ZPP člen 105, 105/2, 278, 318, 318/1, 339, 339/2, 339/2-7.
zamudna sodba – pravočasen odgovor na tožbo – pogoji za izdajo zamudne sodbe
Na odgovoru na tožbo je toženka navedla napačno opravilno številko, ki jo je zadeva imela na Okrajnem sodišču v Ljubljani, preden je bil izdan sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta in stvarni nepristojnosti Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 8. 9. 2014, kar pa nima nobenega pomena za vprašanje pravočasnosti odgovora na tožbo. Vloga tožene stranke namreč vsebuje bistvene sestavine iz 2. odstavka 105. člena ZPP (ustreza tudi zahtevam iz 278. člena ZPP), poleg tega pa je na zadnji strani vloge navedeno, da toženka ni prejela sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani o odstopu zadeve okrožnemu sodišču (v zvezi z ugotovitvijo vrednosti spora), kar vse je sodišču prve stopnje omogočalo identifikacijo spora in ugotovitev pravilne opravilne številke zadeve.
tožba na ugotovitev lastninske pravice – priposestvovanje – toženci – navadni sosporniki – zamudna sodba – pogoji za izdajo zamudne sodbe – vročitev tožbe – vročitev spremembe tožbe – pravni pouk – pravica do izjave
Prvi pogoj, ki mora biti izpolnjen, da sme sodišče izdati zamudno sodbo, je pravilno vročena tožba. Pravilna vročitev zajema vročitev tožbe z vsemi njenimi prilogami in pozivom tožencem na odgovor z opozorilom, da bo v primeru, da ne bodo pravočasno odgovorili na tožbo ali da odgovor na tožbo ne bo obrazložen, izdalo sodbo, s katero bo ugodilo tožbenemu zahtevku (277. člen ZPP). Navedeno velja tudi za vročitev vsake nadaljnje spremembe tožbe.
SPZ člen 70, 70/2. ZPP člen 253, 253/1, 339, 339/2, 339/2-14.
delitev solastne stvari – prevzemni interes – fizična delitev – upravičen interes – pravni standard – pomanjkljivi razlogi – založitev predujma za zaslišanje izvedenca – bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Ker sta se obe udeleženki potegovali za južni del, bi moralo prvo sodišče pojasniti, zakaj naj bi predlagateljica imela večji upravičen interes od nasprotne udeleženke, ko je južni del dodelilo predlagateljici. Ker izpodbijani sklep o tem nima razlogov, gre za bistveno kršitev določb postopka.
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica soposestnica kmetije in da je toženec brez soglasja tožnice samovoljno namestil jekleno vrv s ključavnico in zamenjal ključavnico na vratih, ki vodijo v gospodarsko poslopje. Razlogi zaščite premoženja ne morejo biti razlog za tako samovoljno ravnanje toženca in izključitev in onemogočanje izvajanja soposesti tožnice.
Ker je bilo o preživljanju skupnih mladoletnih otrok pravdnih strank za vtoževano obdobje z učinkom pravnomočnosti že odločeno, tožnica nima verzijskega zahtevka v smislu 133. člena ZZZDR, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.
Zakonska preživninska obveznost ima načeloma prednost pred vsemI drugimi, poslovnimi obligacijami zavezanca, vendar pa je obveznost, ki je vezana na pokrivanje zavezančevih življenjskih stroškov (v tem primeru stanovanjski kredit), treba upoštevati.
V obravnavani zadevi je sodišče na naroku, ki ga je izvedlo na kraju samem, tožnika opozorilo, da je med postopkom prišlo do ukinitve parcele 2/0 in nastanka parcel 2/3 in 2/4, k. o. X. Opozorilo ga je torej na pravno relevantno dejstvo, ni pa v okviru razjasnjevalne dolžnosti predstavilo pomena tega dejstva glede na postavljeni tožbeni zahtevek in ni opozorilo na dolžnost prilagoditve tožbe. Materialno procesno vodstvo je bilo torej nepopolno izvedeno, saj strankama niso bile predočene možne posledice novega zemljiškoknjižnega stanja na uspeh z zahtevkom, ki je bil ob vložitvi tožbe sklepčen.
Kljub temu, da ima oškodovanec pravico direktno uveljavljati odškodnino proti zavarovalnici, obveznost zavarovalnice v nobenem primeru ne more presegati zneska obveznosti, ki je določen v zavarovalni pogodbi. Za znesek dogovorjene odbitne franšize tako toženka ne odgovarja.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL0058678
URS člen 23, 23/1, 36, 36/1. OZ člen 269, 269/1, 269/2. ZIZ člen 15, 17, 17/1, 212, 212/2, 226, 226/2, 226/4. ZOdvT člen 22, 22/2, 27, 27/2. ZPP člen 212, 213, 213/1, 337, 337/1.
izvršilni naslov - nedenarna obveznost - sodni penali - sklep o določitvi sodnih penalov - izpolnitev nedenarne obveznosti - nezmožnost izpolnitve obveznosti - kršitev pravice do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja - višina sodnih penalov - omejitev višine sodnih penalov - skupna posest - izvršljiva obveznost - trditveno in dokazno breme - slabo premoženjsko stanje - nedopustne pritožbene novote - dodaten rok za izpolnitev obveznosti - zmanjšanje sodnih penalov - denarna kazen - analogna uporaba zakona - vrednost predmeta v izvršilnem postopku - določitev vrednosti predmeta po prostem preudarku
Dolžnik bi moral vse trditve, ki se nanašajo na nezmožnost izpolnitve obveznosti iz izvršilnega naslova, ugovarjati že v postopku izdaje izvršilnega naslova, saj ne gre za dejstva, ki bi nastopila šele po izdaji izvršilnega naslova.
