KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086343
ZKP člen 60, 60/2, 169, 169/7, 186, 186/2.
nestrinjanje preiskovalnega sodnika - oškodovanec kot tožilec - utemeljen sum - dokazni standard - zahteva za uvedbo preiskave - zavrnitev zahteve za preiskavo - pravica do izjave v postopku - pravica do obrambe - pravica do izvajanja dokazov - pravica do kontradiktornosti - vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo
Dokazni postopek na način, kot se zanj zavzema pooblaščenec, torej z zaslišanjem izvedenca in morebitno pritegnitvijo v postopek drugega izvedenca iste stroke, je mogoče izvesti šele na podlagi sklepa o opravi preiskave.
vzgojni ukrep - sprememba ukrepa - oddaja v prevzgojni dom
Namen primarno izrečenega blažjega vzgojnega ukrepa pri mladoletnici namreč ni bil dosežen in ga tudi nima smisla nadaljevati, saj mladoletnica po lastni volji ni izkoristila ponujene ji možnosti, da v odprtem okolju pod strokovnim nadzorom ustrezno oblikuje svojo osebnostno strukturo. V tej posledici je sodišče prve stopnje na podlagi celostno ugotovljenih okoliščin utemeljeno in razumno presodilo, da so mladoletnici takoj potrebni drugačni, učinkovitejši prevzgojni ukrepi, kar v skladu z določbo prvega odstavka 80. člena KZ, navkljub nasprotnemu prepričanju pritožnice, utemeljuje izrek (naj)strožjega vzgojnega ukrepa.
Trenutno je to edini ukrep, ki lahko mladoletnici nudi ustrezno strukturirano okolje, podporno obravnavo in nadzor, ki bi lahko omogočili pozitiven razvoj njene osebnosti in preprečitev nadaljnje kriminalitete.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00086448
KZ-1 člen 211, 211/1, 216, 216/1, 216/3, 235, 235/1, 235/2. ZKP člen 385.
kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listih - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - lažni podatki - poslovna listina - subsumpcija dejanskega stanja pod abstraktno pravno normo - navidezni realni stek - prepoved reformatio in peius
Zagovorniki v pritožbi upravičeno opozarjajo, da se obdolženemu po opisu očita lažnivo prikazovanje dolžnega plačila oškodovancu iz naslova dejansko opravljenih storitev v določeni vrednosti, kar ne pomeni konkretizacije očitanega kaznivega dejanja.
Sodišče druge stopnje kot ključno ugotavlja, da se v opisu ne zatrjuje, da navedena dela v specificirani vrednosti niso bila opravljena, pač pa le, da je bilo plačilo s strani oškodovanca že izvedeno, česar se je obdolženi ob posredovanju računa oškodovancu in pa ob njegovi uporabi za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine zavedal. Konkretni opis bi bilo mogoče subsumirati pod prvi odstavek člena 211 KZ-1 v navideznem realnem steku s kaznivim dejanjem poskusa zlorabe izvršbe po prvem odstavku člena 216 KZ-1.
Glede na določbo člena 385 ZKP, ki prepoveduje, ob vloženi pritožbi v korist obdolženega, spremembo sodbe v njegovo škodo tudi glede pravne presoje dejanja, upoštevaje, da je za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku člena 211 KZ-1 predpisana zaporna kazen do treh let, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka pritožbene odločbe, s stroškovno posledico.
KZ-1 člen 49, 49/1, 86, 86/8, 86/9, 86/10, 240, 240/1, 240/2. ZIKS-1 člen 12.
način izvršitve kazni zapora - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - subjektivne okoliščine storilca - teža kaznivega dejanja - namen kaznovanja - generalna prevencija - retribucija - osebnostna urejenost obsojenca - pozitivna prognoza - opravljanje poklica - družinsko življenje
Teža kaznivega dejanja v smislu predpisane, pa tudi izrečene kazni, se v fazi odločanja o nadomestitvi izvršitvi kazni umika v ozadje, sploh pri delu v splošno korist, saj te okoliščine med zlasti upoštevnimi ni, nasprotno pa je ta okoliščina izrecno navedena v splošnih pravilih za odmero kazni (prvi odstavek 49. člena KZ-1).
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje preveliko in odločilno težo pri sprejemu odločitve o predlogu obsojenega A. A., podanem po zagovornici, za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist napačno namenilo okoliščinam, ki so bile odločilne pri odmeri kazni, in bi morale glede na vse predhodno navedeno v tej fazi odločanja stopiti globoko v ozadje.
