OZ člen 131, 135, 164, 168, 378, 378/1. ZPP člen 14, 318, 318/1.
ugodilna zamudna sodba - identično dejansko stanje - vezanost civilnega sodišča na ugotovitev o obstoju kaznivega dejanja in kazenski odgovornosti - pogoji za izdajo zamudne sodbe
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo izpolnjenost pogojev za izdajo zamudne sodbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00049543
KZ člen 217, 217/1, 217/2, 254. KZ-1 člen 211, 249. ZDDV-1 člen 87, 87/1, 88, 88/1, 89, 89/1, 140, 141, 142. ZDavP-2 člen 10, 397, 398. ZKP člen 370, 370/1, 371, 371/1-2.
kaznivo dejanje goljufije - kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti - kaznivo dejanje davčne zatajitve - posebno hudi davčni prekrški - zakonski znaki kaznivega dejanja - razmerje med prekrški in kaznivimi dejanji
Zakonski znaki obtožencu očitanih kaznivih dejanj goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ, ki zahtevajo kumulativno izpolnitev naklepnega, preslepitvenega ravnanja storilca z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi in povzročitev velike premoženjske škode, presegajo zakonske znake t. i. posebno hudih davčnih prekrškov, ki so storjeni že samo zaradi obstoja kršiteljevega naklepnega ravnanja ali pa samo zaradi višine povzročene škode. Zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ se ne prekrivajo s prekrški po 398. členu ali 397. členu ZDavP-2, ki jih stori, kdor z navajanjem neresničnih ali nepravilnih ali nepopolnih podatkov v davčnem obračunu spravi davčni organ v zmoto (kršitev 10. člena ZDavP-2), saj v teh določbah ni vsebovan kakršenkoli subjektivni odnos storilca do same kršitve ali prepovedane posledice, ampak prekršek predstavlja že gola kršitev predpisa.
Izostanek zakonskih znakov specialnega kaznivega dejanja (v konkretnem primeru kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti) ne pomeni, da storilec ne bi smel biti spoznan za krivega storitve splošnega kaznivega dejanja (v konkretnem primeru kaznivega dejanja goljufije), seveda ob predpostavki, da iz opisa dejanja izhajajo vsi zakonski znaki splošnega kaznivega dejanja.
ZZZDR člen 51, 59, 59/1. ZPP člen 2, 7, 212, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8.
skupno premoženje razvezanih zakoncev - spor o obsegu skupnega premoženja - določitev deležev na skupnem premoženju - prispevek k nastanku skupnega premoženja - posebno premoženje zakonca - načelo enotnosti skupnega premoženja - premoženjska razmerja zakoncev po razvezi zakonske zveze - nakup stanovanja - poslovni delež zakonca v družbi - premoženje družbe - pritožbena novota - izbris družbe iz registra - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka - uveljavljanje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka - trditve stranke - manjkajoče trditve - odločanje v mejah tožbenega zahtevka
V skladu z določbo 51. člena ZZZDR je skupno premoženje tisto, ki sta ga zakonca pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze, premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, pa ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga. Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (prvi odstavek 59. člena ZZZDR). V sodni praksi je bilo že večkrat izpostavljeno pomembno izhodišče, da zakonska skupnost ni skupnost, v kateri se obračunava vsak prispevek v denarju ali po vrednosti na trgu, spor o deležih zakoncev na skupnem premoženju pa ne obračunska pravda. Zato je pri presoji, katero premoženje sodi v skupno premoženje zakoncev, nujno izhajati iz načela enotnosti skupnega premoženja, obravnavati celotno skupno premoženje, obdobje pridobivanja premoženja oziroma obstoja življenjske skupnosti pa presojati vsestransko in celovito. Slednje velja tudi za presojo (vseh) prispevkov zakoncev.
Pritožbeni očitek, da sodišče ne pojasni odstopanja od primerljivih primerov sodne prakse, se nanaša na zmotno uporabo materialnega prava glede višine prisojene odškodnine in v tem delu je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo.
