Podaja kazenske ovadbe po devetem odstavku 148. člena ZKP ali poročila po desetem odstavku istega člena je odvisna od ocene zbranih podatkov s strani policije, to oceno pa nato ponovno opravi državni tožilec, ko odloča o morebitnem kazenskem pregonu osumljenca. Državnemu tožilstvu podana kazenska ovadba zato praviloma nima drugačnih (hujših) posledic za osumljenca od tistih, ki jih ima podano poročilo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00025707
KZ-1 člen 216, 216/1. ZKP člen 319, 319/1, 371, 371/1, 371/2.
kaznivo dejanje zlorabe izvršbe - navzočnost pooblaščenca - navzočnost oškodovanca med zagovorom obdolženca - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - neupravičena izvršba - zloraba izvršbe - standard obrazloženosti prvostopenjske sodbe - krivda - opredelitev do dokazov - zavrženje pritožbe kot prepozne
Sodišče prve stopnje je postopalo v skladu z določbo prvega odstavka 319. člena ZKP, ki določa, da po ugotovitvi obdolženčeve istovetnosti napoti predsednik senata priče in izvedence na kraj, ki je zanje določen in kjer naj počakajo, dokler jih ne pokličejo k zasliševanju. Citirana določba pa ne določa, da bi moral biti iz sodne dvorane napoten tudi pooblaščenec oškodovanca.
Ključno vprašanje pri presoji obdolženčeve krivde za očitano kaznivo dejanje zlorabe izvršbe je namreč, ali je obdolženec kot predsednik društva ob vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine vedel, ali za izterjavo teh denarnih sredstev obstoji veljavni pravni naslov, kot je naveden verodostojni listini, na podlagi katere je vložil predlog za izvršbo.
Obdolženec je kot predsednik društva ob vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine vedel, da za uveljavljanje teh zahtevkov društvo ni imelo veljavnega pravnega naslova, zaradi česar sta bila zahtevka neupravičena. Četudi je občni zbor društva na seji sprejel odločitev, da se bodo ta sredstva prisilno izterjala, pa to obdolženca ne razbremeni kazenske odgovornosti, saj je bistveno, da je bil kot predstavnik oziroma kot predsednik društva seznanjen s tem, da za izterjavo tega denarja nima ustrezne pravne podlage.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - priporni razlog begosumnosti - uporaba evropskega naloga za prijetje in predajo
Seveda obstaja možnost odreditve evropskega naloga za prijetje in predajo kot navaja pritožba, vendar tako procesno dejanje samo po sebi ne izključuje obstoja begosumne nevarnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00027397
ZKP člen 344, 344/1, 429.
sprememba obtožnega predloga - pravica do obrambe - kraj in čas storitve kaznivega dejanja
Na dopustnost spremembe obtožnega predloga tudi ne vpliva, če je tožilec dejansko stanje drugače ocenil (tudi) zaradi navedb obrambe, primarno sicer uperjenih v zavračanje očitka zoper obdolženca. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, da je v izpodbijani sodbi odločilo na podlagi spremenjenega obtožnega predloga. Pri tem obdolženec v pravici do obrambe ni bil prikrajšan, saj je bil z obema spremembama seznanjen in je imel tudi možnost, da se zoper (spremenjeni) očitek brani.
poučitev o procesnih pravicah - opozorilo stranki - vložitev vloge na nepristojno sodišče - izjema - očitna pomota stranke - neizpolnitev pogoja - nevednost vložnika, ki nima pooblaščenca - odgovor na tožbo - vloga, vezana na rok
V tem primeru ni mogoče uporabiti desetega odstavka 112. člena ZPP. Tožena stranka je bila namreč pravilno in izrecno poučena, na katero sodišče mora vlogo vložiti, to je na Okrožno sodišče v Ljubljani. Tega pa ni storila, pač pa je vlogo ne le poslala, ampak tudi naslovila na Okrajno sodišče v Ljubljani. Za očitno pomoto pa po ustaljeni sodni prakse ne gre v primeru, ko je vloga tako naslovljena, kot tudi poslana na nepristojno sodišče.
