poroštvena pogodba - zastaranje - pretrganje zastaranja - pripoznava dolga - pisna pripoznava dolga
Status dolžnika ima vsakdo, ki ima iz določenega materialno pravnega razmerja kakšno (zapadlo) in neporavnano obveznost, ki jo je dolžan izpolniti. Čeprav toženka ni bila pogodbenica Pogodbe za klasični limit in posledično zato tudi ni glavni oziroma osnovni dolžnik, pa je določene obveznosti prevzela s poroštveno izjavo, na podlagi katere je v tem konkretnem primeru tudi pridobila status dolžnika. Ker je toženka ″dolžnica″ tožeče stranke, je njena pripoznava dolga v elektronski pošti z dne 28. 6. 2016 v skladu s 364. členom OZ pravno veljavna izjava volje, ki ima po materialnem pravu določene posledice (povzroča določene pravne učinke) v pravnem prometu, saj toženka ni navedla nobenih drugih okoliščin oziroma razlogov, zaradi katerih bi lahko bila njena izjava pravno neveljavna (izpodbojna ali celo nična).
Pritožbeno sodišče je mnenja, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ocenilo to listino in njeno vsebino, prav tako pa tudi povsem pravilno uporabilo materialno pravo, t.j. določilo 364. člena OZ, ko je presodilo, da je toženka v izjavi, dani po elektronski pošti dne 28. 6. 2016, ki jo je podala kot V. K., porok pri najetju limita za podjetje T. d.o.o., in s katero je potrdila, da bo vse stroške vezane na limit pravne osebe, kot porok poravnala v obrokih najkasneje do 31. 10. 2016, in predlagala, da se naj zadeva uredi izvensodno, brez vnovčevanja menic, saj bi se ji s tem povzročila nepopravljiva škoda, nedvoumno, jasno in razumljivo potrdila svoj dolg kot poroka iz naslova Pogodbe za klasični limit, pa tudi, da je s to izjavo ta svoj dolg tudi pripoznala in to v celotni višini prevzete obveznosti s poroštveno izjavo z dne 22. 1. 2015, saj iz njene izjave povsem jasno izhaja konkreten dolg, ki ga potrjuje, t.j. dolg iz naslova njenega poroštva v zvezi s Pogodbo za klasični limit, ki jo je sklenila tožeča stranka z družbo T. d.o.o. dne 22. 1. 2015, pa tudi obseg (višina) dolga, na katerega se nanaša, t.j. ves dolg pravne osebe iz te pogodbe, saj pripoznave ni omejila le na del tega dolga.
Posledično je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 364. člena OZ, sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je zaradi navedene pripoznave dolga toženke z dne 28. 6. 2016, dne 29. 6. 2016 zastaranje začelo teči znova in da tako terjatev tožeče stranke, ki je predlog za izvršbo vložila dne 5. 12. 2018, še ni zastarala.
ZZRZI člen 40.. ZPIZ-1 člen 101, 102, 102/1, 103.. ZDR-1 člen 89, 89-/1, 89/1-1, 116, 116/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - invalid
V skladu s prvim odstavkom 102. člena ZPIZ-1 lahko delodajalec zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju Republike Slovenije, odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v primeru, če mu iz poslovnega razloga utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Smiselno enako je določeno tudi v 40. členu ZZRZI. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da v primeru, če komisija izda negativno mnenje, kot v obravnavanem primeru, delodajalec na takšno mnenje ni vezan in lahko invalidu kljub negativnemu mnenju odpove pogodbo o zaposlitvi. V okviru spora o zakonitosti takšne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno sodišče preizkuša obstoj razlogov za odpoved in s tem tudi vsebinsko pravilnost ugotovitev komisije.
