TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugim sodnikom.

2. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Postopek s seznamom dolžnikovega premoženja je namenjen ugotovitvi celotnega dolžnikovega premoženja, iz katerega bi se upnik lahko poplačal. Institut seznama dolžnikovega premoženja je namenjen varstvu interesov upnika, da bi ta imel možnost učinkovite prisilne izterjave, s čimer se upniku zagotavlja pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člen Ustave. Učinkovit izvršilni postopek je namreč neločljiv del pravice do sodnega varstva, ki je praviloma dokončno doseženo šele z uresničitvijo (in ne le s priznanjem) neke pravice. Ugotavljanje dolžnikovega premoženja v okviru instituta seznama dolžnikovega premoženja ni omejeno zgolj na premoženje, katerega unovčenje je mogoče v izvršilnem postopku, v katerem se vodi postopek s seznamom dolžnikovega premoženja. Izhajajoč iz tega namena mora zato dolžnik v seznamu premoženja, med drugim, navesti tudi podatke o svojem premoženju v tujini (11. točka drugega odstavka 31. člena ZIZ), med te podatke pa, upoštevaje tudi določbo 2. točke drugega odstavka 31. člena ZIZ, spadajo tudi številke bančnih računov, ki jih ima dolžnik odprte v tujini. V okviru postopka s seznamom dolžnikovega premoženja lahko sodišče na predlog upnika v skladu z določbo sedmega odstavka 31. člena ZIZ tudi te podatke kot podatke, potrebne za ugotovitev dolžnikovega premoženja, pridobi od oseb oziroma organov, ki z njimi razpolagajo. V tej fazi postopka zato pridobitev podatkov o številkah dolžnikovih računov pri organizacijah za plačilni promet in posredovanje teh podatkov upniku ni v nasprotju z določbami 4. člena ZIZ, saj gre za pridobitev in obdelavo podatkov za namen izvršbe, in sicer z namenom ugotovitve premoženja izvršilnega dolžnika v okviru zakonsko izrecno predvidenega instituta seznama dolžnikovega premoženja.

Prav tako pridobitev teh podatkov v tej fazi postopka ni v nasprotju z določbami ZDavP-2, ki urejajo varovanje podatkov, ki so davčna tajnost (V. poglavje ZDavP-2). Prvi odstavek 23. člena ZDavP-2 določa, da sme davčni organ upravnim in drugim državnim organom, organom samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcem javnih pooblastil razkriti podatke o posameznem davčnem zavezancu za izvajanje njihovih z zakonom predpisanih pristojnosti. V prvem odstavku 24. člena ZDavP-2 pa je določeno, da sme davčni organ razkriti podatke o posameznem davčnem zavezancu upravnim in drugim državnim organom, organom samoupravnih lokalnih skupnosti ter nosilcem javnih pooblastil, če ti potrebujejo zahtevane podatke v postopkih, ki jih vodijo v okviru svojih z zakonom predpisanih pristojnosti. Pristojnost sodišča, da, če se to izkaže za potrebno, v okviru postopka s seznamom dolžnikovega premoženja podatke, ki so potrebni za ugotavljanje dolžnikovega premoženja, s tem namenom pridobi od drugih organov, izhaja iz določbe sedmega odstavka 31. člena ZIZ in se glede na določbe o podatkih, ki se pridobivajo v okviru seznama premoženja (med drugim tudi podatki o dolžnikovih transakcijskih računih, vključno s številko transakcijskega računa na podlagi 2. točke drugega odstavka 31. člena ZIZ in podatki o dolžnikovem premoženju v tujini na podlagi 11. točke drugega odstavka 31. člena ZIZ), nanaša tudi na podatke o dolžnikovih računih v tujini. V drugem odstavku 30. člena ZDavP-2, ki ureja ravnanje s podatki, ki se štejejo za davčno tajnost, pridobljenimi iz evidenc in registrov davčnih organov, pa je tudi izrecno določeno, da osebe, ki so jim bili na podlagi 22. do 28. člena tega zakona razkriti podatki, ki so davčna tajnost, teh podatkov ne smejo razkriti tretjim osebam, vendar pa se navedeni podatki smejo razkriti na sodnih obravnavah in v sodnih odločbah.