ZPIZ-2 člen 16, 22, 22/3.. ZMEPIZ-1 člen 81.. ZPIZ-2B člen 37.. ZFPPIPP člen 386, 386/1.
lastnost zavarovanca - družbenik - poslovodna oseba - dohodki
Obveznost zavarovanja družbenika, ki je hkrati poslovodna oseba, je vezana izključno na pravni položaj in s tem status, ne pa na obseg njihovih prihodkov niti na dohodek družbe. Pritožbene navedbe, da gospodarska družba, katere lastnik in poslovodja je bil tožnik v pravno relevantnem obdobju, ni poslovala in da ni imela prihodkov, so zato pravno povsem irelevantne. Obveznost plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je posledica vključitve v tovrstno zavarovanje, vendar pa ni predmet tega postopka. Na obveznost vključitve družbenika in poslovodje zasebne družbe v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne more vplivati niti začetek postopka osebnega stečaja nad zavarovancem.
Drugi odstavek izreka prvostopenjske sodbe je bil glede povrnitve stroškov očitno pomotno zapisan. V njem je bilo zapisano, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške. Nasprotno pa je bilo v obrazložitvi sodbe na r. št. 7 jasno zapisano, da je tožeča stranka tista, ki mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Tudi iz zadnjega stavka v tem odstavku je jasno razvidno, da je tožena stranka tista, ki je upravičena do povrnitve stroškov. To je v skladu z njenim uspehom v pravdnem postopku. S popravnim sklepom je torej prvostopenjsko sodišče le uskladilo ta del izreka prvostopenjske sodbe z obrazložitvijo, odločitev pa je po svojem smislu ostala enaka.
ZSVarPre v prvem odstavku 33. člena določa, da se ne glede na določbe tega poglavja lahko samski osebi oziroma družini kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti.
Navedeni člen torej določa, da pristojni organ (CSD) o priznanju pravice do izredne denarne socialne pomoči odloča po prostem preudarku. Kot je to pritožbeno sodišče poudarilo že v več zadevah je trenutna materialna ogroženost pravni standard, ki v zakonu ni posebej definiran. CSD ga ugotavlja v vsakokratnem primeru posebej. Pri tem gre za diskrecijsko pravico CSD, ki lahko pri istem dejanskem stanju izmed več pravno enakih možnih odločitev izbere odločitev, ki jo za konkretni primer šteje kot najbolj primerno.
Postopki, ki tečejo v zvezi z izpraznitvijo stanovanja oziroma iz bivalne enote, ne morejo biti odločilni pri odločanju o priznanju pravice do izredne denarne socialne pomoči. Bistven je namreč odgovor na vprašanje, ali gre pri tožniku za materialno ogroženost oziroma ali izkazuje izredne stroške, kot je to določeno v prvem odstavku 33. člena ZSVarPre, ne pa, ali ima ustrezen prostor kamor bi lahko namestil pralni stroj.
V izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive objektivne podlage za razvrstitev tožnice v III. kategorijo invalidnosti in s priznanjem pravice do dela na drugem delovnem mestu s stvarnimi in časovnimi razbremenitvami, in sicer krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno, 30 ur tedensko od spornega dne dalje.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-2.. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 25, 25/2, 25/5.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti
Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi morala tožena stranka tožnika spremljati neprekinjeno v obdobju 30 dni. Drugi odstavek 25. člena KPND določa, da je delavčevo delo treba spremljati najmanj 30 dni, pri tem pa ne določa, da se spremljanja ne sme prekiniti. Namen te določbe kolektivne pogodbe je v tem, da preprečuje delodajalcu, da bi delavcu podal odpoved pogodbe o zaposlitvi prehitro oziroma po krajšem obdobju opravljanja dela s strani delavca. Prekinjeno obdobje spremljanja takšnemu namenu ne nasprotuje in je delavcu kvečjemu v korist. V konkretnim primeru se je prekinitev spremljanja izkazala za upravičeno tudi zaradi izrabe letnega dopusta najprej s strani tožnika in nato še s strani njegovega nadrejenega, ki je spremljal tožnikovo delo. Glede na določbo drugega odstavka 25. člena KPND, da se za čas spremljanja šteje samo prisotnost delavca na delu, pa spremljanje tožnikovega dela v času izrabe letnega dopusta s strani tožnika niti ne bi bilo dopustno.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic - izraba položaja - skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika - pravilo poslovne presoje - nakup poslovnega deleža - tržna cena
