izvrševanje kazenskih sankcij - nadomestna izvršitev kazni zapora - delo v splošno korist
Obsojeni je naslovnik naloge, da uskladi obveznosti iz rednega dela z delom v splošno korist, kar res terja večji angažma, vendar upravičeno: delo v splošno korist ne pomeni odpustka izrečene zaporne kazni za storjeno kaznivo dejanje, pač pa le njegov za obsojenca ugodnejši nadomestek, katerega pa mora obsojeni, z resnim pristopom, tudi na račun večjih lastnih aktivnosti, šele upravičiti.
Zagovornica skozi pritožbeno izvajanje zanemari, da za izvršitev (ogrozitvenega) kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1 zadostuje, da storilec nasproti oškodovancu izrazi resno grožnjo z namenom ustrahovanja. V izraženem stališču ne upošteva, da mora biti izjava, ki se šteje kot (resna) grožnja, po svoji vsebini, kontekstu in načinu izreka takšna, da je objektivno zmožna pri naslovniku vzbuditi občutek resnega strahu za lastno življenje, telo ali varnost bližnjih.
Pritožbena trditev, da mora biti prestrašenost, ogroženost navzven vidna oziroma je nanjo mogoče sklepati glede na poznejše ravnanje tistega, komur so grožnje namenjene, ni točna.
Zagovornici je torej v delu, ko opozarja na maščevalne vzgibe oškodovanke, pritrditi, ne more pa se pritožbeno sodišče strinjati s pritožbenim poudarkom prepovedane posledice, saj gre v konkretni zadevi za ogrozitveno kaznivo dejanje, ko nastanek prepovedane posledice ni odločilnega pomena.
resna grožnja - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - dokazni standard gotovosti
Glede na čustveno napet odnos med nekdanjima partnerjema, ki ga nenazadnje priznavata oba, pa tudi priča A. A., naravo domnevne izjave (podane bodisi v narečju ali v slovenskem knjižnem jeziku) in odsotnost vsakršnih nadaljnjih ravnanj, ki bi potrjevala resnost izrečenih besed, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v danem primeru lahko kvečjemu za izraz afekta ali frustracije obdolženca, ne pa za grožnjo v kazenskopravnem smislu.
pridobivanje oseb, mlajših od petnajst let, za spolne namene - zakonski znaki - ogrozitveno kaznivo dejanje - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskega znaka - kršitev kazenskega zakona
Za obstoj kaznivega dejanja se kot konkretno dejanje za uresničitev srečanja (objektivni pogoj kaznivosti) zahteva bistveno več kot zgolj posplošen in nedoločen predlog oziroma vabilo za dogovor za srečanje.
Podatki, zaenkrat razvidni iz spisa, ne podpirajo pritožbenega stališča, da USB ključek in računalnik, na katerih naj bi se po zapisniku o zavarovanju in preiskavi podatkov elektronske naprave dejansko nahajali za obtoženca obremenilni podatki, ter obtoženčeva izjava v okviru postopka v ZPKZ, predstavljajo prima facie nedovoljene dokaze. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da imajo pravosodni policisti pri obsojencu, ki se vrne z izhoda, pravico opraviti varnostni pregled v skladu z določbami Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, pri čemer spisovni podatki kažejo, da naj bi v okviru varnostnega pregleda, v skladu z določbami tega zakona na poziv pravosodnega policista, USB ključek izročil obtoženi sam. Pritožniki tudi ne upoštevajo, da je glede na spisovne podatke (poročilo o vedenju obsojenca), računalnik predstavljal nedovoljen predmet, katerega so bili v skladu z določbami področnega zakona pravosodni policisti dolžni odvzeti. Drži, da naj bi obtoženi A. A. po izročitvi USB ključka v svojstvu obsojenca dne 8. 5. 2024 podal izjavo, ne da bi bilo izkazano, da je bil predhodno poučen o privilegiju zoper samoobtožbo, vendar pritožniki spregledajo, da naj bi šlo tudi v tem delu za posebne postopke znotraj zavoda za prestajanje kazni zapora, za katere veljajo določbe omenjenega zakona.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00086564
KZ člen 77, 77/2, 77/2-3, 78, 78/4, 88, 89, 93, 93/2. KZ-1 člen 20, 20/2, 205, 205/1, 205/1-1. ZKP člen 485.
