ZDR-1 člen 49, 87, 87/2, 90. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/1, 353, 360. ZDSS-1 člen 41, 41/5. URS člen 14, 22, 23, 25, 74.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - obstoj odpovednega razloga - mirovanje pravic iz delovnega razmerja
Sodišče prve stopnje je odpoved pogodbe o zaposlitvi presojalo celovito, z vidika zatrjevanega odpovednega razloga s strani toženke, kot tudi z vidika tožnikovih ugovorov, da je šlo za zlorabo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jih zatrjuje tudi v pritožbi, vendar je tožnikove ugovore v zvezi s tem pravilno zavrnilo kot neutemeljene. Ocenilo je, da je toženka dokazala resničnost in utemeljenost odpovednega razloga, in zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Pritožbeno sodišče s takšno oceno soglaša.
ZDR-1 člen 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3. ZDSS-1 člen 41, 41/5. ZPP člen 8, 165, 236, 236a, 236a/6, 254, 286, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 353.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - škoda zaradi uporabe viličarja - pisno opozorilo pred odpovedjo - dokazna ocena
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je očitek v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kot je opredeljen v 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, utemeljen; gre za očitek, kot je povzelo sodišče prve stopnje, da je tožnik 3. 8. 2020 zaradi prehitre vožnje in sunkovitega obračanja z zadnjim delom viličarja udaril v skladiščeno paleto, ki je bila polna jeklenk UNP, pri čemer je podrsal zadnji bok viličarja in razbil zadnjo luč, kar je povzročilo škodo najmanj v višini 144,72 EUR, lahko pa bi povzročilo bistveno večjo škodo in telesne poškodbe navzočih oseb, če bi jeklenke eksplodirale in povzročile požar. V izpodbijani sodbi ni (nejasno) ugotovilo, kot mu očita tožnik v pritožbi, da je po spornem dogodku drug delavec toženke naložil jeklenke na tovornjak, ampak je v tem delu povzelo vsebino odpovedi (točka 8 obrazložitve).
Tožnik uveljavlja kršitev 8. člena ZPP, ki bi bila podana, če dokazna ocena sodišča prve stopnje ne bi bila v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej ne bi bila vestna, skrbna ter narejena na podlagi presoje vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega postopka. Tega v pritožbi ne zatrjuje, ampak dejansko uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar je prav tako neutemeljeno. Že pojmovno ne gre za kršitev 8. člena ZPP, če sodišče prve stopnje določenega dejstva ne ugotavlja - gre za dejstvo, ali je bilo začasno skladišče, kamor je A. A. odlagal palete, polne jeklenk UNP dovolj odmaknjeno (vsaj pet metrov) od polnilnice. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem sicer na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je bilo skladišče organizirano v skladu s pravili stroke (točka 11 obrazložitve) oziroma da palete, polne jeklenk UNP niso bile postavljene izven območja za skladiščenje (točka 12 obrazložitve), predvsem pa pravilno razlogovalo, da morebitno nepravilno organiziranje skladiščenja jeklenk ob polnilnici z ničemer ni vplivalo na očitano in ugotovljeno kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka tožniku pred odpovedjo podala tri pisna opozorila, pri čemer tožnik v zvezi s pisnim opozorilom z dne 13. 11. 2019, v katerem mu je toženka očitala, da ni izpolnil delovne obveznosti, da je motil delavca v delovnem procesu ter v poslovni listini potrdil neresnične podatke, v pritožbi niti ne podaja konkretiziranih navedb. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da pisnega opozorila z dne 20. 8. 2019 ne bi smelo upoštevati, ker je od kršitve 17. 7. 2019 do odpovedi minilo več kot eno leto, saj je bistveno, kdaj pisno opozorilo delavec prejme, kot izhaja iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1, ki ga je citiralo sodišče prve stopnje. Kot je povzelo v izpodbijani sodbi (točka 19 obrazložitve), je toženka prvo pisno opozorilo podala zaradi neprimernega obnašanja, neizpolnitve delovnih nalog oziroma odklanjanja dela.
Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 31, 71. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2014) člen 32, 68. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 350, 350/2, 353,. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-5.
izmensko delo - Direktiva 2003/88/ES - kolektivna pogodba dejavnosti - trgovinska dejavnost - dodatek za delo v popoldanski izmeni
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri opredelitvi izmenskega dela izhajalo iz Direktive 2003/88/ES, ki določa minimalne zahteve, ki jih je treba upoštevati pri organizaciji delovnega časa. Sodišče prve stopnje namreč pri opredelitvi izmenskega dela ni upoštevalo le navedene Direktive, pač pa tudi obe v vtoževanem obdobju veljavni Kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 24/2014 in nasl. - člen 32 ter Ur. l. RS, št. 52/2018 in nasl. - člen 31), ki sta zavezovali pravdni stranki. Iz vseh navedenih predpisov pa izhaja, da izmensko delo oziroma organizacija delovnega časa v izmenah pomeni, da se delo izmenoma opravlja v dopoldanski, popoldanski ali tudi nočni izmeni po določenem ponavljajočem se vzorcu. Tudi sicer že poimenovanje pojma izmensko delo nakazuje, da gre za položaj, ko se delovnik delavca izmenjuje po določenem vzorcu in zajema različna časovna obdobja (različne delovnike) na dnevni ali tedenski ravni (prim. sodbo VSRS VIII Ips 20/2020).
Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 98. ZDR-1 člen 9, 9/2, 67, 131, 131/5.
višina regresa za letni dopust - delo za krajši delovni čas od polnega - polni delovni čas
KPVIZ v 98. členu določa, da delavcem, ki delajo s krajšim delovnim časom, pripadajo drugi osebni prejemki ter povračilo stroškov v zvezi z delom v enakem znesku kot delavcem, ki delajo s polnim delovnim časom. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da četudi je bila tožnica v vtoževanem obdobju pri toženki zaposlena krajši delovni čas, ni upravičena terjati regresa za letni dopust v enakem znesku, kot so ga prejeli delavci, ki delajo pri toženki s polnim delovnim časom, torej celotnega regresa za letni dopust. Odločilno je namreč dejstvo, da je bila tožnica dejansko zaposlena polni delovni čas, in sicer krajši delovni čas pri toženki, preostali delovni čas pa kot samozaposlena, zato uporaba 98. člena KPVIZ ne pride v poštev. Določilo 98. člena KPVIZ se namreč nanaša le na delavce, ki delajo s krajšim delovnim časom (ne le na področju vzgoje in izobraževanja, pač pa tudi sicer).
Presoji o neobstoju odškodninske odgovornosti druge toženke v pritožbi tožnica oporeka s sklicevanjem na judikate (Pdp 616/2011, Pdp 303/2010, Pdp 645/2019)6 in z zatrjevanjem, da je v razmerju do tožnice še vedno imela položaj delodajalke, zaradi česar obveznosti iz delovnega razmerja ni mogla v celoti prenesti na prvo toženko (v pogodbi o zaposlitvi se je zavezala, da bo tožnici zagotavljala varnost pri delu). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za odškodninsko odgovornost druge toženke ne velja avtomatizem in je ni mogoče utemeljiti že zgolj z dejstvom, da je imela s tožnico sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (smiselno prim. VIII Ips 5/2024). Zakon tega ne določa. V drugem odstavku 62. člena ZDR-1 celo predpisuje, da je ne glede na določbe pisnega dogovora, ki ga skleneta uporabnik in delodajalec za zagotavljanje dela, za spoštovanje določb zakona, kolektivnih pogodb ter splošnih aktov uporabnika o varovanju zdravja pri delu odgovoren uporabnik. Ta določba po presoji pritožbenega sodišča sicer ne pomeni, da lahko odškodninsko odgovarja le uporabnik, ne pa tudi delodajalec, ki zagotavlja delo. Tudi ta je namreč podvržen določbi prvega odstavka 179. člena ZDR-1 o tem, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava, če mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom. Vendar pa to predpostavlja ugotovitev o kršitvi dolžnostnega ravnanja, ki je tožnica tudi glede druge toženke (kateri je očitala takšne kršitve kot prvi toženki) ni dokazala, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnici ob stroju, ki ga je običajno uporabljala, zdrsnilo na oljnem madežu. Za ta škodni dogodek ni ugotovilo objektivne odškodninske odgovornosti nobene toženke. Tožnica v pritožbi vztraja pri tovrstni odgovornosti prve toženke; meni, da so tla predstavljala nevarno stvar, ker so bila bolj spolzka in nevarna zaradi načina delovanja proizvodnje oziroma stroja, zaradi česar je tožničino delo na tem mestu predstavljalo dejavnost, iz katere je izvirala večja škodna nevarnost za okolico. Pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, se je tožnica v okviru trditvenega bremena zgolj pavšalno sklicevala na nevarno dejavnost (niti ni navajala trditev, ki jih glede tega uveljavlja v pritožbi). Tudi sicer se ni poškodovala pri neposrednem opravljanju dela. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega in v sodni praksi ustaljenega stališča, da je objektivna odgovornost pridržana za tiste primere nevarnosti, ki jih kljub zadostni skrbnosti ni moč imeti vselej pod kontrolo in jih obvladovati, ter pri katerih kljub še tako veliki skrbnosti ni mogoče preprečiti nastanka (navadno relativno velike in verjetne) škode, ki iz njih izvira. V primerih, ko postaneta stvar oziroma dejavnost nevarni glede na okoliščine primera, gre te okoliščine pripisati opustitvi skrbnosti ali varstvenih pravil, podlago spora pa predstavlja krivdna odgovornost. Upoštevaje navedena pravna stališča je tožničine trditve, da so bila tla mastna zato, ker je iz stroja puščalo (kar naj bi prva toženka vedela, a stroja ni dala popraviti), oziroma da je padec posledica opustitev toženk (neustrezna obutev, neoznačeni deli tal, kjer se ne sme hoditi), pravilno ocenilo kot takšne, s katerimi ni mogoče utemeljiti objektivne odgovornosti toženk, temveč so lahko podlaga kvečjemu krivdni odgovornosti.
Tožnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da mastnega madeža (zaradi katerega je padla) ni videla, zaradi česar ga ni mogla počistiti. Da ta navedba ni utemeljena, izhaja že iz tožničine izpovedi o tem, da na dan škodnega dogodka med čiščenjem sploh ni pogledala in zato torej ni videla, da je mastno. Upoštevaje navedeno in pa tožničino izpoved, da je bilo okoli njenega stroja običajno po tleh mastno in je to počistila, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je na dan škodnega dogodka pri zaključni delovni nalogi čiščenja delovnega mesta ravnala hudo malomarno, ker se ni prepričala, da okoli delovnega stroja ni mastnih madežev. Posledično je spregledala oljni madež in ko je nanj stopila, je padla in se poškodovala. Upoštevaje vse obrazloženo je odgovornost za škodni dogodek pripisati izključno njeni nezadostni skrbnosti in je zanj odgovorna v celoti in ne le v 20 %, kot je to materialnopravno zmotno presodilo sodišče prve stopnje.
ZDR-1 člen 126, 126/2, 127, 127/2, 134, 134/1. ZPP člen 165, 165/3, 350, 350/2, 355, 355/1.
plačilo za poslovno uspešnost - diskriminatorno obravnavanje - odsotnost delavca - zmotna uporaba materialnega prava - razveljavitev prvostopenjske sodbe - vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji
Sodišče prve stopnje se je pri zavzetem stališču v zvezi s kriterijem efektivnega delovnega časa kot nediskriminatornim kriterijem za določanje višine plače iz naslova poslovne uspešnosti, povzetem zgoraj, sklicevalo na razloge sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča X Pdp 781/2022 z dne 10. 1. 2023, s katerimi se je strinjalo in jih povzelo. Podobno stališče je bilo zavzeto tudi v sodbi Pdp 250/2023 z dne 19. 9. 20232. Vendar pa je bilo tako stališče v odločbi VSRS VIII Ips 9/2024 z dne 20. 8. 2024 preseženo, saj je Vrhovno sodišče RS v zvezi z dopuščenim vprašanjem, ali je utemeljeno znižanje plačila iz naslova poslovne uspešnosti zaradi odsotnosti delavca z dela zaradi bolezni, odločilo, da znižanje plačila iz naslova poslovne uspešnosti zaradi odsotnosti delavca zaradi bolezni ni utemeljeno. VSRS je pojasnilo, da je plačilo za poslovno uspešnost v ZDR-1 izrecno urejeno le v drugem odstavku 126. člena. Ta določa, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Zakon torej delodajalcu ne nalaga niti obveznosti plačila za poslovno uspešnost niti minimalnega zneska tega plačila. Kljub takšni zakonski določbi, ki napotuje na ureditev v kolektivni pogodbi oziroma pogodbi o zaposlitvi, pa delodajalca zavezuje prepoved diskriminacije. Tudi pri plačilu za poslovno uspešnost mora namreč delavcem zagotoviti enako obravnavanje glede na osebne okoliščine. Ni torej nedopustno, da se pri določitvi kriterijev za priznanje in višino plačila za poslovno uspešnost upošteva število dni prisotnosti na delu (kar je v praksi pogosto), vendar pa uporaba tega kriterija ne sme biti diskriminatorna.
ZUTD člen 81, 81/1, 189, 189/1, 189/2. ZSPJS člen 8, 8/1, 9, 9/1, 16, 16/1, 17, 19, 19/1, 20, 20/1,. ZPP člen 155, 155/1, 165, 165/1, 350, 350/2, 353.
prenos plačnih razredov napredovanj - tarifni razredi - pridobitev višje stopnje strokovne izobrazbe - pogoj ustrezne izobrazbe
Kot ponavlja tožnica v pritožbi, je pri toženki od leta 1996 opravljala delo svetovalke zaposlitve. Za to delo so se izobrazbeni pogoji z uveljavitvijo Zakona o urejanju trga dela (ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadalj.) spremenili. Prvi odstavek 81. člena ZUTD, ki ga citira že sodišče prve stopnje, določa, da storitve vseživljenjske karierne orientacije in posredovanja zaposlitve iz tega zakona izvajajo javni uslužbenci zavoda z doseženo VII. ravnjo izobrazbe, ki so opravili strokovni izpit. Tožnica ob uveljavitvi ZUTD ni imela predpisane izobrazbe. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo prehodno določbo ZUTD, ki v prvem in drugem odstavku 189. člena določa petletni rok za pridobitev izobrazbe, do takrat lahko javni uslužbenci še naprej izvajajo storitve na delovnem mestu, ki se uvrsti v VII/1. tarifni razred po zakonu, ki ureja sistem plač v javnem sektorju.
