Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povsem jasno opredelilo obdobje, za katero je toženec dolžan plačati najemnino in obdobje, za katero je dolžan plačati uporabnino na podlagi 198. člena OZ, ker je imel od uporabe tožničinega poslovnega prostora korist in ker je ključe tega poslovnega prostora vrnil šele avgusta 2018.
Pritožnik ima prav v delu, da sodišče prve stopnje v vabilu na narok ni omejilo pravice do vlaganja novih vlog skladno z 286.a členom ZPP, vendar navedeni člen predstavlja pravno podlago glede pravil o prekluziji, ne pa za izrečeno sankcijo. Sodišče prve stopnje je v vabilu opozorilo pritožnika na možnost naložitve plačila sodne takse za zavlačevanje postopka, če bo narok preložen zaradi prepozno vloženih vlog. Ta sankcija ima podlago v ZST-1, in ne v določbah ZPP.
Temelj poslovne, oziroma pogodbene odškodninske odgovornosti je v kršitvi pogodbene obveznosti, ki bi jo moral (v obravnavanem primeru) odvetnik izpolniti.
Tožnica je konkretizirala le trditveno podlago o odvetnikovi kršitvi pogodbene obveznosti, ker je trdila, da ni vložil predloga za dopustitev revizije in da kršitev pogodbe izvira iz odvetnikove sfere (ker je napačno izbral izredno pravno sredstvo, oziroma ni vložil pravilnega pravnega sredstva). Sodišče prve stopnje je obstoj teh dveh elementov odvetnikove odškodninske odgovornosti ugotovilo. Pravilno pa je presodilo, da tožnica ni konkretizirala trditev o vzročni zvezi med odvetnikovo kršitvijo pogodbene obveznosti in zatrjevano škodo ter o višini zatrjevane škode.
Dokazi ne morejo nadomestiti trditev. Sodišče pa ni dolžno iz vsebine predloženih listinskih dokazov črpati in dopolnjevati manjkajočih trditev stranke.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSC00049444
ZOZP člen 15.
pojem uporabe vozila - premik vozila - traktor - uporaba traktorja kot delovnega stroja - vožnja motornega vozila - nenadna vzvratna vožnja
Razlago pojma ″uporabe vozila″ v smislu člena 15 ZOZP glede na to, da je do nesreče prišlo pri vzvratni vožnji traktorja oziroma pri vzvratnem premiku traktorja na določeno mesto, je do nesreče prišlo pri uporabi traktorja, skladni z običajno prevozno funkcijo tega vozila.
Premikanje vozila je namreč ena glavnih značilnosti, ki opredeljuje prometno funkcijo vozila. Pri tem pa ni pravno pomembno, ali je to premikanje posledica voznikovega voljnega ravnanja ali pa pride do njega zaradi traktoristovega napačnega upravljanja s traktorjem s priključeno kosilnico.
prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev dediča na pravdo - spor glede veljavnosti oporoke - spor glede obsega zapuščine - manj verjetna pravica
V primeru spora o veljavnosti oporoke gre namreč za konkurenco verjetnosti pravic tistih, ki oporoko priznavajo, in tistih, ki je ne. Pri tem se šteje, da je bolj verjetna pravica tistih, ki se sklicujejo na pravno formalno ustrezno oporoko, kot tistih, ki zatrjujejo neveljavnost take oporoke, saj takšna oporoka kljub morebitnim napakam, v kolikor ni izpodbita/razglašena za neveljavno, velja. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju sestavljena v obliki notarskega zapisa, kot to določa 558. člen Obligacijskega zakonika (OZ) ter da denarnih sredstev v višini 450.889,89 EUR v trenutku smrti na zapustnikovem osebnem računu več ni bilo. Ker zapustnik v trenutku smrti tega premoženja ni več imel, mora tisti, ki trdi da to kljub temu sodi v zapuščino, to dokazati in je njegova pravica manj verjetna.
