kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic - izraba položaja - skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika - pravilo poslovne presoje - nakup poslovnega deleža - tržna cena
Državni tožilki ni uspelo pojasniti, zakaj je bilo poslovodstvo gospodarske družbe nakup poslovnega deleža dolžno opraviti po tržni ceni. Sodišče prve stopnje je očitek o nakupu poslovnega deleža družbe J. d. o. o. preko njegove tržne vrednosti presojalo v luči tega, kaj izraba položaja sploh pomeni. Očitek obdolžencema, da je bila kupnina za poslovni delež družbe J. d. o. o. previsoka, ker naj bi bila tržna vrednost le-tega bistveno nižja, je presojalo na način, ali je mogoče v poslu na ravni utemeljenega suma prepoznati ravnanje, ki krši dolžno skrbnost oziroma ki izkazuje poslovno nezvestobo obdolžencev. Odločilno je, da gospodarski družbi noben predpis, v konkretnem primeru pa tudi noben notranji akt ne nalaga, da nepremičnine kupuje po zgolj tržni ceni (ta odločitev ni pravno realizirana), svobodna gospodarska pobuda pa je celo ustavno načelo. Ni sprejemljivo stališče, da je nelogično, da bi gospodarska družba nepremičnine kupovala po vrednosti za naložbenika, če bi jih lahko po tržni ceni, torej za bistveno manj, ker naj bi s tem izničila bistvo naložbe - maksimiranje dobička. Takšno razmišljanje je logično le navidezno, saj povsem zanemari, da kupovalcu nasproti stoji prodajalec z njemu nasprotnim interesom. Teza, da poslovodstvo gospodarske družbe, katere dejavnost je ravno garancija za trg, krši dolžno skrbnost, če predrago kupi nepremičnino na B., ko bi jo lahko po tržni ceni v B., K., L. ali v K., pomeni zanikanje podjetniške svobode in podjetniškega tveganja.
vrnitev izplačanih sredstev - neupravičena obogatitev - verzija
S pravnomočnostjo odločbe, da je toženi stranki pravica do denarnega nadomestila prenehala z dnem 12. 3. 2013, je odpadla pravna podlaga za izplačilo denarnega nadomestila od tedaj dalje. Zato je sodišče prve stopnje zakonito odločilo, da je neupravičeno izplačane zneske denarnega nadomestila tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-2.. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 25, 25/2, 25/5.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti
Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi morala tožena stranka tožnika spremljati neprekinjeno v obdobju 30 dni. Drugi odstavek 25. člena KPND določa, da je delavčevo delo treba spremljati najmanj 30 dni, pri tem pa ne določa, da se spremljanja ne sme prekiniti. Namen te določbe kolektivne pogodbe je v tem, da preprečuje delodajalcu, da bi delavcu podal odpoved pogodbe o zaposlitvi prehitro oziroma po krajšem obdobju opravljanja dela s strani delavca. Prekinjeno obdobje spremljanja takšnemu namenu ne nasprotuje in je delavcu kvečjemu v korist. V konkretnim primeru se je prekinitev spremljanja izkazala za upravičeno tudi zaradi izrabe letnega dopusta najprej s strani tožnika in nato še s strani njegovega nadrejenega, ki je spremljal tožnikovo delo. Glede na določbo drugega odstavka 25. člena KPND, da se za čas spremljanja šteje samo prisotnost delavca na delu, pa spremljanje tožnikovega dela v času izrabe letnega dopusta s strani tožnika niti ne bi bilo dopustno.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-8.. ZDru-1 člen 25, 25/1.. ZGD-1 člen 3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - spoštovanje navodil zdravnika - bolniški stalež - pridobitna dejavnost
Tožnica v času bolniškega staleža ni spoštovala navodil osebnega zdravnika, ni relativno počivala, se ni sprehajala po ravni podlagi do meje bolečine ali morda plavala v bazenu. Njeno delo natakarice v gostinskem lokalu zagotovo ni pripomoglo k njenemu hitrejšemu okrevanju oziroma preprečevanju poslabšanja zdravstvenega stanja. Bolniški stalež je namreč namenjen zdravstveni rehabilitaciji, pri čemer nedvomno delo v gostinskem lokalu k temu ne pripomore.