Ob izdaji sklepa o določitvi sodnih penalov ni mogoče ugotavljati nastanka očitnega nesorazmerja med vrednostjo nedenarne obveznosti in višino sodnih penalov, saj je v tem sklepu dolžniku določen dodaten rok, v katerem lahko dolžnik svojo nedenarno obveznost še izpolni in se s tem izogne plačilu sodnih penalov.
pogodbena določila - spornost - nejasnost - trditvena podlaga strank - nastanek zavarovalnega primera - kritje - poslovni prostor - skladišče - malomarnost stranke
Z vprašanjem jasnosti določb pogodbe se prvostopenjsko sodišče ne bi smelo ukvarjati, saj jasnost določb pogodbe med strankama nikoli ni bila sporna. Jasna določila namreč niso predmet razlage.
Pogodbeno določilo je sporno le takrat, kadar mu pogodbeni stranki (ki sta hkrati nasprotni stranki v pravdi) pripisujeta različen pomen. V konkretnem primeru pa temu ni bilo tako.
Tožnica ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu, saj ji ni uspelo dokazati izrecne, jasne in nedvoumne izjave toženke, da se pogodbeno zavezuje izpolniti tožničino terjatev do K. K., kar je bistvena sestavina pogodbe o pristopu k dolgu.
Prvo sodišče je obrazložilo, zakaj ni sledilo tožnikovim trditvam o sklenitvi pravnega posla s tožencem in plačilu are v letu 2010. Pritožba ne ponuja nobenih tehtnih argumentov, ki bi lahko vzbudili dvom v pravilnost teh zaključkov prvega sodišča. Okoliščina, da je bila ara izročena le tožencu, ne pa tudi njegovi materi, je povsem nepomembna za ugotavljanje okoliščine, kdaj je bila ara izročena tožencu (nič neobičajnega ni, če je ara plačana le enemu od prodajalcev).
ZIZ člen 64, 64/1, 64/3, 175, 192, 192/2. ZFPPIPP člen 248.
najemna pogodba – sklenitev najemne pogodbe po pridobitvi zastavne pravice na nepremičnini – odpoved najemne pogodbe s strani stečajnega upravitelja – sklep o izročitvi nepremičnine – rok za izselitev
Iz 1. odstavka 64. člena ZIZ in 175. člena ZIZ jasno izhaja, da najemojemalec ni tretji udeleženec v smislu 1. odstavka 64. člena ZIZ.
Določba 2. odstavka 192. člena ZIZ, ki določa obveznost izpraznitve in izselitve dolžnika, se uporablja skupaj z določbami 175. člena ZIZ. Kupec je vstopil v pravni položaj najemodajalca (dolžnika kot pravnega prednika kupca). Zato se glede najemojemalčevega položaja uporabljajo pravila, ki urejejo najemno razmerje (pogodbeni in zakonski statut).
osebni stečaj – odpust obveznosti – ovire za odpust obveznosti – pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu – podatki iz kazenske evidence
Sodišče je svojo odločitev oprlo na povsem jasen razlog, ki onemogoča odpust obveznosti, to je obstoj obsodbe za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu po podatkih iz kazenske evidence, in obrazložilo, da razbremenitev dolžnika z odpustom obveznosti ne pride v poštev, ker zanjo niso izpolnjeni zakonski pogoji.
Dejstvo je, da vsak stik otroka s staršem, s katerim ne živi, in vrnitev k staršu, kateremu je zaupan v vzgojo in varstvo, zanj predstavlja določen stres in obremenitev, toda to je zaradi odločitve staršev, da ne želita več živeti skupaj, postalo del otrokovega življenja in kot takega ga je treba sprejeti. Naloga staršev je, da otroku omogočita čim lažje prehajanje od enega k drugemu, mu pri morebitnih težavah s prilagajanjem na drugačno okolje pri enem ali pri drugem nudita potrebno oporo, predvsem pa, da starša eden zoper drugega vpričo otroka ali celo preko njega ne izražata negativnih čustev drug do drugega. Takega ravnanja (čeprav je neuspelo skupno življenje nedvomno generator tovrstnih vzpodbud) se morata starša vzdržati, sicer lahko drugi od staršev zaščiti otrokovo korist, tako da predlaga spremembo stikov in starša, ki z bivšim partnerjem medsebojno obračunava prek otroka, pri izvajanju stikov omeji s sodno odločbo.
