Če je drugi zahtevek že vsebovan v prvotnem zahtevku, ne gre za kumulacijo zahtevkov. To velja tako v primeru navadne kot tudi v primeru eventualne kumulacije. Tožnik z eventualnim tožbenim zahtevkom zahteva, da se ugotovi služnost na manjšem delu služečega zemljišča, kot to sicer uveljavlja s primarnim tožbenim zahtevkom. Ker gre za istovrstna zahtevka, saj je razlika v zahtevkih le v tem, da je primarni zahtevek višji od eventualnega, ne gre za kumulacijo zahtevkov. Toženca zato v tem delu nista upravičena do povračila odvetniških stroškov v zvezi z eventualnim tožbenim zahtevkom.
Toženca bi morala najkasneje pred začetkom obravnavanja glavne stvari po spremembi tožbe ugovarjati vrednosti spornega predmeta, kot jo je po spremenjeni tožbi navedel tožnik oziroma zahtevati, da tožnik določi vrednost spornega predmeta za posamezne zahtevke, ker se ne opirajo na isto dejansko in pravno podlago.
DENACIONALIZACIJA – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA – UPRAVNI POSTOPEK – STVARNO PRAVO – STAVBNA ZEMLJIŠČA – LASTNINJENJE
VSL0086037
ZZK-1 člen 228, 228/1, 228/1-1, 234, 238, 238/1-2, 238/1-6, 241, 242. ZUP člen 147, 147/1, 272, 272/2. ZDen člen 16, 16/3. ZPN člen 10. ZLNDL člen 2.
izbrisna tožba – izpodbijanje vpisa v zemljiško knjigo – denacionalizirano premoženje – vrnitev premoženja – predhodno vprašanje – lastništvo – lastninjenje – pravica uporabe – amortizacijski postopek – postopek vzpostavitve zemljiškoknjižne listine
Okoliščina, da toženčeva pravica uporabe ni bila vknjižena, ni preprečevala vknjižbe toženčeve lastninske pravice na podlagi menjalne pogodbe in določb ZLNDL.
Konstitutiven učinek pravnomočnosti delne denacionalizacijske odločbe je s pravnomočnim sklepom o dovolitvi obnove postopka glede spornih nepremičnin izničen, saj je bila s tem zadržana izvršitev delne odločbe o denacionalizaciji.
OZ člen 167, 167/1, 174, 174/2, 352, 352/1, 369, 369/3.
povrnitev premoženjske škode – bodoča škoda – izgubljeni zaslužek – denarna renta – zastaranje odškodninskih terjatev – sukcesivno nastajajoča škoda – subjektivni zastaralni rok – nastanek škode – zaključenost zdravljenja – višina odškodnine
Za presojo trenutka, ko je oškodovanec izvedel za nastalo škodo, je bistvena ne le seznanitev s trenutkom nastanka škode, temveč tudi pridobitev podatkov o njenem obsegu in višini. Šele z izdajo odločbe ZPIZ se je tožnik lahko seznanil z dejstvom, da ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ter da je pri njem podana I. kategorija invalidnosti.
Odločitev je, upoštevaje le odvetniške stroške pravilna, saj so stroški in tudi uspeh v pravdi obeh strank primerljivi. Tožnica je bila sprva oproščena plačila sodne takse, ki pa jo je po zaključku postopka dolžna plačati. Pravdni stroški tožnice so tako višji od stroškov toženke v višini sodne takse. Ker sta pravdni stranki uspeli vsaka s približno polovico je toženka v takšni višini dolžna tožnici povrniti stroške takse.
stroški pravdnega postopka – nagrada za postopek – prenehanje mandata odvetniku – znižanje nagrade
Podana je situacija, ki jo predvideva tarifna št. 3101 ZOdvT, in sicer situacija iz točke d prvega odstavka, ko mandat preneha, preden se odvetnik udeleži naroka za svojo stranko. V takem primeru se nagrada po tarifni št. 3100 zniža na količnik 0,8.