ZUTD se je uveljavil 1. 1. 2011. V letu 2013 je bila pri toženki sprejeta nova sistemizacija; skladno z novo sistemizacijo sta stranki 28. 10. 2013 sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto Strokovni svetovalec I, ki sodi v VII/1. tarifni razred. Pri določitvi plače na tem delovnem mestu je toženka upoštevala štiri plačne razrede napredovanj, ki jih je tožnica dosegla. Dne 31. 8. 2015 je diplomirala in pridobila zahtevano VII/2. raven izobrazbe. V posledici tega je s toženko sklenila novo pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 9. 2015 za delovno mesto Samostojni svetovalec II, ki sodi v VII/2. tarifni razred. Pri določitvi plače ni upoštevala doseženih (štirih) razredov napredovanj. Zahtevek, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, se nanaša na ta dosežena napredovanja. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da upoštevaje 19. člen ZSPJS ni podlage za prenos napredovanj, ki jih javni uslužbenec doseže na delovnem mestu v nižjem tarifnem razredu (razen če bi bil sicer uvrščen v nižji ali isti plačni razred, kar se pri tožnici ni zgodilo).
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 14, 14/2, 22, 23, 58. ZVis člen 63. ZPP člen 2, 2/1, 154, 154/1, 154/3, 158, 158/1, 165, 165/1, 214, 214/1, 214/2, 253, 253/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 353, 358, 358-5, 360, 360/1.
prikrajšanje pri plači - obseg opravljenega dela - neposredna pedagoška obveznost - odločitev ustavnega sodišča - enakost pred zakonom - neenakopravno obravnavanje - stroški postopka
Toženka, ki je razpolagala s podatki o delovnih nalogah in obsegu dela vseh svojih zaposlenih, bi lahko podala navedbe in predložila dokaze o obsegu dela kateregakoli zaposlenega višjega predavatelja, ki je predaval v 30-tedenskem študijskem programu, in na tak način dokazala morebiten večji obseg dela drugih obveznosti takega predavatelja, pa tega, kljub opozorilu sodišča prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva, ni storila, pri čemer od nje ni bilo zahtevano dokazovanje negativnega dejstva, kot to trdi v pritožbi. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka tožnico pri plačilu neenakopravno obravnavala, saj je morala za enako plačilo opraviti več dela kot višji predavatelji, ki so delo opravljali na 30-tedenskih študijskih programih.
URS člen 32, 35, 74. ZDR-1 člen 85, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-8. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233, 233/2. ZDD-1 člen 27, 31.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovne obveznosti - nespoštovanje navodil zdravnika - zasebni detektiv - svoboda gibanja - pravica do zasebnosti
Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri trditvi, da z navodili osebne zdravnice ni bil seznanjen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz odločbe ZZZS z dne 18. 11. 2022, s katero je bil tožnik po lastni izpovedi seznanjen, izhaja, da je bila tožniku dovoljena odsotnost z doma in kraja bivanja v skladu z navodili o ravnanju, ki jih na podlagi priporočil lečečih zdravnikov poda tožniku njegov izbrani osebni zdravnik. Tožnikova izbrana osebna zdravnica C. C. pa je zaslišana kot priča izpovedala, da je tožnik z njene strani vsekakor prejel navodila glede bolniškega reda v času odobrenega bolniškega staleža. Njena izpoved je tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem prepričljiva. Zdravnica, ki je na naroku razpolagala s tožnikovim zdravstvenim kartonom, v katerega se običajno tudi vpisujejo navodila, je namreč razumljivo pojasnila, iz katerega razloga je tožniku podala takšna navodila, povedala pa je tudi, da mu jih je podala, ko je prišel k njej. Zgolj dejstvo, da se priča ni spomnila, ali je imel tožnik v zvezi z navodili kakšna konkretna vprašanja, njene verodostojnosti ne more omajati, saj je znano, da imajo osebni zdravniki množico pacientov in je povsem logično, da se ne morejo spomniti vsake podrobnosti vsakega pregleda. Režim bolniškega reda, kot je bil podan v konkretnem primeru, bi zagotovo vsak zdravnik pojasnil svojemu pacientu, zato se tudi pritožbenemu sodišču ne zdi verjetno, da tožniku navodila osebne zdravnice ne bi bila znana.
