Pritožba utemeljeno opozarja, da imata oba odškodninska zahtevka različni pravni in dejanski podlagi ter da je objava opravičila zgolj ena izmed možnih oblik zadostitve nepremoženjske škode po OZ, ne pa eden od pravnih naslovov povračila škode. S človekovo pravico do zasebnosti, ki vsebuje tudi pravico do pietete (tj. ugleda in duševne celovitosti pokojnika), pravo ščiti druge pravne dobrine kot s pravico do odškodnine zaradi duševnih bolečin ob izgubi bližnje osebe. Zloraba pravice do svobode izražanja se sankcionira z objavo popravka oziroma opravičila po 178. členu OZ, pri čemer ne gre za avtomatizem morebitnega vzporednega zahtevka za plačilo denarnega zadoščenja. Zaključek sodišča, ki izhaja iz stališča, da sta zahtevka soodvisna (korelativna), oziroma da je zavrženi zahtevek podreden (akcesoren) zahtevku iz postopka III P 511/2025, je zato napačno, tako zaradi različnosti podlag zahtevkov, kot zaradi procesne logike razdruženih postopkov.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 27. 7. 2018, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Po presoji pritožbenega sodišča čas v katerem je izvedenec prejel dopis na hodniku sodišča pred obravnavo in do katerega se je moral izvedenec opredeliti do naroka, ne predstavlja ustnega podajanja izvida in mnenja. Pri tem opravilu gre za pripravo na ustno podajanje izvida in mnenja, za kar je sodišče izvedencu priznalo nagrado v višini 153,00 EUR (prvi odstavek 41. člena Pravilnika).
Kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP je podana, kadar sodišče z odločbo o kazenski sankciji prekorači pravico, ki jo ima po zakonu, torej kadar izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, izreče kazensko sankcijo, ki je zakon ne pozna, ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 7. 8. 2018, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Ker je izvedenec dolžan uveljavljati vsa nadomestila in stroške takoj po podaji izvedenskega mnenja oziroma najpozneje v roku, ki ga določi sodišče, ter nadomestila plače v danem roku ni priglasil, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo le o stroških, ki so bili pravočasno priglašeni.
V skladu s pravno teorijo in sodno prakso je regulacijska začasna odredba, za kar gre v obravnavani zadevi, dopustna le v nujnih primerih, ko je treba na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), ali če dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), seveda ob predhodno izpolnjenem pogoju, da upnik izkaže verjeten obstoj terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ).
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 26. 10. 2018, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 23. 8. 2013, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Ključna je prvostopenjska ugotovitev, da so se naloge, ki so bile predmet prenosa, opravljale na delovnem mestu strokovnjak na področju sanacije in reševanja. Zaradi njihovega prenosa se je zmanjšal obseg dela na tem delovnem mestu. Zanj sta imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi dva delavca. Presežno je postalo delo enega od njiju (tožnik ni navajal, da ni opravljal nalog delovnega mesta strokovnjak na področju sanacije in reševanja). Toženka je kot delavca, glede katerega je prenehala potreba po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ob upoštevanju kriterija delovne uspešnosti utemeljeno določila tožnika in mu podala odpoved iz poslovnega razloga.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 7. 8. 2017, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Poleg navedenega sodišče prve stopnje pri presoji ni upoštevalo, da je tožena stranka med postopkom od pogodbe odstopila, v drugem postopku zahtevala vračilo že plačanega dela pogodbene cene ter povrnitev škode, ter sporni bazen medtem odstranila. V takšnem dejanskem in pravnem položaju prevzem bazena objektivno ni več mogoč, prav tako tožeča stranka zatrjevanih napak ne more več odpravljati. Zato vprašanje bodočega prevzema opravljenega dela ni več odločilno. Sodišče bi moralo presoditi predvsem, ali je bila odklonitev prevzema oziroma odstop od pogodbe pravno utemeljen, saj je od odgovora na to vprašanje odvisna odločitev o tožbenem zahtevku.