ZDR člen 120, 122.. ZJU člen 106, 107.. ZPol člen 67b, 68.. ZODPol člen 45a, 45a/1, 45a/2, 45a/3, 45a/4, 45a/5, 45a/6.
izbira kandidata - policist - pripravništvo
Tožnik ob zaposlitvi kot kandidat za policista očitno še ni imel potrebnih znanj policista. Zaposlil se je ravno zato, da te pogoje pridobi, saj je bila nenazadnje v pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 11. 2007 predvidena tudi posebna možnost prenehanja delovnega razmerja že s 5. 5. 2008, če pred tem ne bo uspešno opravil praktičnega usposabljanja. Navedeno pa pojmovno izključuje možnost opravljanja pripravništva, saj naj bi delavec že izpolnjeval pogoje za opravljanje dela, za katerega se zaposli kot pripravnik.
ZPIZ-2 člen 16, 22, 22/3.. ZMEPIZ-1 člen 81.. ZPIZ-2B člen 37.. ZFPPIPP člen 386, 386/1.
lastnost zavarovanca - družbenik - poslovodna oseba - dohodki
Obveznost zavarovanja družbenika, ki je hkrati poslovodna oseba, je vezana izključno na pravni položaj in s tem status, ne pa na obseg njihovih prihodkov niti na dohodek družbe. Pritožbene navedbe, da gospodarska družba, katere lastnik in poslovodja je bil tožnik v pravno relevantnem obdobju, ni poslovala in da ni imela prihodkov, so zato pravno povsem irelevantne. Obveznost plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je posledica vključitve v tovrstno zavarovanje, vendar pa ni predmet tega postopka. Na obveznost vključitve družbenika in poslovodje zasebne družbe v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne more vplivati niti začetek postopka osebnega stečaja nad zavarovancem.
odločitev o pravdnih stroških - sprememba predpisa
Pritožba utemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo pri odmeri višine stroškov postopka uporabiti novo Odvetniško tarifo, ki v prvem odstavku 13. člena določa, da znaša vrednost točke 0,60 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč o stroških postopka v izpodbijanem delu sklepa odločilo 10. 4. 2019, tj. že po uveljavitvi spremembe Odvetniške tarife dne 6. 4. 2019. Čeprav so bila procesna dejanja v tem individualnem delovnem sporu opravljena pred uveljavitvijo spremembe Odvetniške tarife, je z vidika odmere stroškov postopka bistven čas odločanja sodišča. Takrat namreč nastane terjatev za povrnitev stroškov postopka nasprotni stranki (drugi odstavek 12. člena nove (in stare) Odvetniške tarife). Takšno je tudi stališče iz sodne prakse.
III. kategorija invalidnosti - I. kategorija invalidnosti
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v ZPIZ-2. Po 1. odstavku 396. člena ZPIZ-2 uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti) po ZPIZ-1 obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi tega zakona. Pravice po ZPIZ-2 lahko na podlagi 3. odstavka 396. člena ZPIZ-2 pridobijo le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti.
Pomeni, da se tožniku, invalidu III. kategorije po ZPIZ-1, pravice po ZPIZ-2 lahko priznajo v primeru takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi predstavljalo poslabšanje že ugotovljene III. kategorije ali novo invalidnost v smislu II. oziroma uveljavljane I. kategorije. V I. kategorijo invalidnosti se skladno s 1. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.
ZIL-1 člen 123, 123/2, 123/2-b, 123/2-c. Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine člen 50.
regulacijska začasna odredba - težko nadomestljiva škoda - neugodne posledice izdaje začasne odredbe - trditveno in dokazno breme - neposredna uporaba trips
Vprašanje težko nadomestljive škode kot predpostavke za izdajo regulacijske začasne odredbe je odprt pravni pojem, ki ga je treba v konkretnem primeru zapolniti.
Sodišče druge stopnje se je doslej v sodni praksi že opredelilo do vprašanja, ali zadošča, da sodišče opre merilo o nastanku težko nadomestljive škode le na denarnem merilu. Odgovor na navedeno zastavljeno vprašanje je negativen.
Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z ostalimi upnikovimi trditvami, ki jih je sicer pravilno povzelo v točki 23 razlogov izpodbijanega sklepa. Upnik je namreč zatrjeval še druge okoliščine o nastanku težko nadomestljive škode. Dovolj konkretizirano in izčrpno je navedel trditveno podlago, ki pa je sodišče prve stopnje z izjemo trditev v zvezi z dosežnimi prihodki upnika na svetovni ravni in v RS in trditev, da kršitev patenta posega tudi v upnikove moralne pravice, ni obravnavalo. Zato je ostala trditvena podlaga glede vseh ostalih trditev upnika, povzetih v 23. točki razlogov izpodbijanega sklepa, v postopku pred sodiščem prve stopnje, neizčrpana.
Sporazum TRIPS, ki ureja uveljavljanje pravic industrijske lastnine v primeru njihove kršitve na mednarodni pravni ravni, je prvo mednarodno zavezujoča pogodba, ki vsebuje pomembna določila tako v civilno pravnem kot tudi v kazensko pravnem varstvu pravic intelektualne lastnine in določa minimalne vsebinske standarde njihovega uveljavljanja. Vendar sta cilj sporazuma krepitev in harmonizacija, ne pa unifikacija prava intelektualne lastnine v nacionalnih pravnih redih držav, članic svetovne trgovinske organizacije (WTO). Zato lahko države prosto izbirajo metode za izvajanje vsebine njegovih členov, ne smejo pa spreminjati v njem določenih obveznosti, razen če to sam dopušča.
ZSVarPre v prvem odstavku 33. člena določa, da se ne glede na določbe tega poglavja lahko samski osebi oziroma družini kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti.
Navedeni člen torej določa, da pristojni organ (CSD) o priznanju pravice do izredne denarne socialne pomoči odloča po prostem preudarku. Kot je to pritožbeno sodišče poudarilo že v več zadevah je trenutna materialna ogroženost pravni standard, ki v zakonu ni posebej definiran. CSD ga ugotavlja v vsakokratnem primeru posebej. Pri tem gre za diskrecijsko pravico CSD, ki lahko pri istem dejanskem stanju izmed več pravno enakih možnih odločitev izbere odločitev, ki jo za konkretni primer šteje kot najbolj primerno.
Postopki, ki tečejo v zvezi z izpraznitvijo stanovanja oziroma iz bivalne enote, ne morejo biti odločilni pri odločanju o priznanju pravice do izredne denarne socialne pomoči. Bistven je namreč odgovor na vprašanje, ali gre pri tožniku za materialno ogroženost oziroma ali izkazuje izredne stroške, kot je to določeno v prvem odstavku 33. člena ZSVarPre, ne pa, ali ima ustrezen prostor kamor bi lahko namestil pralni stroj.
Iz 10. člena ZBPP, v katerem so našteti možni upravičenci, izhaja, da tožena stranka ne more biti upravičena do oprostitve stroškov postopka, saj gre za pravno osebo, ki je v sodni register vpisana kot družba z omejeno odgovornostjo. Zato je sodišče prve stopnje že iz tega razloga predlog tožene stranke za oprostitev stroškov izvedenca utemeljeno zavrnilo.
Tožnik je uspel z 86 % svojega zahtevka, toženkin uspeh pa je 14 %. Na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP, lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki jih je imela nasprotna stranka, če ta ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa s tem niso nastali posebni stroški. Tožnik ni uspel z 9,57 EUR, zaradi tega posebni stroški postopka niso nastali, zato je tudi po stališču pritožbenega postopka tožena stranka dolžna tožniku povrniti potrebne stroške postopka.
odločitev o pravdnih stroških - pripravljalna vloga
OT v 3. alineji 1.b točke tar. št. 15 določa, da se za tožbo v socialnih sporih priznava 300 točk. Sodišče je tako za tožbo pravilno odmerilo 300 točk, kar v zadevi ni sporno. Je pa za prvo pripravljalno vlogo z dne 13. 9. 2018 prav tako priznalo 300 točk. V tem primeru pa je nepravilno uporabilo tar. št. 15. V 2. točki navedene tar. št. je namreč določeno, da se za obrazložene vloge med postopkom priznava 75 % od 300 točk, kar znaša 225 točk.