URS člen 22, 23. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZIZ člen 71, 71/1, 71/2.
odlog izvršbe na predlog dolžnika - vsebinska obravnava vloge - obvestilo dolžniku - pravica do poštenega sojenja - absolutna bistvena kršitev določb izvršilnega postopka - pomanjkljivosti, zaradi katerih preizkus sodbe ni mogoč - pomanjkljiva obrazložitev sklepa - tehtanje pravic - odlog izvršbe iz posebno upravičenih razlogov - ustavna procesna jamstva - seznanitev s pravicami
V drugem odstavku 71. člena ZIZ ne gre za zaprt krog posebno upravičenih razlogov, saj so navedeni le primeroma, in lahko sodišče tudi po uradni dolžnosti upošteva katerikoli razlog, za katerega presodi, da ima tak značaj. Posledično mora obrazložitev obsegati presojo sodišča glede tehtanja položaja upnika in dolžnika. Izvršilnemu sodišču je prepuščeno, da upošteva vse okoliščine konkretnega primera in vzpostavi pravično ravnotežje med pravico upnika do sodnega varstva ter pravicama do doma in telesne celovitosti dolžnika in njegove družine.
Po določbi tretjega odstavka 112. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) se ob sporu najemno pogodbo odpoveduje s tožbo, torej sodno. V izvršilnem naslovu najemna pogodba z dne 26. 11. 2001 ni zajeta, zato izvršilni naslov ne vsebuje sodne odpovedi (tudi) te najemne pogodbe. Ob tem je glede vsebine izvršilnega naslova dodati še, da je v pravdnem postopku tožeča stranka tista, ki s tožbenim zahtevkom opredeli konkretno vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva in s tem tudi meje sodnega preizkusa.
preživnina - pritožba - dopustno navajanje novih dejstev
V skladu z določbo 34. člena ZNP-1 sme pritožnik še v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če so v korist oseb iz drugega odstavka 6. člena ZNP-1, te osebe pa so otroci in osebe, ki zaradi motnje v duševnem razvoju ali težav v duševnem zdravju ali drugih okoliščin niso sposobne same skrbeti za svoje pravice in interese.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00048656
KZ-1 člen 89, 89/1. ZKP člen 285č, 285č/2.
kršitev kazenskega zakona obdolžencu v korist - preklic pogojnega odpusta - narok za izrek kazenske sankcije - vabilo oškodovancu
Prvostopenjsko sodišče je kršilo kazenski zakon v korist obtoženega, glede na dejstvo, da je obtoženi obe kaznivi dejanji storil v času pogojnega odpusta in bi prvostopenjsko sodišče moralo ravnati po prvem odstavku 89. člena KZ-1. Ob dejstvu, da je obtoženemu izreklo enotno zaporno kazen enega leta in sedmih mesecev zapora, bi moralo pogojni odpust tudi (obvezno) preklicati.
Na narok za izrek kazenske sankcije ni bil vabljen predstavnik oškodovanca X. d. d., čeprav bi moralo sodišče postopati po določilu drugega odstavka 285.č člena ZKP in oškodovanca obvestiti, da lahko poda premoženjskopravni zahtevek, zato je ravnalo v nasprotju z navedeno določbo.
Pravnorelevantni vzrok prenehanja kvalificiranih obveznosti toženke je odločba BS o izrednih ukrepih, in ne ravnanje ali opustitev toženke. Izredni ukrep je bil nepovraten, zaradi česar ne vložitev tožbe (s strani toženke) ne more biti pravnorelevanten vzrok nastale škode.
Pritožnik bo v postopkih po ZPSVIKOB lahko vtoževal odškodninsko odgovornost BS. V konkretnem primeru je bila tožena poslovna banka in v zvezi s tem se odloča o odškodninski odgovornosti njenega ravnanja.
Ocena, da gre za visoko tvegani vrednostni papir, je vrednostna ocena, ki leži na investitorju in ne na izdajatelju. Slednji ni dolžan podajati vrednostnih ocen, ampak zgolj predstaviti tveganja, ki omogočajo investitorju, da napravi vrednostne zaključke.
