KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00025707
KZ-1 člen 216, 216/1. ZKP člen 319, 319/1, 371, 371/1, 371/2.
kaznivo dejanje zlorabe izvršbe - navzočnost pooblaščenca - navzočnost oškodovanca med zagovorom obdolženca - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - neupravičena izvršba - zloraba izvršbe - standard obrazloženosti prvostopenjske sodbe - krivda - opredelitev do dokazov - zavrženje pritožbe kot prepozne
Sodišče prve stopnje je postopalo v skladu z določbo prvega odstavka 319. člena ZKP, ki določa, da po ugotovitvi obdolženčeve istovetnosti napoti predsednik senata priče in izvedence na kraj, ki je zanje določen in kjer naj počakajo, dokler jih ne pokličejo k zasliševanju. Citirana določba pa ne določa, da bi moral biti iz sodne dvorane napoten tudi pooblaščenec oškodovanca.
Ključno vprašanje pri presoji obdolženčeve krivde za očitano kaznivo dejanje zlorabe izvršbe je namreč, ali je obdolženec kot predsednik društva ob vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine vedel, ali za izterjavo teh denarnih sredstev obstoji veljavni pravni naslov, kot je naveden verodostojni listini, na podlagi katere je vložil predlog za izvršbo.
Obdolženec je kot predsednik društva ob vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine vedel, da za uveljavljanje teh zahtevkov društvo ni imelo veljavnega pravnega naslova, zaradi česar sta bila zahtevka neupravičena. Četudi je občni zbor društva na seji sprejel odločitev, da se bodo ta sredstva prisilno izterjala, pa to obdolženca ne razbremeni kazenske odgovornosti, saj je bistveno, da je bil kot predstavnik oziroma kot predsednik društva seznanjen s tem, da za izterjavo tega denarja nima ustrezne pravne podlage.
Podaja kazenske ovadbe po devetem odstavku 148. člena ZKP ali poročila po desetem odstavku istega člena je odvisna od ocene zbranih podatkov s strani policije, to oceno pa nato ponovno opravi državni tožilec, ko odloča o morebitnem kazenskem pregonu osumljenca. Državnemu tožilstvu podana kazenska ovadba zato praviloma nima drugačnih (hujših) posledic za osumljenca od tistih, ki jih ima podano poročilo.
popolnost predloga za oprostitev plačila sodnih taks - poziv na dopolnitev nepopolnega predloga za oprostitev plačila sodnih taks - zavrženje predloga - soglasje stranke za pridobitev podatkov, ki so davčna tajnost
Za pridobivanje podatkov o materilanem položaju stranke in njenih družinskih članov je nujna osebna pisna privolitev strank in njenih družinskih članov.
izločitev sodnika - odklonitveni razlog za izločitev - dvom o nepristranosti
Predsednik sodišča je pravilno poudaril, da sodnikovo pravno stališče, zavzeto pri opravljanju sodne funkcije, niti njegove strokovne odločitve, ne morejo biti odklonitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP, pri čemer se je utemeljeno skliceval na že zavzeto stališče Vrhovnega sodišča v citirani odločbi. Obdolženec pa ne zatrjuje obstoja okoliščin, ki bi kazale na sodnikovo vnaprejšnje prepričanje o zadevi oziroma takšno obnašanje ali ravnanje, ki bi kazalo na pristranski odnos do strank postopka - konkretno obdolženca, v smislu povezave sodnika s predmetom oziroma vsebino odločanja ali strankami postopka. Zavzeto stališče v izpodbijanem sklepu je torej pravilno.
poučitev o procesnih pravicah - opozorilo stranki - vložitev vloge na nepristojno sodišče - izjema - očitna pomota stranke - neizpolnitev pogoja - nevednost vložnika, ki nima pooblaščenca - odgovor na tožbo - vloga, vezana na rok
V tem primeru ni mogoče uporabiti desetega odstavka 112. člena ZPP. Tožena stranka je bila namreč pravilno in izrecno poučena, na katero sodišče mora vlogo vložiti, to je na Okrožno sodišče v Ljubljani. Tega pa ni storila, pač pa je vlogo ne le poslala, ampak tudi naslovila na Okrajno sodišče v Ljubljani. Za očitno pomoto pa po ustaljeni sodni prakse ne gre v primeru, ko je vloga tako naslovljena, kot tudi poslana na nepristojno sodišče.