kazenske sankcije za mladoletnike - starejši mladoletnik - izrekanje kazenskih sankcij polnoletnemu za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik - izrek vzgojnega ukrepa - vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva - navodila in prepovedi kot vzgojni ukrep - navodila in prepovedi določena v okviru vzgojnega ukrepa nadzorstva organa socialnega varstva - kaznivo dejanje velike tatvine - sostorilstvo - udeležba pri kaznivem dejanju
Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da se sme v skladu z določbo drugega odstavka 93. člena KZ polnoletniku izreči za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, ustrezen zavodski vzgojni ukrep, ob pogojih iz 88. člena KZ denarno kazen, ob pogojih iz 89. člena KZ pa tudi mladoletniški zapor, ne pa dveh usmerjevalnih vzgojnih ukrepov, in sicer ukora in navodil. Toda pritožnik spregleda določbo četrtega odstavka 78. člena KZ, po kateri sme sodišče ob vzgojnem ukrepu nadzorstva organa socialnega varstva določiti mladoletniku katero izmed navodil iz 77. člena KZ. V takem primeru sodišče navodil ne izreka, temveč jih določi v okviru vzgojnega ukrepa nadzorstva organa socialnega varstva, zato tako določena navodila nimajo narave samostojnega ukrepa.
Vzgojni ukrep navodila in prepovedi iz 3. točke drugega odstavka 77. člena KZ - redno obiskovati šolo - ponuja široke možnosti napredovanja mladoletnika z vidika šolanja, izobraževanja, pridobivanja spretnosti in sposobnosti za splošen razvoj in ni zgolj omejen na institucionalni, osnovnošolski oziroma srednješolski izobraževalni sistem.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086795
ZKP člen 39, 39/1, 39/1-6, 69, 69/3. URS člen 2, 22, 23, 23/1, 29, 34. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
dvom o nepristranskosti sodnika - izločitveni razlog - objektivni in subjektivni kriteriji - odklonitveni razlog - procesna odločitev - nepristransko sojenje - svobodna izbira odvetnika - pravica do izjave - razrešitev odvetnika - svaštvo - postavitev zagovornika po uradni dolžnosti
V obravnavanem primeru je podpredsednica okrožnega sodišča pravilno ocenila, da obdolženi z izražanjem dvomov v sodničino nepristranskost in objektivnost, ki jo je utemeljeval z nestrinjanjem s procesnim odločanjem preiskovalne sodnice v kazensko preiskovalni zadevi II Kpr 20876/2025, uveljavlja izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Gre za odklonitveni razlog, ki je opredeljen z generalno klavzulo, da sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Katere so te okoliščine zakon ne navaja, temveč se te presojajo glede na konkretno zadevo.
Sodišče prve stopnje je nadaljevanju prepričljivo in argumentirano pojasnilo, da v takšnem procesnem odločanju in postopanju preiskovalne sodnice niso podane okoliščine, ki bi vzbujale dvom v nepristranskost preiskovalne sodnice tako z vidika subjektivnega kriterija, kot tudi objektivnega kriterija. Tako je pravilno ocenilo, da bi v skladu z ustaljeno sodno prakso sprejeta procesna odločitev preiskovalne sodnice lahko predstavljala izločitveni razlog le v primeru obstoja okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je do takšne procesne odločitve preiskovalne sodnice prišlo zaradi določene pristranskosti, na katero bi kazalo sodničino vnaprejšnje prepričanje o zadevi oziroma takšno obnašanje ali ravnanje, ki bi kazalo na njen pristranski odnos do strank postopka, v smislu konkretne povezave preiskovalne sodnice s predmetom postopka ali s strankami postopka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00087073
ZKP člen 70, 215. KZ-1 člen 307, 307/1, 307/2. ZOro-1 člen 3, 81.
nedovoljena proizvodnja in promet orožja ali eksploziva - velika količina orožja - obvezna obramba - formalna obramba - hišna preiskava
Zakon pri hišni preiskavi daje pravico do formalnega zastopanja, od posameznika pa je odvisno ali bo odvetnika zahteval ali ne. Policija je obtoženega pravilno poučila o pravici do odvetnika, ki pa ga ni zahteval, pripomnil je, da zanj nima denarja. Zmotno je pričakovanje odvetnice, da bi ga ob tem policija morala poučiti o obvezni obrambi z zagovornikom in celo, da bi slednjega morala postaviti policija po uradni dolžnosti, če si obtoženi zagovornika po pooblastilu ne bi mogel zagotoviti.
