Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 7. 6. 2017, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil. Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Ravnanje tožnika izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Tožnik je v več primerih podpisoval dokumentacijo v imenu komitentov, čeprav ti ob podpisu niso bili prisotni, oziroma je omogočil, da je ena oseba podpisovala dokumentacijo za več različnih komitentov, ki jih ni bilo v poslovalnici.
Sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno ni priznalo stroškov poziva za plačilo akontacije odškodnine, naslovljenega na prvo toženko, in odškodninskega zahtevka, naslovljenega na drugo toženko. Navedeni stroški so bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP), saj je tožnica na tej podlagi prejela izplačan nesporni del odškodnine, poleg tega je tek zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisen od poziva upnika (drugi odstavek 299. člena OZ).
Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov utemeljeno upoštevalo odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči in določbe ZBPP. Tožnici je bila brezplačna pravna pomoč priznana od 19. 10. 2019, zato je sodišče prve stopnje pravilno toženki naložilo, da stroške, ki so tožnici priznani od tega datuma dalje, plača na račun sodišča prve stopnje.
Če bi bilo dodatnih 10 dni dopusta namenjeno le psihiatrom, ki zdravijo duševne motnje, in ne zdravnikom, ki pri osebi z duševno motnjo zdravijo druge pridružene zdravstvene težave, potem bi to izrecno izhajalo iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ. Da dodatni dopust po 4. točki prvega odstavka 36. člena KPZZ ni omejen na posamezno specializacijo oziroma le na psihiatre, izhaja tudi iz Razlage KPZZ, Ur. l. RS, št. 30/2024. Ker je odločilna psihična obremenitev zaradi dela z duševno motenimi osebami, z vidika psihične obremenitve zdravnika izvora duševne motnje ni mogoče šteti za odločilnega.
Ker je osnovni znesek minimalnega dohodka v pravno relevantnem obdobju znašal pri tožniku 484,88 EUR, njegov mesečni dohodek pa ta znesek presega, ni mogoče šteti, da se je tožnik znašel v položaju materialne ogroženosti, ob čemer je bila tožniku že večkrat predhodno priznana tudi izredna denarna socialna pomoč. Tožnik izredne denarne socialne pomoči ne uveljavlja iz naslova izrednih stroškov, vezanih na preživljanje, ki jih ne bi mogel pokriti z lastnim dohodkom.
Pritožbeno sodišče soglaša, da je tožnik z več očitanimi ravnanji, ki jih je storil v krajšem obdobju in se nanašajo na druženje v lokalu z B.B. med delovnim časom, neutemeljeno uporabo službenega vozila ter s tem povezanimi nepravilnimi evidentiranji delovnega časa in neupravičeno odsotnostjo z dela, najmanj iz hude malomarnosti storil hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (33., 37. člen ZDR-1), kar utemeljuje obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Glede očitanega ravnanja, ki se nanaša na službeno vozilo, je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo tudi obstoj znakov kaznivega dejanja (odvzem motornega vozila; 210. člen Kazenskega zakonika - KZ-1) in utemeljenega odpovednega razloga iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Sodni tolmač se utemeljeno pritožuje, ker mu sodišče prve stopnje ni priznalo priglašene nagrade za pripravo na tolmačenje v višini 30 EUR z DDV. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih v prvem odstavku 45. člena določa, da za pripravo na tolmačenje, ki lahko vključuje tudi študij spisa, pripada sodnemu tolmaču 30 EUR. Iz navedenega določila tako izhaja, da študij spisa ni nujen za pripravo na tolmačenje in posledično tudi ni pogoj za priznanje nagrade za pripravo na tolmačenje. Tolmač se namreč lahko na tolmačenje pripravi tudi brez vpogleda v sodni spis.
Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom (ZOPDA) je specialen zakon, ki je uporabljiv le v primerih sporazumnega dogovarjanja o pavšalni odškodnini izven pravdnega postopka (prvi odstavek 1. člena v zvezi s petim odstavkom 10. člena ZOPDA). Tožnica pa je z obravnavano tožbo sprožila pravdni postopek, v katerem je za materialnopravno presojo spora ključen OZ z vsemi pravili, ki jih vsebuje. Gre torej za dokazovanje vseh elementov odškodninske odgovornosti vključno s pravilom o prispevku oškodovanca k nastanku škode.
Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena OZ). Ker je bil tožnici že izplačan višji znesek odškodnine, kot bi iz naslova obravnavanega škodnega dogodka pripadal pokojniku ob upoštevanju njegovega 60 % soprispevka, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
Stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas - do izteka delovnega dovoljenja. Pogodba res izrecno ne določa datuma njenega izteka, je pa ta določljiv - dan izteka delovnega dovoljenja. To pa je navedeno v uvodu pogodbe o zaposlitvi, in sicer je navedena številka tožnikovega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo (...), ki pa se je, kot izhaja iz samega tega dovoljenja v spisu, izteklo 31. 10. 2025. Pogodba o zaposlitvi med strankama je bila tako sklenjena do tega dne. Z iztekom tega dne pa je že po samem zakonu prenehala veljati (prva alineja 77. člena in prvi odstavek 79. člena ZDR-1).
Toženka je, upoštevaje 4. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS preživnino utemeljeno upoštevala, kot del lastnega dohodka družine. Pri tem je bistveno, da je ta preživnina omejena do višine minimalnega dohodka (4. točka prvega odstavka 12. člena ZUPJS). Prejeti zneski preživnine v tej zadevi ne presegajo delež 0,59 od minimalnega dohodka.