Drugi odstavek izreka prvostopenjske sodbe je bil glede povrnitve stroškov očitno pomotno zapisan. V njem je bilo zapisano, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške. Nasprotno pa je bilo v obrazložitvi sodbe na r. št. 7 jasno zapisano, da je tožeča stranka tista, ki mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Tudi iz zadnjega stavka v tem odstavku je jasno razvidno, da je tožena stranka tista, ki je upravičena do povrnitve stroškov. To je v skladu z njenim uspehom v pravdnem postopku. S popravnim sklepom je torej prvostopenjsko sodišče le uskladilo ta del izreka prvostopenjske sodbe z obrazložitvijo, odločitev pa je po svojem smislu ostala enaka.
Kadar pride med pravdo do umika tožbe, je potrebno odločiti o stroških umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbi drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujeta. Če tožeča stranka takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka tožbo umakne, lahko od tožene stranke zahteva toliko pravdnih stroškov, kolikor ji pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.
odločitev o pravdnih stroških - pripravljalna vloga
OT v 3. alineji 1.b točke tar. št. 15 določa, da se za tožbo v socialnih sporih priznava 300 točk. Sodišče je tako za tožbo pravilno odmerilo 300 točk, kar v zadevi ni sporno. Je pa za prvo pripravljalno vlogo z dne 13. 9. 2018 prav tako priznalo 300 točk. V tem primeru pa je nepravilno uporabilo tar. št. 15. V 2. točki navedene tar. št. je namreč določeno, da se za obrazložene vloge med postopkom priznava 75 % od 300 točk, kar znaša 225 točk.
V izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive objektivne podlage za razvrstitev tožnice v III. kategorijo invalidnosti in s priznanjem pravice do dela na drugem delovnem mestu s stvarnimi in časovnimi razbremenitvami, in sicer krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno, 30 ur tedensko od spornega dne dalje.
ZKP ne razlikuje med različnimi vrstami pooblaščencev. Za pooblaščenko zasebne tožilke se uporabljajo vse določbe ZKP, ki se nanašajo na pooblaščenca zasebnega tožilca, vključno z določbami o vročanju, čeprav je bilo njeno pooblastilo omejeno zgolj na vročanje sodnih pošiljk v predmetni kazenski zadevi, saj ne predstavlja posebnega poštnega pooblaščenca, kot to zmotno navaja zasebna tožilka.
Če ima zasebni tožilec pooblaščenca, je treba določbo tretjega odstavka 186. člena ZKP razlagati v povezavi z določbo tretjega odstavka 121. člena ZKP. Kot datum, od katerega prične teči 15 dnevni rok za vložitev zasebne tožbe oziroma njene dopolnitve, šteje datum, ko je bilo obvestilo preiskovalne sodnice o končanju preiskave vročeno pooblaščenki zasebne tožilke. Kdaj se je slednja dejansko seznanila s sodnim pisanjem, pa je stvar internega pooblastilnega razmerja med njo in pooblaščenko.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 235, 235/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - ponareditev ali uničenje poslovne listine
Tožena stranka je tožniku očitala, da v določenih primerih v spornem obdobju stranki na bencinskem servisu, kjer je delal kot pomočnik poslovodje, ni izdal in vročil računa za opravljen nakup, temveč je po odhodu stranke neupravičeno posegel v nezaključen račun in ga spremenil tako, da je evidentiral kartico zvestobe in s tem znižal ceno artikla, šele nato je izdal račun. Na enak način je pri odprtem računu evidentiral vrednostne bone dobroimetja za plačilo WC. S tem je ustvaril gotovinske viške v skupni vrednosti 12,22 EUR. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer je izpostavilo kršitev temeljnih zakonskih obveznosti, tj. obveznost opravljanja dela (33. člen ZDR-1), obveznost upoštevanja delodajalčevih navodil (34. člen ZDR-1) in prepoved škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1). Prav tako je tožnik kršil interne akte toženca, ki izrecno določajo, da vsako neupravičeno poseganje v odprt oziroma nezaključen račun z namenom prirejanja ali spreminjanja elementov računa ali podatkov kupca predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Pogoj za kvalifikacijo kršitve kot hujše ni posebna določenost tega v aktih delodajalca. Tudi, če tožnik ne bi bil seznanjen z izrecno opredelitvijo iz internih aktov, ki navedene kršitve opredeljujejo kot hujše, to ne bi zmanjšalo narave tožnikovih kršitev. Poudariti je treba zlasti tožnikovo ravnanje glede blagajne, kar je z vidika resnosti kršitev izpostavilo že sodišče prve stopnje. Tožnik je namreč neupravičeno posegal v nezaključene račune. Ni pomembno, kar poudarja pritožba, da ob tem ni prišlo tudi do odškodovanja tožene stranke. Nastanek škode ni pogoj za ugotovitev hujše kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Prav tako pa nastanek škode ni eden izmed znakov kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da med strankama ni bilo govora o tem, kdaj naj bi se izvedla prva uskladitev plač. Uskladitev plač z inflacijo je izpogajal predlagatelj, nasprotni udeleženec pa je na tako določbo pristal zato, da je zaključil pogajanja in se izognil tveganju nadaljnje stavke. Na podlagi tega je zaključilo, da gre v primeru, če je nasprotni udeleženec zato, da je pogajanja zaključil, soglašal z besedilom 109. člena KP, pri tem pa ni hotel, da pravne posledice te določbe nastopijo že v letu 2017, za miselni pridržek nasprotnega udeleženca, ki ne more biti v škodo predlagatelju in ne vpliva na nastanek pravnih posledic. Volja, ki je bila izjavljena in zapisana v besedilu 109. člena KP, ustvarja enake posledice, kot če miselnega pridržka ne bi bilo. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je končno besedilo 109. člena na predlog predlagatelja pripravila nasprotna udeleženka. Zato so pritožbene navedbe o miselnem pridržku na strani predlagatelja povsem neutemeljene.
Pri odločanju o pravicah na podlagi preostale delovne zmožnosti, torej II. ali III. kategorije invalidnosti je potrebno ločiti med vsebinskimi pravicami, med katere sodijo pravica do poklicne rehabilitacije (členi 70-80), pravica do premestitve (81. člen) in pravica do dela s krajšim delovnim časom, najmanj štiri ure dnevno (82. člen) ter ustreznimi denarnimi dajatvami (začasno nadomestilo; pravica do nadomestila za invalidnost; pravica do delnega nadomestila).
Navedenih določb ZPIZ-2 sodišče prve stopnje, kljub poslabšanju že ugotovljene II. kategorije invalidnosti ni uporabilo. Odredilo je le, da o pravici in odmeri nadomestila za invalidnost, torej denarni dajatvi odloči toženi zavod, ne da bi glede na izkazano poslabšanje II. kategorije invalidnosti zaradi potrebne dodatne omejitve pri delu, odločilo o pripadajoči vsebinski pravici.
plačilo razlike plače - zadrževanje in pobot izplačila plače - soglasje delavca
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da delavcu pripada plača v višini, ki je dogovorjena z delodajalcem, za katero se dogovorita v pogodbi o zaposlitvi in sicer o višini osnovne plače, ki ne sme biti nižja od izhodiščne plače za posamezni tarifni razred, za delovno mesto, ki ga zaseda delavec, kot to določa kolektivna pogodba. Delavcu poleg osnovne plače, skladno z določbo drugega odstavka 126. člena ZDR oz. ZDR-1 pripada tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je to dogovorjeno. Tožnik v pogodbah o zaposlitvi, na podlagi katerih mu je tožena stranka zadržala del plače, ni imel določenega plačila za poslovno uspešnost, tožena stranka mu je zadržala del osnovne bruto plače, kar pa je v tem primeru nedopustno. Po določbah ZDR-1 in ZDR iz 136. člena lahko delodajalec zadrži izplačevanje plače samo v zakonsko določenih primerih, vsa določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila plače, pa so neveljavna. Delavec in delodajalec poleg primerov, ki jih določa zakon, s pogodbo o zaposlitvi ne moreta urediti dodatnih primerov zadržanja plače in je taka ureditev nična.