Kadar pride med pravdo do umika tožbe, je potrebno odločiti o stroških umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbi drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujeta. Če tožeča stranka takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka tožbo umakne, lahko od tožene stranke zahteva toliko pravdnih stroškov, kolikor ji pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.
Glede na to, da se je obdolžencu v uvodu očitalo, da je hudo ponižal več oseb, vendar je iz opisa v nadaljevanju izhajalo, da bi naj ponižal le oba oškodovanca, je pritožbeno sodišče očitek o hudem ponižanju več oseb iz izreka izpustilo, pri čemer se kvalifikacija obravnavanega kaznivega dejanja ni spremenila, saj se je obdolžencu, poleg že navedenega očitalo tudi, da je drugega, konkretno S.G., tudi lahko telesno poškodoval, tako da v izreku opisano ravnanje obdolženca še vedno ustreza kvalifikaciji po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1.
V zasledovanju ohranjanja vrednosti domače valute nasproti tuji valuti ni nič nedopustnega ali nemoralnega, četudi sam posel ni vezan na tujo valuto. Gre za dodatno zavarovanje vrednosti denarja. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da špekulativni posli kot taki niso prepovedani ali nemoralni. To postanejo šele, če obstajajo kakšne druge okoliščine, ki kažejo na to, da niso v skladu s prisilnimi predpisi, ustavo ali moralnimi načeli.
Tožeča stranka bi morala konkretno pojasniti, katere okoliščine so tiste, ki kažejo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. Le dejstvo visoke obrestne mere, ki predstavlja plačilo za dano posojilo, in dogovor o valutni opciji, ki predstavlja zavarovanje vrednosti domačega denarja nasproti tujemu denarju, sama po sebi ne predstavljata ravnanja v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji.
Temeljna značilnost valutne opcije je, da njena končna vrednost v trenutku sklepanja posla ni znana, saj gre za tvegan, špekulativen posel. To pomeni, da je njena končna vrednost odvisna od zunanje spremenljivke, ki ne izhaja iz samega pravnega posla in je nepredvidljiva. Pravdni stranki sta s sklenitvijo dogovora soglašali s tem, da bo končna vrednost odvisna od zunanje spremenljivke. Zato tožeča stranka s pritožbenimi očitki, da predmet dogovora v času sklenitve dogovora ni bil določen, ne more uspeti. Določnost višine obveznosti po valutni opciji ob sklenitvi dogovora je namreč v nasprotju s samo naravo valutne opcije. Glede na navedeno je tako v tem primeru treba preveriti le, ali so elementi, po katerih se bo določila vrednost valutne opcije, določeni oziroma določljivi. Prav to pa je preverilo sodišče prve stopnje.
Pogodba je oderuška, če kdo izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost (subjektivni element) in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti (objektivni element; prvi odstavek 119. člena OZ). O oderuški pogodbi lahko govorimo le, če sta kumulativno izpolnjena objektivni in subjektivni element. Domneva iz prvega odstavka 377. člena OZ za gospodarske pogodbe ne velja. Posojilna pogodba, ki sta jo sklenili stranki, je gospodarska pogodba, saj je bila sklenjena med gospodarskima družbama. Zato bi tožeča stranka morala zatrjevati in dokazati oba elementa oderuške pogodbe.
Domneva iz prvega odstavka 377. člena OZ za poroka - fizično osebo, ki da poroštveno izjavo h gospodarski pogodbi, ne velja avtomatsko in bi zato tudi drugi tožnik moral zatrjevati in dokazati subjektivni in objektivni element oderuškega dogovora v razmerju do njega.
ZKP ne razlikuje med različnimi vrstami pooblaščencev. Za pooblaščenko zasebne tožilke se uporabljajo vse določbe ZKP, ki se nanašajo na pooblaščenca zasebnega tožilca, vključno z določbami o vročanju, čeprav je bilo njeno pooblastilo omejeno zgolj na vročanje sodnih pošiljk v predmetni kazenski zadevi, saj ne predstavlja posebnega poštnega pooblaščenca, kot to zmotno navaja zasebna tožilka.