Pritožbeno sodišče tako v izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist vidi priložnost, ponujeno obsojenemu A. A., da bo skozi svoj prispevek družbi (še dodatno) razmislil o preteklem pravno nevzdržnem ravnanju, s tem pa zavestno poravnal lastno storjeno nepravo z nasprotnim pozitivnim ravnanjem, ki bo v splošno korist.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086775
KZ-1 člen 44, 44/2, 47, 57, 58, 242, 242/1. ZKP člen 18, 18/2, 83, 83/1, 83/2, 276, 372, 372-5, 383.
nedovoljeno dajanje daril - načelo akuzatornosti - zavrženje obtožnice - ne bis in idem - drug kazenski postopek - sprememba zakona - procesna sposobnost obdolženca - zakonski znaki - opravljanje gospodarske dejavnosti - pogojna obsodba - stranska denarna kazen - kršitev kazenskega zakona - sprememba prvostopne sodbe
Na podlagi nove obtožnice je tako zakonito stekel nov kazenski postopek, obramba pa je vložila nov ugovor zoper obtožnico, v katerem je med drugim izpostavila tudi vsebinsko podobnost med obtožnicama in posebej izpostavila, da je bila prejšnja obtožnica zavržena.
Posebej je poudarilo, da zakon ne določa, da bi storilec moral drugemu obljubiti točno določeno denarno nagrado oziroma darilo ali nagrado v določenem denarnem znesku ali vrednosti premoženja.
Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, na katero se opira tudi izpodbijana sodba, namreč jasno izhaja, da je treba gospodarsko dejavnost kot zakonski znak razumeti široko. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, pri tem ne gre le za neposredno zadovoljevanje potreb s proizvodnjo, prometom, trgovino, ampak tudi za opravljanje raznih podjetniških funkcij, ki niso neposredno vezane na zadovoljevanje družbenih potreb.
Kadar je poleg glavne kazni zapora kumulativno določena še obvezna stranska denarna kazen, kot je to v obravnavani zadevi primer, sodišče pa namesto glavne kazni zapora izreče pogojno obsodbo, je zatorej treba ravnati po določbi četrtega odstavka 58. člena KZ-1. To določilo sodišču omogoča, da v pogojni obsodbi poleg določitve glavne kazni določi tudi eno ali več stranskih kazni, ob čemer sme odločiti, da se vse ali posamezne stranske kazni izvršijo.
kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - sekundarna viktimizacija - odločba o kazenski sankciji - odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - preizkusna doba - objekt kazenskopravnega varstva
Sekundarna viktimizacija je škoda, ki je ne povzroči neposredno storilec kaznivega dejanja, ampak nastane zaradi dejanj tožilcev, organov pregona ali pravosodnih organov in vpliva na žrtev. Objekt kazenskopravnega varstva pri inkriminaciji virtualne otroške pornografije (tretji odstavek 176. člena KZ-1) je zaščita otrok pred zlorabo in ni vezana na zlorabo konkretnega otroka, na kar nazorno kaže tudi prepoved upodabljanja in razširjanja realističnih (virtualnih) pornografskih podob otrok. Ker glede predmetnega gradiva otroci niso bili identificirani, do t. i. sekundarne viktimizacije sploh ne more priti, ta se tipično veže na obstoj primarne viktimizacije, torej konkretne spolne zlorabe konkretnega otroka.
Specifično obdobje ukrepov zaradi pandemije ne more predstavljati olajševalne okoliščine kaznivega dejanja po tretjem odstavku 176. člena KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00085800
KZ člen 123, 123/1, 124, 183, 183/3. KZ-1 člen 13, 13/1, 14.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje, storjeno v tujini - veljavnost kazenskega zakonika - veljavnost kazenskega zakona za tujca, ki stori kaznivo dejanje v tujini - veljavnost kazenskega zakona za kazniva dejanja, storjena v tujini - pasivno personalitetno načelo
Namen določbe po 123. členu KZ (ki je bil zavarovati naše državljane, ki so v tujini žrtve ali oškodovanci zaradi kaznivih dejanj, ki so jih izvršili tuji državljani oziroma varovati pravne dobrine lastne RS) si je treba razlagati širše in ne samo izključno z jezikovno (ozko) razlago.