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je po tem, ko je podizvajalska pogodba prenehala veljati zaradi tega, ker je tožeča stranka odstopila od nje, odpadel razlog, da bi tožena stranka še zadrževala znesek zadržnine iz podrejenega dolga, saj je tudi v primeru delne izpolnitve pogodbe vsaka stranka skladno z določbo 111. člena OZ dolžna drugi vrniti tisto, kar je prejela in plačati, kar še ni plačala, ker v okoliščinah konkretnega primera vrnitev v naravi ni mogoča (gradba). Tako je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki skupaj 21.088,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (16.068,00 EUR iz naslova zadržnin po računih št.10/2013, št. 11/2013 in št. 13/2013 ter 5.020,92 EUR iz naslova še neplačanega računa 4/2014).
ZDZdr člen 39. ZNP-1 člen 42. ZPP člen 247, 339, 339/2-8.
duševno zdravje - duševna motnja - psihiatrično zdravljenje - prisilna hospitalizacija - oddelek pod posebnim nadzorom - brez privolitve osebe - ogrožanje življenja in zdravja - zmožnost presoje realnosti - odvisnost od drog - potek zdravljenja - nasilje - pravica do izjave - ravnanje nasprotnih udeležencev - izvedensko mnenje - dokaz s sodnim izvedencem - zaslišanje preko videokonference
Iz izvedenskega mnenja izhaja, da nasprotna udeleženka nima realitetne kontrole in da je povsem nekritična do svoje bolezni, zato je njeno naziranje, da je prisebna oziroma »normalna« in da zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom ne potrebuje, zgolj odraz njene bolezenske neuvidevnosti do lastnega stanja.
pripor - kršitev pravice do obrambe - odgovor na predlog za podaljšanje
Ker je sodišče prve stopnje natančno povzelo vsebino odgovora obrambe na predlog za podaljšanje pripora (v 3. točki obrazložitve, na straneh 2 do 6 izpodbijanega sklepa) ter nanje v nadaljevanju obrazložitve odgovorilo (na nekatere celo večkrat) sproti med navajanjem razlogov za pripor ter v 7. do vključno 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa , so neutemeljeni očitki, da je bila izjasnitev obrambe sama sebi namen oz. namenjena formalni zadostitvi zakonske zahteve. Sodišče prve stopnje se je namreč seznanilo s stališči obrambe in se do njih tudi določno opredelilo, če pa se z njimi ni strinjalo, to ne pomeni kršitve pravice do obrambe, kot neutemeljeno očitajo pritožniki.
ZPP člen 150, 150/1, 150/2, 199, 200, 200/2. ZS člen 83, 83/2, 83/3.
stranska intervencija - intervencijski interes - vpliv sodbe na intervenientov pravni položaj - pravni interes - pravica do vpogleda v spis - vsebinska zveza - korporacijsko razmerje - ugotovitev ničnosti sklepov skuščine - tek procesnih rokov med sodnimi počitnicami
V sodni praksi ni sporno, da je intervencijski interes podan, kadar je intervenient z eno izmed strank v materialnopravnem razmerju, tako da utegne odločitev neposredno ali posredno vplivati na njegov pravni položaj. Materialnopravno razmerje lahko temelji na podlagi zakona ali na podlagi pogodbe, vsebino njune soodvisnosti pa določa materialno pravo.
Pritožba sodišču neutemeljeno očita kršitev določbe drugega odstavka 200. člena ZPP, saj daje slednja stranskemu intervenientu le pravico, da se do pravnomočnosti sklepa, s katerim se zavrne intervencija, udeležuje postopka in se njegova pravdna dejanja ne morejo izključiti. Ne daje pa navedena določba stranskemu intervenientu samostojne pravne podlage za njegove vpoglede v spis mimo določbe 150. člena ZPP. O tej pravici odloči sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej, upoštevaje okoliščine primera, ki vplivajo na pravico do vpogleda v spis, kot jo opredeljuje 150. člen ZPP.
Toženka za na nepremičnini tožnice postavljen oglasni pano nima več pravne podlage in je sodišče prve stopnje tožničinem zahtevku, glede na določbo prvega odstavka 99. člena SPZ, tudi pravilno ugodilo.
