ZP-1 člen 144, 144/4. Odvetniška tarifa člen 6, 6/4, tarifna številka 37, 37/2. ZPrCP člen 105, 105/5, 105/5-4.
stroški in nagrada zagovornika - postopek o prekršku - pisni zagovor - kilometrina - nagrada za odsotnost iz pisarne v času potovanja
Ker je v predmetni zadevi zagrožena globa najmanj 1.200,00 EUR, kar pomeni največ do 5.000,00 EUR, pri vrednosti spornega predmeta po tar. št. 18 OT 2015 pa bi to pomenilo 10893 odvetniških točk, zagovornik utemeljeno navaja, da bi mu za zagovor obdolženega in sestavo pisnega zagovora pripadala nagrada v višini 400 točk, kar povečano za 50 % po tretji alineji 2. točke 37. tarifne številke OT 2015 znaša 600 točk in ne le 300 točk, kolikor jih je priznalo sodišče prve stopnje.
Zagovor obdolženega v pisni obliki z dne 21. 4. 2016 in pristop na narok 21. 4. 2016 je šteti kot enotno storitev, ker je na tem naroku obdolženec zgolj vložil pisni zagovor in je s tem dejansko bilo opravljeno samo eno dejanje, ker obdolženi niti ni odgovarjal na kakšna dodatna vprašanja na tem naroku.
Pri izračunu kilometrine je sodišče dolžno upoštevati razdaljo od sedeža zagovornikove pisarne do sedeža sodišča, kjer je bil opravljen narok, in ne morebiti kakšnih drugačnih podatkov, zlasti če v stroškovniku niso posebej obrazloženi. Zato so obširna pritožbena izvajanja o tem, kje ima zagovornik parkirano svoje vozilo v A. in kje parkira vozilo, ko prihaja na naroke na sodišče v C., nerelevatna.
Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije je 6. 5. 2008 sprejel sklep glede razlage 4. odstavka 7. člena OT (2003), da odvetnik ni upravičen do nagrade za odsotnost iz pisarne v času potovanja, če porabi iz prostorov pisarne do sodne stavbe 5 do največ 10 minut peš hoje. Sicer pa se v skladu s sodno prakso nagrada za čas odsotnosti iz pisarne zaradi potovanja za stranko nad pol ure prizna le v primeru, če skupni čas potovanja v obe smeri presega 30 minut, zagovornik pa je v stroškovniku priglasil 20 minutno potovanje, ne da bi pri tem posebej opredelil, da gre za potovanje v eno smer.
prometna nezgoda - vožnja z motornim kolesom po prednostni cesti - odvzem prednosti - soprispevek oškodovanca - nepremoženjska škoda - višina odškodnine - merodajnost izvedenskega mnenja iz prekrškovnega postopka v pravdi
Dolžno spoštovanje cestnoprometnih predpisov pri vožnji sicer tudi tožniku nalaga vožnjo vozila s takšno hitrostjo, da ga lahko ves čas obvladuje, in da lahko ustavi pred oviro, ki jo glede na dane okoliščine lahko pričakuje1, vendar pa bi v zvezi s tem okoliščina, da obdolženi ni vozil motornega kolesa v okviru predpisane hitrosti, lahko utemeljevala razbremenitev odgovornosti zavarovanke toženke v celoti samo v primeru, v kolikor ta tožnika v trenutku vključevanja z neprednostne na prednostno cesto objektivno ne bi mogla zaznati oziroma ga ne bi imela v vidnem polju, kar pa je izvedenec cestnoprometne stroke, čigar izvedensko mnenje sta obe stranki povzeli, v celoti izključil.
ZFPPIPP člen 131, 131/2, 132, 132/3, 132/3-2, 296, 296/1.
vpliv začetka postopka osebnega stečaja na izvršilni postopek - izvršilni stroški
Po začetku postopka osebnega stečaja odmerjanje nadaljnjih izvršilnih stroškov v izvršilnem postopku ni več dopustno, razen v situaciji iz 3. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP ali iz drugega odstavka 131. člena istega zakona, kar pa v predmetni zadevi ni primer. Prav tako za terjatev, ki jo od dolžnice izterjuje upnica ne velja izjema po drugem odstavku 390. člena ZFPPIPP, ki izključuje uporabo 131., 132., 280. in 281. člena ZFPPIPP. Upnica bo morala svojo nejudikatno terjatev iz naslova izvršilnih stroškov priglasiti v postopku osebnega stečaja.