Direktiva Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-5. ZODPol člen 70, 70/2, 70/2-2. ZSPJS člen 32, 32/1, 32/1-1. KPJS člen 40, 40/1, 40/2. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 16, 16/8. ZJU člen 16, 16/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
dodatek za izmensko delo - izmensko delo - dodatek za delo v manj ugodnem delovnem času - višina dodatka - policist - razlaga kolektivne pogodbe
Za plačilo vseh ur dela, opravljenega v 12-urnih delovnikih, se pritožba zavzema tudi s sklicevanjem na 5. točko 2. člena Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. 11. 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki določa, da izmensko delo pomeni katero koli metodo organizacije dela v izmenah, pri čemer si delavci izmenično sledijo na istih delovnih mestih po določenem vzorcu, ki je lahko prekinjen ali neprekinjen, vključno s krožnim, kar ima za posledico nujnost, da delavci delajo ob različnih urah v določenem dnevnem ali tedenskem obdobju, oziroma s sklicevanjem na razlago KPJS z dne 15. 3. 2013, po kateri javnemu uslužbencu pripada dodatek v vsakem primeru, ko dela v izmenah po določenem vzorcu, ki je lahko prekinjen ali neprekinjen (dopoldan - popoldan, dopoldan - ponoči, popoldan - ponoči, dopoldan - popoldan - ponoči). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bistvo teh določil v predstavitvi organizacije dela, kadar to poteka v izmenah. V ničemer pa ne urejata vprašanja obsega plačila za tako opravljeno delo, ki pripada delavcu (ali mu pripada za celotno izmeno ali le za omejeno časovno obdobje znotraj izmene).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080003
Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 2-2. ZObr člen 97č, 97e. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14. KPJS člen 46, 46/2, 46/3.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU - varovanje državne meje - straža
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na naloge straže ter varovanja državne meje ugodilo, v delu, ki se je nanašal na vojaško dejavnost vaj in usposabljanja pa je zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da vojaška dejavnost vaj in usposabljanja utemeljuje izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES, vojaški dejavnosti straža in varovanje državne meje pa izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES ne utemeljujeta, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnika ter posledično v tem delu ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, temveč zgolj tiste, katerih narava oz. značilnosti uporabi direktive neizogibno nasprotujejo, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje.
ZObr člen 35, 35/6, 80, 80/3, 80/6. ZSSloV člen 62, 62/1, 62/1-9. KZ-1 člen 211, 211/1. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 350, 350/1, 353.
varnostni zadržek - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - vojaška oseba - kaznivo dejanje goljufije
Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da varnostni zadržek pri tožniku ni podan, ker naj bi bila toženka že v letu 2018, ko je zoper tožnika vložila kazensko ovadbo in kasneje v zvezi z istimi očitki zoper njega vodila disciplinski postopek, seznanjena z vsemi okoliščinami varnostnega zadržka. Ta temelji na tožnikovem ravnanju, ko je spravil toženko v zmoto, da mu je od decembra 2015 do novembra 2017 plačevala višje stroške prevoza na delo od tistih, do katerih je bil glede na dejansko bivališče upravičen. Zaradi tega ravnanja je bil tožnik leta 2022 pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Da toženka z vsemi okoliščinami tožnikovega ravnanja v zvezi z zlorabo pravice do povračila stroškov prevoza na delo v obdobju od leta 2015 do 2017 ni bila seznanjena, kaže že dejstvo, da je dne 11. 10. 2018 izdala odločbo, da tožnik ni odgovoren za v zvezi s tem dejanjem očitano disciplinsko kršitev, ker disciplinski organ toženke ni imel dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče tožniku dokazati očitano kršitev. O tem se je toženka prepričala šele z že omenjeno pravnomočno sodbo, s katero je bil tožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije in obsojen na pogojno kazen štirih mesecev zapora.
Toženka tožniku pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala zaradi kazenske obsodilne sodbe, kot poizkuša prikazati pritožba, pač pa zaradi varnostnega zadržka. Res je obstoj varnostnega zadržka ugotovila in utemeljila (tudi) na podlagi pravnomočno ugotovljenega obstoja kaznivega dejanja, ki je takšne narave (storjeno v škodo toženke), da je posledično izgubila zaupanje v tožnika, a to ne spremeni razloga prenehanja delovnega razmerja. Toženka je namreč v izpodbijanih sklepih ustrezno utemeljila, zakaj je zaupanje oziroma neobstoj dvoma o zanesljivosti, verodostojnosti in lojalnosti tožnika kot delavca na obrambnem področju tako zelo pomembno ter zakaj je bilo pri tožniku podano povečano tveganje, ki je nesprejemljivo za delo na obrambnem področju.
ZDR-1 člen 74, 111, 126, 126/2, 129, 157,. ZPP člen 7, 8, 165, 165/3, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 354, 354/1. Kolektivna pogodba za lesarstvo (2017) člen 46.
plačilo za nadurno delo - dodatek za delovno dobo - dodatek za posebne obremenitve - izredna odpoved delavca - pomanjkljiva sodba, ki je ni mogoče preizkusiti - odškodnina zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - odpravnina - vodilni delavec
Za vodilne delavce je ureditev povsem drugačna kot za poslovodne osebe ali prokuriste, saj so vodilni delavci v podrejenem položaju in zakon dopušča pri ureditvi pogodbenih obveznosti le točno določena odstopanja, ki se nanašajo na sklenitev pogodbe o zaposlitvi na vodilnem delovnem mestu za določen čas pod posebnimi z zakonom določenimi pogoji, kot to izhaja iz 74. člena ZDR-1. Drugače je z vodilnim delavcem možno urediti tudi delovni čas, nočno delo, odmore, dnevne in tedenske počitke, kot to izhaja iz določbe 157. člena ZDR-1, vendar le glede razporeditve delovnega časa in ne glede plačila za opravljeno delo v drugače razporejenem delovnem času. Druge pravice gredo vodilnim delavcem enako kot ostalim delavcem v delovnem razmerju. Zato ima pritožba prav, da je ugotovitev sodišča, ali gre za v tožnikovem primeru za vodilnega delavca ali ne, irelevantna pri odločitvi o tem, ali mu mora toženka plačati nadurno delo in dodatek za delovno dobo. Pri tem pravilno opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 22/2022 z dne 19. 11. 2022, v kateri je zavzelo stališče, da je dogovor med tožnikom kot vodilnim delavcem in toženko o tem, da je plačilo za delo preko delovnega časa že zajeto v osnovni plači nedopusten.