Izvršitelj sicer mora prevzeti tudi delno plačilo, tovrstno ravnanje pa je potrebno presojati z vidika zahteve, da se dolžniku ne sme povzročati nepotrebnih stroškov (prvi odstavek 39. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja). Če se je dolžnik sam odločil, da plača izvršitelju, namesto neposredno upniku, je sam tudi povzročil stroške prevzema gotovine. Tako ravnanje je lahko protipravno le, če je del nedopustnega dogovora z izvršiteljem o obročnem plačilu ali dolžniku niso predstavljeni stroški, ki zaradi prevzema gotovine nastanejo, o čemer mora izvršitelj dolžnika obvestiti pred prevzemom gotovine (pojasnilna dolžnost).
postopek osebnega stečaja - uporaba pravil o stečajnem postopku nad pravno osebo - vsebina prijave terjatve - davčna izvršba - seznam izvršilnih naslovov kot izvršilni naslov - osnovni seznam preizkušenih terjatev - popolnost prijave terjatve v stečajnem postopku - preizkus prijavljenih terjatev - izvršilni naslov - izjava upravitelja o prijavljenih terjatvah - v stečaju prerekana terjatev - ugovor o prerekanju terjatve - ugotovitev neobstoja prerekane terjatve, ki temelji na izvršilnem naslovu - ugovor insolventnega dolžnika o prerekanju terjatve
Seznam izvršilnih naslovov je zbir posamičnih izvršilnih naslov, ki so, kot izhaja iz seznama le-teh, vsi postali izvršljivi že pred začetkom stečajnega postopka. Zato ni nobenih ovir za prijavo terjatev iz teh izvršilnih naslovov na podlagi seznama, izdelanega po začetku stečajnega postopka.
Iz seznama izvršilnih naslovov z dne 16. 6. 2017 pa izhaja, da so posebej specificirani posamični izvršilni naslovi tako za stroške prisilne izterjave davkov in prispevkov (sklepi o prisilni izterjavi) kot tudi izvršilni naslovi za izterjavo glob za prekrške za kršitev predpisov države (odločbe o prekršku in plačilni nalogi) z vsemi podatki iz 9. točke drugega odstavka 145. člena oziroma prvega in drugega odstavka 146. člena ZDavP-2. Posamezni izvršilni naslovi so v seznamu izvršilnih naslovov, ki je sam zase izvršilni naslov, dovolj specificirani, da jih je mogoča identificirati, zato ne gre za nepopolno prijavo upničine terjatve oziroma za njeno formalno pomanjkljivost.
Da bi upravitelj lahko korektno opravil svojo dolžnost preizkusa terjatev, mu mora na njegovo zahtevo potrebne podatke in dokumentacijo posredovati sam dolžnik.
Njegovo sodelovanje pri tem je ključno zlasti še v primeru zatrjevanega obstoja izvršilnih naslovov in še vedno obstoječega dolga na njihovi podlagi. Le dolžniku je namreč znano, ali je katerikoli dolg iz izvršilnih naslovov že poplačal, zaradi česar je uveljavljena terjatev že prenehala ali pa odločba kot izvršilni naslov zaradi morebitnih postopkovnih ovir sploh še ni izvršljiva oziroma se nanj ne nanaša. Pritožnik namreč zmotno meni, da je v primeru obstoječih izvršilnih naslovov v postopku preizkusa terjatev še vedno mogoče s prerekanjem o obstoju in obsegu terjatve poseči v izvršilni naslov.
Skozi celotno pritožbo skuša tožeča stranka izkazati napačnost odločitve sodišča, da je sporni znesek tožničinega moža, ki mu je bil izplačan kot odškodnina, potrebno upoštevati kot periodični dohodek in ne kot enkraten obdavčljiv dohodek, kot je to storila tožena stranka. Pritožbeno sodišče soglaša, da sporni znesek, ne glede na dejstvo, ali gre za odškodnino ali jubilejno nagrado, po sami vsebini ne more predstavljati periodičnega dohodka. Sodišče je pravilno ugotovilo, da izrecna določba drugega odstavka 13. člena ZUPJS opredeljuje periodične dohodke kot plače, pokojnine, rente in druge dohodke, ki jih oseba prejema v enakih ali podobnih zneskih v enakih ali podobnih časovnih obdobjih. Enkratna izplačila ne morejo šteti za periodični dohodek. Imanentno periodičnemu izplačilu zneskov je ravno način izplačila zneskov v ponavljajočih se (enakih ali podobnih) časovnih obdobjih. Zato je pravilen zaključek sodišča, da mora ostati neuspešno zavzemanje tožnice, da je potrebno sporno izplačilo šteti kot periodični dohodek.