V Sloveniji je uveljavljen sistem bruto dohodkov, zato tožnik pri bruto zneskih plač ne razpolaga neposredno s celotnim zneskom, temveč deloma razpolaga posredno prek uporabe javnih storitev, ki se financirajo iz davkov. Tožnik tudi sam v pritožbi navaja, da je tožena stranka izpolnila svoje obveznosti po plačilu bruto plač iz pravnomočne sodbe. Morebitno prikrajšanje, do katerega je prišlo pri enkratnem izplačilu, pa izhaja iz veljavne dohodninske zakonodaje, na kar pa sta tako tožena stranka kot sodišče vezana.
vrnitev izplačanih sredstev - neupravičena obogatitev - verzija
S pravnomočnostjo odločbe, da je toženi stranki pravica do denarnega nadomestila prenehala z dnem 12. 3. 2013, je odpadla pravna podlaga za izplačilo denarnega nadomestila od tedaj dalje. Zato je sodišče prve stopnje zakonito odločilo, da je neupravičeno izplačane zneske denarnega nadomestila tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-8.. ZDru-1 člen 25, 25/1.. ZGD-1 člen 3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - spoštovanje navodil zdravnika - bolniški stalež - pridobitna dejavnost
Tožnica v času bolniškega staleža ni spoštovala navodil osebnega zdravnika, ni relativno počivala, se ni sprehajala po ravni podlagi do meje bolečine ali morda plavala v bazenu. Njeno delo natakarice v gostinskem lokalu zagotovo ni pripomoglo k njenemu hitrejšemu okrevanju oziroma preprečevanju poslabšanja zdravstvenega stanja. Bolniški stalež je namreč namenjen zdravstveni rehabilitaciji, pri čemer nedvomno delo v gostinskem lokalu k temu ne pripomore.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic - izraba položaja - skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika - pravilo poslovne presoje - nakup poslovnega deleža - tržna cena
Državni tožilki ni uspelo pojasniti, zakaj je bilo poslovodstvo gospodarske družbe nakup poslovnega deleža dolžno opraviti po tržni ceni. Sodišče prve stopnje je očitek o nakupu poslovnega deleža družbe J. d. o. o. preko njegove tržne vrednosti presojalo v luči tega, kaj izraba položaja sploh pomeni. Očitek obdolžencema, da je bila kupnina za poslovni delež družbe J. d. o. o. previsoka, ker naj bi bila tržna vrednost le-tega bistveno nižja, je presojalo na način, ali je mogoče v poslu na ravni utemeljenega suma prepoznati ravnanje, ki krši dolžno skrbnost oziroma ki izkazuje poslovno nezvestobo obdolžencev. Odločilno je, da gospodarski družbi noben predpis, v konkretnem primeru pa tudi noben notranji akt ne nalaga, da nepremičnine kupuje po zgolj tržni ceni (ta odločitev ni pravno realizirana), svobodna gospodarska pobuda pa je celo ustavno načelo. Ni sprejemljivo stališče, da je nelogično, da bi gospodarska družba nepremičnine kupovala po vrednosti za naložbenika, če bi jih lahko po tržni ceni, torej za bistveno manj, ker naj bi s tem izničila bistvo naložbe - maksimiranje dobička. Takšno razmišljanje je logično le navidezno, saj povsem zanemari, da kupovalcu nasproti stoji prodajalec z njemu nasprotnim interesom. Teza, da poslovodstvo gospodarske družbe, katere dejavnost je ravno garancija za trg, krši dolžno skrbnost, če predrago kupi nepremičnino na B., ko bi jo lahko po tržni ceni v B., K., L. ali v K., pomeni zanikanje podjetniške svobode in podjetniškega tveganja.
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 183. členu ZPIZ-2. Gre za institut izrednega pravnega sredstva razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe v t.i. nepravi obnovi postopka, uzakonjeni le v sistemu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj ga ZUP ne pozna. Po 183. členu ZPIZ-2 tako lahko pristojna enota zavoda razveljavi ali spremeni dokončno odločbo, če je bila z njo kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca. O nepravi obnovi postopka je mogoče odločati v 10‑ih letih od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta (2. odst.), odločba pa učinkuje od prvega naslednjega meseca po dani zahtevi, oziroma od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti (3. odst.).