Regulacijska začasna odredba je izjemen ukrep, za katerega izdajo potrebne pogoje je treba strogo in restriktivno presojati. Ob tem, da tožnik od vložitve tožbe dalje ves čas samoiniciativno plačuje preživnino za hčerki (200,00 EUR za S. in 180,00 EUR za N.), da toženka prejema otroški dodatek 93,00 EUR, da ima S. štipendijo 50,00 EUR ter da ima N. v tem šolskem letu v celoti subvencionirano šolsko malico in kosilo, S. pa možnosti subvencionirane šolske prehrane (v preteklem šolskem letu je bila upravičena do 70 % subvencije) ne koristi, ker šolsko kosilo zanjo po toženkinih navedbah ni dobro (zato ji daje denar za malico), je pravilna ugotovitev prvega sodišča, da nujno preživljanje hčerk ni ogroženo.
motenje posesti – solastnina – solastnina nepremičnine – delni posestnik – motilec – korist od motilnega dejanja – ugotovitveni zahtevek – pravica do posesti
Posestno varstvo uživa tudi delni posestnik. Ta ne izvršuje dejanske oblasti nad stvarjo skupaj z drugimi posestniki (soposest); temveč jo izvršuje samostojno ter izključno na delu stvari. V obravnavanem primeru ni pomembno, da je tožnik (le) solastnik nepremičnine do 1/4, toženka pa do 2/3. V posestni pravdi se pravica do posesti ne upošteva. Sodišče mora ugotoviti le, kdo je bil zadnji posestnik.
V motenjskem sporu ni pomembno, kdo motilno dejanje dejansko izvrši, ampak se šteje za motilca tudi tisti, ki naroči določeno dejanje, ali ga kasneje odobri in je dejanje opravljeno v njegovo korist. Nepomembne so zato pritožbene navedbe, da je bila toženka v času, ko je bilo storjeno motilno dejanje odsotna, kasneje pa bolna. Enako velja glede ugotovitev o odstranitvi poštnega nabiralnika. Toženka je imela interes za odstranitev poštnega nabiralnika, pri čemer ni pomembno, ali je to dejanje opravila sama, ali po nekom drugem.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - poslovodna oseba
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Preuranjeno pa je zaključilo, da je bila ta nezakonita, ne da bi se jasno opredelilo do posledic predčasne razrešitve tožnika s funkcije likvidacijskega upravitelja oziroma, njenega vpliva na veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Če za primer predčasne razrešitve tožnika s funkcije poslovodne osebe, ni bilo dogovorjeno prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi med njim in toženo stranko, bi lahko tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo le na enega od načinov, ki jih določa zakon. Na kakšen način lahko v taki situaciji zakonito preneha pogodba o zaposlitvi razrešene poslovodne osebe, je Vrhovno sodišče RS že sprejelo jasno stališče. Poslovodna oseba, ki je razrešena, za delo ne izpolnjuje več pogojev, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona in zato ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Opisani razlog je v 2. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 opredeljen kot razlog nesposobnosti.
ponovno sojenje po razveljavitvi sodbe - upoštevanje napotkov višjega sodišča - zahteva za izločitev sodnika na glavni obravnavi
Po določbi tretjega odstavka 397. člena ZKP mora sodišče prve stopnje v primeru novega sojenja, potem ko je bila sodba sodišča prve stopnje s sklepom višjega sodišča razveljavljena, opraviti vsa procesna dejanja in pretresti vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svoji odločbi. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je ravnalo v nasprotju z navedenim, zlasti pa ne, da je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Taka kršitev je podana, če sodišče s svojo sodbo ne reši popolnoma predmeta obtožbe.
