stvarna služnost – negatorna tožba – vznemirjanje stvarne služnosti – služnost poti – varstvo služnosti – služnost hoje in vožnje – pravnomočnost – razširitev služnosti – nujna pot
Izven meja v pravnomočni sodbi opisane služnosti tožnik nima stvarnopravnega varstva služnosti.
Ker v pravnomočni sodbi očitno ni bilo upoštevano, da vozila za nemoteno vožnjo potrebujejo tudi del zračnega prostora, ki je izven širine, ki ga zavzemajo kolesa vozila na sami trasi poti, je obstoječa služnostna pot za določene vrste vozil preozka za takšne prevoze, zato bi se moral tožnik poslužiti drugih možnosti, ki mu jih dopušča pravni red (razširitev poti preko inštituta nujne poti).
ZPrCP člen 105, 105/5, 105/5-4. ZUP člen 80, 80/1.
zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti je javna listina - pripombe na vsebino zapisnika - dvom v pravilnost delovanja alkotesta - pridobitev izpisa elektronskega alkotesta - prekršek je dovolj dokazan
Navedeni podatki iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti kažejo, da je bil preizkus alkoholiziranosti z alkotestom izveden več kot 15 minut od zadnjega zaužitja alkoholne pijače, kot navaja obdolženec. V skladu s prvim odstavkom 80. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom javna listina, iz vsebine predmetnega zapisnika pa ne izhajajo kakršnekoli pripombe, ki bi jih obdolženi ob podpisu podal na njegovo vsebino.
Sodišče prve stopnje je očitno pri prepisu celotnega izreka pomotoma prepisalo izrek sodbe z dne 26. 5. 2010, ne da bi upoštevalo spremembo glede deleža.
Pritožbeno sodišče je zato, v skladu s podrednim predlogom tožene stranke, ugotovljeno pomoto popravilo in sicer tako, da je delež 3/10 nadomestilo z deležem 1076/10.000.
prometna nesreča – odškodninska odgovornost – odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila – izključna odgovornost oškodovanca – dokazna ocena – dokazni standard – stopnja prepričanja – izvedensko mnenje
Glede na celoten kontekst ustno podanega izvedenskega mnenja je jasno, da ugotovitev izvedenca ni mogoče razumeti v smislu, da je bilo vozilo zavarovanca toženke ustavljeno in neosvetljeno ter za tožnika nepričakovano. Izvedenec je prepričljivo pojasnil, da vozilo zavarovanca toženke za tožnika ni predstavljalo nepričakovane ovire, ker je bilo med njima 40 m razdalje.
nedenarna terjatev - pretvorba nedenarnih terjatev v denarne - prijava terjatve v stečajnem postopku - poplačilo iz stečajne mase - prenehanje terjatve - pogojna terjatev
Zahtevek tožeče stranke za izročitev bančne garancije iz 1. točke njenega tožbenega zahtevka je zahtevek za izpolnitev nedenarne dajatve, ki se z začetkom stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom pretvori v denarno terjatev (po tržni vrednosti ob začetku stečajnega postopka). Tožeča stranka bi zato morala v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom prijaviti svojo (nedenarno) terjatev v denarnem znesku. Ker pa tako ni ravnala, je ta njena terjatev prenehala, tudi če je obstajala.
IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – USTAVNO PRAVO
VSL0069189
ZIZ člen 196, 196/1, 196/1-2, 198, 198/2, 207, 207/1, 207/3. ZIZ-J člen 53, 54, 58. ZPP člen 339, 339/1. URS člen 15, 15/2. ZUstS člen 21, 21/1, 21/1-1, 23, 23/1.
poplačilo – zastavni upnik – razdelitveni narok – priglasitev terjatve – ustavnost – retroaktivnost – uveljavljanje pravice do poplačila
Zastavni upnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče vabilo na razdelitveni narok izdalo še pred pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnin kupcu. S tem je sodišče sicer res kršilo določbo prvega odstavka 207. člena ZIZ, po kateri sodišče narok za razdelitev zneska, dobljenega s prodajo, določi šele po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu, vendar pa višje sodišče ugotavlja, da navedena kršitev prestavlja le relativno bistveno kršitev določb postopka, ki ni v ničemer vplivala na pravilnost izpodbijane odločitve. Razdelitveni narok, po katerem je sodišče poplačalo terjatve, je bil namreč izveden skoraj en mesec po tem, ko je sklep o izročitvi nepremičnin že postal pravnomočen.