Hišna preiskava ni namenjena utemeljevanju suma, temveč zbiranju dokazov zoper osebo, glede katere so že podani utemeljeni razlogi za sum, da je storila kaznivo dejanje.
Prvostopenjsko sodišče je pri tem izpostavilo ustaljeno sodno prakso, ki izhaja iz sodbe VS RS I Ips 138/2001 s 6. 5. 2004 in po kateri je opredelitev "velika količina" iz drugega odstavka 307. člena KZ-1 soodvisna od okoliščin primera, med drugim zlasti od narave, vrste ter specifičnih lastnosti orožja, namena uporabe, nevarnosti in podobno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086181
KZ-1 člen 20, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 367, 367/2, 370, 370/1, 370/2, 390, 450a, 450a/4.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - sporazum o priznanju krivde - upravičenci do pritožbe - nedovoljena pritožba
Zoper dele sodbe, ki so predmet sklenjenega sporazuma (kar zajema tudi odločbo o kazenskih sankcijah), je obdolžencu (in ostalim upravičencem) pravica do pritožbe po zakonu odvzeta.
pravica do obrambe - hišna preiskava - sprememba pravne kvalifikacije kaznivega dejanja - sprememba odločbe o kazenski sankciji - sprememba odločbe o kazenski sankciji na drugi stopnji
Po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika.
Kadar ima storilec namen si prilastiti stvar majhne vrednosti (kaznivo dejanje tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1, t.i. mala tatvina), glede na zakonsko dikcijo ne gre za kaznivo dejanje velike tatvine po 205. členu KZ-1, četudi je kaznivo dejanje male tatvine storjeno na kakšnega izmed načinov, kot so opisani v prvem odstavku 205. člena KZ-1, npr. z vlomom, saj se ti dve obliki kaznivih dejanj med seboj izključujeta.
V zvezi s kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že večkrat presodilo, da je to kaznivo dejanje mogoče storiti le z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih ali z njihovim raznašanjem, ki izraža prepričanje tistega, ki dejstva trdi ali raznaša, v njihovo pravilnost.
Glede na opis dejanja in upoštevaje citirano ustaljeno stališče sodne prakse, je sodišče prve stopnje brez potrebe ocenjevalo okoliščine iz četrtega odstavka 160. člena KZ-1, torej ali je imela obdolženka utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih navedb v elektronskem sporočilu.
kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - grdo ravnanje - kvalifikatorni znak kaznivega dejanja
Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo kazenski zakon in kvalifikatorno obliko izvršitvenega ravnanja očitanega kaznivega dejanja, to je grdega ravnanja, pravilno opredelilo kot ravnanje, ki pomeni fizični napad zoper drugega in po svojih posledicah (prizadetost telesne ali psihične celovitosti) presega realno razžalitev (injurijo) in hkrati ne dosega lahke telesne poškodbe; v tako definicijo pa upravičeno umestilo obdolženčev udarec, usmerjen v obraz oškodovanca, s posledico nastanka površinske poškodbe skalpa in otekline.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086343
ZKP člen 60, 60/2, 169, 169/7, 186, 186/2.
nestrinjanje preiskovalnega sodnika - oškodovanec kot tožilec - utemeljen sum - dokazni standard - zahteva za uvedbo preiskave - zavrnitev zahteve za preiskavo - pravica do izjave v postopku - pravica do obrambe - pravica do izvajanja dokazov - pravica do kontradiktornosti - vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo
Dokazni postopek na način, kot se zanj zavzema pooblaščenec, torej z zaslišanjem izvedenca in morebitno pritegnitvijo v postopek drugega izvedenca iste stroke, je mogoče izvesti šele na podlagi sklepa o opravi preiskave.