Izvedenka za klinično psihologijo je ob zaslišanju prepričljivo pojasnila, da je zapustnik sicer lahko razumel, kaj pomeni oporoka, vendar zaradi prizadetosti izvršilnih funkcij, pa tudi zaradi specifičnega čustvenega stanja, ni mogel ustrezno presoditi, "ali je to za njega lahko slabo ali dobro". Četudi je torej oporočitelj lahko razumel vsebino oporočnega razpolaganja (da nekaj daje toženki), morebiti tudi, da ta zanj skrbi, pa zaradi pomembnih omejitev kognitivnih in čustvenih funkcij v času sestave oporoke ni bil sposoben svobodnega oblikovanja volje (to je oblikovanja volje, neodvisno od vplivov morebitnih zainteresiranih tretjih oseb), niti razumeti njenega pomena in posledic ter ravnati skladno s takim razumevanjem.
Postopek s seznamom dolžnikovega premoženja je namenjen ugotovitvi celotnega dolžnikovega premoženja, iz katerega bi se upnik lahko poplačal. Institut seznama dolžnikovega premoženja je namenjen varstvu interesov upnika, da bi ta imel možnost učinkovite prisilne izterjave, s čimer se upniku zagotavlja pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člen Ustave. Učinkovit izvršilni postopek je namreč neločljiv del pravice do sodnega varstva, ki je praviloma dokončno doseženo šele z uresničitvijo (in ne le s priznanjem) neke pravice. Ugotavljanje dolžnikovega premoženja v okviru instituta seznama dolžnikovega premoženja ni omejeno zgolj na premoženje, katerega unovčenje je mogoče v izvršilnem postopku, v katerem se vodi postopek s seznamom dolžnikovega premoženja. Izhajajoč iz tega namena mora zato dolžnik v seznamu premoženja, med drugim, navesti tudi podatke o svojem premoženju v tujini (11. točka drugega odstavka 31. člena ZIZ), med te podatke pa, upoštevaje tudi določbo 2. točke drugega odstavka 31. člena ZIZ, spadajo tudi številke bančnih računov, ki jih ima dolžnik odprte v tujini. V okviru postopka s seznamom dolžnikovega premoženja lahko sodišče na predlog upnika v skladu z določbo sedmega odstavka 31. člena ZIZ tudi te podatke kot podatke, potrebne za ugotovitev dolžnikovega premoženja, pridobi od oseb oziroma organov, ki z njimi razpolagajo. V tej fazi postopka zato pridobitev podatkov o številkah dolžnikovih računov pri organizacijah za plačilni promet in posredovanje teh podatkov upniku ni v nasprotju z določbami 4. člena ZIZ, saj gre za pridobitev in obdelavo podatkov za namen izvršbe, in sicer z namenom ugotovitve premoženja izvršilnega dolžnika v okviru zakonsko izrecno predvidenega instituta seznama dolžnikovega premoženja.
Prav tako pridobitev teh podatkov v tej fazi postopka ni v nasprotju z določbami ZDavP-2, ki urejajo varovanje podatkov, ki so davčna tajnost (V. poglavje ZDavP-2). Prvi odstavek 23. člena ZDavP-2 določa, da sme davčni organ upravnim in drugim državnim organom, organom samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcem javnih pooblastil razkriti podatke o posameznem davčnem zavezancu za izvajanje njihovih z zakonom predpisanih pristojnosti. V prvem odstavku 24. člena ZDavP-2 pa je določeno, da sme davčni organ razkriti podatke o posameznem davčnem zavezancu upravnim in drugim državnim organom, organom samoupravnih lokalnih skupnosti ter nosilcem javnih pooblastil, če ti potrebujejo zahtevane podatke v postopkih, ki jih vodijo v okviru svojih z zakonom predpisanih pristojnosti. Pristojnost sodišča, da, če se to izkaže za potrebno, v okviru postopka s seznamom dolžnikovega premoženja podatke, ki so potrebni za ugotavljanje dolžnikovega premoženja, s tem namenom pridobi od drugih organov, izhaja iz določbe sedmega odstavka 31. člena ZIZ in se glede na določbe o podatkih, ki se pridobivajo v okviru seznama premoženja (med drugim tudi podatki o dolžnikovih transakcijskih računih, vključno s številko transakcijskega računa na podlagi 2. točke drugega odstavka 31. člena ZIZ in podatki o dolžnikovem premoženju v tujini na podlagi 11. točke drugega odstavka 31. člena ZIZ), nanaša tudi na podatke o dolžnikovih računih v tujini. V drugem odstavku 30. člena ZDavP-2, ki ureja ravnanje s podatki, ki se štejejo za davčno tajnost, pridobljenimi iz evidenc in registrov davčnih organov, pa je tudi izrecno določeno, da osebe, ki so jim bili na podlagi 22. do 28. člena tega zakona razkriti podatki, ki so davčna tajnost, teh podatkov ne smejo razkriti tretjim osebam, vendar pa se navedeni podatki smejo razkriti na sodnih obravnavah in v sodnih odločbah.