Zahtevek, ki ga tožeča stranka uveljavlja na podlagi nične pogodbe je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo kot neutemeljen. Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji povračilnega zahtevka po prvem odstavku 87. člena OZ ni uveljavljala in trditev glede tega, da bi sodišče na tej podlagi lahko presojalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke ni podala. Sodišče zato o zahtevku tožeče stranke po navedeni podlagi ni moglo odločati. V takšni situaciji pa tudi po tožeči stranki v pritožbi izpostavljeno materialnopravno procesno vodstvo ne pride v poštev. To je namenjeno razčiščevanju in dopolnjevanju odprtih vprašanj znotraj obstoječe (morebiti pomanjkljive) trditvene podlage, ne pa sugeriranju strankam katera dejstva naj zatrjujejo in katere dokaze naj predlagajo.
Pritožbeno sodišče je mnenja, da tožeča stranka zaradi ničnosti Krovne pogodbe do povračila kakršnihkoli zneskov ne more biti upravičena in bi bilo glede na težo kršitve zakonsko naložene ji zaveze iz 38.a čl. ZGD-1, ko je evidentno, da I. R. ni pridobil sklepa družbenika s katerim bi ta soglašal s sklenitvijo pogodbe in je torej ravnal na lastno pest, nevestno, nepošteno in zlorabil pravice, ki jih je imel kot zakoniti zastopnik tožene stranke, in bi bilo zmotno in neprimerno nuditi pravno varstvo tako pridobljenim pravicam, primerno uporabiti določbo drugega odstavka 87. člena OZ in vsakršen povračilni zahtevek zavrniti že iz tega razloga
ZPP člen 110. ZIZ člen 38, 38/8, 38c, 38c/1, 38c/2. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 62, 62/2.
izvršilni stroški - stroški izvršitelja - povrnitev stroškov izvršitelja - obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja - zahteva upnika, da o obračunu odloči sodišče - zahteva za preizkus obračuna - predložitev obračuna - rok za predložitev obračuna izvršitelja - instrukcijski rok - prekluzivni rok
Sodna praksa je doslej štela, da je rok določen v drugem odstavku 62. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja prekluziven in da v primeru, da izvršitelj rok zamudi, izgubi pravico do plačila stroškov za opravljena izvršilna dejanja. Po prepričanju pritožbenega sodišča je več razlogov, ki kažejo na to, da je navedeni rok instrukcijski. Izvršitelj ni stranka, ampak je izpolnitveni pomočnik sodišča. Običajno so roki, ki so določeni za stranke, prekluzivni, za sodišče pa instrukcijski. Ob odsotnosti izrecne zakonske ureditve, da je rok prekluziven, je treba šteti, da gre za instrukcijski rok.
ZPP v 110. členu govori o tem, da če rok ni določen z zakonom, ga sodišče določi glede na okoliščine primera. Ne ZPP in ne ZIZ ne govorita o tem, da bi se rok v obravnavanem primeru določil s podzakonskim aktom, ampak ZIZ v 38.c členu določa samo, da predloži izvršitelj sodišču upnikovo zahtevo »takoj«. Gre za pravni standard, ki ga mora napolniti sodišče. Enak pravni standard »takoj«, vsebuje tudi osmi odstavek 38. člena ZIZ, ki določa rok do kdaj se mora zahtevati povrnitev izvršilnih stroškov. V obeh primerih gre za podobno situacijo, ki bi jo bilo zato potrebno tudi podobno razlagati. To pa pomeni dodaten argument, da ni mogoče šteti, da bi bil tridnevni rok, ki je določen s podzakonskim Pravilnikom o opravljanju službe izvršitelja, prekluziven rok.