Pritožnik kot pogoj "zalotenja" za uporabo jurisdikcije RS zoper obtoženega kot tujega državljana, razlaga navedeni pojem izključno kot je opredeljen v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (zalotiti - dobiti koga pri nedovoljenem dejanju, na laži; sinonim - zasačiti), torej, da ni mogoče šteti, da je bil obtoženi v obravnavanem primeru zaloten ob domnevnem kaznivem dejanju na območju RS, saj je sam prostovoljno na vabilo sodišča prišel na zaslišanje v preiskavi, medtem ko drug pogoj (izročitev) tudi ni bil izpolnjen. Pritožbeno sodišče soglaša z izpostavljenim teoretičnem stališčem prof. dr. Ivana Beleta v komentarju splošnega dela KZ prvostopenjskega sodišča, da si je treba kot "zalotenje" zamišljati priložnosti, ko pristojni organi domače jurisdikcije lahko neposredno opravijo dejanja kazenskega pregona zoper storilca na svojem ozemlju, torej tudi v primeru, ko storilec po storitvi kaznivega dejanja v tujini sam pride v državo ter da z besedami "če se zaloti na ozemlju" ni nujno mišljen kakšen poseben način storilčevega prijetja kot npr. ob domnevno storjenem kaznivem dejanju.
Bistveno je torej, da se storilec kaznivega dejanja fizično nahaja na ozemlju RS in se ga lahko obravnava. In prav fizična prisotnost storilca kaznivega dejanja na ozemlju RS, ne glede na kakšen način oziroma ob kakšni priliki se nahaja na njenem ozemlju, je tista okoliščina, ko lahko pristojni organi domače jurisdikcije opravijo dejanja kazenskega pregona zoper storilca na svojem ozemlju in bi drugačna, ožja razlaga navedenega pojma, po oceni pritožbenega sodišča bila v nasprotju z namenom in ciljem, ki ga naša država zasleduje pri uzakonjenem pasivno personalitetnem načelu, to je zaščita slovenskih državljanov, ki so žrtve kaznivega dejanja, ki ga je izvršil tuj državljan v tujini. S tem, ko je bil obtoženi po vložitvi zahteve za preiskavo povabljen na zagovor in se je vabilu odzval ter prostovoljno prišel na ozemlje RS, je bil tudi po oceni pritožbenega sodišča izpolnjen pogoj, da ga naše sodišče obravnava po KZ RS, ki je veljal v času izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja, ta pogoj pa je izpolnjen tudi po sedaj veljavnem KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00085691
KZ-1 člen 29, 29/2, 70a, 70a/3, 191, 191/1. ZKP člen 83, 83/2, 236, 391, 492, 492/2, 507, 507/1.
kaznivo dejanje nasilja v družini - neprištevnost storilca - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - pravna dobrota - izvedba dokazov - družinska skupnost - kazenska ovadba
Drži sicer pojasnilo zagovornika, da se je kasneje, v okviru preiskave, dne 23. 9. 2024 privilegirana priča B. B. pričanju zoper storilca odrekla (l. št. 85), vendar je pri tem njegovo pričakovanje, da je uveljavljanje pravne dobrote po 236. členu ZKP razlog za avtomatično izločitev zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 19. 8. 2024, zmotno. Skozi pritožbeno izvajanje namreč ne upošteva, da podaja kazenske ovadbe ne sodi med formalna dokazna dejanja in da gre v danem primeru zgolj za predprocesno dejanje, ki ni enozvočno obvestilu osebe, ki se je v skladu z zakonom odrekla pričanju, pa tudi ne enakovredno zaslišanju priče v kasnejšem (pred)sodnem postopku.
Posledično obnašanju storilca, tj. verbalnim vpadom, ki so onemogočala izvedbo naroka dne 15. 1. 2025, razvidnim iz zapisnika, je predsednik senata nekje na polovici izpovedi priče Č. Č., razumno prepoznal trenutno nemožnost aktivnega sodelovanja storilca na naroku in ga z videokonferenčnega spremljanja iz tehtnih razlogov (začasno) izklopil.
preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi - upravičljiva skrajna sila - kolizija pravno varovanih dobrin - ravnanje v stiski
Obtoženec je s svojim ravnanjem neposredno ogrozil ne le splošno in nedisponibilno dobrino uradnega pooblastila, pač pa predvsem policistovo življenje oziroma vsaj njegovo telesno celovitost, zato je neupravičena pritožnikova ocena, da je obtoženi, zaradi zavarovanja svojega premoženja kot dobrine višjega ranga, lahko posegel v dobrino nižjega ranga, saj korektno vrednostno tehtanje takšnega zaključka ne dopušča.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obtoženi izvršitveno ravnal v stiski zaradi aktualnih razmer ter navedeno okoliščino utemeljeno upoštevalo le pri izbiri in odmeri kazenske sankcije; upravičeno pa ni uporabilo instituta upravičljive skrajne sile, saj ugotovljeni potek dogajanja očitno ne podpira zaključka, da nevarnosti, v kateri se je znašlo obtoženčevo premoženje, ni bilo mogoče odvrniti drugače.
