoje za varno opravljanje dela, ki je bilo izredno in netipično. Do poškodbe namreč ne bi prišlo, če tožnik ne bi klečal oziroma čepel in s tem prekomerno obremenjeval kolena. Zato je podana tudi krivdna odgovornost prvotožene stranke.
Toženka v pritožbi vztraja le še pri plačilu stroškov za fotokopiranje, „printanje“ (pravilno: tiskanje) in nakup kuvert, češ da je sodišču predložila „3 kg papirja“. Tudi za pritožbo je potrebovala kar deset tiskanih strani. Takšno toženkino ravnanje za učinkovito obrambo njenih pravic v postopku ni bilo potrebno, ampak, nasprotno, meji na zlorabo procesnih pravic. Znesek stroškov za fotokopije in poštnino, kot ga je odmerilo sodišče prve stopnje, je zato po presoji pritožbenega sodišča povsem ustrezen.
Svoje pomisleke o domnevni pristranskosti sodnice bi morala toženka uveljavljati v postopku na prvi stopnji. Po drugem odstavku 72. člena ZPP bi lahko zahtevala izločitev sodnice najpozneje do konca glavne obravnave, vendar tega ni storila.
ZAVAROVALNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – DELOVNO PRAVO
VSL0081100
ZDR člen 57, 62, 62/2. OZ člen 131, 963.
napoteni delavci – zavarovanje pred odgovornostjo – odškodninska odgovornost delodajalca – odškodninska odgovornost uporabnika – izplačilo odškodnine – regres do odgovorne osebe – spor majhne vrednosti
V primerih, ko je delavec, ki je sicer zaposlen pri enem delodajalcu, napoten na delo k drugemu delodajalcu (uporabniku), je za škodo, povzročeno pri delu, delavcu odgovoren tako kot delodajalec kot tudi uporabnik.
ZTLR člen 54. SPZ člen 217, 226. ODZ člen 1460, 1679.
stvarna služnost - ugotovitev obstoja stvarne služnosti - priposestvovanje stvarne služnosti - neprava stvarna služnost - služnost v javno korist - dobra vera - dejansko izvrševanje služnosti - elektroenergetski objekt - daljnovod - rekonstrukcija daljnovoda - pridobitev stvarne služnosti - originarna pridobitev lastninske pravice - sprememba lastnika nepremičnine - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige - vpis v zemljiško knjigo - deklaratornost vpisa v zemljiško knjigo - priposestvovanje neprave služnosti
Ker je bil predmetni daljnovod zgrajen in nato v uporabi od leta 1965 dalje, je treba uporabiti pravna pravila paragrafov 1460 do 1464 in paragraf 1479 ODZ v zvezi z načelnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča SFRJ št. 3/60 z dne 4. 4. 1960 ter 54. člen ZTLR. Ti za priposestvovanje stvarne služnosti zahtevajo njeno dejansko izvrševanje 20 let brez nasprotovanja lastnika služeče stvari. Ker je tožeča stranka brez odpora tedanjega lastnika nepremičnin postavila daljnovod ter ga nato nemoteno uporabljala in vzdrževala, je v letu 1985 priposestvovala služnost, katere ugotovitev zahteva v tej pravdi. Gre za t.i. nepravo priposestvovanje služnosti, pri katerem se ne zahteva dobra vera priposestvovalca. Zadošča že, da se služnost dejansko izvršuje in da način izvrševanja ni nepošten.
IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – USTAVNO PRAVO
VSL0075832
URS člen 22. ZIZ člen 24, 24/3, 55, 55/1, 55/1-4. ZPP člen 2, 2/1, 7, 7/1, 286a, 286a/1, 337, 337/1.
sprememba upnika – prehod terjatve – kontradiktornost – pravica do izjave – trditveno in dokazno breme novega upnika za vstop v postopek – tuje pravo – italijansko pravo – po zakonu overjena zasebna listina
V zvezi s predlogom za spremembo upnika je treba upoštevati tudi dejstvo, da razlogi, da terjatev ni prešla na upnika, po svoji vsebini predstavljajo ugovorni razlog. Glede na navedeno je zato treba kljub temu, da ZIZ v zvezi z odločanjem o predlogu za spremembo upnika po pravnomočnosti sklepa o izvršbi kontradiktornosti ne zagotavlja v ugovornem postopku, pred odločitvijo o dopustitvi vstopa novega upnika zagotoviti dolžniku pravico do izjave, tako da o morebitnem ugovoru, da terjatev ni prešla na upnika, odloči že sodišče prve stopnje.
predznamba lastninske pravice - predlog za predznambo lastninske pravice - skladnost predlaganega vpisa z listino, ki je podlaga predlaganemu vpisu - vpis pri solastninskem deležu - zemljiškoknjižni postopek - formalnost zemljiškoknjižnega postopka - sklepčnost zemljiškoknjižnega predloga - ugoditev predlogu - delna ugoditev predlogu - smiselna uporaba določb Zakona o pravdnem postopku
Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da so izpolnjeni pogoji za delno ugoditev predlogu (le do 7/100-in), saj je zemljiškoknjižni postopek strogo formalen in zemljiško knjižno sodišče preizkuša le skladnost med listino in predlogom. Če te skladnosti ni, gre za nesklepčen predlog, ki mu ni mogoče ugoditi niti delno. ZZK-1 je specialen zakon, ki ureja vprašanje skladnosti med listino in predlogom, zato uporaba Zakona o pravdnem postopku v obravnavani zadevi ne pride v poštev.
Ker se pravni predniki tožeče stranke neovirano, vsaj v obdobju zadnjih 30 let uporabljali sporno traso služečega zemljišča za hojo in za vožnje z vsemi motornimi vozili, je služnost v obsegu iz tožbe priposestvovala tudi tožnica.
spor majhne vrednosti - zastaranje - pretrganje zastaranja - pripoznava dolga - obljuba plačila dolga - IOP
V primeru, ko je med pravdnima strankama bila sporna le terjatev iz enega pravnega posla in je v zvezi s to terjatvijo zakoniti zastopnik tožene stranke obljubil plačilo terjatve, je njegova izjava dovolj jasna in določna za materialnopravno pravilen zaključek, da je s tem zastaranje pretrgano.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0063257
ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 324, 324/3, 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 131, 689, 689/1.
spor majhne vrednosti - sklepčnost tožbe - trditve obeh pravdnih strank - nekonkretiziran dokazni sklep - procesni pobotni ugovor - obrambno sredstvo - učinkovanje pobota za nazaj - pavšalno prerekanje trditev - kršitev načela kontradiktornosti - odškodninski zahtevek - predpostavke odškodninske odgovornosti - zanikanje predpostavk - dokazovanje - priznana dejstva - predlog odločitve - tožbeni zahtevek - prevoznikova odgovornost za izgubo, poškodbo in zamudo pošiljke - izguba ali poškodba pošiljke
Trditveno gradivo tvori celota (pravočasnih) trditev obeh strank. Tudi če tožnik ne navede vseh pravno pomembnih dejstev, lahko nesklepčnost njegove tožbe odpravi toženec, s tem da poda manjkajoče trditve.
V sporih, ki tečejo na podlagi razveljavitve sklepa o izvršbi in nadaljevanja postopka v pravdi, se predlog za izvršbo in dopolnitev tožbe skupaj štejeta za tožbo. Iz obeh vlog tožeče stranke je jasno razbrati kaj zahteva – plačilo računov, navedenih v predlogu za izvršbo, skupaj z obrestmi in stroški postopka. Četudi tega v dopolnitvi tožbe ni navedla v obliki predloga odločitve, ni mogoče šteti, da določen tožbeni zahtevek ni bil postavljen.
Okoliščina, da sodišče v dokaznem sklepu navede, da se pogledajo vse listine v spisu in pri tem natančno ne specificira katere listine so to, ne pomeni nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP.
Ugovor pobota je zgolj obrambno sredstvo, zato ni mogoče ugotoviti obstoja toženčeve terjatve v znesku, ki presega višino tožbenega zahtevka.