Rok za izvršitelja ne more biti prekluziven tudi iz razloga, ker sodišče ne odloča o kakršni koli izvršiteljevi vlogi, ampak o vlogi upnika. Zakon določa kakšne so posledice, če upnik zamudi rok za vložitev zahteve, da o stroških izvršitelja odloči sodišče, ne določa pa nikakršnih posledic, če izvršitelj prepozno predloži to zahtevo v reševanje sodišču. Če bi zakonodajalec želel posledico, da v primeru, če predloži izvršitelj upnikovo zahtevo po izteku 3 dni, izvršitelj izgubi pravico do plačila stroškov, ki so mu nastali, bi to moral tudi jasno določiti.
Skozi celotno pritožbo skuša tožeča stranka izkazati napačnost odločitve sodišča, da je sporni znesek tožničinega moža, ki mu je bil izplačan kot odškodnina, potrebno upoštevati kot periodični dohodek in ne kot enkraten obdavčljiv dohodek, kot je to storila tožena stranka. Pritožbeno sodišče soglaša, da sporni znesek, ne glede na dejstvo, ali gre za odškodnino ali jubilejno nagrado, po sami vsebini ne more predstavljati periodičnega dohodka. Sodišče je pravilno ugotovilo, da izrecna določba drugega odstavka 13. člena ZUPJS opredeljuje periodične dohodke kot plače, pokojnine, rente in druge dohodke, ki jih oseba prejema v enakih ali podobnih zneskih v enakih ali podobnih časovnih obdobjih. Enkratna izplačila ne morejo šteti za periodični dohodek. Imanentno periodičnemu izplačilu zneskov je ravno način izplačila zneskov v ponavljajočih se (enakih ali podobnih) časovnih obdobjih. Zato je pravilen zaključek sodišča, da mora ostati neuspešno zavzemanje tožnice, da je potrebno sporno izplačilo šteti kot periodični dohodek.
Glede na zgoraj povzeta ugotovljena dejstva, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo navedene določbe ZVPot in je pravilno presodilo, da sta nepoštena do toženca pogodbena pogoja o avtomatičnem podaljšanju pogodbe za 12 mesecev, če toženec vsaj dva meseca pred iztekom roka veljavnosti pogodbe ne odpove pogodbe in da toženec lahko veljavno odpove pogodbo samo na en način, to je pisno priporočeno po pošti.
Razlogi izpodbijane vmesne sodbe glede po toženi stranki ugovarjane izključitve zavarovalnega jamstva na podlagi 8. in 9. člena Posebnih pogojev za zavarovanje odgovornosti PD-OD-13 (priloga B 5), ki so navedeni v 19. točki obrazložitve, so nejasni in med seboj v nasprotju, zaključek v 20. točki obrazložitve o obstoju odškodninske odgovornosti pa neobrazložen, tako da se vmesne sodbe ne da preizkusiti.
dolžnost preživljanja otrok - odločba o preživnini - določitev preživnine - znižanje preživnine - življenjski stroški - otroški dodatek - hipoteka - spremenjene okoliščine - nove okoliščine - nova zaposlitev - materialne zmožnosti staršev - potrebe upravičenca do preživnine - nova preživninska obveznost - neplačevanje preživnine - stroški postopka v družinskih sporih
Starši so dolžni preživljati svoje otroke in so v mejah dopustnega dolžni storiti prav vse za njihovo preživljanje, preživnina pa mora biti primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka.
Pravilno in v skladu z ustaljeno sodno prakso je, da sodišče od ocenjenega zneska potreb ni odštelo otroškega dodatka, ki ga prejema toženkina mati, saj ta ni namenjen zmanjševanju preživninske obveznosti roditeljev.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM00039599
KZ člen 86, 86/1.
izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist - izrek zaporne kazni
Neopravljenih 120 ur dela v splošno korist je tako le posledica obsojenčevih lastnih odločitev in zadanih prioritet, da odide na delo v tujino in s tem jasni nameri, da se zavestno in hote izogne izpolnjevanju nalog, navljub dejstvu, da je bil večkrat opozorjen o posledicah nepravočasno opravljenega dela.