Državni tožilki ni uspelo pojasniti, zakaj je bilo poslovodstvo gospodarske družbe nakup poslovnega deleža dolžno opraviti po tržni ceni. Sodišče prve stopnje je očitek o nakupu poslovnega deleža družbe J. d. o. o. preko njegove tržne vrednosti presojalo v luči tega, kaj izraba položaja sploh pomeni. Očitek obdolžencema, da je bila kupnina za poslovni delež družbe J. d. o. o. previsoka, ker naj bi bila tržna vrednost le-tega bistveno nižja, je presojalo na način, ali je mogoče v poslu na ravni utemeljenega suma prepoznati ravnanje, ki krši dolžno skrbnost oziroma ki izkazuje poslovno nezvestobo obdolžencev. Odločilno je, da gospodarski družbi noben predpis, v konkretnem primeru pa tudi noben notranji akt ne nalaga, da nepremičnine kupuje po zgolj tržni ceni (ta odločitev ni pravno realizirana), svobodna gospodarska pobuda pa je celo ustavno načelo. Ni sprejemljivo stališče, da je nelogično, da bi gospodarska družba nepremičnine kupovala po vrednosti za naložbenika, če bi jih lahko po tržni ceni, torej za bistveno manj, ker naj bi s tem izničila bistvo naložbe - maksimiranje dobička. Takšno razmišljanje je logično le navidezno, saj povsem zanemari, da kupovalcu nasproti stoji prodajalec z njemu nasprotnim interesom. Teza, da poslovodstvo gospodarske družbe, katere dejavnost je ravno garancija za trg, krši dolžno skrbnost, če predrago kupi nepremičnino na B., ko bi jo lahko po tržni ceni v B., K., L. ali v K., pomeni zanikanje podjetniške svobode in podjetniškega tveganja.
vrnitev izplačanih sredstev - neupravičena obogatitev - verzija
S pravnomočnostjo odločbe, da je toženi stranki pravica do denarnega nadomestila prenehala z dnem 12. 3. 2013, je odpadla pravna podlaga za izplačilo denarnega nadomestila od tedaj dalje. Zato je sodišče prve stopnje zakonito odločilo, da je neupravičeno izplačane zneske denarnega nadomestila tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti.
V zasledovanju ohranjanja vrednosti domače valute nasproti tuji valuti ni nič nedopustnega ali nemoralnega, četudi sam posel ni vezan na tujo valuto. Gre za dodatno zavarovanje vrednosti denarja. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da špekulativni posli kot taki niso prepovedani ali nemoralni. To postanejo šele, če obstajajo kakšne druge okoliščine, ki kažejo na to, da niso v skladu s prisilnimi predpisi, ustavo ali moralnimi načeli.
Tožeča stranka bi morala konkretno pojasniti, katere okoliščine so tiste, ki kažejo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. Le dejstvo visoke obrestne mere, ki predstavlja plačilo za dano posojilo, in dogovor o valutni opciji, ki predstavlja zavarovanje vrednosti domačega denarja nasproti tujemu denarju, sama po sebi ne predstavljata ravnanja v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji.
Temeljna značilnost valutne opcije je, da njena končna vrednost v trenutku sklepanja posla ni znana, saj gre za tvegan, špekulativen posel. To pomeni, da je njena končna vrednost odvisna od zunanje spremenljivke, ki ne izhaja iz samega pravnega posla in je nepredvidljiva. Pravdni stranki sta s sklenitvijo dogovora soglašali s tem, da bo končna vrednost odvisna od zunanje spremenljivke. Zato tožeča stranka s pritožbenimi očitki, da predmet dogovora v času sklenitve dogovora ni bil določen, ne more uspeti. Določnost višine obveznosti po valutni opciji ob sklenitvi dogovora je namreč v nasprotju s samo naravo valutne opcije. Glede na navedeno je tako v tem primeru treba preveriti le, ali so elementi, po katerih se bo določila vrednost valutne opcije, določeni oziroma določljivi. Prav to pa je preverilo sodišče prve stopnje.