ZST-1 člen 6, 6/1, 11, 11/5. ZPP člen 337, 337/1. ZDavP-2 člen 36, 36/2. Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku člen 23a.
zavrnitev predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse za pritožbo – pravna oseba – premoženjsko stanje – pomanjkljiva trditvena podlaga – likvidnostno stanje – blokada računa – način plačila sodne takse – gotovinska plačila – plačila v manjših zneskih – nedovoljene pritožbene novote
Odlog, delna oprostitev oziroma obročno odplačilo sodne takse je izjema od pravila, da je potrebno sodno takso plačati že ob vložitvi vloge. Izjeme pa je potrebno presojati ozko, zato vlogi za odlog, delno oprostitev oziroma obročno odplačilo sodne takse ni mogoče ugoditi, v kolikor predlagatelj razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, ki brez ogrožanja njegove dejavnosti zadošča za plačilo sodne takse.
Ne glede na to, da je tožeča stranka račune izdajala upravniku (ta pa je obračunani strošek razdeljeval med etažne lastnike), je še vedno etažni lastnik tisti, ki je nosilec obveznosti iz materialnopravnega razmerja in s tem oseba od katere tožeča stranka lahko terja plačilo v sodnem postopku. Upravnik namreč (le) zastopa etažne lastnike v poslih upravljanja (118. člen Stvarnopravnega zakonika). Pogodba, ki jo sklene z dobaviteljem (tretjo osebo) v imenu in za račun etažnih lastnikov ter v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno etažne lastnike in dobavitelje. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno zmotno zaključilo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana v obravnavanem sporu. Upravnik namreč s tem, ko je bil naslovnik spornih računov, ni prevzel izpolnitve obveznosti, ki bremenijo etažne lastnike.
Tožeča stranka ima sicer prav, da interna delitev stroškov v skladu drugim odstavkom 25. člena Odloka ni njena obveznost. Vendar s trditveno podlago iz dopolnitve tožbe, toženi stranki sploh ni bilo omogočeno konkretizirano ugovarjati višini zahtevka. Tožeča stranka bi namreč morala že v dopolnitvi tožbe pojasniti, kakšna je višina obveznosti tožene stranke po posameznem računu, zlasti zato, ker je predlogu za izdajo sklepa o izvršbi predložila račune, ki se glasijo na upravnika in se nanašajo na celoten poslovni objekt. Le tako bi bilo toženi stranki omogočeno, da bi konkretizirano odgovorila na očitke o neplačilu obveznosti, ki odpadejo nanjo.
Sodišče prve stopnje je upoštevajoč 37. člen ZDR in 2. člen ZDSS-1 utemeljeno zaključilo, da je za sojenje v skladu s točko b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno delovno sodišče. Glede na to, da gre v obravnavani zadevi za spor na plačilo odškodnine zaradi kršitve zakonsko določene konkurenčne prepovedi iz 37. člena ZDR med tožnico kot bivšim delodajalcem in prvim tožencem kot bivšim delavcem (tudi solidarno odgovornost druge toženke tožnica utemeljuje s kršitvami ZDR - ravnanje prvega toženca, ki je ustanovil konkurenčno podjetje, v okviru katerega opravlja konkurenčno dejavnost), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da gre v obravnavani zadevi za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja in za spor med delavcem in delodajalcem
Ko izvršitelj ob poskusu oprave rubeža ugotovi, da dolžnika ni doma oziroma noče zaklenjenega stanovanja odpreti, najprej pusti poziv dolžniku tako, da mu ga pusti v njegovem hišnem predalčniku oziroma na ustreznem mestu z namenom, da se bo dolžnik lahko z njim seznanil.
Ob ponovnem rubežu bi moral izvršitelj zaradi izogibanja nastalim stroškom v zvezi z neuspešnim(i) rubež(i) v skladu z odredbo sodišča nasilno vstopiti v zaklenjene prostore drugega dolžnika.
Rubež na drugem naslovu od predlaganega bi bil potreben, če bi izvršitelj ob opravi prvega izvršilnega dejanja (ali morebiti tudi že prej) ugotovil, da dolžnik na naslovu, ki ga je označil upnik v predlogu za izvršbo, ne prebiva.