ZZZDR člen 51, 59, 59/1. ZPP člen 2, 7, 212, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8.
skupno premoženje razvezanih zakoncev - spor o obsegu skupnega premoženja - določitev deležev na skupnem premoženju - prispevek k nastanku skupnega premoženja - posebno premoženje zakonca - načelo enotnosti skupnega premoženja - premoženjska razmerja zakoncev po razvezi zakonske zveze - nakup stanovanja - poslovni delež zakonca v družbi - premoženje družbe - pritožbena novota - izbris družbe iz registra - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka - uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka - trditve stranke - manjkajoče trditve - odločanje v mejah tožbenega zahtevka
V skladu z določbo 51. člena ZZZDR je skupno premoženje tisto, ki sta ga zakonca pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze, premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, pa ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga. Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (prvi odstavek 59. člena ZZZDR). V sodni praksi je bilo že večkrat izpostavljeno pomembno izhodišče, da zakonska skupnost ni skupnost, v kateri se obračunava vsak prispevek v denarju ali po vrednosti na trgu, spor o deležih zakoncev na skupnem premoženju pa ne obračunska pravda. Zato je pri presoji, katero premoženje sodi v skupno premoženje zakoncev, nujno izhajati iz načela enotnosti skupnega premoženja, obravnavati celotno skupno premoženje, obdobje pridobivanja premoženja oziroma obstoja življenjske skupnosti pa presojati vsestransko in celovito. Slednje velja tudi za presojo (vseh) prispevkov zakoncev.
postopek osebnega stečaja - uporaba pravil o stečajnem postopku nad pravno osebo - vsebina prijave terjatve - davčna izvršba - seznam izvršilnih naslovov kot izvršilni naslov - osnovni seznam preizkušenih terjatev - popolnost prijave terjatve v stečajnem postopku - preizkus prijavljenih terjatev - izvršilni naslov - izjava upravitelja o prijavljenih terjatvah - v stečaju prerekana terjatev - ugovor o prerekanju terjatve - ugotovitev neobstoja prerekane terjatve, ki temelji na izvršilnem naslovu - ugovor insolventnega dolžnika o prerekanju terjatve
Seznam izvršilnih naslovov je zbir posamičnih izvršilnih naslov, ki so, kot izhaja iz seznama le-teh, vsi postali izvršljivi že pred začetkom stečajnega postopka. Zato ni nobenih ovir za prijavo terjatev iz teh izvršilnih naslovov na podlagi seznama, izdelanega po začetku stečajnega postopka.
Iz seznama izvršilnih naslovov z dne 16. 6. 2017 pa izhaja, da so posebej specificirani posamični izvršilni naslovi tako za stroške prisilne izterjave davkov in prispevkov (sklepi o prisilni izterjavi) kot tudi izvršilni naslovi za izterjavo glob za prekrške za kršitev predpisov države (odločbe o prekršku in plačilni nalogi) z vsemi podatki iz 9. točke drugega odstavka 145. člena oziroma prvega in drugega odstavka 146. člena ZDavP-2. Posamezni izvršilni naslovi so v seznamu izvršilnih naslovov, ki je sam zase izvršilni naslov, dovolj specificirani, da jih je mogoča identificirati, zato ne gre za nepopolno prijavo upničine terjatve oziroma za njeno formalno pomanjkljivost.
Da bi upravitelj lahko korektno opravil svojo dolžnost preizkusa terjatev, mu mora na njegovo zahtevo potrebne podatke in dokumentacijo posredovati sam dolžnik.