zunajzakonska skupnost – dedna pravica – skupno premoženje – delež na skupnem premoženju – določitev deleža na skupnem premoženju – posebno premoženje – prispevek zunajzakonskega partnerja – dohodek zunajzakonskega partnerja
Izvedeni dokazi dajejo dovolj podlage za zaključek, da sta tako tožnica kot pokojni vložila v nakup nepremičnine, ki je skupno premoženje, posebno premoženje, in sicer pokojni 4.600.000,00 SIT, tožnica pa 4.976.732,75. SIT. Ob nadaljnjem dejstvu, da so osebni dohodki tožnice skupaj z regresom do nakupa nepremičnine v letu 1996 nekoliko višji, kasneje se je razmerje obrnilo in da je tudi po mnenju pritožbenega sodišča dokazano, da so bili avtorski honorarji, ki so bili na podlagi dogovora pokojnega in tožnice do vključno leta 1998, nakazovani na račun pokojnega, rezultat skupnega dela za D., da sta oba imela preživninske obveznosti, da sta z lastnim delom prispevala k ohranjanju in povečanju skupnega premoženja pri hišnih opravilih in vzdrževanju nepremičnine, ob dejstvu, da je dokazano, da je pokojni imel nekaj prihodkov iz vrednostnih papirjev in nekaj bonitet v službi, pa tožencu ni uspelo dokazati, da je delež pokojnega na skupnem premoženju večji od 55 %, kar že vse od vložitve tožbe priznava tudi tožnica.
ZZZDR člen 79, 103, 123, 129, 129a. ZPP člen 60, 70, 70-1, 72, 72/4.
določitev preživnine - nadstandardna preživnina - zmožnosti staršev - premoženjsko stanje staršev - zelo dobre finančne in pridobitne zmožnosti - družinski standard - varstvo koristi otroka - visoke potrebe otroka - uspešen telesni in duševni razvoj - izločitev sodnika - odklonitveni razlog
Pri ugotavljanju potreb mld. otroka je treba izhajati iz določbe 2. odstavka 129a. člena ZZZDR, ki določa, da mora preživnina zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Koliko bo tem potrebam mogoče zadostiti, je odvisno od zmožnosti staršev. Ugotovitev teh potreb pa je neodvisna od tega, kdo od preživninskih zavezancev je potrebe mld. otroka v določenem obdobju zadovoljil, zato so navedbe toženca, ki jih je obširno podajal tekom celotnega postopka na prvi stopnji in jih ponavlja še v pritožbi, da je določene potrebe mld. tekom postopka zadovoljil on in ne tožnica, pri ugotavljanju potreb otroka pravno nepomembne.
Mld. hči je upravičena do takšne nadstandardne preživnine, ki je v razumnem razmerju med njenimi potrebami in možnostmi zavezancev ter hkrati zagotavlja njen uspešen telesni in duševni razvoj.
Slovensko zavarovalno združenje je do regresiranja izplačane odškodnine, vključno z zamudnimi obrestmi in stroški, upravičeno v primeru, da je zaradi nezavarovanosti vozila izpolnilo svojo obveznost plačila odškodnine.
ZST člen 11, 11/2, 11/3, 11/4, 12, 12/4. ZFPPIPP člen 301, 301/7, 305, 306.
odlog plačila sodnih taks – pogoji za odlog ali oprostitev plačila sodnih taks – napačni podatki v bilanci stanja – premoženje ne omogoča takojšnje pretvorbe v denar – pravica do sodnega varstva
Sodišče lahko po uradni dolžnosti preveri resničnost strankinih navedb v izjavi o premoženjskem stanju, nikakor pa ni dolžno stranke pozivati, da naj sama dopolni svoj predlog tako, da mu bo mogoče ugoditi. Stranka, še posebej pa to velja za pravno osebo, se mora sama poučiti o tem, kaj je potrebno za ugoditev predlogu.
Na tožeči stranki je bila dolžnost, da v primeru, da njeni podatki iz bilance, ki jo je sama sestavila, slaba dva meseca kasneje ne držijo več, to pojasni v predlogu za oprostitev ali odlog plačila sodnih taks. Tega ni storila, niti ob predložitvi izjave o premoženjskem stanju, za kar je odgovorna sama, sodišče prve stopnje pa je pravilno upoštevalo podatke, ki so mu bili pač na voljo.
Sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo dejstva, da gre za premoženje, ki ne omogoča takojšnje pretvorbe v denar, ki ga tožeča stranka potrebuje za plačilo sodnih taks. Pri tem je višje sodišče upoštevalo, da je sodišče prve stopnje o enakem predlogu odločalo v treh zadevah, v katerih sta udeleženi isti pravdni stranki, pri čemer je tožena stranka v stečaju, skupna vrednost sodnih taks za tožbe, ki je bila naložena v plačilo tožeči stranki, pa znaša 10.483,00 EUR, pa tudi dejstvo, da v primeru, da plačilo sodnih taks ne bo odloženo, tožeča stranka ne bo mogla uveljaviti ustavne pravice do sodnega varstva.