Skladno z 8. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS se med lastne dohodke upošteva tudi otroški dodatek, kot to pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje. Glede na zakonsko ureditev ni nobene pravne podlage, da bi se otroški dodatek upošteval na enak način, kot velja za preživnino, torej v višini do zneska minimalnega dohodka za otroka (količnik 0,59) in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
ZPP ne vsebuje določb, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da so dopustna zgolj določena neposredna dokazna sredstva, posredni dokazi pa nedovoljeni. Sodišče namreč lahko tudi na podlagi posrednih dokazov ugotovi odločilna dejstva, če predstavljajo celovit in zaključen krog, ki logično potrjuje zatrjevanja stranke ter ne omogoča razumnih pomislekov.
Za odločitev je ključno, ali je prišlo po pravnomočnosti že izdane odločbe do spremembe dejanskega stanja, ki vpliva na odločitev o sami pravici, oziroma ali je prišlo do spremembe pravne podlage. Predhodno je bila izdana zavrnilna odločba, ki je postala pravnomočna, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se nista spremenila, kar je sodišče pojasnilo v 7. točki obrazložitve.
V tem primeru se mladoletni C.C. nikakor ne more šteti v družino tožnice. Kot je to določeno v 32. členu ZVrt, so starši oproščeni plačila za vrtec za tretjega otroka le v primeru, če gre za otroka iz iste družine. Ker ima C.C. stalno prebivališče na naslovu matere G.G., ki je za njega tudi že uveljavljala pravice iz javnih sredstev, v tem primeru ne gre za povezano osebo v tožničini družini, torej za otroka iz iste družine, kot to zahteva že omenjena določba ZVrt.
Čeprav je sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe pri povzemanju sodbe sodišča prve stopnje upoštevalo popravni sklep I Pd 623/2021 z dne 20. 12. 2024, s katerim je sodišče prve stopnje popravilo datum začetka teka zakonskih zamudnih obresti, ga je pri oblikovanju izreka spregledalo, saj je navedlo datum 14. 9. 2020, namesto 16. 6. 2020.
Zakonsko besedilo je jasno in v tem primeru z analogijo, na katero se sklicuje tožnica, svakinje ni mogoče uvrstiti v krog upravičenih oseb, v katerem se nahajajo družinski člani umrlega, kot so navedeni v četrtem odstavku 34.a člena ZSVarPre. Ker je zakonsko besedilo jasno, uporaba analogije ni utemeljena.
Institut sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 predstavlja samostojen pravni institut, katerega namen je presoja, ali je ob upoštevanju vseh okoliščin primera in interesov pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja še mogoče. Presoja zakonitosti odpovedi in presoja možnosti nadaljevanja delovnega razmerja zato nista identični vprašanji. Dejstvo, da delodajalec ni dokazal odpovednega razloga v obsegu, ki bi utemeljeval izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, samo po sebi ne izključuje možnosti ugotovitve, da je med strankama kljub temu prišlo do takšnega porušenja zaupanja, da nadaljevanje delovnega razmerja objektivno ni več mogoče.
Prav zaradi posebne narave dela pravosodnega policista je objektivno pomembno tudi ravnanje, ki sicer ne predstavlja samostojne kršitve delovnih obveznosti, vendar ob upoštevanju celote ravnanj kaže na pomanjkanje potrebne profesionalne distance in varnostne presoje v okoliščinah, kjer je takšna presoja bistvena sestavina opravljanja dela.
Uporaba določbe prvega odstavka 8. člena Pravilnika o letnem dopustu na način, da se za vsako od osebnih okoliščin - invalidnost in starost - določi po pet dodatnih dni letnega dopusta, vendar največ skupaj pet dni, učinkuje na tožnika z dvema osebnima okoliščinama manj ugodno. Ena od ustavno in zakonsko varovanih osebnih okoliščin tako ostane brez dejanskega učinka. Nelogično je, da bi bil tožnik, ki je hkrati starejši od 50 let in delovni invalid, upravičen zgolj do pet dodatnih dni letnega dopusta, enako kot delavec, ki je npr. samo starejši od 50 let, ali delavec, ki je zgolj delovni invalid, pri katerih ni podana nobena od drugih okoliščin iz 8. člena Pravilnika. Takšna razlaga vodi do neutemeljeno izenačene obravnave delavcev, ki se med seboj nahajajo v bistveno različnih položajih, in s tem do posega v pravico do enakega oziroma nediskriminacijskega obravnavanja.
Ob ustavnoskladni razlagi 97.g člena ZObr in 8. člena Pravilnika je tožnik kot delavec, ki je dopolnil 50 let starosti, torej upravičen do pet dni letnega dopusta, kot delavec invalid pa še do dodatnih pet dni letnega dopusta, skupno torej do desetih dodatnih dni letnega dopusta.
Toženec ni dokazal, da je obvestilo z dne 9. 2. 2024 vročil tožnici. V tem primeru torej ni bil izpolnjen z zakonom določeni pogoj, ki zahteva, da zadržanje pravic nastopi šele po 30-ih dneh po pisnem obvestilu zavoda o neporavnanih obveznostih in posledicah nepravočasnega plačila.
Za zakonitost izredne odpovedi je treba dokazati tudi izpolnitev pogoja, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja med njima ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo o neobstoju tega pogoja. Pritožba zmotno navaja, da je že utemeljenost drugega očitka zadosten razlog za obstoj vseh pogojev za zakonitost izpodbijane odpovedi. V citirani določbi ZDR-1 je jasno zahtevan hkraten obstoj dveh predpostavk: obstoj zakonskega odpovednega razloga (hujša kršitev, storjena iz hude malomarnosti) in nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.