ZST-1 člen 11, 11/5, 39. ZST-1C člen 26. ZPP člen 7, 7/1, 337, 337/1.
pravna oseba – predlog za oprostitev plačila sodnih taks – premoženjsko stanje pravne osebe – obstoj premoženja – možnost unovčenja premoženja – trditveno in dokazno breme – nedovoljene pritožbene novote – uporaba novele ZST-1C – končne in prehodne določbe – načelo neodvisnosti sodstva
Prehodne in končne določbe ZST-1C v 26. členu določajo, da če je bil predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks vložen pred začetkom uporabe tega zakona, se za postopek odločanja do pravnomočne odločitve o tem predlogu uporabljajo določbe Zakona o sodnih taksah in Pravilnika o obrazcu izjave o premoženjskem stanju. Acontrario se v primeru, ko je bil predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks vložen po začetku uporabe ZST-1C, uporabljajo določbe slednjega.
povrnitev nadomestila plače za odsotnost dela – udeležba pri sodnem dejanju – pravdni strošek
Osnovno vodilo za presojo predloga delodajalca o povrnitvi nadomestila plače za njegovega delavca (pričo) je torej potrebnost stroškov, ne pa podatek o tem, koliko je delodajalec svojemu delavcu dovolil, oziroma mu priznal kot opravičeno odsotnost z dela zaradi udeležbe pri sodnem dejanju, kot to napačno tolmači pritožba. Stroški morajo torej biti smotrni, kar pomeni, da je potrebno upoštevati le dejansko izgubljen čas delavca zaradi udeležbe pri sodnem dejanju.
sprejem na zdravljenje brez privolitve – zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom – neizkazana vročitev odvetniku – zavrnitev pritožbe – učinek pravnomočnosti sklepa
V času odločanja o pritožbi še ni bilo pogojev za pravnomočnost sklepa (še ni vročilnice o vročitvi izpodbijanega sklepa odvetniku, ki je bil pritožniku določen po uradni dolžnosti). Zato sklepa še ni mogoče potrditi. Skladno s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr je odločeno le o pritožnikovi pritožbi. Učinek pravnomočnosti sklepa bo nastopil, ko se bo iztekel rok za odvetnikovo pritožbo ali ko bo pritožbeno sodišče odločilo o njegovi morebitni pritožbi.
zadržanje pod posebnim nadzorom – psihiatrično zdravljenje brez privolitve
Da sodišče izreče zdravljenje osebi pod posebnim nadzorom brez njene privolitve, je dopustno le, če so kumulativno izpolnjeni pogoji iz 39. člena ZDZdr.
ZFU člen 107.. ZJU člen 147, 147/, 147/2, 149, 149/1, 149/1-3, 152b.
premestitev - javni uslužbenec - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - razlogi za premestitev - razlog smotrnosti
Za premestitev tožnika so bili izpolnjeni vsi pogoji iz 147. člena ZJU, s tožnikovo premestitvijo pa je tožena stranka zasledovala učinkovitejše oziroma bolj smotrno delo na področju mednarodnega sodelovanja, zato je podan in dokazan zakonit razlog za premestitev iz 3. točke prvega odstavka 149. členu ZJU. Zato je sodišče prve stopnje nepravilno presodilo, da je bil razlog za premestitev fiktiven oziroma, da je bil tožnik premeščen iz subjektivnih razlogov, ne pa zaradi delovnih potreb tožene stranke, in da sta izpodbijana sklepa o premestitvi nezakonita.
Za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek morata biti izpolnjena dva pogoja: da eden od staršev ali druga oseba zapusti trg dela ali začne delati krajši delovni čas od polnega zaradi nege in varstva otroka in da gre za otroka, kot je opredeljen v 3. odstavku 79. člena ZSDP-1. Gre za otroke s težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju ali težko ali funkcionalno težko gibalno ovirane otroke ali otroke z določenimi boleznimi iz seznama hudih bolezni, in ki potrebujejo posebno nego in varstvo. Ker v predsodnem upravnem postopku ni bilo ugotovljeno, ali gre za stanje, kot je določeno v seznamu hudih bolezni, je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani odločbi in ugotavljanje tega naložilo toženi stranki.
Zapustitev trga dela, še preden je sploh ugotovljeno, ali gre za otroka iz 3. odstavka 79. člena ZSDP-1, ima lahko hude posledice na socialni položaj osebe, ki uveljavlja pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek. V takem primeru je smiselno najprej izpeljati postopek glede ugotavljanja dejanskega stanja v zvezi z opredelitvijo otroka. V primeru, da je ta pogoj izpolnjen, pride do izpolnitve drugega pogoja, torej do zapustitve trga dela oziroma začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega zaradi nege in varstva otroka iz 3. odstavka 79. člena ZSDP-1. Šele ko sta izpolnjena oba pogoja, gre upravičencu znesek delnega plačila za izgubljeni dohodek.