ZIZ člen 41, 41/2. Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov člen 16.
evropski nalog za izvršbo nespornih zahtevkov - utemeljitev zahtevka - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - zavrnitev predloga
Če je upnik vložil popoln predlog za izvršbo in je sodišče izdalo sklep o izvršbi, ki je postal pravnomočen brez ugovora dolžnika, v Uredbi ni avtomatizma, da je mogoče vsak takšen sklep potrditi kot evropski nalog za izvršbo.
Zgolj opredelitev temelja z izpisom odprtim postavk ne zadošča za potrditev sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine kot evropski nalog za izvršbo.
Pri institutu popravek neskladnosti z minimalnimi standardi ne gre za popravo morebitnih sistemskih pomanjkljivosti, kot zmotno navaja upnik. Prav tako z njim ni dopustno zaobidi določb oziroma zahtev Uredbe po določni utemeljitvi zahtevka. Literatura opozarja, da je najti tudi odklonilno stališče do konvalidacije sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v skladu s katerim konvalidacija ni možna, ker je po prvem odstavku 18. člena Uredbe konvalidacija možna le pri postopkih, v katerih pride do dveh vročitev tožencu (na primer vročitev tožbe in pozneje zamudne sodbe), ne pa v postopkih, v katerih je sodna odločba izdana v enostranskem postopku. Kot poudarjata pravna teorija in sodna praksa, določba o popravku neskladnosti z minimalnimi standardi pri sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne pride v poštev, saj se dolžniku tu vroči le sodna odločba, ne pa predhodno tudi izvršilni predlog upnika.
ZGD-1 člen 580, 580/6. ZIZ člen 24, 24/3.. ZPP člen 80, 205, 205/1, 208, 208/1.
sposobnost biti stranka - vstop novega upnika v izvršbo - statusno preoblikovanje - pripojitev družbe - prenehanje pravne osebe - univerzalno pravno nasledstvo
80. člen ZPP, katerega določbe se smiselno uporabljajo v postopku izvršbe (15. člen ZIZ), sodišču nalaga, da med postopkom ves čas po uradni dolžnosti pazi, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka. Pritožbeni očitek, da je sodišče kršilo pravila postopka, ko je samo in uradno vpogledalo v podatke AJPES-a, je zato kot neutemeljen zavrniti.
Namen postavitve začasnega zastopnika je izvrševanje strankine pravice do izjave. Stranka pa se izjavi v izvršilnem postopku s pisnimi vlogami ali na naroku. Postavljeni začasni zastopnik v postopku ni bil aktiven, zato tudi ni upravičen do priglašenih stroškov.
Nagrada po tar. št. 3100 ZOdvT ne nastane v primerih iz 4. poglavja (opomba 3.1). V 4. poglavju, podpoglavje 4.6, je nagrada, ki nastane v postopkih izvršbe in zavarovanja, posebej predpisana.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00039647
KZ-1 člen 137, 137/2. ZKP člen 400, 400/2, 402, 402/3, 437, 437/1.
zavrženje zasebne tožbe - zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje - opis kaznivega dejanja v izreku - zasebna tožba - prepozna dopolnitev pritožbe
Glede na navedeno in ker se obdolžencu očita, da je kaznivo dejanje storil v notarski pisarni zasebnega tožilca, je po oceni pritožbenega sodišča zaupnost izjave dovolj konkretizirana in tudi izražena navzven, kar navaja tudi pritožba.