Če ima zasebni tožilec pooblaščenca, je treba določbo tretjega odstavka 186. člena ZKP razlagati v povezavi z določbo tretjega odstavka 121. člena ZKP. Kot datum, od katerega prične teči 15 dnevni rok za vložitev zasebne tožbe oziroma njene dopolnitve, šteje datum, ko je bilo obvestilo preiskovalne sodnice o končanju preiskave vročeno pooblaščenki zasebne tožilke. Kdaj se je slednja dejansko seznanila s sodnim pisanjem, pa je stvar internega pooblastilnega razmerja med njo in pooblaščenko.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 235, 235/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - ponareditev ali uničenje poslovne listine
Tožena stranka je tožniku očitala, da v določenih primerih v spornem obdobju stranki na bencinskem servisu, kjer je delal kot pomočnik poslovodje, ni izdal in vročil računa za opravljen nakup, temveč je po odhodu stranke neupravičeno posegel v nezaključen račun in ga spremenil tako, da je evidentiral kartico zvestobe in s tem znižal ceno artikla, šele nato je izdal račun. Na enak način je pri odprtem računu evidentiral vrednostne bone dobroimetja za plačilo WC. S tem je ustvaril gotovinske viške v skupni vrednosti 12,22 EUR. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer je izpostavilo kršitev temeljnih zakonskih obveznosti, tj. obveznost opravljanja dela (33. člen ZDR-1), obveznost upoštevanja delodajalčevih navodil (34. člen ZDR-1) in prepoved škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1). Prav tako je tožnik kršil interne akte toženca, ki izrecno določajo, da vsako neupravičeno poseganje v odprt oziroma nezaključen račun z namenom prirejanja ali spreminjanja elementov računa ali podatkov kupca predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Pogoj za kvalifikacijo kršitve kot hujše ni posebna določenost tega v aktih delodajalca. Tudi, če tožnik ne bi bil seznanjen z izrecno opredelitvijo iz internih aktov, ki navedene kršitve opredeljujejo kot hujše, to ne bi zmanjšalo narave tožnikovih kršitev. Poudariti je treba zlasti tožnikovo ravnanje glede blagajne, kar je z vidika resnosti kršitev izpostavilo že sodišče prve stopnje. Tožnik je namreč neupravičeno posegal v nezaključene račune. Ni pomembno, kar poudarja pritožba, da ob tem ni prišlo tudi do odškodovanja tožene stranke. Nastanek škode ni pogoj za ugotovitev hujše kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Prav tako pa nastanek škode ni eden izmed znakov kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1.
Pri odločanju o pravicah na podlagi preostale delovne zmožnosti, torej II. ali III. kategorije invalidnosti je potrebno ločiti med vsebinskimi pravicami, med katere sodijo pravica do poklicne rehabilitacije (členi 70-80), pravica do premestitve (81. člen) in pravica do dela s krajšim delovnim časom, najmanj štiri ure dnevno (82. člen) ter ustreznimi denarnimi dajatvami (začasno nadomestilo; pravica do nadomestila za invalidnost; pravica do delnega nadomestila).
Navedenih določb ZPIZ-2 sodišče prve stopnje, kljub poslabšanju že ugotovljene II. kategorije invalidnosti ni uporabilo. Odredilo je le, da o pravici in odmeri nadomestila za invalidnost, torej denarni dajatvi odloči toženi zavod, ne da bi glede na izkazano poslabšanje II. kategorije invalidnosti zaradi potrebne dodatne omejitve pri delu, odločilo o pripadajoči vsebinski pravici.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00026639
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131.. ZVZD-1 člen 5, 11.. ZPP člen 7, 212, 213.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - trditveno in dokazno breme - soprispevek oškodovanca
Tožniku ni mogoče nalagati bremena za opis utrpelih poškodb z medicinskimi izrazi in diagnozami. To ni pogoj za sklepčno tožbo in v navedenem tudi ni podlage za ugotovitev zatrjevanih kršitev, ki jih pritožba neutemeljeno uveljavlja v smeri prekoračitve trditvene podlage. Prav tako je tožnik v zadostni meri opisal svoje subjektivne težave po poškodbi. Sodišče prve stopnje tudi s tem v zvezi ni preseglo okvirov spora, ki je začrtan z navedbami strank. Tožnik je v tožbi navedel obseg in trajanje telesnih bolečin. S tem je bila trditvena podlaga zadostna, obstoj poškodbe prsta pa dokazan z izvedencem medicinske stroke.