- Sodišče prve stopnje v napadenem sklepu pravilno navaja, da sme med glavno obravnavo stranka zahtevati izločitev sodnika iz razloga 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave, če je bil podan že prej, pa samo v primeru, če razlog izločitve stranki ni bil znan in tudi ni mogel biti znan. Nič od navedenega iz zahteve za izločitev, ki jo je vložil zagovornik po začetku glavne obravnave, ni bilo izkazano, pa je zato odločitev sodišča prve stopnje, s katero je zahtevo za izločitev po določbi petega odstavka 42. člena ZKP zavrglo kot prepozno, pravilna.
začetek stečajnega postopka - aktivna procesna legitimacija za vložitev predloga in verjetno izkazana terjatev upnika - obstoj nasprotnih, verjetno izkazanih terjatev dolžnika – pobotna izjava
Sodišče prve stopnje ni zaključilo, da upnikova terjatev ni verjetno izkazana iz razlogov, ki jih navaja pritožnik, temveč ker je ocenilo, da je dolžnik do upnika verjetno izkazal obstoj nasprotnih, znatno višjih terjatev ter posledično prenehanje upnikove terjatve, na kateri temelji svojo procesno legitimacijo v tem postopku. Dolžnik je namreč v ugovoru, v katerem je utemeljeval obstoj svojih nasprotnih terjatev do upnika, navedel, da v kolikor bo sodišče menilo, da obstaja verjetno izkazana terjatev upnika do dolžnika, mora ugotoviti tudi, da obstaja verjetno izkazana terjatev dolžnika do upnika ter da medsebojne terjatve do višine zneska 3.094,03 EUR prenehajo obstajati in ugasnejo. Dolžnik je s tem podal pobotno izjavo, ki jo je sodišče prve stopnje upoštevalo in presojalo, ali je verjetno izkazana terjatev dolžnika do upnika.
V takšni procesni situaciji, ko izvajalec nastopa kot stranski intervenient na strani naročnika, je trditveno in dokazno breme za dejstva, ki so v spoznavnem področju intervenienta, na strani tiste stranke, ki se ji je pridružil, saj ima ta stranka boljše možnosti, da od njega zve za ta dejstva in jih tudi dokaže.
Če sledimo prevladujoči pravni teoriji, da določilo 631. člena OZ pomeni zakonito cesijo terjatve podjemnika, ki s tem postane podizvajalčeva terjatev do višine njegove terjatve proti podjemniku, je treba upoštevati temeljno načelo instituta cesije, ki zapoveduje nevtralnost dolžnikovega položaja. To pomeni, da se zaradi prehoda terjatve na novega upnika (v konkretnem primeru podizvajalca) dolžnikov (v konkretnem primeru naročnikov) položaj ne sme poslabšati. Zaradi tega sme dolžnik proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, uveljavljati tudi tiste ugovore, ki bi jih uveljavljal proti odstopniku (v konkretnem primeru izvajalcu) do takrat, ko je zvedel za odstop. Tudi določilo 631. člena OZ določa nevtralnost naročnikovega položaja. Podizvajalcu naročnik dolguje le tisto, kar bi sam moral plačati izvajalcu. Z neposrednim plačilom podizvajalcu naročnik izpolni le svojo obveznost do podjemnika (in ne podjemnikove obveznosti do podizvajalca). Če bi bila naročnikova obveznost do izvajalca zaradi uveljavljanja utemeljenih nasprotnih zahtevkov naročnika zaradi kršitev (iste) pogodbe med naročnikom in izvajalcem, nižja kot vsota vseh priznanih obveznosti izvajalca do podizvajalcev, naročnik na podlagi 631. člena OZ te razlike ni dolžan pokrivati v svoje breme.