Vabilo je bilo zastavnemu upniku vročeno, v njem pa je bil tudi opozorjen, da bo njegova terjatev upoštevana le, če bo priglašena pisno ali ustno najpozneje na razdelitvenem naroku in da lahko samo še na razdelitvenem naroku izpodbija obstoj drugih terjatev, njihovo višino in vrstni red, po katerem ima pravico do poplačila. Kljub izrecnemu opozorilu zastavni upnik svoje terjatve v postopek ni priglasil, zato sodišče prve stopnje njegove z zastavno pravico zavarovane terjatve ni upoštevalo.
Nova ureditev od upnikov zahteva vsaj minimalno aktivnost, da priglasijo višino svoje terjatve. S tem drugim upnikom omogočijo, da se vsa morebitna sporna vprašanja razrešijo že na ali pred razdelitvenem narokom oziroma se drugi upniki zaradi jasne prijave in določitve višine terjatve lažje odločijo, ali bodo terjatev in zastavno pravico izpodbijali v pravdi ali ne, s čimer je posledično zagotovljeno poplačilo terjatev v primernem času. Po drugi strani pa je tudi sodišču z zahtevo, da zastavni upniki navedejo (priglasijo) višino svoje terjatve, olajšano delo v zvezi z ugotavljanjem le-te.
Z naložitvijo zastavnim upnikom, da svojo terjatev prijavijo v izvršilni postopek, ni bilo v ničemer poseženo v samo prednostno poplačilno pravico teh upnikov oziroma jim ta pravica ni bila odvzeta ali omejena, kot neutemeljeno meni pritožba, temveč je bilo z novelo ZIZ-J na podlagi pooblastila zakonodajalcu iz drugega odstavka 15. člena Ustave RS le na drugačen način urejeno uveljavljanje te pravice.
spor majhne vrednosti – oprava glavne obravnave – dolžnost sodišča, da opravi narok – pomanjkljiva trditvena podlaga
Tožnica je v drugi pripravljalni vlogi z dne 5.11.2015 predložila Kupoprodajno pogodbo (odstop terjatve s pogodbo) z dne 20.11.2014, ne da bi v zvezi z njo podala kakršnekoli (jasne/konkretne) trditve. Ker neobstoječih trditev vsebina dokaza (listine) ne more nadomestiti, je sklicevanje na okoliščino predložitve pogodbe z dne 20.11.2014 brezpredmetno.
Tožnica je kot podlago svojega zahtevka ustrezno omenjala (le) pogodbo o prodaji terjatve z dne 2.12.2014. Zgolj zaradi okoliščine, da za te trditve ustreznega dokaza ni predložila, sodišče prve stopnje glavne obravnave ni bilo dolžno opraviti.
neveljavnost oporoke – nepristna oporoka – dejansko stanje – dokazovanje
Nepristna oporoka pomeni nenastanek oporoke in na podlagi takšne „oporoke“ ni mogoče dedovati. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da ZD določb o neveljavnosti nepristne oporoke nima in je treba uporabiti splošna pravila OZ. Za neobstoječ obligacijskopravni posel pridejo v poštev le sankcije kot pri absolutno neveljavnemu obligacijskem poslu. Nepristnost oporoke tako pomeni, da oporoka ni nastala in na njeni podlagi ni mogoče dedovati.
postopek za določitev pripadajočega zemljišča - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pripadajoče zemljišče - skupni del stavbe - redna raba - prostorski akti
Odločitev, da določene nepremičnine predstavljajo pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del določene stavbe temelji na ugotovitvah, da gre za dostopne poti, dovoze, parkirna mesta, prostor za smetnjake, prostor za igro in počitek, zemljišče z gostinskim vrtom ipd. in da so bile tako v prostorskih aktih kot v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila zgrajena stavba, neposredne namenjene in potrebne za njeno redno rabo.
poneverba in neupravičena uporaba tujega premoženja - oprostilna sodba
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je oškodovanec v svojih izpovedbah prihajal v nasprotja sam s seboj, pa tudi z ostalimi izvedenimi dokazi, na osnovi česar je utemeljeno zaključilo, da so njegove izpovedbe premalo zanesljive in prepričljive, da bi jim lahko verjelo in na njih oprlo krivdni izrek.
