ZKme-1 člen 156. ZUP člen 138, 146, 210, 214. Uredba Komisije EU št. 65/2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja člen 25, 29, 30, 30/1, 30/3, 30/4.
sofinanciranje iz javnih sredstev - ukrep obnove in razvoja vasi - zahteva za izplačilo sredstev - znižanja in izključitve - obrazložitev odločbe
Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, zakaj tožena stranka ni izvedla predlaganih dokazov, s katerimi bi lahko tožeča stranka dokazala, da ni odgovorna za vključitev neupravičenega zneska (četrti odstavek 30. člena Uredbe Komisije EU št. 65/2011). Ni pa tudi navedla pravnih podlag, iz katerih izhaja odgovornost tožeče stranke za vključitev neupravičenega zneska. Pomanjkljivo obrazložena odločba pa pomeni takšno bistveno kršitev pravil postopka (člen 214 ZUP), zaradi katere je bilo potrebno izpodbijano odločbo odpraviti.
Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni razumljivo utemeljila neupravičenost posamičnih stroškov, predvsem stroškov nabave igral in stroškov izgradnje otroškega igrišča, tako da se izpodbijana odločba v tem delu sploh ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Tožena stranka namreč v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja le višino neupravičenega stroška, ne da bi navedla, kako ga je izračunala ter ocenila dokaze, na podlagi katerih je prišla do konkretnega zaključka. Tožena stranka je sicer v odgovoru na tožbo podala obrazložitev, ki pa upoštevaje ustaljeno sodno prakso ne more sanirati že navedenih bistvenih kršitev pravil postopka pred izdajo izpodbijane odločbe.
ZZVZZ člen 17, 17-5, 55a, 55a/1, 55a/2, 57. ZDoh-2 člen 38, 41, 41/4.
dohodnina - akontacija dohodnine - dohodek iz zaposlitve - dohodek iz drugega pogodbenega razmerja - prispevki za zdravstveno zavarovanje - davčna osnova - dejanski stroški
Pri obračunu prispevka za socialno varnost se vzame za osnovo tisto višino dohodka, ki ga je posameznik prejel, ne da bi se pri tem predhodno že kaj odštevalo.
Prvostopenjski organ je pravilno upošteval, da je potrebno pri obračunu prispevka za zdravstveno zavarovanje po stopnji 6,36% vzeti znesek 2.231,47 EUR in ne znesek 1.423,00 EUR, pri katerem bi bili odšteti že stroški prevoza in nočitve.
ZUTD člen 1, 28, 47. Javno povabilo za izvajanje programov javnih del za leto 2015 (ZJF, ZIPRS) točka 5.
sofinanciranje iz javnih sredstev - program aktivne politike zaposlovanja - javno povabilo - pogoji javnega povabila - rok za predložitev ponudb - načelo transparentnosti
Tožena stranka je vse informacije sproti objavljala na svoji spletni strani, torej je ravnala na način, kot ga določa ZUTD za javna povabila. Tožeča stranka je menila, da je bil rok za prijavo prekratek. Taka navedba bi bila lahko utemeljena, če bi imeli prijavitelji na razpolago le en dan za pripravo svojih ponudb, vendar pa je dejstvo, da je bil razpis objavljen že dne 25. 11. 2014. Res je sicer, da je bil ta razpis dne 3. 12. 2014 razveljavljen in nato naslednjega dne objavljen nov razpis, vendar pa je bil novi razpis vsebinsko popolnoma enak prvemu razpisu in se tudi v celoti skliceval nanj. Vsebina razpisa se ni v ničemer spremenila, pač pa je bil spremenjen le način oddaje ponudb. Dodatno so morali ponudniki zagotoviti le izpolnitev tipske ovojnice ter predložitev ponudbe s podpisi odgovornih oseb.
davčna izvršba - izvršba davčne obveznosti - izpodbijanje izvršilnega naslova
Kot je razbrati iz tožbe, tožeča stranka meni, da je izvršba uvedena neupravičeno, ker meni, da ni dolžna plačati predmetnega davka od premoženja. S tem pa tožeča stranka dejansko izpodbija izvršilni naslov, kar pa v postopku izvršbe ni več mogoče.