V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča predstavlja pravica stranke do izvedbe predlaganih dokazov sestavni del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, zato mora sodišče dokazne predloge strank pretehtati in morebitno zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti, pri čemer ta obrazložitev ne sme biti vsebinsko prazna.
V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS navedene kršitve ni mogoče odpraviti na pritožbeni stopnji, ker bi pritožbeno sodišče s tem, če bi samo navedlo manjkajoče razloge za neizvedbo dokaza, nesorazmerno poseglo v strankino pravico do pritožbe. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da se to stališče Vrhovnega sodišča RS nanaša na postopke o glavni stvari. V obravnavani zadevi pa gre za postopek za izdajo začasne odredbe, v katerem velja nižji dokazni standard (verjetnost), prav tako pa ni treba izvesti vseh dokazov, temveč le takšne, ki sodišču omogočajo, da se na razumno hiter način prepriča, ali so podani pogoji za izdajo začasne odredbe (t.i. nezamudni dokazi), ostali dokazi pa se izvedejo v postopku o glavni stvari. Ne gre torej za primerljiva položaja, zato je po mnenju pritožbenega sodišča mogoče od navedenega stališča Vrhovnega sodišča odstopiti (distingiushing). Posledično lahko v postopku izdaje začasne odredbe sodišče druge stopnje v skladu s 347. členom ZPP odpravi uveljavljano procesno kršitev na način, da samo navede razloge za neizvedbo dokaza.
Upoštevaje opisane posebnosti postopka je sodišče prve stopnje pravilno izvedlo tiste dokaze, na podlagi katerih se je lahko na hiter in primeren način prepričalo, ali je podana ogroženost mld. A. A. . Pri tem se je ustrezno oprlo na mnenje CSD, poročilo Vzgojnega zavoda V. in razrednika Osnovne šole R. ter poročilo SIJ, Centra za svetovalno-terapevtsko pomoč (11. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ti dokazi zadoščajo za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe, ostale dokaze, vključno z zaslišanjem predlagateljice, pa bo sodišče prve stopnje lahko izvedlo v postopku o glavni stvari (če bo predlagateljica predlagala njegovo izvedbo), zlasti z ozirom na to, da je sporni dokaz indične narave (predlagateljica ni bila neposredno prisotna, ko je nasprotni udeleženec izvajal stike z mld. hčerko A. A. ) in torej ne gre za neposreden dokaz.
Posvojitelji nimajo pravice sodelovati kot udeleženci v postopku odvzema starševske skrbi staršem.
Škoda, ki se jo da denarno ovrednotiti, je nadomestljiva.
Družbenik in nekdanji direktor stečajnega dolžnika nima aktivne legitimacije za vlaganje predlogov v zvezi s potekom pravnomočno začetega stečajnega postopka, o katerih bi sodišče prve stopnje moralo odločiti s sklepom.
O pogojih za začetek stečajnega postopka se odloča v predhodnem postopku, ki se zaključi s pravnomočnostjo sklepa o začetku postopka. V postopku zaradi insolventnosti ni mogoče predlagati obnove postopka.
Sodna praksa je enotna, da je lahko zveza tudi kratkotrajnejša, če ima par denimo skupnega otroka, kupi skupno nepremičnino..., kar bo večkrat primer pri mlajših osebah. Sicer pa se praviloma zahteva, da življenjska skupnost traja več let.