ZAVAROVANJE TERJATEV – CIVILNO PROCESNO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO
VSL0080246
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZIZ člen 270, 272.
razmerja med starši in otroki – začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - regulacijska začasna odredba – pogoji za izdajo začasne odredbe – nerazumljivost izreka – preizkus odločitve
Tudi v sporih iz razmerij med starši in otroki ima začasna odredba značaj izjemnega pravnega sredstva, ki ga je mogoče izdati le v posebej utemeljenih primerih.
Materialno pravo nam pove, ali lahko stranka od vložene tožbe pričakuje kakšno pravno korist ali ne. To je pomembno, ker je vsako pravno varstvo lahko utemeljeno le v primeru, če je potrebno za varstvo varovanih dobrin. Sodišče mora upoštevati pravni interes, ki – glede na trditve strank – pride v poštev na kakršnikoli pravni podlagi. Pravni interes ni podan, če ga nobena od pravnih podlag, ki pridejo v poštev za odločanje, ne utemeljuje.
dopolnitev zemljiške knjige – vpis lastninske pravice na posestnika po GURS-u
Dejstvo, da je predlagateljica v skladu z določbo 229. člena ZZK-1 izkazala interes za vložitev samega predloga (procesno legitimacijo) ne pomeni, da lahko zahteva vpis lastninske pravice na svoje ime, za kar se v bistvu zavzema pritožba. Glede na zakonsko ureditev ta zemljiškoknjižni postopek ni namenjen ugotavljanju dejstev v zvezi s priposestvovanjem in presoji, ali so predlagatelj oziroma njegovi pravni predniki pridobili lastninsko pravico na ta originaren način.
Iz stroškovnikov pravdnih strank v povezavi z razlogi izpodbijanega sklepa, ki so v spisu, ni mogoče razbrati, katere pravdne stroške strank je sodišče ocenilo kot potrebne za ta postopek. Ker v obrazložitvi sklepa tudi ni povzelo vseh stroškov, ki sta jih priglasili pravdni stranki, ni mogoče preveriti, ali je o nekaterih stroških postopka pozabilo odločiti, ali meni, da niso utemeljeni. Odločitve sodišča posledično ni mogoče preizkusiti.
Ker je šlo za zunanje ploščice, ki so protizdrsno obdelane, na katerih zaradi mokrote še nihče nikoli ni padel, neopozarjanje na mokroto takšnih ploščic ne more predstavljati opustitve, za katero bi bil zavarovanec toženke lahko odškodninsko odgovoren. Ni namreč razumno pričakovati, da bi lastnik zasebnega objekta moral obiskovalce opozarjati na vse običajne okoliščine in rizike (kar mokrota na zunanjih ploščicah nedvomno je), ki bi kljub pravilno izbranim materialom lahko privedli do škodnega dogodka.
Pravnega instituta wilful misconduct naše pravo ne pozna. Tega instituta ni mogoče enostavno uvrstiti niti pod hudo malomarnost niti pod naklep. Opis ravnanja, ki ga zajema ta institut presega pojem ravnanja s hudo malomarnostjo in je po mnenju pritožbenega sodišča bližje naklepu. Obstajati mora namreč element zavesti, vedenja, da bo škoda nastala. Prevoznik izgubi pravico, da se sklicuje na omejitev odgovornosti le v primeru, ko je ravnal hudo malomarno in se je pri tem zavedal, da bi škoda lahko nastala. Pritožbeno sodišče soglaša z argumentacijo tožene stranke, da je treba izjeme tolmačiti ozko. Ker je izključitev omejitve odgovornosti izjema od splošnega pravila iz 3. točke 23. člena CMR Konvencije, je pravilnejša razlaga, da pride izključitev omejitve odgovornosti prevoznika v poštev le pri naklepnem ravnanju oziroma pri takem ravnanju, kjer je podana zavest o nastanku škode.