davčna izvršba - davčna izvršba na denarno terjatev dolžnika - ugovor dolžnikovega dolžnika
Pri rubežu denarnih terjatev davčnega dolžnika ne gre za vprašanje odgovornosti dolžnikovega dolžnika za davčni dolg davčnega zavezanca, temveč le za sredstvo davčne izvršbe. Zaradi navedenega je tožnikov tožbeni ugovor, da ni solidarno odgovoren za plačilo davčnih obveznosti davčnega dolžnika, brezpredmeten. Pri tem tudi ne gre za prenos davčnega dolga, kot to tudi navaja tožnik, temveč se zaradi rubeža spremeni le upravičenec, kateremu mora dolžnikov dolžnik poravnati obveznost iz zarubljene terjatve.
davčna izvršba - izvršba davčne obveznosti - izpodbijanje izvršilnega naslova
Kot je razbrati iz tožbe, tožnik meni, da je izvršba uvedena neupravičeno, ker se ne strinja s tem, da je dolžan plačati dohodnino. S tem pa tožeča stranka dejansko izpodbija izvršilni naslov, kar pa v postopku izvršbe ni več mogoče.
davčna izvršba - rubež denarnih terjatev - davčna izvršba na denarno terjatev dolžnika - ugovor dolžnikovega dolžnika - obstoj terjatve
Listini, ki ju navaja prvostopni organ v sklepu o dovolitvi izvršbe, obstoja terjatev do dolžničinega dolžnika ne izkazujeta.
Po sporazumu o plačilu obveznosti do delavcev tožnik ni zavezan k plačilu do dolžnice, ampak bi naj poravnal obveznosti, ki jih ta dolguje delavcem. Dejansko gre torej za pogodbo v korist tretjega in ne za denarno terjatev med pogodbenikoma. Sklep o izvršbi prav tako ni listina o ustanovitvi terjatve. To je odločitev sodišča o tem, da se začne izvršba, zato s sklicevanjem zgolj na sklep o izvršbi ni mogoče ugotavljati obstoja terjatve.
ZDavP-2 člen 73, 256, 257, 258. ZUP člen 145, 210. ZUS-1 člen 2. Vzorčni sporazum OECD o davkih na dohodek in premoženje člen 25. Konvencija o odpravi dvojnega obdavčevanja v zvezi s preračunom dobička povezanih podjetij člen 6.
dvojno obdavčevanje - postopek skupnega dogovora - odločitev o zahtevi stranke za začetek postopka skupnega dogovora - obvestilo davčnega organa - upravni akt - posebni ugotovitveni postopek - upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Pri odločanju o zahtevi stranke za začetek postopka skupnega dogovora gre za davčni postopek, v katerem se izda dokončni upravni akt, s katerim se odloči o pravici oziroma pravnem interesu stranke. V konkretnem primeru je toženka sprejela odločitev o tožnikovi zahtevi, sicer v neformalni obliki in s tem v nasprotju z 210. členom ZUP. Izpodbijanemu obvestilu davčnega organa je torej mogoče pripisati naravo upravnega akta, zoper katerega je dopusten upravni spor v smislu 2. člena ZUS-1.
V konkretnem primeru bi toženka pri vodenju postopka morala upoštevati 145. člen ZUP, ki v prvem odstavku določa, da se posebni ugotovitveni postopek izvede za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve, ali pa zato, da se da strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Tožnik namreč nima druge možnosti, da zavaruje in uveljavlja svoje pravice in pravne koristi, razen tega, da aktivno sodeluje v ugotovitvenem postopku glede svoje zahteve.
Pri dohodkih iz drugega pogodbenega razmerja se kot davčna osnova upošteva celotni izplačani znesek, zmanjšan za normirane stroške v višini 10%. Tako zmanjšani znesek pa se nato lahko zmanjša le še za dejanske stroške prevoza in nočitve, ki so povezani z opravljenim delom, vendar le na podlagi dokazil in pod pogoji in do višine, ki jih na podlagi 44. člena ZDoh-2 določi Vlada.