Ni bistveno, ali si je tožnik lahko odrejal delo sam ali ne, temveč je bistveno, koliko ur dela je opravil, koliko ur od tega je bilo plačanih in koliko ur dela je ostalih neplačanih in jih je toženka dolžna tožniku še izplačati kot nadure.
O zakonitosti vključitve dodatka za delovno dobo v skupni znesek bruto plače določen v pogodbi o zaposlitvi je zavzelo stališče Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 10/2013 z dne 16. 9. 2013, kjer je navedlo, da po presoji vrhovnega sodišča ni ovir zato, da se delavec in delodajalec ne bi mogla dogovoriti za primer, da se dodatek za delovno dobo ne izkazuje ločeno na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi določi višja plača, ki poleg pripadajoče osnovne plače vsebuje tudi dodatek za delovno dobo. Doslej je torej sodna praksa dopuščala, da se dodatek za delovno dobo ne izkazuje ločeno na plačilni listi, temveč se v pogodbi o zaposlitvi iz tega naslova določi višja plača. Iz izvedenega dokaznega postopka ni razvidno, ali je bilo v primeru sklepanja pogodb o zaposlitvi tožnika dogovorjeno, da je dodatek za delovno dobo vštet v bruto plačo.
Pravilno opozarja pritožba, da nikjer ne v pogodbi o zaposlitvi ne v splošnem aktu delodajalca ni določeno, da bi bil dodatek za posebne pogoje dela že določen v osnovni plači. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo, da bo to v ponovljenem postopku izvedlo predlagane dokaze in presodilo, ali bi tožniku za delo na posameznih deloviščih ta dodatek pripadal glede na določbe 46. člena Kolektivne pogodbe za lesarstvo.
Sodišče prve stopnje je tako razsodilo, ker je vsaj preuranjeno ugotovilo, da tožniku ne gredo zahtevki iz naslova nadur, dodatka za delovno dobo in posebnih obremenitev pri delu ter razlike plačila za delo v Avstriji in Nemčiji. Ker je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika glede odločitve v zgoraj navedenih postavkah razveljavilo je posledično moralo razveljaviti tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka na podlagi 111. člena ZDR-1. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje o tem delu tožbenega zahtevka ponovno odločati, in sicer bo njegova odločitev odvisna od tega, ali je bil tožnik pri plači prikrajšan v taki meri, da so bili izpolnjeni pogoji za podajo izredne odpovedi po 111. členu ZDR-1 in posledično ali je tožnik upravičen do odpravnine in odškodnine za plačo v času odpovednega roka.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-3. ZPP člen 154, 165, 350, 350/2, 353, 360, 360/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - pisno opozorilo - kršitev delovnih obveznosti - zaščitna oprema
Tožnik je bil s toženko v delovnem razmerju na delovnem mestu kontrolor kanalizacijskih sistemov v sektorju kanalizacija, služba odvajanja komunalnih padavinskih voda. Nesporno med strankama je, da je delo opravljal tako v pisarni kot tudi na terenu. V tem individualnem delovnem sporu tožnik izpodbija redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki mu jo je toženka kot njegov delodajalec odpovedala na podlagi 3. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 6 obrazložitve izhaja, da je toženka kot delodajalec spoštovala zakonske določbe in tožniku zagotovila ustrezno zaščitno opremo, ki je predpisana za delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik, in sicer dvodelna varovalna oprema EN13688, ki je navadna dvodelna obleka brez odsevnikov, ob tej pa je bil dolžan uporabljati opozorilni telovnik EN 20471 - oblačilo z visoko vidljivostjo, ki ima odsevnike. Oprema je skladna s Pravilnikom o delovnih oblekah in osebni varovalni opremi, ki jo delavci uporabljajo pri delu (priloga B2). Tako je tožnik moral uporabljati navedeno kombinacijo delovnih oblačil, ki jo je dejansko prejel. Nadalje je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne držijo tožnikove navedbe, da je namesto modrih uporabljal zelene varovalne hlače z odsevniki. Na podlagi skrbne dokazne ocene je ugotovilo, da tožnik modrih hlač ni hotel nositi, saj so po njegovi izpovedi imele preplitke žepe. Prav tako pa tudi zelenih hlač ni uporabljal, saj njegov nadrejeni tega ni opazil od januarja 2023 dalje. Zaradi tega njegovega ravnanja so bili njegovi sodelavci predvsem pa njegov spremljevalni delavec nezadovoljni, saj so razmišljali, da ima tožnik privilegije. Vodja pravno kadrovske službe in tožnikov sodelavec (sindikalni predstavnik) sta potrdila, da tožnik zelenih hlač ni nosil najmanj od januarja 2023, modrih pa sploh ni nosil. Delavci so bili zaradi tožnikovega ravnanja nezadovoljni in so od sindikata zahtevali ustrezno ukrepanje, saj tožniku za razliko od njih ni bilo potrebno nositi zaščitnih hlač.