ZDR-1 člen 33, 34, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – huda malomarnost – možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
V izredni odpovedi je tožena stranka tožniku očitala, da je spornega dne v času opravljanja redne pripravljenosti na domu, naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko ni opravil nalog v času pripravljenosti in po ugotovitvi napake ni aktivno pristopil k njeni odpravi vse do naslednjega dne. Huda malomarnost je podana le takrat, če se je delavec zavedal možnosti nastanka škode, do katere bi lahko prišlo zaradi njegovega ravnanja, pa je lahkomiselno mislil, da jo bo preprečil oziroma, da škoda ne bo nastala. Pogoj za to obliko krivde je torej obstoj voljnega elementa (zavedanja možnosti nastanka škode). Tožnik je bil potem, ko je opravil reset blagajne in je na ekranu videl izpis „v delovanju“ prepričan, da je napaka odpravljena, pri čemer je zaupal v pravilno delovanje sistema, ki mu kasneje ni več javil napake. Hkrati pa v zvezi z nedelovanjem blagajne in kaosom, ki ga navaja tožena stranka, tožnik ni prejel nobenega klica iz parkirne hiše, kjer je bilo ne nazadnje možno plačevanje tudi na drugih blagajnah. Tožniku je bil prepričan, da blagajna deluje in se ni zavedal možnosti nastanka škode. Zato so utemeljene pritožbene navedbe, da bi mu bi bilo mogoče očitati zgolj navadno malomarnost, takšna oblika krivde pa ne omogoča zakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
Tožena stranka ni dokazala nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom do konca odpovednega roka, kar je drugi pogoj za podajo izredne odpovedi iz 109. člena ZDR-1. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je najstrožji in skrajni ukrep delodajalca v zvezi s kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti z delovnega razmerja, predviden za najhujše kršitve obveznosti, ko z delavcem tako glede na težo kršitve, kot glede na druge okoliščine, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Delodajalec ima za (b)lažje kršitve na voljo tudi druge, blažje sankcije (disciplinski postopek, redna odpoved iz krivdnega razloga). Glede na dejstvo, da je bilo tožnikovo ravnanje storjeno iz navadne malomarnosti, je utemeljena pritožbena navedba, da bi mu lahko izrekla opomin, da bi tožena stranka lahko uporabila blažjo sankcijo v okviru ZDR-1.
ZDR-1 člen 31, 31/1, 31/1-4, 33, 49, 89, 89/1, 89/1-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kraj opravljanja dela
Tožnica je imela v pogodbi o zaposlitvi določen kraj B. kot glavni kraj opravljanja dela. Možnost tožene stranke, da tožnico napoti na delo v drug kraj, ki ji jo daje določilo šestega odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi, je treba razlagati ob upoštevanju pogojev za začasno opravljanje dela v drugem kraju iz 33. člena ZDR-1 oziroma pogojev za (trajno) spremembo kraja opravljanja dela iz 49. člena ZDR-1. Če bi šlo v konkretnem primeru za začasno odreditev dela in premestitev tožnice iz poslovalnice B. v poslovalnico A. na podlagi 33. člena ZDR-1, zaprtje te poslovalnice ne bi bil zakonit razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. V primeru trajne premestitve v drug kraj pa bi se v skladu z drugim odstavkom 49. člena ZDR-1 zahtevala pisna sprememba pogodbe o zaposlitvi, do sklenitve katere pa v konkretnem primeru ni prišlo. Glede na navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da zaprtje poslovalnice A. ni utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki je imela v pogodbi o zaposlitvi kot kraj opravljanja dela opredeljen B., do (trajne) spremembe tega pogoja pa zaradi nesklenitve pisne spremembe pogodbe o zaposlitvi ni prišlo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - nadurno delo - nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela
Ker se v konkretnem primeru, ko je sporna višina odmerjenega nadomestila za čas začasne zadržanosti od dela, naknadno ugotovljene plače oziroma, sporočene plače in plačilo prispevkov nanašajo na leto 2012, kot relevantno leto pred letom, v katerem je nastala tožnikova začasna zadržanost od dela, nedvomno nanašajo na obdobje do dokončne odločbe toženca, to je do 14. 1. 2015, je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijani odločbi toženca z dne 14. 1. 2015 in z dne 3. 11. 2014 odpravilo in na podlagi določbe 82. člena ZDSS-1 zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Naknadno sporočeni podatki o plačah se namreč nanašajo na že izplačane prejemke v letu 2012, le kasneje je bivša tožnikova delodajalka določene prejemke prekvalificirala v plače in plačala ustrezne davke in prispevke. V kolikor bi toženec z na novo sporočenimi podatki o plačah razpolagal že v prvem postopku, bi te podatke upošteval pri prvotni odmeri nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela. Tako pa bo to storil v ponovljenem postopku in tožniku na podlagi podatkov o plačah za leto 2012 na novo priznal in odmeril nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela z novo odločbo.