ZDZdr člen 39. ZNP-1 člen 42. ZPP člen 247, 339, 339/2-8.
duševno zdravje - duševna motnja - psihiatrično zdravljenje - prisilna hospitalizacija - oddelek pod posebnim nadzorom - brez privolitve osebe - ogrožanje življenja in zdravja - zmožnost presoje realnosti - odvisnost od drog - potek zdravljenja - nasilje - pravica do izjave - ravnanje nasprotnih udeležencev - izvedensko mnenje - dokaz s sodnim izvedencem - zaslišanje preko videokonference
Iz izvedenskega mnenja izhaja, da nasprotna udeleženka nima realitetne kontrole in da je povsem nekritična do svoje bolezni, zato je njeno naziranje, da je prisebna oziroma »normalna« in da zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom ne potrebuje, zgolj odraz njene bolezenske neuvidevnosti do lastnega stanja.
Toženka za na nepremičnini tožnice postavljen oglasni pano nima več pravne podlage in je sodišče prve stopnje tožničinem zahtevku, glede na določbo prvega odstavka 99. člena SPZ, tudi pravilno ugodilo.
stečajni postopek - upniški odbor - imenovanje upniškega odbora - pogoji za članstvo v upniškem odboru - pravica upnika opravljati procesna dejanja v postopku - navadni upniki - nasprotje interesov - ožje povezane osebe - direktor - zakonec - zaposleni - prednostna terjatev - neizplačane plače - regres - neizrabljen letni dopust - odpravnina - prednostno poplačilo
Ker je pritožnica ožje povezana oseba z osebo, ki je v zadnjih dveh letih pred uvedbo stečajnega postopka opravljala funkcijo člana poslovodstva pri stečajnem dolžniku, že iz tega razloga ne more biti članica upniškega odbora.
Ker je upnica imetnica prednostne in ne navadne terjatve, jo sodišče tudi iz tega razloga pravilno ni imenovalo v v upniški odbor.
ZPP člen 110. ZIZ člen 38, 38/8, 38c, 38c/1, 38c/2. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 62, 62/2.
izvršilni stroški - stroški izvršitelja - povrnitev stroškov izvršitelja - obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja - zahteva upnika, da o obračunu odloči sodišče - zahteva za preizkus obračuna - predložitev obračuna - rok za predložitev obračuna izvršitelja - instrukcijski rok - prekluzivni rok
Sodna praksa je doslej štela, da je rok določen v drugem odstavku 62. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja prekluziven in da v primeru, da izvršitelj rok zamudi, izgubi pravico do plačila stroškov za opravljena izvršilna dejanja. Po prepričanju pritožbenega sodišča je več razlogov, ki kažejo na to, da je navedeni rok instrukcijski. Izvršitelj ni stranka, ampak je izpolnitveni pomočnik sodišča. Običajno so roki, ki so določeni za stranke, prekluzivni, za sodišče pa instrukcijski. Ob odsotnosti izrecne zakonske ureditve, da je rok prekluziven, je treba šteti, da gre za instrukcijski rok.
ZPP v 110. členu govori o tem, da če rok ni določen z zakonom, ga sodišče določi glede na okoliščine primera. Ne ZPP in ne ZIZ ne govorita o tem, da bi se rok v obravnavanem primeru določil s podzakonskim aktom, ampak ZIZ v 38.c členu določa samo, da predloži izvršitelj sodišču upnikovo zahtevo »takoj«. Gre za pravni standard, ki ga mora napolniti sodišče. Enak pravni standard »takoj«, vsebuje tudi osmi odstavek 38. člena ZIZ, ki določa rok do kdaj se mora zahtevati povrnitev izvršilnih stroškov. V obeh primerih gre za podobno situacijo, ki bi jo bilo zato potrebno tudi podobno razlagati. To pa pomeni dodaten argument, da ni mogoče šteti, da bi bil tridnevni rok, ki je določen s podzakonskim Pravilnikom o opravljanju službe izvršitelja, prekluziven rok.