Tožnik je že dne 23. 3. 2023 prejel pisno opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi za istovrstno kršitev, zaradi katere mu je bila dne 12. 10. 2023 odpovedana pogodba o zaposlitvi. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje tako izhaja, da je tožnik tudi po prejetem opozorilu s kršitvami svojih delovnih obveznosti nadaljeval. Tako je obstajal utemeljen odpovedni razlog, ki je onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi. Posledično je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka v postopku dokazala obstoj očitane kršitve in utemeljenost odpovednega razloga po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Ker je izpolnjen tudi pogoj po drugem odstavku istega člena, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku zakonita.
Tožnik je v tretji pripravljalni vlogi z dne 22. 1. 2024 oblikoval tožbeni zahtevek tako, da ga je razdelal po posameznih dejavnostih, v zvezi s katerimi mu je bila odrejena pripravljenost. Tako je zahteval tudi plačilo za opravljene ure pripravljenosti odrejene v zvezi s stražo v mesecu maju 2017 v znesku 166,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 1. 4. 2019 dalje do plačila. Tožnik v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da toženka tako postavljenemu zahtevku za mesec maj 2017 ni ugovarjala v smislu, da tožnik takrat ni bil v pripravljenosti zaradi straže, pač pa zaradi usposabljanja in vaj, kot to zatrjuje v pritožbi. Kot pravilno ugotavlja tožnik v odgovoru na pritožbo, gre za nedovoljene pritožbene novote, saj toženka ne pojasni, zakaj tega ni navajala tekom postopka pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).
Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na tabelo - izračun tožbenega zahtevka za tožnika, ki naj bi potrjevala njene pritožbene navedbe, saj se ta v spisu ne nahaja. V spisu se nahaja toženkin seznam opravljenih ur v pripravljenosti za tožnika (priloga B6), ki pa meseca maja 2017 sploh ne zajema.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081333
ZPP člen 7, 154, 154/1, 165, 339, 339/1, 353. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - dokazno breme - vojaška operacija - straža - varovanje državne meje
Tožniku, ki je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu vojak II, razporejen na formacijsko dolžnost lahki puškomitraljezec, je bila v vtoževanem obdobju odrejena stala pripravljenost v zvezi s stražo na objektu C. in varovanjem državne meje. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da spadata obe dejavnosti v področje uporabe Direktive 2003/88/ES, zato se tožnikova pripravljenost za delo šteje v delovni čas.
Napačno je pritožbeno stališče toženke, da je mogoče iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES izključiti celotne kategorije vojaških dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo razlagi Sodišča EU v sodbi C-742/19, da je izključitev uporabe prava EU dopustna samo, če posebne značilnosti nekaterih dejavnosti oboroženih sil temu neizogibno nasprotujejo. Pri presoji se je po kriterijih izjem iz sodbe C-742/19 opredelilo do vseh navedb, s katerimi je toženka v postopku utemeljevala posebne značilnosti straže in varovanja državne meje. V tem okviru je ustrezno ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v ti vojaški dejavnosti vpet tožnik.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080110
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZObr člen 97e. ZSPJS člen 32. ZPP člen 353, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU - Direktiva 2003/88/ES - straža - varovanje državne meje
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da za čas odrejene pripravljenosti v času straže in varovanja državne meje ni podana nobena od navedenih izjem, zato je ta čas na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES utemeljeno štelo za delovni čas in ni uporabilo 97.e člena ZObr. Sodišče EU je dopustilo različno plačilo za čas razpoložljivosti za obdobje, v katerem se delo dejansko opravi, in obdobje, v katerem se ne opravi nobeno dejansko delo, vendar ne ZObr ne KPJS ne urejata posebnega plačila za čas pripravljenosti, ki se šteje v delovni čas. KPJS ureja zgolj plačilo dodatka za pripravljenost in ne loči, ali gre za pripravljenost v okviru delovnega časa, ali pripravljenost, ki se ne šteje v delovni čas. Ker ZObr določa, da se čas pripravljenosti ne šteje v število ur tedenske oziroma mesečne obveznosti in s tem v delovni čas, pripadniku pa v tem času glede na 32. člen ZSPJS pripada le dodatek v višini iz 46. člena KPJS, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo splošna pravila o plačilu za delo in toženki naložilo, da tožniku plača razliko v plači, to je še 50 % urne postavke.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1. URS člen 22. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - obrazložitev odpovedi - starost delavca - diskriminacija - organizacijski razlog
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da razlog za tožničino odpoved ni bila diskriminacija zaradi starosti. Pravilno je obrazložilo, da izpovedi A. A. in B. B., katerih zaslišanje je tožnica predlagala z namenom dokazati zatrjevano diskriminacijo, te ne potrjujeta. Pritožba tej ugotovitvi oporeka in navaja, da to diskriminacijo dokazujeta njuni pisni izjavi, kar pa ne drži. Ne le, da je pritožbena navedba pavšalna, ker ne navede, kateri del pisnih izjav naj bi to dokazoval. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vsebina pisnih izjav ni takšna, da bi utemeljevala zaključek, da je bila tožnici odpoved dejansko podana zaradi starosti.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080112
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU - Direktiva 2003/88/ES - varovanje državne meje - straža - dokazno breme - vojaška operacija
Sodišče prve stopnje s presojo, da varovanje meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede, ni z ničimer poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo.