Tožnica je v letu 2010 prejela 62 nakazil družbe A. d.o.o. v skupnem znesku 140.418,83 EUR. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je odločitev, da se prejemek opredeli in obdavči kot preostali drugi dohodki, v dejanskem pogledu utemeljena le z ugotovitvijo, da neobdavčljiva podlaga za izplačilo pri družbi izplačevalki ni izkazana. V verodostojnost predloženih predpogodb o nakupu stanovanja in premičnin v stanovanju, ki naj bi bili podlaga za navedenega nakazila, se pritožbeni organ ne spušča, ker meni, da zaradi razdrtja pogodbe do prodaje ni prišlo, da je torej zatrjevana podlaga za izplačilo odpadla in da zato ostaja relevantno le še vprašanje vračila denarja. Z navedenim stališčem se sodišče ne strinja, saj je od vprašanja verodostojnosti predloženih pogodb odvisna opredelitev izplačila in čas nastanka davčne obveznosti. Hkrati ugotovitev pritožbenega organa, da sta bili pogodbi razdrti in da do odsvojitve stanovanja ni prišlo, ne pomeni le, da ostaja sporno zgolj še vračilo denarja, temveč bi lahko pomenila tudi, da navedbe tožnice ter predložena dokazila o obstoju omenjenih predpogodb v načelu sprejema. V zvezi z vračilom sredstev, ki so bila na podlagi predpogodb o nakupu stanovanja in premičnin nakazana tožnici, sodišče neskladnosti v njenih navedbah ne ugotavlja. V davčnem postopku je, enako kot v upravnem sporu, zatrjevala, da je denar vrnila družbi izplačevalki z izročitvijo gotovine njeni prokuristki. Notarsko overjena izjava prokuristke je bila v pritožbenem postopku, brez presoje predložene listine (z vidika njene vsebine, položaja podpisnice in datuma izjave) zavrnjena kot neupoštevna. Razlogi, s katerimi je zavrnitev utemeljena, so z vidika obdavčitve fizične osebe nezadostni. Ko gre za obdavčitev tožnice kot fizične osebe, je za odločitev ključno dejansko vračilo prejetih sredstev, ki ga je mogoče dokazovati tudi z listinami, ki ne štejejo za verodostojne knjigovodske listine v smislu SRS.
ZBan-1 člen 347, 347/1, 350a. ZUS-1 člen 4, 36, 36/1, 36/1-3.
odločba o izrednih ukrepih - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - tožba v upravnem sporu - aktivna legitimacija - subsidiarni upravni spor - zavrženje tožbe
Varstvo delničarjev in upnikov v primeru odločbe o izrednih ukrepih je urejeno v 350.a členu ZBan-1. Sodno varstvo na podlagi 350.a člena ZBan-1 se sicer omejuje na povrnitev škode, kar pa še ne pomeni, da sodnega varstva ni, oziroma da ni ustrezno. Niti Ustava niti ZUS-1 namreč ne pogojujeta drugega sodnega varstva v upravnem sporu s tem, da so prizadeti osebi pred drugim pristojnim sodiščem zagotovljene enake pravice in da lahko uveljavlja enake zahtevke, kot bi jih sicer lahko uveljavljala v upravnem sporu. Pomembno je, da je sodno varstvo učinkovito, kar pomeni, da se z njim na učinkovit način varujejo pravice in interesi prizadetih oseb, vendar ne njihove pravice in interesi nasploh, temveč le v tistem delu, v katerem so prizadeti z odločbo.
DDV - dodatna odmera DDV - vračilo presežka DDV - dobava blaga - račun - povezane osebe
Ob ugotovitvi, da dobava blaga po spornem računu sploh ni bila opravljena, je že to samo po sebi razlog, da tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV od navedenega računa.
davčna izvršba - pritožba zoper sklep o izvršbi - zadržanje davčne izvršbe - odločanje po uradni dolžnosti - zavrženje vloge stranke
Ker je tožnik uveljavljal zadržanje davčne izvršbe do rešitve pritožbe zoper sklep o davčni izvršbi, bi moral davčni organ vlogo obravnavati na podlagi 157. člena ZDavP-2 in jo v skladu s 129. členom ZUP zavreči, saj je odložitev začete davčne izvršbe na navedeni podlagi možna le po uradni dolžnosti, če davčni organ sam oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi, odločanje na zahtevo stranke pa v zakonu ni predvideno. Ugotovljena nepravilnost (zavrnitev vloge) ne zahteva odprave izpodbijanega sklepa.
