TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Koper, št. DT 0610-3599/2011-25 z dne 27. 3. 2012 se odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pogoj za odmero davka na podlagi petega odstavka 68. člena ZdavP-2 je ugotovitev, da premoženje in poraba davčnega zavezanca v obdobju davčne obravnave precej presega obdavčene in neobdavčene vire njegovega financiranja. Davčna osnova je neprijavljeni dohodek, ki se izračuna posredno, z uporabo podatkov o spremembi čistega premoženja in potrošnji zavezanca, za kateri davčni zavezanec ne more dokazati obdavčenega ali davka prostega vira in predstavlja razliko med vrednostjo premoženja na prvi dan obravnavanega obdobja in vrednostjo premoženja na zadnji dan obravnavanega obdobja, povečano za potrošnjo v tem obdobju, zmanjšano za znesek prijavljenega in neobdavčenega dohodka. Predmet obdavčitve davčni organ ugotovi s cenitvijo. Verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova se skladno s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 zniža le, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. Trditveno in dokazno breme v tem delu je na davčnem zavezancu.

Pravica stranke, da v postopku predlaga izvedbo dokazov, ne pomeni, da ima pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če davčni organ razumno oceni, da predlagani dokaz materialnopravno ni relevanten ali da je za ugotovitev določenega dejstva neprimeren, dokazni predlog zavrne. Dokazni predlog zavrne tudi v primeru, če je dokaz nepotreben, ker je dejstvo, ki naj bi se z njim dokazovalo, že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora biti ustrezno obrazložena in ne sme temeljiti na vnaprejšnji dokazni oceni, o kateri govorimo v primeru, če organ predlaganemu dokazu (že vnaprej) odreče verodostojnost, ne da bi ga sploh izvedel.

Potrdilo odvetniške pisarne o prejemu depozita in potrdilo tožnika o prevzemu deponiranih denarnih sredstev dokazujeta denarni tok in razpolaganje tožnika z gotovino na dan 1. 1. 2006, katerega neverodostojnosti z okoliščinami, ki jih navaja davčni organ prve stopnje (nepredložen račun o opravljeni storitvi) oziroma tožena stranka (poslovanje odvetniške pisarne v soboto, na Silvestrovo popoldne) brez izvedenega zaslišanja odvetnika in tožnika ni mogoče utemeljevati. Neutemeljeno so kot brezpredmetne v izpodbijani odločbi zavrnjene tudi tožnikove navedbe, ki se nanašajo na njegovo poslovanje in premoženje v preteklih obdobjih. Z njimi namreč tožnik posredno dokazuje zmožnost financiranja kasnejših posojil, ki jih navaja bodisi kot dokaz obstoja gotovine na dan 1. 1. 2006 bodisi kot dokaz obstoja gotovine in terjatev na presečni dan in jih je zato potrebno upoštevati pri presoji dokazanosti dejstev, od katerih je zatrjevana začetna vrednost premoženja neposredno odvisna.