Glede na to, da se tožnikova pripravljenost za delo v zvezi s stražo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in mu priznalo plačilo, ki izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače in plačo v višini 100 odstotkov urne postavke.
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 3, 4, 5, 6b, 8, 17, 16. ZVZD-1 člen 5. URS člen 72. ZDR-1 člen 45, 46, 146, 146/1, 156, 156/3, 162, 162/4. OZ člen 131, 132, 339. ZEPDSV člen 12. ZPP člen 155, 185, 227, 286, 286/3, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 353, 358, 358-5.
odškodninska odgovornost delodajalca - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - kršitev pravice - tedenski počitek - dnevni počitek - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU
Pritožba toženke tudi neutemeljeno očita nekatere (relativne) kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ni pravilno stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pripravljalne vloge tožnika z dne 10. 11. 2023, ki jo je vložil 13. 11. 2023. Sodišče je prvi narok sicer res opravilo 15. 11. 2023, in tožnik pripravljalne vloge ni vložil najmanj 15 dni pred narokom v smislu četrtega odstavka 269. člena ZPP, vendar pa je bistveno, da je v navedeni vlogi upošteval podatke iz evidenc delovnega časa, ki jih je toženka predložila šele z vlogo z dne 29. 9. 2023, ki je bila tožniku vročena 9. 10. 2023. Sodišče prve stopnje je namreč toženko pozvalo k predložitvi podatkov že dne 25. 8. 2023.
Neutemeljena je tudi pritožbena navedba toženke, da ni mogla z gotovostjo spoznati obsega in pravne podlage tožnikovega zahtevka, ker sodišče prve stopnje o tožnikovi spremembi tožbe ni odločilo s sklepom. Drži sicer pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče v skladu s 185. členom ZPP o spremembi odločiti s sklepom, vendar pa v okoliščinah konkretne zadeve to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Bistveno je, da je tožnik že v tožbi uveljavljal zahtevek za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode, pri čemer je višino zahtevka s prvo in drugo pripravljalno vlogo delno spremenil le glede premoženjske škode, potem, ko je upošteval podatke, ki jih je pridobil s strani toženke. Torej je bila toženka že od vložitve tožbe v celoti seznanjena s pravno podlago tožbenega zahtevka za premoženjsko škodo, ki se ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje ni spreminjala, prav tako tudi z vsemi dejanskimi okoliščinami.
Za presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo premoženjske škode je bistveno pravilno stališče sodišča prve stopnje, da pravica do počitka, ki ni plačana, nima svoje lastne ekonomske protivrednosti v plačilu nadomestila za delo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da okoliščina nezagotovljenega neplačanega počitka sama po sebi še ne utemeljuje priznanja odškodnine za kršitev te pravice, ter da škoda zaradi kršitve pravice do neplačanega počitka ni ekvivalent plačilu za ustrezno število delovnih ur. Pravilno se je oprlo na določbo 132. člena OZ, da je premoženjska škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda) ali pa preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), tožnik pa ni navajal navedenih vrst premoženjske škode.
Glede na vse ugotovljeno, predvsem glede na dolgoletno kršenje tožnikovih pravic, ter na ugotovljene posledice, pritožba neutemeljeno navaja, da tožnikove nevšečnosti niso takšne intenzitete, da bi utemeljevale odškodnino v znesku 3.000,00 EUR. S tem v zvezi ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi Cp 3295/2015, saj zadeva ni primerljiva, prav tako je škoda v navedeni zadevi manjša. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da ni ugotovljen obstoj vzročne zveze med ravnanjem toženke in nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno štelo, da je do škode na tožnikovem osebnem področju prišlo zaradi ravnanja toženke (kršitev pravice do počitka), oziroma zaradi njenih dolgoletnih kršitev v zvezi z odrejanjem delovnega časa tožnika, ki je pustilo posledice, kot so navedene zgoraj, toženka pa ni dokazala, da za škodo ni kriva, glede na obrnjeno dokazno breme glede krivde (131. člen OZ).