vzgojni ukrep - sprememba ukrepa - oddaja v prevzgojni dom
Namen primarno izrečenega blažjega vzgojnega ukrepa pri mladoletnici namreč ni bil dosežen in ga tudi nima smisla nadaljevati, saj mladoletnica po lastni volji ni izkoristila ponujene ji možnosti, da v odprtem okolju pod strokovnim nadzorom ustrezno oblikuje svojo osebnostno strukturo. V tej posledici je sodišče prve stopnje na podlagi celostno ugotovljenih okoliščin utemeljeno in razumno presodilo, da so mladoletnici takoj potrebni drugačni, učinkovitejši prevzgojni ukrepi, kar v skladu z določbo prvega odstavka 80. člena KZ, navkljub nasprotnemu prepričanju pritožnice, utemeljuje izrek (naj)strožjega vzgojnega ukrepa.
Trenutno je to edini ukrep, ki lahko mladoletnici nudi ustrezno strukturirano okolje, podporno obravnavo in nadzor, ki bi lahko omogočili pozitiven razvoj njene osebnosti in preprečitev nadaljnje kriminalitete.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00086331
KZ-1 člen 122. OZ člen 179, 299. ZPP člen 14, 52, 224, 224/4, 277, 318, 318/1, 339, 339/2, 339/2-7, 339/2-14, 339/2-15.
kontumacijski postopek - pravnomočna kazenska obsodilna sodba - zamudna sodba v odškodninskem sporu - pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za lahko telesno poškodbo - izbirna krajevna pristojnost - vročanje tožbe - pravilnost vročitve - vročilnica kot dokaz - izpodbijanje vročilnice
Sodišče v t. i. kontumacijskem postopku izdaje zamudne sodbe resničnosti trditev o dejstvih ne preverja z dokazi, četudi so ti priloženi tožbi. Dolžno je le preveriti, ali niso morda dejstva, na katera tožnik opira svoj tožbeni zahtevek, v nasprotju s predloženimi dokazi oziroma splošno znanimi dejstvi. Toženec, gledano vsebinsko, v pritožbi utemeljuje, zakaj iz predloženih dokazov ne izhaja resničnost zatrjevanih dejstev - čeprav skuša temu nadeti videz nasprotja. Če namreč v listinah nečesa ni, ne gre za nasprotje, kvečjemu bi lahko šlo za nedokazanost tistega, česar v njih ni.
Smisel obstoja povratnice je omogočiti sodišču zanesljivo podlago za ugotovitev, da je stranki zagotovilo človekovo pravico do informacije. Četrti odstavek 224. člena ZPP dovoljuje dokazovanje, da so v javni listini (povratnici) dejstva ugotovljena neresnično ali da je bila ta nepravilno sestavljena. Toda njene dokazne moči z golim nasprotovanjem (njeni vsebini oziroma sestavi) ni mogoče izpodbiti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086775
KZ-1 člen 44, 44/2, 47, 57, 58, 242, 242/1. ZKP člen 18, 18/2, 83, 83/1, 83/2, 276, 372, 372-5, 383.
nedovoljeno dajanje daril - načelo akuzatornosti - zavrženje obtožnice - ne bis in idem - drug kazenski postopek - sprememba zakona - procesna sposobnost obdolženca - zakonski znaki - opravljanje gospodarske dejavnosti - pogojna obsodba - stranska denarna kazen - kršitev kazenskega zakona - sprememba prvostopne sodbe
Na podlagi nove obtožnice je tako zakonito stekel nov kazenski postopek, obramba pa je vložila nov ugovor zoper obtožnico, v katerem je med drugim izpostavila tudi vsebinsko podobnost med obtožnicama in posebej izpostavila, da je bila prejšnja obtožnica zavržena.
Posebej je poudarilo, da zakon ne določa, da bi storilec moral drugemu obljubiti točno določeno denarno nagrado oziroma darilo ali nagrado v določenem denarnem znesku ali vrednosti premoženja.
Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, na katero se opira tudi izpodbijana sodba, namreč jasno izhaja, da je treba gospodarsko dejavnost kot zakonski znak razumeti široko. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, pri tem ne gre le za neposredno zadovoljevanje potreb s proizvodnjo, prometom, trgovino, ampak tudi za opravljanje raznih podjetniških funkcij, ki niso neposredno vezane na zadovoljevanje družbenih potreb.
Kadar je poleg glavne kazni zapora kumulativno določena še obvezna stranska denarna kazen, kot je to v obravnavani zadevi primer, sodišče pa namesto glavne kazni zapora izreče pogojno obsodbo, je zatorej treba ravnati po določbi četrtega odstavka 58. člena KZ-1. To določilo sodišču omogoča, da v pogojni obsodbi poleg določitve glavne kazni določi tudi eno ali več stranskih kazni, ob čemer sme odločiti, da se vse ali posamezne stranske kazni izvršijo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00086448
KZ-1 člen 211, 211/1, 216, 216/1, 216/3, 235, 235/1, 235/2. ZKP člen 385.
kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listih - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - lažni podatki - poslovna listina - subsumpcija dejanskega stanja pod abstraktno pravno normo - navidezni realni stek - prepoved reformatio in peius
Zagovorniki v pritožbi upravičeno opozarjajo, da se obdolženemu po opisu očita lažnivo prikazovanje dolžnega plačila oškodovancu iz naslova dejansko opravljenih storitev v določeni vrednosti, kar ne pomeni konkretizacije očitanega kaznivega dejanja.
Sodišče druge stopnje kot ključno ugotavlja, da se v opisu ne zatrjuje, da navedena dela v specificirani vrednosti niso bila opravljena, pač pa le, da je bilo plačilo s strani oškodovanca že izvedeno, česar se je obdolženi ob posredovanju računa oškodovancu in pa ob njegovi uporabi za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine zavedal. Konkretni opis bi bilo mogoče subsumirati pod prvi odstavek člena 211 KZ-1 v navideznem realnem steku s kaznivim dejanjem poskusa zlorabe izvršbe po prvem odstavku člena 216 KZ-1.
Glede na določbo člena 385 ZKP, ki prepoveduje, ob vloženi pritožbi v korist obdolženega, spremembo sodbe v njegovo škodo tudi glede pravne presoje dejanja, upoštevaje, da je za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku člena 211 KZ-1 predpisana zaporna kazen do treh let, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka pritožbene odločbe, s stroškovno posledico.
KZ-1 člen 49, 49/1, 86, 86/8, 86/9, 86/10, 240, 240/1, 240/2. ZIKS-1 člen 12.
način izvršitve kazni zapora - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - subjektivne okoliščine storilca - teža kaznivega dejanja - namen kaznovanja - generalna prevencija - retribucija - osebnostna urejenost obsojenca - pozitivna prognoza - opravljanje poklica - družinsko življenje
Teža kaznivega dejanja v smislu predpisane, pa tudi izrečene kazni, se v fazi odločanja o nadomestitvi izvršitvi kazni umika v ozadje, sploh pri delu v splošno korist, saj te okoliščine med zlasti upoštevnimi ni, nasprotno pa je ta okoliščina izrecno navedena v splošnih pravilih za odmero kazni (prvi odstavek 49. člena KZ-1).
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje preveliko in odločilno težo pri sprejemu odločitve o predlogu obsojenega A. A., podanem po zagovornici, za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist napačno namenilo okoliščinam, ki so bile odločilne pri odmeri kazni, in bi morale glede na vse predhodno navedeno v tej fazi odločanja stopiti globoko v ozadje.