ZFPPIPP člen 271, 275, 275/1, 275/3, 275/5, 275/6, 276, 276/3, 277, 277/2, 298, 298/5, 301, 301/4, 306, 306/2, 308, 308/2, 308/2-1, 308/2-2, 308/4. ZPP člen 311, 311/1. ZZK-1 člen 243.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj – zastavna pogodba – hipoteka – ločitvena pravica – vpis v zemljiško knjigo – napotitev na pravdo
Če bi ločitvena pravica tožene stranke (upnika) prenehala, bi prenehal tudi pravni interes tožeče stranke za izpodbijanje pravnega dejanja, na podlagi katerega je ločitvena pravica nastala. S potekom roka za prijavo ločitvene pravice, bi tožeča stranka (stečajni dolžnik) dosegla enako posledico kot bi nastala z uspešno uveljavitvijo izpodbojnega zahtevka, to je prenehanje ločitvene pravice. Če sta terjatev in ločitvena pravica pravočasno prijavljeni v stečajnem postopku, je zato pravno dejanje na podlagi katerega je ločitvena pravica nastala, dovoljeno izpodbijati samo, če je ločitvena pravica v stečajnem postopku prerekana. Izpodbojni zahtevek lahko v tem primeru uveljavlja samo tisti, ki je prerekal ločitveno pravico (tretji odstavek 276. člena ZFPPIPP).
Če je ločitvena pravica nastala z vpisom v zemljiško knjigo, mora tisti, ki je ločitveno pravico prerekal, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti izbrisno tožbo, s katero uveljavlja izpodbojni in izbrisni zahtevek (drugi odstavek 277. člena v zvezi s 1. točko drugega odstavka 308. člena in tretjim odstavkom 275. člena ZFPPIPP). Če tisti, ki je prerekal ločitveno pravico v enomesečnem roku ne vloži tožbe z ustreznim tožbenim zahtevkom, prerekana ločitvena pravica postane priznana (četrti odstavek 308. člena ZFPPIPP).
Zahtevek za izpodbijanje pravnih dejanj ima značilnosti oblikovalnega zahtevka, zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja zemljiškoknjižnih vpisov pa ima značilnosti povračilnega (kondikcijskega zahtevka) zahtevka. Pravilne so pritožbene navedbe, da posebnega ugotovitvenega zahtevka o neobstoju ločitvene pravice v primeru, ko tožeča stranka s tožbo izpodbija ločitveno pravico, ki je nastala z vpisom v zemljiško knjigo in uveljavlja (oblikovalni) zahtevek na razveljavitev zavezovalnega pravnega posla in kondikcijski (povračilni) zahtevek na izbris hipoteke v skladu s 275. členom ZFPPIPP, ni treba posebej uveljavljati, saj je ugotovitev o neobstoju prerekane ločitvene pravice smiselno izčrpana z uveljavljanjem oblikovalnega in dajatvenega zahtevka.. Tožbo za ugotovitev, da je ločitvena pravica prenehala ali da ne obstaja mora tisti, ki je prerekal ločitveno pravico vložiti v drugih primerih, ko ločitvena pravica ni prerekana, ker je bila pridobljena z izpodbojnim dejanjem (1. in 2. točka drugega odstavka 308. člena ZFPPIPP).
Tožnik ni dolžan navesti pravne podlage tožbenega zahtevka, če jo navede, pa sodišče nanjo ni vezano. Pravna kvalifikacija tožbenega zahtevka je naloga sodišča. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje preizkusilo zatrjevano dejansko stanje z vidika več pravnih norm, za katere je ocenilo, da bi utegnile priti v poštev. Pri tem je pravilno zaključilo, da v obravnavanem primeru ne gre za dediščinsko tožbo (141. člen ZD), saj tožnik ni dedič po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu.
Regijska bolnišnica bi morala ravnati aktivneje in se s tožencem že tekom specializacije dogovoriti za sklenitev delovnega razmerja.
Toženec dogovora glede svojih obveznosti ni kršil – ponudbe za zaposlitev v regiji ni dobil (pravočasno), sprejel pa je zaposlitev v javni zdravstveni službi in tako ni ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 9. člena OZ, zato stroškov specializacije ni dolžan vrniti. Podlaga dogovora se je uresničila, zato tudi ni mogoče uporabiti določbe o neupravičeni pridobitvi.