Obstoj pravnega interesa za ugotovitveno tožbo se sicer praviloma preverja šele v pravdi, a so pri tem tožbe, vložene na podlagi sklepa o napotitvi na pravdo, izjema. Temelj zanje je namreč ZD in zato stranki v pravdi, v kolikor jo na vložitev tožbe napoti zapuščinsko sodišče, pravnega interesa ni treba posebej izkazovati. Zapuščinsko sodišče je zato tisto, ki pred napotitvijo na pravdo presodi, ali je podan pravni interes.
Višje sodišče se strinja, da je podjemna pogodba lahko dogovorjena tudi ustno. Dokazno oceno izpovedi je sodišče naredilo glede na neposredno izvedbo teh dokazov, o njihovi verodostojnosti pa se je prepričalo z osebnim vtisom, ki je bistven za oceno izpovedi.
Stranka se sama lahko odreče lastnemu zaslišanju tako, da brez opravičljivega razloga na zaslišanje ne pride.
Sodišče prve stopnje je odločilo pravilno, ko je dedovanje omejilo tako, da je upoštevalo le to, kar je bilo dejansko izplačano, torej brez obresti oziroma valorizacije.
Vročilnica ima kot javna listina dokazno vrednost, vendar ni izključeno, da se domneva o vročitvi izpodbije. Višje sodišče ugotavlja, da je dolžnikov podpis na vseh treh listinah zelo podoben oziroma na pogled enak. Vendar pa višje sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem za primerjavo podpisov. Odločitev o začetku stečajnega postopka ima daljnosežne in v marsikaterem smislu nereverzibilne posledice za dolžnika. Zato mora sodišče o obstoju bistvenih relevantnih dejstev sklepati z dokaznim standardom prepričanja, to je, da zoper takšno sklepanje ni podanega razumnega dvoma izkušenega človeka.
V konkretni zadevi pri dopolnitvi izvedenskega mnenja ne gre za zelo zahtevno ali izjemno zahtevno dopolnitev in izvedenki nagrade za študij spisa ni mogoče priznati še enkrat.
Tožeči stranki ni mogoče očitati pomanjkljive skrbnosti: ponudbo je sprejela zgolj kot nesporni del odškodnine, s čimer je pustila odprta vrata za morebitni zahtevek toženke, za rešene dele je dala toženki na voljo zadosti časa (vsekakor je bila toženka o možnosti iskanja ponudnika za razbitino seznanjena pred 6. 2. 2019, sicer tega dne njen pooblaščenec ne bi odgovoril o tem, da aktivno išče ponudnika in da ji je bilo največ ponujeno 2.500 EUR), v nekem trenutku pa je razbitino morala prodati, saj je kot dober strokovnjak le na ta način lahko preprečila, da bi se njena vrednost s časom še znižala, kar bi končno šlo tudi v škodo toženke. Ta trenutek je bil, ko je prejela ponudbo za nakup razbitine, o čemer je 4 dni pred realizacijo obvestila toženko in ji s tem dala še zadnjo možnost, da sama poskrbi za prodajo razbitine boljšemu ponudniku. Tožeča stranka je tako naredila vse, kar je bilo potrebno.
Zatrjevane in izkazane težave, ki jih škodni dogodek sicer ni neposredno povzročil, je pa delno prispeval k njihovemu pogostejšemu in intenzivnejšemu pojavljanju, je treba upoštevati v okviru zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti.
Napačna je tudi odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka za duševne bolečine zaradi skaženosti. Res je ta zahtevek tožnik postavil šele v drugi pripravljalni vlogi, vendar pa s postavitvijo zahtevka stranke ni mogoče prekludirati. Zaradi razširitve zahtevka na dodatno obliko nepremoženjske škode gre namreč za spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP, ki jo je glede na prvi odstavek tega člena mogoče vložiti do konca glavne obravnave.
V sodni praksi se postopoma opušča (vsebinsko) obravnavanje ugotovitvenega zahtevka. V primerih, ko ga sodišče obravnava po vsebini, odločitev deli usodo odločitve o restitucijskem ali prepovednem zahtevku. Tudi v teh primerih ugotovitveni del služi zgolj jasnejši vsebini dajatvenih zahtevkov. Samostojnega pravnega interesa za odločitev o ugotovitvenem delu tožnik nima.