Ker se tudi pri procesnem pobotu šteje, da posledice pobota učinkujejo za nazaj, se terjatvi štejeta za pobotani z dnem nastanka poznejše terjatve.
prodajna pogodba - skrita stvarna napaka - nakup rabljenega vozila - odstop od prodajne pogodbe - garancija
Glede na pravilno ugotovitev sodišča, da je vzrok okvare vozila, ki je povzročil nevozno stanje - nestrokovno popravilo glave motorja, obstajal že ob izročitvi vozila tožniku 2. 8. 2011, je sodišče pravilno zaključilo, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 475. člena OZ.
IZVRŠILNO PRAVO – DEDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0075838
ZIZ člen 24, 24/4, 37, 37/1. ZD člen 203.
smrt dolžnika – prehod obveznosti – kvalificirana listina – sklep o dedovanju – neobstoj sklepa o dedovanju
Upnik mora prehod obveznosti na novega dolžnika izkazati z ustrezno listino. Sodna praksa sicer dopušča stališče, da izvršilno sodišče v primeru dolžnikove smrti (lahko) tudi sámo nadaljuje postopek zoper dediče, vendar pa se tudi v tem primeru zahteva sklep o dedovanju kot kvalificirana listina. Če prehoda dolga ni mogoče dokazati s sklepom o dedovanju, se lahko pravno nasledstvo dokaže s sodbo iz pravde na ugotovitev, da je zapustnikov dolg prešel na dediča.
invalid III. kategorije invalidnosti - invalid I. kategorije invalidnosti - izvedenec
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca specialista psihiatra, da je tožnica zmožna le za delo s polovičnim delovnim časom, utemeljeno zaključilo, da je pri tožnici podano stanje po 3. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in jo na tej podlagi razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko na svojem delu. Hkrati je pravilno odločilo, da bo o pravici, višini in izplačevanju delnega nadomestila odločil toženec s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe. Ker pri tožnici ne gre za popolno izgubo delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
invalid III. kategorije invalidnosti - invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina
Pri tožniku je podana preostala delovna zmožnost v okviru III. kategorije invalidnosti, saj je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oz. dela na drugem delovnem mestu z omejitvami. Zato tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
Pri ugotavljanju lastnega dohodka v zvezi z upravičenostjo do varstvenega dodatka se med drugim upoštevajo prejemki obeh zakoncev in se ob izpolnjevanju ostalih predpisanih pogojev dajatev v določeni višini za določeno časovno obdobje določi za oba zakonca. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnikova družina, ki jo sestavljata tožnik in njegova žena, upravičena do varstvenega dodatka v višini 123,67 EUR mesečno. Torej, v višini razlike med minimalnim dohodkom za varstveni dodatek za družino in lastnim dohodkom tožnikove družine. Ker sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita, tožbeni zahtevek na njuno odpravo in za priznanje varstvenega dodatka v višjem znesku ni utemeljen.
Skladno z določbo 78. člena ZPP stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik. Zakoniti zastopnik je določen z zakonom ali z aktom, ki ga izda organ, pristojen za socialne zadeve, na podlagi zakona. Ker je tožena stranka javni zavod, je za presojo, kdo je njen zakoniti zastopnik, potrebno uporabiti ZZ, ki v 31. členu določa, da je poslovodni organ zavoda direktor ali drug individualni organ, ter da direktor organizira in vodi delo in poslovanje zavoda, predstavlja in zastopa zavod in je odgovoren za zakonitost dela zavoda.
