Tožniku kot predstavniku delavcev neposredno ni naložena nobena obveznost ali poseženo v njegovo korist, ampak obveznosti in pravice delavcev nastanejo šele s sklenitvijo pogodbe o financiranju pokojninskega načrta. To pomeni, da tožnik nima neposrednega ampak posredni pravni interes, kar ne zadostuje za obnovo postopka po določbah ZUP.
Obrazložitev upravnega akta mora vsebovati navedbo dejanskega stanja s presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali odločitev navedeno v izreku. Če obrazložitev upravnega akta takšne vsebine nima, stranki ni dana možnost, da razloge izpodbija in ji tudi ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo.
Tožnik z vložitvijo zahteve ni uveljavljal pravice oziroma pravne koristi nekoga drugega, ampak lastno pravico oziroma pravno korist, saj je vložil zahtevo za pridobitev potrdil o opravljenih PDI glede sodnic, ki so odločale o njegovi pritožbi pred Višjim sodiščem v Kopru. V takšnem primeru je za procesno dopustnost vloge dovolj, da vlagatelj zahteve zatrjuje (kot smiselno izhaja iz njegove vloge), da gre za njegovo (in ne tujo) pravico oziroma pravno korist. Če tožena stranka ugotovi, da mu ta pravica po materialnem pravu ne gre, mora na podlagi relevantnih pravnih norm glede na ugotovljeno dejansko stanje stranke o tožnikovi pravici meritorno odločiti z odločbo (prvi odstavek 207. člena ZUP). Vprašanje stvarne legitimacije je tako vprašanje materialnega prava in ne procesne dopustnosti strankine zahteve.
Gradbeno dovoljenje v svojem izreku izrecno določa, da objekt ne bo imel priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture. Posledično bi bila odmera komunalnega prispevka v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem.
Sistemskih pomanjkljivosti ne dokazuje tožnikov, sicer nedokazan, strah, da namestitve, ki se ji je prostovoljno odpovedal, ob morebitni predaji ne bi imel. Pravilna je tudi odločitev toženke, da tožnik ni dokazal, da bi sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka v Francoski republiki obstajale zato, ker naj bi bilo namestitev za prosilce premalo. Število in možnosti nastanitvenih kapacitet prosilcev v Francoski republiki ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti v Francoski republiki.
Okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, sta definirani s prosilčevimi navedbami. Predpostavlja se namreč prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.
Prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, se šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1.
ZBPP organu za BPP ne daje pooblastila za podrobno in kompleksno vsebinsko presojo zadeve. Organ za BPP ne more zavrniti prošnje za dodelitev BPP iz razlogov po 24. členu ZBPP, če se strinja z odločitvijo, ki jo želi prosilec za BPP izpodbijati, temveč mora določno navesti okoliščino, iz katere po njegovi presoji izhaja, da prosilec očitno oziroma brez vsebinske presoje razlogov izpodbijane odločitve nima možnosti za uspeh.