Pomanjkljiv oziroma nejasen je izrek sodbe v delu, ko je sodišče prve stopnje obdolženki naložilo posebni pogoj. Ni določeno, kdaj začne teči enoletni rok za vrnitev premoženjske koristi v višini 1.218,18 EUR. Trenutka, od katerega teče čas za izpolnitev obveznosti, sodišče prve stopnje ni navedlo niti v izreku niti v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Tak izrek in razlogi sodbe so zato nejasni, saj je določitev trenutka, od katerega teče časovni rok, v katerem je obdolženka dolžna izpolniti s pogojno obsodbo naloženo ji obveznost, nujni sestavni del izreka, o tem pa mora imeti sodba tudi ustrezne razloge.
Iz konkretnih očitkov je jasno razvidno izkoriščanje oškodovank, ki se kaže v odrejanju dela, nadzoru, izkoriščanju denarne stiske, neposredni finančni koristi od prostitucije oškodovank ter finančnem kaznovanju (plačilo polovice denarja za dodatne zavrnjene storitve, plačilo nastanitve za dan, ko so bila dekleta bolna).
Za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov ne zadošča zgolj ugotovitev uporabe predmeta pri kaznivem dejanju, temveč je potrebno vedno presoditi tudi preventivni učinek odvzema ter sorazmernost in nujnost ukrepa.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086721
URS člen 22. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. ZKP člen 16, 129, 129a, 371, 371/2, 392, 392/4, 403. KZ-1 člen 49, 49/1, 86, 86/8, 86/9.
razveljavitev sklepa - vrnitev zadeve pred drugega sodnika - pravica do izjave obdolženca - teža kaznivega dejanja - alternativna izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist - alternativna izvršitev kazni zapora - kontradiktoren postopek - osebne okoliščine
Obsojenec kot subjekt in stranka kazenskega postopka ima vselej - ne glede na dejstvo, da ga zastopa pooblaščeni zagovornik - samostojno pravico do izjave, ki je po utemeljenem in pravilnem pritožbenem poudarku v nobenem primeru ne more nadomestiti izjava oziroma v obravnavani zadevi odgovor njegovega zagovornika na mnenje SDT.
Po že sprejetem stališču v sodni praksi in pravni teoriji se teža kaznivega dejanja - tako v smislu predpisane, kot tudi izrečene kazni - v fazi odločanja o nadomestni izvršitvi kazni umika globoko v ozadje, sploh pri delu v splošno korist, saj te okoliščine med zlasti upoštevnimi ni.
Uzakonitev možnosti (različnih oblik) alternativne izvršitve kazni zapora je odraz širšega družbenega konsenza.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086761
ZKP člen 450b, 450b/2, 499, 499/1, 499/2. KZ-1 člen 17, 74, 75, 75/1, 75/5, 186, 186/5.