Pritožbeno sodišče tako v izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist vidi priložnost, ponujeno obsojenemu A. A., da bo skozi svoj prispevek družbi (še dodatno) razmislil o preteklem pravno nevzdržnem ravnanju, s tem pa zavestno poravnal lastno storjeno nepravo z nasprotnim pozitivnim ravnanjem, ki bo v splošno korist.
kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - sekundarna viktimizacija - odločba o kazenski sankciji - odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - preizkusna doba - objekt kazenskopravnega varstva
Sekundarna viktimizacija je škoda, ki je ne povzroči neposredno storilec kaznivega dejanja, ampak nastane zaradi dejanj tožilcev, organov pregona ali pravosodnih organov in vpliva na žrtev. Objekt kazenskopravnega varstva pri inkriminaciji virtualne otroške pornografije (tretji odstavek 176. člena KZ-1) je zaščita otrok pred zlorabo in ni vezana na zlorabo konkretnega otroka, na kar nazorno kaže tudi prepoved upodabljanja in razširjanja realističnih (virtualnih) pornografskih podob otrok. Ker glede predmetnega gradiva otroci niso bili identificirani, do t. i. sekundarne viktimizacije sploh ne more priti, ta se tipično veže na obstoj primarne viktimizacije, torej konkretne spolne zlorabe konkretnega otroka.
Specifično obdobje ukrepov zaradi pandemije ne more predstavljati olajševalne okoliščine kaznivega dejanja po tretjem odstavku 176. člena KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00085800
KZ člen 123, 123/1, 124, 183, 183/3. KZ-1 člen 13, 13/1, 14.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje, storjeno v tujini - veljavnost kazenskega zakonika - veljavnost kazenskega zakona za tujca, ki stori kaznivo dejanje v tujini - veljavnost kazenskega zakona za kazniva dejanja, storjena v tujini - pasivno personalitetno načelo
Namen določbe po 123. členu KZ (ki je bil zavarovati naše državljane, ki so v tujini žrtve ali oškodovanci zaradi kaznivih dejanj, ki so jih izvršili tuji državljani oziroma varovati pravne dobrine lastne RS) si je treba razlagati širše in ne samo izključno z jezikovno (ozko) razlago.
Pritožnik kot pogoj "zalotenja" za uporabo jurisdikcije RS zoper obtoženega kot tujega državljana, razlaga navedeni pojem izključno kot je opredeljen v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (zalotiti - dobiti koga pri nedovoljenem dejanju, na laži; sinonim - zasačiti), torej, da ni mogoče šteti, da je bil obtoženi v obravnavanem primeru zaloten ob domnevnem kaznivem dejanju na območju RS, saj je sam prostovoljno na vabilo sodišča prišel na zaslišanje v preiskavi, medtem ko drug pogoj (izročitev) tudi ni bil izpolnjen. Pritožbeno sodišče soglaša z izpostavljenim teoretičnem stališčem prof. dr. Ivana Beleta v komentarju splošnega dela KZ prvostopenjskega sodišča, da si je treba kot "zalotenje" zamišljati priložnosti, ko pristojni organi domače jurisdikcije lahko neposredno opravijo dejanja kazenskega pregona zoper storilca na svojem ozemlju, torej tudi v primeru, ko storilec po storitvi kaznivega dejanja v tujini sam pride v državo ter da z besedami "če se zaloti na ozemlju" ni nujno mišljen kakšen poseben način storilčevega prijetja kot npr. ob domnevno storjenem kaznivem dejanju.
Bistveno je torej, da se storilec kaznivega dejanja fizično nahaja na ozemlju RS in se ga lahko obravnava. In prav fizična prisotnost storilca kaznivega dejanja na ozemlju RS, ne glede na kakšen način oziroma ob kakšni priliki se nahaja na njenem ozemlju, je tista okoliščina, ko lahko pristojni organi domače jurisdikcije opravijo dejanja kazenskega pregona zoper storilca na svojem ozemlju in bi drugačna, ožja razlaga navedenega pojma, po oceni pritožbenega sodišča bila v nasprotju z namenom in ciljem, ki ga naša država zasleduje pri uzakonjenem pasivno personalitetnem načelu, to je zaščita slovenskih državljanov, ki so žrtve kaznivega dejanja, ki ga je izvršil tuj državljan v tujini. S tem, ko je bil obtoženi po vložitvi zahteve za preiskavo povabljen na zagovor in se je vabilu odzval ter prostovoljno prišel na ozemlje RS, je bil tudi po oceni pritožbenega sodišča izpolnjen pogoj, da ga naše sodišče obravnava po KZ RS, ki je veljal v času izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja, ta pogoj pa je izpolnjen tudi po sedaj veljavnem KZ-1.