Tožeča stranka ni bila dolžna niti zatrjevati in še manj dokazovati, da je izvajalec vse svoje obveznosti po pogodbi z naročnikom pravilno izpolnil. Svoj zahtevek je lahko upravičeno gradila na pravilno domnevani predpostavki, da je bila s potrditvijo 38. začasne situacije tudi obveznost izvajalca, da priloži potrjene račune tožeče stranke pravilno izpolnjena, in da torej tožena stranka ve, katere terjatve podizvajalcev so vključene 38. začasno situacijo. Če izvajalec potrjenih računov ni predložil, je to stvar notranjega razmerja med toženo stranko in izvajalcem, ki se tožeče stranke ne tiče.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Dela in naloge ukinjenega delovnega mesta operater so bila formalno in dejansko prerazporejene na delavki, ki opravljata delo na delovnem mestu samostojni programer in sta bili pred tem premalo obremenjeni. Čeprav se je preostalo delo tožnice drugače organiziralo na način, da se je preneslo na sodelavki, to ne pomeni, da ni prenehala potreba po tožničinem delu pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi.
neprava obnova kazenskega postopka - sprememba odločbe o kazni - predmet neprave obnove - preklic pogojne obsodbe - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih
Določbe 407. člena ZKP namreč urejajo t.i. nepravo obnovo kazenskega postopka, s katero se ne spremeni dejansko stanje v pravnomočni obsodilni sodbi, temveč samo odločba o kazni. Pri tej obliki obnove ne gre za nedovoljeno ponovno sojenje, za dejanje za katero je bil obsojenec že pravnomočno obsojen, temveč se obnovi samo tisti del kazenskega postopka, ki se nanaša na odločanje o kazni, zato da se odpravijo določene pomanjkljivosti ali napake, storjene pri izreku enotne kazni (1. in 2. točka) oziroma, da se omogoči izvršitev enotne kazni zaradi okoliščin, ki so nastale po pravnomočnosti sodbe (3. točka). Predmet neprave obnove je torej izrek enotne kazni, preklic pogojne obsodbe pa ne more biti predmet takšnega postopka, saj se z nepravo obnovo kazenskega postopka na ta način ne more posegati v pravnomočno sodbo.
ZFPPIPP člen 60, 60/1, 60/2, 60/2-5, 62, 66, 69, 259, 260, 300, 300/1, 301, 301/8. ZPP člen 274.
vsebina prijave terjatve – pogojna terjatev – prerekana terjatev – pogojno priznana terjatev – tožba na ugotovitev obstoja terjatve – ugotovitev obstoja prerekane terjatve v pravdi – pravna korist za vodenje pravde – zavrženje tožbe – ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev – ugovor proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev – sklep o preizkusu terjatev
Pogojne terjatve niso „pogojno priznane terjatve“. Slednjih ZFPPIPP pravzaprav sploh ne pozna. V skladu s prvim odstavkom 60. člena ZFPPIPP se mora upravitelj določno izreči, ali terjatev priznava ali prereka. Drugačne izjave upravitelja so neskladne z ZFPPIPP. Zato se takrat, ko se stečajni upravitelj o terjatvah izjavi tako, da jih „pogojno prizna“, „prizna pod odložnim pogojem“ ali zapiše kakšno drugačno s prvim odstavkom 60. člena ZFPPIPP neskladno izjavo, ki ne pomeni niti priznavanja terjatve niti določnega prerekanja terjatve, šteje, da je upravitelj tako terjatev prerekal.
Upnik, čigar pravočasno prijavljene terjatve upravitelj v osnovni seznam preizkušenih terjatev ni vnesel ali jo je vnesel z napačnimi podatki, lahko tak razlog uveljavlja z ugovorom proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev. Kasneje pa lahko upnik vloži še ugovor proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev in pritožbo zoper sklep o preizkusu terjatev. Tožba na ugotovitev obstoja sicer priznane terjatve saniranju napak pri vnosu v osnovni seznam preizkušenih terjatev ni namenjena. Pritožbeni razlogi, s katerimi tožeča stranka izraža nestrinjanje o (ne)obstoju pogoja, povezanega s terjatvijo, so zato nerelevantni.