sporazum o priznanju krivde - odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem - član hudodelske združbe - izvedba dokaznega postopka - načelo iskanja materialne resnice - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog
Medtem ko so morala prvostopenjska sodišča pred uveljavitvijo novele ZKP-K (z začetkom veljavnosti dne 15. 5. 2012) tudi za primer obdolženčevega priznanja krivde izvajati še druge dokaze, saj jih niti popolno priznanje krivde ni odvezalo dolžnosti izvedbe celotnega dokaznega postopka, po uveljavitvi novele ZKP-K sodišče prve stopnje v primeru sprejema sporazuma o priznanju krivde, ki ga obtoženi sklene z državnim tožilcem, nadaljnjega dokaznega postopka ni več dolžno izvajati. Sprejetju sporazuma o priznanju krivde za obtoženega tako sledi zgolj skrajšani oziroma poenostavljeni postopek, ko prvostopenjsko sodišče izvede le še narok za izrek kazenske sankcije, na katerem pa ne ugotavlja več dejstev in okoliščin priznanega kaznivega dejanja, marveč na podlagi prostovoljnega, jasnega, popolnega in dokazno odprtega priznanja krivde obtoženemu izreče obsodilno sodbo.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - obžalovanje - olajševalne okoliščine - odmera kazni - varnostni ukrep odvzema predmetov - ponovitvena nevarnost - mobilni telefoni - nujnost in sorazmernost ukrepa
Ker odvzem predmetov po prvem odstavku 73. člena KZ-1 predstavlja varnostni ukrep, je predmete, ki so bili uporabljeni pri storitvi kaznivega dejanja, dopustno odvzeti le, če je mogoče sklepati, da bo z njimi ponovljeno kaznivo dejanje. Ocena te nevarnosti pa je v prvi vrsti odvisna od lastnosti predmeta, ki je bil uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja. Dejstvo je, da mobilni telefon ob sedanjem tehnološkem napredku ne služi zgolj za telefonsko komunikacijo, pač pa ima številne druge in bolj pomembne funkcije, ki omogočajo najnaprednejše računalniške storitve in povezljivost z uporabo številnih aplikacij. Poleg tega pa pametni telefoni danes služijo tudi za hrambo in obdelavo povsem osebnih podatkov, ki niso nujni, niti v nobeni povezavi s storitvijo kaznivega dejanja (npr. fotografije, telefonski naslovi, aplikacije do zdravstvenih storitev ali drugih itd.), kar pomeni, da se z zasegom mobitela občutno poseže tudi v zasebnost uporabnika mobilnega telefona. Odvzem takih podatkov, pa kot rečeno, ni v nobeni povezavi s storitvijo kaznivega dejanja in s tem izrečenim varnostnim ukrepom. Potencialno nevarnost za ponovitev kaznivega dejanja namreč lahko predstavljajo le podatki, ki so shranjeni v mobitelu ali v aplikacijah, ki omogočajo povezljivost z osebami, ki so udeležene pri kaznivem dejanju. Teh podatkov pa dejansko ni mogoče odstraniti le z ukrepom odvzema mobitela in njegovim kasnejšim uničenjem, saj ima obtoženec v okviru svojih obrambnih pravic možnost zahtevati kopijo vseh shranjenih podatkov na mobitelu, aplikacije pa lahko uporabi tudi preko drugega mobilnega telefona ali podobne elektronske naprave, kot to utemeljeno opozarja pritožnica. To pa vodi k ugotovitvi, da z odvzemom mobilnega telefona ni mogoče učinkovito uresničiti namena varnostnega ukrepa odvzema predmetov in zato ukrep kot tak ni sorazmeren niti nujen. Tudi v teoriji in sodni praksi (Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV založba, Ljubljana, 2001, stran 409) se zagovarja stališče, da kolikor gre za premičnine, tudi ni videti smotrnosti odvzemanja predmetov take vrste, ki so vsakomur dosegljivi v neomejenih količinah in se lahko vsak hip nadomestijo z drugimi.
kaznivo dejanje grožnje - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - grdo ravnanje - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - subjektivni zakonski znak - kršitev kazenskega zakona - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Subjektivni zakonski znak je v obtožbenem očitku opisan z besedami, da je obdolženec oškodovancu zato, da bi ga ustrahoval in vznemiril, resno zagrozil, da bo napadel njegovo življenje in telo, dejanje pa storil z grdim ravnanjem. S tem je dovolj določno opisano, da je obdolženec dejanje storil prav z namenom ustrahovanja in vznemirjanja oškodovanca. Konkretizacija obdolženčevega namena ustrahovanja in vznemirjanja v abstraktnem delu opisa, ki mu sledi konkretni del s substanciranjem izrekanja resnih groženj, grdega ravnanja ter posledic pri oškodovancu, je povsem zadostna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00085771
KZ-1 člen 20, 20/2, 48a, 48a/1, 51, 51/2, 51/2-2, 308, 308/3, 308/8. ZKP člen 391.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - priznanje krivde - izpodbijanje odločbe o kazni - javna seja - uporaba omilitvenih določil - načelo individualizacije - zaporna kazen - denarna kazen - stranska kazen izgona tujca iz države - varnostni ukrep odvzema predmetov