odmera davka v posebnih primerih - davčna osnova - dokazno breme - dokazna sredstva - izvor premoženja - načelo proste presoje dokazov - hramba dokumentacije
Pogoj za odmero davka na podlagi petega odstavka 68. člena ZdavP-2 je ugotovitev, da premoženje in poraba davčnega zavezanca v obdobju davčne obravnave precej presega obdavčene in neobdavčene vire njegovega financiranja. Davčna osnova je neprijavljeni dohodek, ki se izračuna posredno, z uporabo podatkov o spremembi čistega premoženja in potrošnji zavezanca, za kateri davčni zavezanec ne more dokazati obdavčenega ali davka prostega vira in predstavlja razliko med vrednostjo premoženja na prvi dan obravnavanega obdobja in vrednostjo premoženja na zadnji dan obravnavanega obdobja, povečano za potrošnjo v tem obdobju, zmanjšano za znesek prijavljenega in neobdavčenega dohodka. Predmet obdavčitve davčni organ ugotovi s cenitvijo. Verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova se skladno s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 zniža le, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. Trditveno in dokazno breme v tem delu je na davčnem zavezancu.
Pravica stranke, da v postopku predlaga izvedbo dokazov, ne pomeni, da ima pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če davčni organ razumno oceni, da predlagani dokaz materialnopravno ni relevanten ali da je za ugotovitev določenega dejstva neprimeren, dokazni predlog zavrne. Dokazni predlog zavrne tudi v primeru, če je dokaz nepotreben, ker je dejstvo, ki naj bi se z njim dokazovalo, že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora biti ustrezno obrazložena in ne sme temeljiti na vnaprejšnji dokazni oceni, o kateri govorimo v primeru, če organ predlaganemu dokazu (že vnaprej) odreče verodostojnost, ne da bi ga sploh izvedel.
Potrdilo odvetniške pisarne o prejemu depozita in potrdilo tožnika o prevzemu deponiranih denarnih sredstev dokazujeta denarni tok in razpolaganje tožnika z gotovino na dan 1. 1. 2006, katerega neverodostojnosti z okoliščinami, ki jih navaja davčni organ prve stopnje (nepredložen račun o opravljeni storitvi) oziroma tožena stranka (poslovanje odvetniške pisarne v soboto, na Silvestrovo popoldne) brez izvedenega zaslišanja odvetnika in tožnika ni mogoče utemeljevati. Neutemeljeno so kot brezpredmetne v izpodbijani odločbi zavrnjene tudi tožnikove navedbe, ki se nanašajo na njegovo poslovanje in premoženje v preteklih obdobjih. Z njimi namreč tožnik posredno dokazuje zmožnost financiranja kasnejših posojil, ki jih navaja bodisi kot dokaz obstoja gotovine na dan 1. 1. 2006 bodisi kot dokaz obstoja gotovine in terjatev na presečni dan in jih je zato potrebno upoštevati pri presoji dokazanosti dejstev, od katerih je zatrjevana začetna vrednost premoženja neposredno odvisna.
ZBan-1 člen 347, 347/1, 350a. ZUS-1 člen 4, 36, 36/1, 36/1-3.
odločba o izrednih ukrepih - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - tožba v upravnem sporu - aktivna legitimacija - subsidiarni upravni spor - zavrženje tožbe
Pravna ureditev aktivne legitimacije za vložitev tožbe proti odločbi Banke Slovenije o prenehanju banke in proti odločbi o izrednem ukrepu je v določbah ZBan-1, v razmerju do 17. člena ZUS-1, urejena specialno, kar pomeni, da se prvi odstavek 17. člena ZUS-1 v postopku sodnega varstva po določbah ZBan-1 ne uporablja. Po 347. členu ZBan-1 je namreč v postopku sodnega varstva proti odločbi o izrednem ukrepu do vložitve tožbe upravičena le banka.
Obstoj upravnega akta preprečuje vložitev tožbe po 4. členu ZUS-1. Navedeno velja tudi v primeru, ko tožeča stranka po specialni zakonski ureditvi nima legitimacije za vložitev tožbe na odpravo oziroma na ugotovitev nezakonitosti upravnega akta. Tožba na odpravo oziroma ugotovitev nezakonitosti odločbe o izrednih ukrepih je zato po presoji sodišča tudi na podlagi 4. člena ZUS-1 nedopustna, odločanje na njeni podlagi pa bi pomenilo zaobid določbe 347. člena ZBan-1, ki v postopku sodnega varstva tožbo tožeče stranke izključuje.