Pogodba je oderuška, če kdo izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost (subjektivni element) in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti (objektivni element; prvi odstavek 119. člena OZ). O oderuški pogodbi lahko govorimo le, če sta kumulativno izpolnjena objektivni in subjektivni element. Domneva iz prvega odstavka 377. člena OZ za gospodarske pogodbe ne velja. Posojilna pogodba, ki sta jo sklenili stranki, je gospodarska pogodba, saj je bila sklenjena med gospodarskima družbama. Zato bi tožeča stranka morala zatrjevati in dokazati oba elementa oderuške pogodbe.
Domneva iz prvega odstavka 377. člena OZ za poroka - fizično osebo, ki da poroštveno izjavo h gospodarski pogodbi, ne velja avtomatsko in bi zato tudi drugi tožnik moral zatrjevati in dokazati subjektivni in objektivni element oderuškega dogovora v razmerju do njega.
Glede na to, da se je obdolžencu v uvodu očitalo, da je hudo ponižal več oseb, vendar je iz opisa v nadaljevanju izhajalo, da bi naj ponižal le oba oškodovanca, je pritožbeno sodišče očitek o hudem ponižanju več oseb iz izreka izpustilo, pri čemer se kvalifikacija obravnavanega kaznivega dejanja ni spremenila, saj se je obdolžencu, poleg že navedenega očitalo tudi, da je drugega, konkretno S.G., tudi lahko telesno poškodoval, tako da v izreku opisano ravnanje obdolženca še vedno ustreza kvalifikaciji po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00026639
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131.. ZVZD-1 člen 5, 11.. ZPP člen 7, 212, 213.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - trditveno in dokazno breme - soprispevek oškodovanca
Tožniku ni mogoče nalagati bremena za opis utrpelih poškodb z medicinskimi izrazi in diagnozami. To ni pogoj za sklepčno tožbo in v navedenem tudi ni podlage za ugotovitev zatrjevanih kršitev, ki jih pritožba neutemeljeno uveljavlja v smeri prekoračitve trditvene podlage. Prav tako je tožnik v zadostni meri opisal svoje subjektivne težave po poškodbi. Sodišče prve stopnje tudi s tem v zvezi ni preseglo okvirov spora, ki je začrtan z navedbami strank. Tožnik je v tožbi navedel obseg in trajanje telesnih bolečin. S tem je bila trditvena podlaga zadostna, obstoj poškodbe prsta pa dokazan z izvedencem medicinske stroke.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da med strankama ni bilo govora o tem, kdaj naj bi se izvedla prva uskladitev plač. Uskladitev plač z inflacijo je izpogajal predlagatelj, nasprotni udeleženec pa je na tako določbo pristal zato, da je zaključil pogajanja in se izognil tveganju nadaljnje stavke. Na podlagi tega je zaključilo, da gre v primeru, če je nasprotni udeleženec zato, da je pogajanja zaključil, soglašal z besedilom 109. člena KP, pri tem pa ni hotel, da pravne posledice te določbe nastopijo že v letu 2017, za miselni pridržek nasprotnega udeleženca, ki ne more biti v škodo predlagatelju in ne vpliva na nastanek pravnih posledic. Volja, ki je bila izjavljena in zapisana v besedilu 109. člena KP, ustvarja enake posledice, kot če miselnega pridržka ne bi bilo. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je končno besedilo 109. člena na predlog predlagatelja pripravila nasprotna udeleženka. Zato so pritožbene navedbe o miselnem pridržku na strani predlagatelja povsem neutemeljene.
Kadar pride med pravdo do umika tožbe, je potrebno odločiti o stroških umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbi drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujeta. Če tožeča stranka takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka tožbo umakne, lahko od tožene stranke zahteva toliko pravdnih stroškov, kolikor ji pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.
III. kategorija invalidnosti - I. kategorija invalidnosti
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v ZPIZ-2. Po 1. odstavku 396. člena ZPIZ-2 uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti) po ZPIZ-1 obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi tega zakona. Pravice po ZPIZ-2 lahko na podlagi 3. odstavka 396. člena ZPIZ-2 pridobijo le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti.
Pomeni, da se tožniku, invalidu III. kategorije po ZPIZ-1, pravice po ZPIZ-2 lahko priznajo v primeru takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi predstavljalo poslabšanje že ugotovljene III. kategorije ali novo invalidnost v smislu II. oziroma uveljavljane I. kategorije. V I. kategorijo invalidnosti se skladno s 1. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.