TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je tožniku očitala, da v določenih primerih v spornem obdobju stranki na bencinskem servisu, kjer je delal kot pomočnik poslovodje, ni izdal in vročil računa za opravljen nakup, temveč je po odhodu stranke neupravičeno posegel v nezaključen račun in ga spremenil tako, da je evidentiral kartico zvestobe in s tem znižal ceno artikla, šele nato je izdal račun. Na enak način je pri odprtem računu evidentiral vrednostne bone dobroimetja za plačilo WC. S tem je ustvaril gotovinske viške v skupni vrednosti 12,22 EUR. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer je izpostavilo kršitev temeljnih zakonskih obveznosti, tj. obveznost opravljanja dela (33. člen ZDR-1), obveznost upoštevanja delodajalčevih navodil (34. člen ZDR-1) in prepoved škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1). Prav tako je tožnik kršil interne akte toženca, ki izrecno določajo, da vsako neupravičeno poseganje v odprt oziroma nezaključen račun z namenom prirejanja ali spreminjanja elementov računa ali podatkov kupca predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Pogoj za kvalifikacijo kršitve kot hujše ni posebna določenost tega v aktih delodajalca. Tudi, če tožnik ne bi bil seznanjen z izrecno opredelitvijo iz internih aktov, ki navedene kršitve opredeljujejo kot hujše, to ne bi zmanjšalo narave tožnikovih kršitev. Poudariti je treba zlasti tožnikovo ravnanje glede blagajne, kar je z vidika resnosti kršitev izpostavilo že sodišče prve stopnje. Tožnik je namreč neupravičeno posegal v nezaključene račune. Ni pomembno, kar poudarja pritožba, da ob tem ni prišlo tudi do odškodovanja tožene stranke. Nastanek škode ni pogoj za ugotovitev hujše kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Prav tako pa nastanek škode ni eden izmed znakov kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1.