dokazovanje zapadlosti terjatve v izvršilnem postopku - izvršljivost sodne poravnave
Zapadlost terjatve se dokazuje z zapisnikom o poravnavi, z javno listino ali po zakonu overjeno listino (drugi odstavek 20. člena ZIZ). Če na ta način zapadlosti ni mogoče dokazati, se ta dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, s katero se ugotavlja, da je terjatev zapadla (tretji odstavek 20. člena ZIZ). Iz smisla te določbe izhaja, da izvršilno sodišče ni pristojno, da na podlagi drugih dokazov ugotovi izvršljivost sodne poravnave.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nezakonitost odpovedi - opravljanje drugega dela - denarno povračilo - višina - sodna razveza
Z daljšim opravljanjem drugih del tožnika je v konkretnem primeru prišlo do dejanskega sporazumnega izvrševanja drugačne pogodbe med strankama (tj. za delo avtomehanika vulkanizerja), čeprav ni prišlo do formalnega podpisa nove pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja izmene, čeprav ta zaradi dejanskega opravljanja dela na drugem delovnem mestu ni ustrezala dejanski vsebini delovnega razmerja, izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita. Ni namreč prenehala potreba po opravljanju dela avtomehanik vulkanizer, ki ga je tožnik dejansko opravljal, in v posledici česar je prišlo do dejanske sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z drugim odstavkom 49. člena ZDR-1 v zvezi s četrtim odstavkom 15. člena ZDR-1.
USTAVNO PRAVO – VARSTVO OSEBNIH PODATKOV – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0086216
URS člen 38, 38/1. KZ-1 člen 170, 170/1, 171, 171/1. ZKP člen 18, 18/2, 83, 148, 148/1, 149, 149/2, 285e, 285e/1, 285e/2, 402, 402/3. ZNPPol člen 125, 125-8, 128, 129. ZPol člen 61, 61-8.
kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost – posilstvo – spolno nasilje – nedovoljeni dokazi – izločitev dokazov – sadeži zastrupljenega drevesa – doktrina neodvisnega vira – evidenca DNK preiskav – hramba podatkov v evidenci – poročilo o preiskavi z mnenjem NFL – pravica do informacijske zasebnosti – kršitev ustavnih pravic – razlogi za sum – policijska pooblastila v predkazenskem postopku – odvzem brisa ustne sluznice – ugoditev pritožbi – razveljavitev sklepa
Ker v spisu ni nobenega uradnega oziroma objektivnega podatka o tem, ali so 1. 3. 2001 obstajali (vsaj) razlogi za sum, da je obtoženec storil neko uradno pregonljivo kaznivo dejanje, zaradi česar bi mu bilo dopustno vzeti bris ustne sluznice (drugi odstavek 149. člena ZKP), ni mogoč drugačen procesni sklep, kot da sta bila tako prvotni odvzem (brez izkazane pravne podlage) obtoženčevega vzorca DNK kot njegova nadaljnja hramba nezakonita. Ni sprejemljivo naziranje, da je bil primerjalni vzorec DNK v letu 2014 „še vedno“ zakonito hranjen, tj. kljub temu, da razloga kriminalističnotehnične obdelave obtoženca ni bilo moč ugotoviti oziroma dokazati.
Pred opravo problematizirane analize NFL policija ni razpolagala s prav nobenim indicem, kaj šele dokazom, ki bi izkazoval vsaj minimalno stopnjo suma oziroma razlogov za sum, da je obtoženi storilec očitanih kaznivih dejanj, zato policisti niso imeli podlage, da bi mu (potencialno) odvzeli bris ustne sluznice, kar bi pomenilo izjemo od pravila dokazne ekskluzije, tj. v skladu s t. i. doktrino neodvisnega vira.