Strokovni direktor tožene stranke, četudi je po statutu pooblaščen za nadomeščanje direktorja v odsotnosti, glede na citirane določbe 78. člena ZPP in 31. člena ZZ ni zakoniti zastopnik tožene stranke in zato nima pravice do zastopanja pred sodiščem brez posebnega pooblastila zakonitega zastopnika, to je direktorja tožene stranke, poleg tega pa mora izpolnjevati tudi dodatni pogoj – opravljen pravniški državni izpit (ker je po citirani določbi 3. odstavka 87. člena ZPP lahko pooblaščenec samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit). To izhaja tudi iz določb 28. in 29. člena, zlasti pa iz 15. alineje 29. člena Statuta tožene stranke, na katero se sklicuje tožena stranka, ki določa da strokovni direktor zastopa toženo stranko v drugih zadevah in podpisuje pogodbe v mejah, ki jih s pooblastili določi direktor tožene stranke.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo. Tožena stranka je namreč vložila pritožbo zoper ugodilni del sodbe, v katerem je sodišče toženi stranki naložilo, da tožnici plača zneske iz naslova razlike plač za mesece april, maj in junij 2010 ter regresa za letni dopust za leto 2010, ki so pravice iz delovnega razmerja. Spor v tem obsegu je individualni delovni spor premoženjske narave. Zato je sodišče prve stopnje takso za pritožbo pravilno odmerilo skladno s tarifno št. 2321 ZST-1, z upoštevanjem količnika 2,0. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na tarifno številko 2121, saj predmet spora ni pravica iz sistema socialne varnosti in torej ne gre za socialni spor, kot ga opredeljuje prvi odstavek 58. člena ZDSS-1.
Iz določbe 2. odstavka 31. člena ZDSS-1 izhaja, da je v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja revizija vselej dovoljena. Predmet takšnega spora so običajno, kadar se uveljavljajo z isto tožbo, tudi dajatveni zahtevki za plačilo prejemkov, do katerih bi bil delavec upravičen, če mu ne bi nezakonito prenehalo delovno razmerje in s plačilom katerih se vzpostavi stanje, kot če nebi bilo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Enako pa je tudi v primeru, kadar sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi in določi denarno povračilo v skladu s 118. členom ZDR-1. Denarno povračilo zaradi sodne razveze je pravica, ki je neločljivo povezana s prenehanjem delovnega razmerja, zato je tudi glede te pravice, ki izvira iz spora o prenehanju delovnega razmerja in se uveljavlja v isti tožbi, revizija vedno dovoljena. Ker je tožnica zahtevek za plačilo denarnega povračila uveljavljala v posledici nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je sodišče o zahtevku tožnice pravnomočno odločilo z isto sodbo, gre za spor, v katerem je revizija dovoljena že po zakonu, zato je sodišče prve stopnje nepravilno zavrglo revizijo tožnice z dne 20. 10. 2015.
ZDR člen 7, 7/2, 137, 137/2, 137/6, 137/7. ZDPNP člen 3, 6.
nadomestilo za čas čakanja na delo - dogovor - manjši obseg pravic
Ureditev v 137. členu ZDR je za delodajalca zavezujoča, v smislu, da se s sindikatom ne more dogovoriti za nižji obseg pravic, kot jih določa zakon. Drugi odstavek 7. člena ZDR namreč določa, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon. V tretjem odstavku istega člena so določene izjeme od tega pravila, med katerimi pa ni 137. člena ZDR, ki ureja nadomestilo plače za čas čakanja na delo. Zato se tožena stranka in Sindikat pri toženi stranki nista mogla zakonito dogovoriti oziroma skleniti PKP, s katero je bilo delavcem zagotovljeno manj pravic, kot jih je določal ZDR. Določba PKP, da je delavec upravičen do nadomestila plače v višini 80 % osnove, če čaka na delo doma in je v stanju pripravljenosti, je v nasprotju z določbo 137. člena ZDR.
Odreditev čakanja na delo, ker delodajalec ne more zagotavljati dela v skladu z omejitvami po odločbi ZPIZ, je razlog v smislu drugega odstavka 137. člena ZDR, ko delavec ne dela iz razloga, ker mu delodajalec ne more zagotavljati ustreznega dela in ne gre za višjo silo, predvsem pa ne gre za razloge na strani delavca. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik ni delal iz razlogov na strani tožene stranke in je bil zato upravičen do nadomestila plače po sedmem odstavku 137. člena ZDR.