ZIZ člen 6, 6/2, 6/2-2, 29b, 29b/2. ZS člen 53a. ZST-1 člen 34, 34/1, 34a, 34a/3.
ugovor zoper plačilni nalog - pristojnost izdaje plačilnega naloga
ZST-1 kot specialni predpis v 34. členu sicer izrecno ne predpisuje, kdo izda plačilni nalog. Vendar iz določbe drugega in tretjega odstavka 34.a člena ZST-1, ki predpisuje postopanje osebe, katera je izdala plačilni nalog v primeru vloženega ugovora, jasno izhaja, da pooblastilo za izdajo plačilnega naloga nima izključno sodnik, temveč tudi druge osebe.
pravica družbenika do informacij in vpogleda - sklep družbenikov kot procesna predpostavka - drugostopenjsko odločanje - namen v nasprotju z interesi družbe - prizadejanje občutne škode
Če zavrnitve ni, ker poslovodja na informacijsko zahtevo družbenika sploh ne odgovori, sklep družbenikov ne more biti procesna predpostavka za sodno uveljavljanje družbenikove informacijske pravice. Samo dejstvo vlaganja pravnih sredstev nasprotnega udeleženca zoper predlagatelja, bodisi pred delovnim sodiščem bodisi kazenskih ovadb, tožbe na izključitev iz družbe, še ne pomeni, da bo predlagatelj kot družbenik uporabil informacije za namen, ki je v nasprotju z interesi družbe ali da bi ji prizadel občutno škodo.
povračila stroškov v zvezi z delom - stroški prevoza na delo in z dela – povračilo stroškov
ZDR-1 v prvem odstavku 130. člena določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo prevoznih stroškov. V tretjem odstavku tega člena je določeno, da če se zaradi razlogov na strani delavca strošek za prevoz na delo in z dela naknadno poveča, ima delavec pravico do povračila tako povečanega stroška za prevoz na delo in z dela, če je tako določeno v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti, oziroma če se tako sporazume z delodajalce. Ta podlaga v tem sporu ni podana.
prevozna pogodba – določitev cene – cena na prevoz – cena na kilometer – pomanjkljiva trditvena podlaga – pritožbene novote – pogodbeno pravo – pogodbena odškodninska odgovornost – neizkazanost škode
Glede na dejstvo, da so se spremenile relacije, po katerih bi tožeča stranka opravljala prevoze, pa je jasno, da ni bilo več mogoče uporabljati cen, določenih za prvotno dogovorjene relacije. Nasprotno bi namreč pomenilo povsem neživljenjsko situacijo, ko bi tožeča stranka, kljub pogodbenemu določilu, do kakšnega plačila je upravičena za vsak prevožen kilometer (ki se je nedvomno nanašalo na primere, ko so se prevozi opravljali na drugih relacijah), za relacije, ki pogodbeno niso bile določene, prejela plačilo, določeno za povsem druge relacije.
Nedovoljeno fotografiranje in snemanje je povzročalo pri nasprotnem udeležencu stisko, saj je med udeležencema v zvezi z njunimi medsebojnimi premoženjskimi razmerji odprtih več sodnih postopkov, njun odnos pa je zaradi številnih konfliktnih situacij izredno napet. Nedovoljeno fotografiranje predstavlja poseg v pravico do zasebnosti.
Na mestu je bila tudi prepoved vstopanja in vzdrževanja ter parkiranja predlagateljice glede posameznih nepremičnin (vključno s približevanjem nasprotnemu udeležencu in omogočanjem uporabe posameznih nepremičnin tretjim), saj je bil njen namen v tem, da bi se čim bolj zožale možnosti srečevanja med udeležencema, s tem pa tudi možnosti nedovoljenega snemanja in fotografiranja s strani predlagateljice.
Ravnanje predlagateljice v zvezi z upravljanjem skupnega premoženja (ki je temeljilo na dogovoru z nasprotnim udeležencem iz časa pred nastankom njunih sporov) ne predstavlja ekonomskega nasilja, ki bi terjalo izrek ukrepov po ZPND. Če je nasprotni udeleženec zaradi razhoda s predlagateljico enostransko odstopil od tega dogovora, spada ureditev načina uporabe skupnega premoženja v nepravdni postopek po 117. členu ZNP.