Njegovo sodelovanje pri tem je ključno zlasti še v primeru zatrjevanega obstoja izvršilnih naslovov in še vedno obstoječega dolga na njihovi podlagi. Le dolžniku je namreč znano, ali je katerikoli dolg iz izvršilnih naslovov že poplačal, zaradi česar je uveljavljena terjatev že prenehala ali pa odločba kot izvršilni naslov zaradi morebitnih postopkovnih ovir sploh še ni izvršljiva oziroma se nanj ne nanaša. Pritožnik namreč zmotno meni, da je v primeru obstoječih izvršilnih naslovov v postopku preizkusa terjatev še vedno mogoče s prerekanjem o obstoju in obsegu terjatve poseči v izvršilni naslov.
sodna določitev meje - zadnja mirna posest - lastninski spor - mejni spor - mejni ali lastninski spor - izvrševanje posesti pravne osebe - motenje posesti prek tretje osebe
Tudi po presoji pritožbenega sodišča gre v konkretni zadevi za mejni in ne lastninski spor, saj je sporen mejni prostor, ki sta ga pokazali nepravdni stranki, pri čemer ni sporno lastništvo obeh parcel, temveč je sporen le potek meje med njima. Sama velikost spornega prostora ni kriterij za zaključek, da gre za lastninski spor, in iz spisa ni razvidno, da naj bi bila sporna celotna parcela nasprotnega udeleženca. Predlog predlagateljice meri le na cesto in ne na parcelo nasprotnega udeleženca, prav tako pa sta oba omenjena na naroku na kraju samem pokazala sporno mejo, ki odstopa od katastrske. Povedano drugače, kljub nekoliko večji sporni ploskvi gre še vedno za mejni spor.
Drži, da L. niso stranka tega postopka in somejaši, vendar je v teh konkretnih okoliščinah pravilna presoja, da je posest L. oziroma zadnjo mirno posest nasprotnega udeleženca treba upoštevati v korist predlagateljice in ne nasprotnega udeleženca. Gre namreč za zadnjo mirno posest med mejama, ki jo je nasprotni udeleženec spoštoval oziroma mirno toleriral, pa čeprav je sedaj v sporu z L., za pravilno določeno mejo glede na naravo zemljišč in pomen za oba udeleženca postopka. Povedano drugače, ker predlagateljica ni na tem mestu izvajala neposredne posesti, je pa namen njene parcele bil v zagotovitvi javne ceste lokalnega pomena, vendar so nanjo (na prvotno traso) posestno posegli še L. (tretji, ki tam prebivajo in imajo nepremičnine v bližini sporne meje), za katere ni bilo sporno, da so tudi uporabniki sedanje ceste v posesti nasprotnega udeleženca, je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna. V tej konkretni situaciji je torej odločilna za določitev meje zadnja mirna neposredna posest nasprotnega udeleženca, medtem ko neposredna posest predlagateljice (pravne osebe javnega prava) ni odločujoča, saj je bil namen njene parcele v zagotavljanju javne rabe, zato je posest L. treba v tem okviru razlagati kot nekakšno obliko posredne posesti predlagateljice. Pri določitvi meje gre torej za pravilno uporabo 77. člena SPZ.
zanikanje obstoja terjatve - standard obrazloženosti ugovora - izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa
Z ugovornimi trditvami je dolžnik smiselno zanikal resničnost in pravilnost terjatve, njen obstoj in zahteval, da upnik predloži resnične ter točne podatke, kar je njegovo dokazno breme v pravdnem postopku. To pomeni, da je dolžnik zatrjeval pravno odločilna dejstva, s katerimi bi lahko, če bi se izkazala za resnična, dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka v pravdi.
sodne takse - oprostitev plačila sodne takse - obveznost plačila sodne takse - tožeča stranka - uspeh v postopku
V skladu z določbo drugega odstavka 15. člena ZST-1 mora takse stranke, ki je bila oproščena plačila sodnih taks in je v postopku uspela, plačati nasprotnik stranke (v konkretnem primeru tako tožena stranka), po določbi tretjega odstavka 15. člena ZST-1 pa sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti naloži plačilo taks stranki iz prejšnjega odstavka, ki jih mora plačati.