Čeprav je obveznica način zadolževanja (izdajatelj jih izdaja z namenom pridobivanja dodatnega kapitala), pa zgolj zaradi podobne ekonomske vsebine posojila in izdaje obveznic razmerja med pravdnima strankama ni mogoče presojati na temelju določb o posojilni pogodbi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00048842
OZ člen 112, 371. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 8. ZVPot člen 23, 24. ZPP člen 7, 212. ZPotK-2 člen 52.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - tuja valuta - valuta obveznosti (valutna klavzula) - glavni predmet pogodbe - nepoštenost pogodbenega določila - nepošten pogodbeni pogoj - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost banke - informacijska dolžnost banke - Direktiva Sveta 93/13/EGS - ničnost kreditne pogodbe - ničnost kot sankcija za kršitev - ničnost kot skrajna sankcija - oderuška pogodba - oderuške obresti - spremenjene okoliščine - razveza ali sprememba pogodbe - trditveno in dokazno breme stranke
Vrhovno sodišče RS je že pojasnilo, da imajo tako kreditne pogodbe v tuji valuti kot kreditne pogodbe z valutno klavzulo v bistvenem enak namen in je zato pri presoji njihove morebitne ničnosti treba izhajati iz enakih izhodišč. Tako po pravu EU kot v slovenskem pravu je presoja (ne)poštenosti pogodbenih pogojev, ki pomenijo glavni predmet pogodbe (tak je tudi pogoj o vračilu kredita v tuji valuti), mogoča. Nepoštenost pogodbenega pogoja oziroma glavnega predmeta pogodbe je sankcionirana z ničnostjo spornega določila ali celotne pogodbe. Pri tem je treba najprej ugotoviti, ali je sporni pogodbeni pogoj jasen in razumljiv, torej ali je kreditodajalec pojasnilno dolžnost ustrezno in celovito izpolnil. Če je odgovor pozitiven, je nadaljnja presoja (ne)poštenosti glavnega predmeta pogodbe izključena; v nasprotnem primeru se opravi še slednja. Pri presoji (ne)poštenosti je treba presoditi predvsem to, ali je banka ravnala v dobri veri in ali je ob sklenitvi pogodbe obstajalo morebitno znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank ob upoštevanju, da se tako znatno neravnotežje lahko pokaže šele pozneje med izvajanjem pogodbe. Le pomanjkljiva izpolnitev pojasnilne dolžnosti sama po sebi še ne vodi v ničnostno sankcijo. Pojasnilna dolžnost ni izčrpana z vključitvijo klavzule o prevzemu valutnega tveganja v pisno pogodbo o kreditu v tuji valuti, temveč je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali je kreditodajalec potrošniku pomen valutnega tveganja tudi ustrezno vsebinsko pojasnil, to je na način, da je bil povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, ne le seznanjen z možnostjo spremembe vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialne znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti.
Okoliščina, da Center za poklicna usposabljanja ni bil akreditiran za izobraževanje, izkazuje le-to, da diploma kot javna listina ni bila izdana v okviru pristojnosti navedenega centra, kar bi lahko vodilo le k zaključku (glede na opis kaznivega dejanja), da ne zadosti opisanemu zakonskemu znaku „javne“ listine. Ob taki ugotovitvi bi navedena listina še vedno lahko predstavljala listino, ki bi bila predmet očitka po prvem odstavku 251. člena KZ-1, vendar pri tem ni moč prezreti, da v opisu kaznivega dejanja ni navedeno, da diplome ni izdal Center za poklicna usposabljanja. Po oceni višjega sodišča zgolj zapis v opisu očitanega kaznivega dejanja, da institucija ni akreditirana (morebiti pooblaščena oziroma pristojna) za izobraževanje, ne zadošča za očitek, da je tudi ponarejena, kar skuša prepričati pritožnica s tem, da že ta okoliščina, da ni akreditirana za izdajo določene listine, izkazuje, da ne izvira od subjekta, ki je na njej naveden kot izdajatelj, torej za krivo oziroma ponarejeno listino. Višje sodišče zato razlogovanju izpodbijanega sklepa v točki 5 pritrjuje kot pravilnemu, kot tudi nadaljnji ugotovitvi, da očitano dejanje nima znakov kaznivega dejanja ponarejanja listin po 251. členu KZ-1.
Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, to je iz določb 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ).
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00049163
URS člen 26. OZ člen 132, 393, 394. ZIZ člen 1, 1/1, 67. ZPP člen 339, 339/2-14.
pravica do povračila škode po 26 čl. URS - povrnitev premoženjske škode - odgovornost države - subsidiarna odgovornost - protipravno ravnanje sodišča - predčasen prenos sredstev - pravnomočen sklep o izvršbi - plačilo dolga - prisilna izselitev - nasprotna izvršba - doktrina ravnanja v okviru pooblastil za odločanje - narava dela - pravno varstvo - odprava odločbe - kršitev najemne pogodbe - vzročna zveza - pretrganje vzročne zveze - navadna škoda - izgubljeni dobiček
Potek dogodkov, ki ga predstavlja tožnica, po oceni pritožbenega sodišča presega predvidljiv normalen tek stvari kot kriterij za odgovor na vprašanje, ali bi v primeru, če sodišče ne bi izdalo popravnega sklepa, imela dolžnica v izvršilnem postopku več možnosti, da se njena zarubljena sredstva na računu pri banki sprostijo tako, da bi z njimi tudi lahko razpolagala. Nakazuje celo na domnevno namero upnice, da je sprožila prisilni izvršilni postopek zoper dolžnico zato, da z njim ne doseže poplačilo v denarju, kar pa je v nasprotju z vsebino vlog upnice v vpogledanem priloženem izvršilnem spisu.
Ker tožnica kot dolžnica izvršilnega postopka smiselno zatrjuje, da namen izvršbe, ki ga je sprožila upnica najemodajalka zoper njo kot najemnico, ni bilo plačilo najemnin, pač pa pobotanje medsebojnih terjatev, potem je upnica tista, ki je prekršila dogovor. Za škodo, ki nastane zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, pa ne odgovarja tretji, pač pa tisti, ki je kršil pogodbo. Po drugi strani pa država ni odgovorna za postopanje sodišča, ki je na predlog upnice izdalo sklep o prisilni izvršitvi terjatve, ker to dejanje ni bilo protipravno, saj je sodišče za tako postopanje po predlogu upnice imelo podlago v prvem odstavku 1. člena ZIZ.
Upnica je z vložitvijo neutemeljenega predloga kršila določbe pogodbe o najemu poslovnega prostora, kar pomeni, da je tudi odgovorna za škodo, ki je nastala dolžnici zaradi kršitve pogodbe. Država pa je odgovorna le za tisto škodo, ki bi jo povzročilo sodišče s svojim protipravnim ravnanjem. V tem smislu pa tožeča stranka škode ni opredelila. Od države je zahtevala tisto škodo, ki bi jo bila upravičena zahtevati od svoje pogodbene stranke, ki je z neutemeljeno sproženim sodnim postopkom prekršila njuno pogodbo. Na podlagi dejstev, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica z upnico sklenila izvensodno poravnavo, na podlagi katere se je zavezala vse zahtevke proti njej pred sodišči umakniti. Na podlagi tega dejstva pa še ni mogoče sklepati, da upnica od dolžnice ni imela možnosti zahtevati vrnitve v najete prostore, povrnitve vseh stroškov s selitvami in izgubljenega dobička za čas, ko v najetih prostorih ni mogla poslovati.
Novejša sodna praksa gre v smeri, da se je v primeru subsidiarne odgovornosti države kot skrajnega sredstva, treba vprašati, ali je imel udeleženec postopka na voljo učinkovito pravno sredstvo, s katerim bi konkretno dosegel odstranitev posledic, ki so mu nastale, s čimer se mehčajo oziroma odpravljajo kategorična pravila subsidiarnosti. Vendar v konkretnem primeru po oceni pritožbenega sodišča pritožnica ni uspela ovreči zaključkov sodišča prve stopnje, da so izdan sklep o izvršbi z izpraznitvijo poslovnega prostora, zavrnitev ugovora in neizdana začasna odredba predstavljali protipravna dejanja sodišča, zato tudi ni bilo razloga za mehčanje stališč, ki se nanašajo na pravilo subsidiarnosti.