ZFPPIPP člen 442. ZPUOOD člen 18. ZDavP-2 člen 125, 126, 155.
davčna izvršba - izbrisana družba - družbenik izbrisane družbe - aktivni družbenik - plačilo davčnega dolga - zastaranje
Sodišče se strinja z razlogi, iz katerih je tožnik spoznan za aktivnega družbenika izbrisane družbe A. in s tem za davčnega dolžnika iz izpodbijanega sklepa. Ni namreč spora o tem, da je bil tožnik 50 % družbenik omenjene družbe, in tudi ne o tem, da je bil direktor družbe brez omejitev. Kot poslovodja je imel oziroma bi vsaj moral imeti vpliv na poslovanje družbe. Da vpliva ni imel, samo zatrjuje in ne dokaže oziroma niti ne navede okoliščin, ki bi bile lahko podlaga za takšen zaključek.
Tožniku je bil predhodni sklep o izvršbi, ki ga izpodbijani sklep nadomešča, izdan in vročen pred iztekom enega leta od objave izbrisa družbe A. iz registra in s tem v okviru predpisanega enoletnega roka. Izbris družbe je bil objavljen 7. 10. 2010 in torej po uveljavitvi ZFPPIPP, vključno z novelami, ter pred uveljavitvijo ZPUOOD. S tem pa so podani pogoji za uveljavljanje odgovornosti tožnika kot družbenika izbrisane družbe.
Povsem splošen in nekonkretiziran ter s tem neupošteven je ugovor, da davčni dolg (morda) sploh ne obstoji, ker ga je (morda) preostali družbenik že poplačal. V tej zvezi sodišče pripominja, da v primeru, če je davčni dolg poravnan, davčni organ ukrepa uradoma in davčno izvršbo ustavi ter da glede na stanje, kakršno se ugotavlja v konkretnem primeru, davčni dolg ob izdaji sklepa očitno ni bil plačan.
davčna izvršba - sklep o izvršbi - izvršilni naslov - obračun DDV - vračilo DDV - pobot
Izpodbijani sklep o davčni izvršbi ima vse predpisane sestavine ter je izdan na podlagi veljavnih izvršilnih naslovov - to so izvršljiv obračun davka od dohodkov pravnih oseb in izvršljivi obračuni DDV, pri vseh je naveden datum izvršljivosti in znesek dolgovanega davka za posamezna obračunska obdobja. Tožnica ne more uspeti s sklicevanjem na pobot in s tem na prenehanje oziroma neobstoj tistih obveznosti iz sklepa, ki se nanašajo na DDV. Za pobot namreč ne zadostuje izkazano preplačilo DDV in vložena zahteva za vračilo, kot meni tožnica, ampak do pobota oziroma do prenehanja obveznosti po obračunih pride šele ob vračilu davka. V konkretnem primeru pa se v zvezi z vračilom DDV šele izvaja davčni inšpekcijski nadzor. Tožnica tudi ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na vračanje davka oziroma na inšpekcijski postopek, ki teče v tej zvezi, saj gre za postopka, ki se vodita ločeno od izvršbe. Zato morebitne nepravilnosti, storjene v teh postopkih, ne vplivajo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.
dohodnina - drugi dohodki - dokazna ocena - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
V zadevi ni sporno, da sta bila tožnici v letu 2008 s strani družbe A. nakazana zneska 10.000,00 EUR in 9.600,00 EUR ter da je tožnica navedena zneska prejela. Drugostopenjski organ šteje za bistveno, da tožnica vračila denarja ni dokazala z verodostojnimi listinami. Oceno predloženih dokazil in s tem razloge za odločitev pa utemelji na listinah, ki jih v spisih ni, oziroma celo v nasprotju s tistim, kar je bilo predloženo in zatrjevano v pritožbenem postopku. To pomeni, da dejansko stanje, ki je podlaga za odločitev, tudi na drugi stopnji ni bilo ugotovljeno popolnoma, kar je razlog za odpravo odločbe.