Drži, da odvzem vozila nedvomno pomeni poseg v ustavno zagotovljeno lastnino kot svoboščino, vendar pa je tak poseg dopusten prav zato, ker se z ukrepom odvzema osebnega vozila po osmem odstavku 308. člena KZ-1, varujejo interesi obrambe države. Gre za ustavno določeno omejitev lastninske pravice po drugem in tretjem odstavku 15. člena Ustave RS ter prvim odstavkom 67. člena Ustave RS. Ustavno sprejemljiv poseg v lastninsko pravico pa je tudi namen preprečitve nadaljnjega izvrševanja tega kaznivega dejanja, kot tudi odvzem predmetov, uporabljenih za izvršitev kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta poseg zasleduje legitimen cilj, to je preprečiti ponovitev kaznivega dejanja, kar predstavlja razumen razlog za poseg v lastninsko pravico. Odvzem osebnega vozila, uporabljenega za izvršitev kaznivega dejanja je nujen (v demokratični družbi), saj tega cilja ni mogoče doseči z blažjim ukrepom. Le z onemogočanjem nadaljnje uporabe osebnega vozila je namreč moč povsem preprečiti njegovo prihodnjo uporabo za izvrševanje kaznivih dejanj. Odvzem je tudi primeren in proporcionalen ukrep, saj interes države, da varuje pravni red pred (ponovnimi) kršitvami pretehta nad pravico obdolženca in njegove zunajzakonske partnerice do zasebne (skupne) lastnine po 33. členu Ustave RS. Pritožbeni ugovor pritožnikov, da je odvzeto osebno vozilo skupna lastnina obdolženca in njegove partnerice ter da ga kot takega ni mogoče odvzeti, ker ne gre za izključno lastnino obdolženca, je tako neupošteven in neutemeljen, saj gre za zakoniti in oblastni ukrep države, ki obdolžencu (in s tem tudi njegovi zunajzakonski partnerici) odvzame razpolagalno upravičenje prav zato, da prepreči nevarnost ponovitve (istovrstnih) kaznivih dejanj.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00085611
ZKP člen 496, 496/1, 496/2. KZ-1 člen 70a.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - podaljšanje varnostnega ukrepa - nevarnost storitve kaznivega dejanja
Glede na podano izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je A. A. nevaren za okolico in da je nevarnost ponavljanja hudih kaznivih dejanj mogoče odpraviti le z zdravljenjem v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo UKC Maribor, prav tako da potrebuje varstvo in stalen nadzor. Kot je višje sodišče pojasnilo že v prejšnjem sklepu (sklep II Kp 29374/2021 z dne 13. 9. 2023), bi za odpravo varnostnega ukrepa, za kar se zavzema pritožba, bila ključna ugotovitev, da je pri A. A. odpravljena nevarnost, da bi na prostosti storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, kar pa upoštevaje vse zgoraj navedeno, ni bilo ugotovljeno. Poudariti je, da je namen varnostnega ukrepa zdravljenje in varstvo storilca kaznivega dejanja in da je Enota za forenzično psihiatrijo na Oddelku za psihiatrijo UKC Maribor pristojna tudi za varstvo, ne le za zdravljenje, obdolženega pa zaradi nevarnosti, da bi storil kakšno hudo kaznivo dejanje, ni mogoče namestiti v SVZ Hrastovec, kjer gre le za zdravstveni zavod, kot je to v mnenju poudarila tudi Komisija.
Pritožbeno sodišče pa tudi tokrat soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da je izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki je bil izrečen A. A. in ki se sedaj nahaja v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra, še vedno potrebno. Na podlagi v izpodbijanem sklepu izpostavljenega izvedenskega mnenja je namreč prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da je A. A. nevaren za okolico in da je nevarnost ponavljanja hudih kaznivih dejanj mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo UKC. Da bi sodišče prve stopnje odpravilo varnostni ukrep, za kar se smiselno zavzema pritožba, bi bila ključna ugotovitev, da je pri obsojencu odpravljena nevarnost, da bi na prostosti storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, kar pa pri A. A. ni bilo ugotovljeno. Kar se tiče pritožbenih navajanj, da so glede na zaključke izvedenskega mnenja zaprte vse možnosti, da bi obsojeni predčasno zapustil forenzično psihiatrijo in bil nameščen v SVZ pa je poudariti, da je namen varnostnega ukrepa zdravljenje in varstvo storilca kaznivega dejanja in da je Enota za forenzično psihiatrijo na Oddelku za psihiatrijo UKC pristojna tudi za varstvo in ne le za zdravljenje, A. A. pa zaradi že opisane nevarnosti, da bi storil kakšno hudo kaznivo dejanje, tudi ni mogoče namestiti v SVZ, kjer gre le za zdravstveni zavod, kot je bilo to sicer vse že obrazloženo tudi v sklepu pritožbenega sodišča z dne 13. 9. 2023, in kot je to obsežno pojasnilo tudi prvostopno sodišče v točkah 10 do 13 izpodbijanega sklepa, kjer je z razlogi, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče obrazloženo, zakaj trenutno ni možna namestitev obsojenca v SVZ.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086537
KZ-1 člen 34, 34/1, 116,116-1. ZKP člen 4, 18, 18/1, 148, 148/4, 258, 391.