Če stranka sodnega postopka, ki ni začet po uradni dolžnosti, pač pa na zahtevo stranke, izkoristi pravno varstvo za odpravo napačne sodne odločitve, posledic napačne odločitve praviloma ne nosi sodišče, pač pa nasprotna stranka. V izvršilnem postopku velja pravilo, da mora upnik dolžniku oziroma tretjemu na njegovo zahtevo povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Če pa mu neutemeljeno povzroči tudi druge izgube ali zmanjšanje premoženja, je tudi za to odgovoren po splošnih pravilih obligacijskega prava.
dedovanje na podlagi zakona - zapuščinski postopek - bistvene kršitve postopka
V nobenih od obeh pritožb niso konkretizirane trditve o tem, katerih pravic v zapuščinskem postopku pritožnika nista uporabila zaradi svoje nevednosti, ker sta prava neuki stranki, bi jih pa uporabila, če bi imela pooblaščenca. Nobena od obeh pritožb tudi ne konkretizira trditve, kako in v čem bi bil sklep o dedovanju drugačen od izpodbijanega ter na kakšen način, oziroma s kakšnim ravnanjem sodišče prve stopnje ni omogočilo obema pritožnikoma udeležiti se obravnave skupaj s pooblaščencem.
Izpostavljene pritožbene navedbe pritožnika S. R. pa so tudi povsem nekonkretizirane, ker niti v pritožbi ne pove, katera so tista pravno upoštevna dejstva, ki bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati in obravnavati, pa jih ni.
ZIZ člen 226, 226/1, 226/6, 239, 272, 273, 273/2. Uredba o odpadnih nagrobnih svečah (2019) člen 3, 19, 19/2, 19/2-2, 20. ZIUZEOP člen 100a.
začasna odredba - regulacijska začasna odredba - ugovor zoper sklep o zavarovanju - prevzem in skladiščenje odpadnih nagrobnih sveč - težko nadomestljiva škoda - zbiralec - neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti - opustitev prevzema - varstvo pred požarom - prizadeto zdravje - okoljska škoda - denarna kazen - nenadomestna dejanja
Zbiralec skladišči odpadke le z namenom, da jih pelje naprej v obdelavo ter ni namen Uredbe ONS, da se ONS kopičijo bodisi pri IJS ali zbiralcih, ampak da se kot odpadki odstranijo iz okolja v predelavo in reciklažo, v danem primeru dolžniku.
Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da iz predložene elektronske komunikacije upnika z dolžnikom s stopnjo verjetnosti izhaja, da dolžnik ni prevzemal dogovorjenih količin ONS. Vendar pa je zmotno ocenilo, da je upnik za verjetno izkazal, da bi bil dolžnik za leto 2020 dolžan prevzeti še 321.820 kg ONS. Vlada RS je s sklepom o izpolnitvi celoletne obveznosti ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami za koledarsko leto 2020 z dne 31. 3. 2021 (na podlagi druge alineje drugega odstavka 19. člena Uredbe ONS) res določila le, kakšni so deleži izpolnitve celoletne obveznosti ravnanja z ONS za leto 2020 med nosilci načrta. Res je tudi, da 20. člen Uredbe ONS ureja izravnavo obveznosti glede deležev v primeru, če nosilec načrta ali nosilec skupnega načrta ni dosegel svojega deleža za izpolnitev celoletne obveznosti za preteklo koledarsko leto, določenega s sklepom vlade oziroma če je zagotovil prevzem ONS v deležu, ki je presegel njegovo celoletno obveznost za preteklo gospodarsko leto, določeno s sklepom vlade. Je pa sklep vlade kljub temu pomemben z vidika dokazovanja, koliko ONS je bil dolžnik za leto 2020 po Pogodbi še dolžan prevzeti. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da je pri tem treba upoštevati dejanske količine ONS, ki so se v letu 2020 nahajale pri IJS in ki bi jih bil dolžnik dolžan prevzeti, pa jih ni.