Rok za izvršitelja ne more biti prekluziven tudi iz razloga, ker sodišče ne odloča o kakršni koli izvršiteljevi vlogi, ampak o vlogi upnika. Zakon določa kakšne so posledice, če upnik zamudi rok za vložitev zahteve, da o stroških izvršitelja odloči sodišče, ne določa pa nikakršnih posledic, če izvršitelj prepozno predloži to zahtevo v reševanje sodišču. Če bi zakonodajalec želel posledico, da v primeru, če predloži izvršitelj upnikovo zahtevo po izteku 3 dni, izvršitelj izgubi pravico do plačila stroškov, ki so mu nastali, bi to moral tudi jasno določiti.
Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je v sporni zadevi prišlo do zamude pri izplačilu otroškega dodatka, kot tudi do zamude v zvezi s povrnitvijo preplačila glede znižanega plačila vrtca. Niti ZUPJS, niti Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju: ZSDP-1) ne vsebujeta določb v zvezi s plačilom zakonskih zamudnih obresti. Vendar pa to ne pomeni, da ni pravne podlage za priznanje vtoževanih zakonskih zamudnih obresti. V zvezi s priznavanjem zakonskih zamudnih obresti v primeru, ko gre za spore glede priznavanja pravic iz javnih sredstev je pritožbeno sodišče že v več zadevah zavzelo stališče, da je v primeru zamude potrebno upoštevati določbo prvega odstavka 378. člena OZ.
Razlogi izpodbijane vmesne sodbe glede po toženi stranki ugovarjane izključitve zavarovalnega jamstva na podlagi 8. in 9. člena Posebnih pogojev za zavarovanje odgovornosti PD-OD-13 (priloga B 5), ki so navedeni v 19. točki obrazložitve, so nejasni in med seboj v nasprotju, zaključek v 20. točki obrazložitve o obstoju odškodninske odgovornosti pa neobrazložen, tako da se vmesne sodbe ne da preizkusiti.
zanikanje obstoja terjatve - standard obrazloženosti ugovora - izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa
Z ugovornimi trditvami je dolžnik smiselno zanikal resničnost in pravilnost terjatve, njen obstoj in zahteval, da upnik predloži resnične ter točne podatke, kar je njegovo dokazno breme v pravdnem postopku. To pomeni, da je dolžnik zatrjeval pravno odločilna dejstva, s katerimi bi lahko, če bi se izkazala za resnična, dosegel zavrnitev tožbenega zahtevka v pravdi.
Zahtevek, ki ga tožeča stranka uveljavlja na podlagi nične pogodbe je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo kot neutemeljen. Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji povračilnega zahtevka po prvem odstavku 87. člena OZ ni uveljavljala in trditev glede tega, da bi sodišče na tej podlagi lahko presojalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke ni podala. Sodišče zato o zahtevku tožeče stranke po navedeni podlagi ni moglo odločati. V takšni situaciji pa tudi po tožeči stranki v pritožbi izpostavljeno materialnopravno procesno vodstvo ne pride v poštev. To je namenjeno razčiščevanju in dopolnjevanju odprtih vprašanj znotraj obstoječe (morebiti pomanjkljive) trditvene podlage, ne pa sugeriranju strankam katera dejstva naj zatrjujejo in katere dokaze naj predlagajo.
Pritožbeno sodišče je mnenja, da tožeča stranka zaradi ničnosti Krovne pogodbe do povračila kakršnihkoli zneskov ne more biti upravičena in bi bilo glede na težo kršitve zakonsko naložene ji zaveze iz 38.a čl. ZGD-1, ko je evidentno, da I. R. ni pridobil sklepa družbenika s katerim bi ta soglašal s sklenitvijo pogodbe in je torej ravnal na lastno pest, nevestno, nepošteno in zlorabil pravice, ki jih je imel kot zakoniti zastopnik tožene stranke, in bi bilo zmotno in neprimerno nuditi pravno varstvo tako pridobljenim pravicam, primerno uporabiti določbo drugega odstavka 87. člena OZ in vsakršen povračilni zahtevek zavrniti že iz tega razloga