kaznivo dejanje poskus umora - grozovit način - umor na zahrbten način - zahteva za izločitev dokazov - zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov - rekonstrukcija dogodka - postavitev drugega izvedenca - načelo proste presoje dokazov - ustavne pravice - zakonski znaki kaznivega dejanja - drugačna sodna praksa - pavšalne navedbe - opredelitev do zagovora - prostovoljni odstop - zmanjšana prištevnost - motiv - direktni naklep
V pritožbi se zagovornik ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje glede zavrnjene zahteve za izločitev dokazov in ponavlja razloge za izločitev dokazov, kot jih je podal s pisno vlogo (l. št. 1274-1281) na glavni obravnavi 21. 6. 2023 oziroma na predobravnavnem naroku 1. 6. 2023 z vlogo z dne 1. 6. 2023 (l. št. 855-862) in pred tem v fazi preiskave z vlogo z dne 29. 12. 2022 (l. št. 661-667) ter navaja, da je zavrnitev zahteve za izločitev dokazov nezakonita in nepravilna, s takšnim navajanjem pritožba smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zatrjuje kršitev pravice iz 19. člena Ustave. Zagovornik tako meni, da so v spisu nezakoniti dokazi, in sicer tisti, ki jih je obdolženi po obravnavanem dogodku skril in informacijo o tem povedal policistu A. A. ter mu lokacijo predmetov pokazal na googlovem zemljevidu, prav tako pa tudi ostali dokazi, ki izvirajo iz teh dokazov, kot sadeži zastrupljenega drevesa.
Vendar se s pritožbo ni mogoče strinjati. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o zahtevi za izločitev dokazov, kot že navedeno, upoštevalo vse izvedene dokaze na glavni obravnavi. Ocenilo je strokovni mnenji obeh strokovnjakov mag. B. B. in dr. C. C., ki drugače kot izvedenec dr. Č. Č. menita, da obdolženi pravnih poukov policista A. A. v posledici že razvite prilagoditvene motnje, afektivnega stanja ter večplastnih čustvenih odzivov ni bil sposoben razumeti oziroma je bila njegova zmožnost razumevanja pravnih poukov bistveno zmanjšana. Drugačno mnenje je podal izvedenec dr. Č. Č., da je prilagoditvena motnja pri obdolženem ugotovljena šele po odvzemu prostosti, in sicer najkasneje 6. 10. 2022 in torej dne 4. 9. 2022 ni bila prisotna ter da prilagoditvena motnja na višje živčne funkcije neposredno ne vpliva, še več, izvedenec ugotavlja, da ima obdolženi zelo dobro razvite višje živčne funkcije in kapaciteto spoprijemanja s stresorji, pri obdolženem pa ni ugotovil stresorja, ki bi pripeljal do prilagoditvene motnje.
Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi izpovedbo priče A. A., ki je zaslišan na glavni obravnavi potrdil, da je obdolženca o pravicah iz 4. člena ZKP in četrtega odstavka 148. člena ZKP poučil, preden mu je ta podal izjavo glede lokacije predmetov, ter dokazno ocenilo izpovedbe ostalih zaslišanih prič D. D., E. E., F. F. in G. G., prav tako je vpogledalo posnetek videonadzorne kamere v prostoru za pridržanje v času od 10:00 ure do 10:40 ure. Posebej je poudarilo, da je glede na listinske dokaze in izpovedbe prič policistov obdolženi bil pred podajo izjave trikrat poučen o svojih pravicah iz 4. člena ZKP in četrtega odstavka 148. člena ZKP.
Pritožba isto bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja tudi z navajanji, da se sodba sodišča tudi v delu, v katerem je sodišče argumentiralo svojo odločitev, opira na dokaze, ki so bili iz spisa izločeni, in sicer sledi krvi na levi nogavici, levem in desnem športnem copatu, kar izhaja iz 18. točke izpodbijane sodbe na str. 21 ter na listinski dokaz A1, l. št. 39 - formular "privolitev za preiskavo elektronske naprave", pri čemer je bil ta dokaz pridobljen na podlagi nedovoljenega dokaza mobilnega telefona Samsung Duos.
Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP in kršitev 29. člena Ustave, ker naj bi sodišče prve stopnje, po oceni pritožbe, neutemeljeno zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov in s tem obdolžencu kršilo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist.
Zatrjevane kršitve niso podane. Zagovornik si relevantnost zgoraj navedenih dokazov neuspešno prizadeva utemeljiti s podobnimi navedbami, kot jih je obramba uveljavljala že tekom sojenja in jih je sodišče prve stopnje argumentirano zavrnilo v točki 6 izpodbijane sodbe. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo presoja, katere dokaze bo izvedlo ter kako bo presojalo njihovo verodostojnost, pri tem pa ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, predlagani dokazi morajo biti namreč materialno pravno upoštevni, obramba pa mora obstoj in pravno upoštevnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme torej zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo že dokazano, ali pa je brez pomena za zadevo in če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje povzetim kriterijem glede dopustnosti zavrnitve dokaznih predlogov v celoti zadostilo, svojo odločitev pa v 6. točki obrazložitve ustrezno utemeljilo. Tako je v točki 6 na str. 6 izpodbijane sodbe navedlo razumne in prepričljive razloge, zakaj je zavrnilo dokazni predlog po opravi rekonstrukcije dogodka.
Z navajanji pritožbe se ni mogoče strinjati. Vrhovno sodišče RS je v svojih sodbah že judiciralo, da gre za odvzem življenja na grozovit način, kadar je dejanje izvršeno na način povzročanja hudih fizičnih bolečin ali psihičnega trpljenja žrtve, ki po intenziteti in trajanju presega trpljenje ob slehernem odvzemu življenja (objektivni vidik) ter ob storilčevem zavedanju in hotenju oziroma privolitvi v povzročanje takšnega trpljenja, pri čemer morajo biti podane okoliščine, ki kažejo na njegovo brezčutnost, krvoželjnost ali izživljanje. Grozovitost kot zakonski znak po 1. točki 116. člena KZ-1 je močno kulturno pogojen. Vprašanje o tem, ali je nekaj grozljivo ali ne, je vrednostno in je torej za napolnitev "grozovitega načina" potrebno izhajati iz objektivne presoje grozovitosti, kot tudi storilčevega dojemanja grozovitosti. Gre torej za kulturno pogojen zakonski znak, glede katerega je v okviru objektivne presoje potrebno izhajati iz vidika povprečnega opazovalca.
Pritožbi ni mogoče pritrditi. Okoliščine, ki jih navaja pritožba, ne spreminjajo dejstva, da je obdolženec na škodo oškodovanke ravnal na zahrbten način. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v točkah 42, 44 in 45 pravilno in izčrpno obrazložilo okoliščine, ki potrjujejo zahrbtno delovanje obdolženca, njegovo zvijačnost in pretkano delovanje. Na podlagi vseh izvedenih dokazov je utemeljeno zaključilo, da je oškodovanka kritične noči v park prišla, ker jo je obdolženi s sporočili, katera ji je v zvezi s pismi pošiljal vse od 1. 9. 2022, tja zvabil. Še kritičnega dne 3. 9. 2022 ji je v zvezi s pismi poslal več sporočil, tako tudi sporočilo o t. i. lovu na zaklad. Vse to potrjuje, kako vztrajno se je obdolženi zavzemal, da oškodovanka pride v park, medtem ko ji je v sporočilu izrecno napisal, da ga tam ne bo. Pritožba zato nima prav, ko navaja, da med obdolženim in oškodovanko ni bilo komunikacije, prav tako je zgrešeno sprenevedanje, da je oškodovanka sama predlagala, da pride v park po pisma, na enake navedbe pritožbe pa je odgovorilo že sodišče prve stopnje (45. točka izpodbijane sodbe). Zagovornik tudi zmotno navaja, da oškodovanka obdolžencu ni zaupala, ker kaj takega iz izpovedbe oškodovanke ne izhaja. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem utemeljeno oprlo na izpovedbo oškodovanke, ki je povedala, da je obdolžencu zaupala in ga imela rada in to kljub dogodkom, ki jih v zvezi s hišo in poškodovanim vozilom izpostavlja pritožba.