ZIURKOE in 100.a člen ZIUZEOP na obveznosti dolžnika, ki jih je prevzel s pogodbo z upnikom, ne vplivata, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožnik pa tudi ne trdi, da je RS zagotovila prevzem in obdelavo ONS, na katere se nanaša začasna odredba, v skladu z določbami navedenih dveh zakonov.
Upnik je z dopisi IJS s stopnjo verjetnosti izkazal, da se pri njih kopičijo večje količine ONS, ki že presegajo zmogljivosti za skladiščenje, pri nekaterih pa so skladiščne kapacitete že v celoti zapolnjene ter da količine ONS onemogočajo normalno izvajanje javne službe in ostalih funkcionalnosti. V navedenih dopisih izvajalci javnih služb istočasno opozarjajo na požarno nevarnost nakopičenih zalog. Zato so neutemeljene navedbe pritožnika, da je pretirana in absurdna obrazložitev sodišča prve stopnje o požarni ogroženosti. Začasna odredba je bila izdana prav z namenom, da do požara ne bi prišlo.
ZPSPP člen 29.. ZPP člen 339, 339/2-14, 436, 436/2.
nalog za izpraznitev poslovnega prostora - razveljavitev plačilnega naloga - odločitev o tožbenem zahtevku - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - postopek za izdajo plačilnega naloga
S tem, ko je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane izpraznitveni nalog v celoti v veljavi, je ravnalo nepravilno. Ponovno je odločilo o usodi izpraznitvenega naloga, ki je bil v istem postopku že pravnomočno razveljavljen. Hkrati ni (ustrezno in določno) odločilo o tožbenem zahtevku, ki sta ga tožnika uveljavljala.
ZDR-1 člen 45, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4, 169, 200, 200/1.. ZVNDN člen 8, 8-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovne obveznosti - neupravičena odsotnost z dela
Ker je tožena stranka v 169. členu ZDR-1 imela ustrezno podlago za odreditev druge vrste dela tožnici, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica odklonila (zakonito) odrejeno delo in s tem namenoma ali iz hude malomarnosti huje kršila svoje obveznosti.
Pravilen je zaključek, da tožnica ni dokazala, da bi toženko obvestila o razlogih za svojo odsotnost od 5. 5. 2020 dalje niti ni zatrjevala, da tega ne bi mogla storiti. Zato sta podana oba zatrjevana razloga za izredno odpoved, tožnica pa v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi obstoja drugega pogoja za njeno zakonitost iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1.
sodno varstvo posesti - posestno varstvo - subjektivni rok za vložitev tožbe - prekluzivni rok za tožbo - materialni rok - zavrženje tožbe kot prepozne - prepozna tožba - dokazno breme - nedovoljene pritožbene novote
Vsi našteti dokazi zadostujejo za izkaz verjetnosti, da je navedba tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je tožba vložena po izteku roka iz 32. člena SPZ, utemeljena. Posledično je bilo na tožeči stranki dokazno breme, da z večjo stopnjo verjetnosti dokaže, da je tožba vložena v roku iz 32. člena SPZ. Tega dokaznega bremena pa tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni zmogla.
Sistemska obratovalna navodila za distribucijsko omrežje za oskrbo s toploto za geografsko območje Mestne občine Celje (2008) člen 60, 60/3, 97.
dobava toplotne energije
Ob dejanski ugotovitvi, da je toženec kot lastnik stanovanja in njegov uporabnik odjemalec toplote v večstanovanjski zgradbi na naslovu ..., da toploto dejansko odjema (za lastno rabo), je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno, na podlagi 3. odstavka 60. člena Sistemskih obratovalnih navodil, zaključilo, da je pogodbeno razmerje med tožečo stranko kot distributerjem toplote in tožencem kot odjemalcem toplote nastalo z dnem dobave toplote oziroma z dnem, ko je toženec postal lastnik stanovanja v večstanovanjski stavbi na naslovu ..., čeprav pogodba o dobavi toplote med njima ni bila sklenjena v pisni obliki.