TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se v II. točki izreka sklep sodišča prve stopnje z dne 28. 8. 2020 spremeni tako, da se zahteva upnika za povrnitev stroškov v zvezi z vlogo z dne 20. 8. 2020 zavrne.

Upnik je dolžan povrniti dolžniku 175,73 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 8 dni od vročitve tega sklepa, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

II. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje z dne 18. 9. 2020 potrdi.

Stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Zakonsko besedilo določila prvega odstavka 180. člena ZIZ je jasno in ne pušča razlagalnega prostora za razlago, da je tudi dolžnik tisti, ki je upravičen zahtevati ustavitev nepremičninske izvršbe iz razloga, da ugotovljena vrednost nepremičnine niti delno ne krije terjatve upnika, ki je predlagal izvršbo. Le tisti, ki ima pravico biti poplačan iz zneska, dobljenega s prodajo nepremičnine, pa je po vrstnem redu pred upnikom, ki je predlagal izvršbo, lahko predlaga, naj sodišče ustavi izvršbo, kar pa zagotovo ni dolžnik, saj nima pravice do poplačila. Drugačno stališče v pritožbi je v nasprotju z zakonom. Upoštevanje jasne zakonske ureditve utrjuje načelo pravne države (2. člen Ustave RS - v nadaljevanju URS) in ne nasprotno, kot neutemeljeno meni dolžnik v pritožbi. Tudi kršitev dolžnikove pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) ni podana. Poseg v dolžnikovo premoženje je utemeljen z upnikovo pravico do izvršbe (23. člen Ustave RS), pri čemer pa ima upnikov položaj v izvršilnem postopku posebno težo zaradi pridobljenega izvršilnega naslova pravnomočne sodne odločbe. Procesno ravnotežje je po pojasnjenem nagnjeno v korist upnika, kar se odraža tudi v zakonski ureditvi, kjer ni upniku z izvršbo dopustno posegati v premoženje dolžnika le, če je poplačilo vnaprej zagotovljeno, ampak že, če ima vsaj določeno možnost priti do poplačila svoje terjatve. Navedena zakonska ureditev v 180. členu ZIZ po pojasnjenem ni namenjena varstvu dolžnika, ampak ureditvi razmerja med upniki z različnim vrstnim redom pravic do poplačila.