nepravdni postopek - sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda - sprejem na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča - določitev socialnovarstvenega zavoda - pravica do izjave v postopku - prostorska stiska - izjava socialnovarstvenega zavoda
Ob ugotovitvi, da se vsi trije socialno varstveni zavodi soočajo z enakimi prostorskimi problemi, kot revident, bi bila edina preostala alternativa v resnici le še ta, da se socialno varstveni zavod, ki naj osebo sprejme, sploh ne določi. Ker ni drugega državnega organa, ki bi bil po veljavni zakonodaji pristojen določiti konkretni socialno varstveni zavod, bi bila takšna (ne)odločitev nezakonita in protiustavna. Nezakonita zato, ker bi sodišče ne udejanjilo obveznosti odločiti po drugem odstavku 48. člena ZDZdr. Protiustavna pa zato, ker bi bile ogrožene ustavno varovane dobrine.
Procesno dejstvo, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku na narok ni vabilo revidenta, je sicer resnično. Vendar revizijsko sodišče pojasnjuje, da ga zaradi zagotovitve njegove udeležbe v postopku tudi ni bilo treba in ni bilo dolžno vabiti.
Udeležba socialno varstvenega zavoda v postopku je specifična in mora biti zagotovljena v tolikšnem obsegu, kolikor se sama odločitev nanj nanaša. To pa je, da mu je treba zagotoviti pravico do izjave. Ker Ustava ne terja, da mora biti pravica do izjave nujno zagotovljena na usten način, zadošča, da je zagotovljena pisno (79. člen ZDZdr). Poleg tega mora biti udeležba socialno varstvenega zavoda priznana še tako, da mu je zoper odločitev o odločitvi po drugem odstavku 48. člena ZDZdr zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo. To pomeni, da mora biti socialno varstvenemu zavodu vročen sklep (49. člen ZDZdr), zoper katerega ima v skladu z drugim odstavkom 50. člena ZDZdr tudi izrecno pravico do pritožbe.
ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDICINSKO PRAVO
VS0018306
OZ člen 179. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
dopuščena revizija - povrnitev nepremoženjske škode - odgovornost zdravnika - psihiater - odgovornost zdravstvene ustanove (bolnišnice) - pravica do svobode izražanja - pravica do časti in dobrega imena - žaljiva diagnoza - postavitev diagnoze brez pregleda pacienta - pravilnost diagnoze - duševna bolezen
Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja relevantnosti preverjanja pravilnosti diagnoze in s tem povezanih očitkov materialnega in procesnega prava.
ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS0018289
OZ člen 133, 183. URS člen 34, 35, 39. EKČP člen 10, 10/2. ZPP člen 367, 367/3.
dopuščena revizija - pravica do svobode izražanja - pravica do časti in dobrega imena - kolizija ustavnih pravic - tisk - odškodnina pravni osebi - izjava kot trditev o dejstvih - izjava kot mnenje - kontekst izjave - javni razpis za dobavo medicinske opreme - razprava o pravilnosti javnega razpisa - javni interes
Celoten kompleks konkretne zadeve vsebuje zadostno podlago za dobro vero v resničnost bistvenega dela sporne izjave (da je tožnica razpolagala z notranjimi informacijami), zato je ni pravilno razumeti kot očrnitev tožnice, temveč predvsem kot upravičen prispevek k razpravi o pravilnosti javnega razpisa, ki je v javnem interesu, pa tudi kot odziv na očitke (tudi tožničine) na račun toženčevega podjetja v zvezi z istim razpisom. V okoliščinah konkretnega primera ima zato prednost toženčeva svoboda izražanja.
IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VS0018216
OZ člen 7. ZIZ člen 64, 65, 65/3. URS člen 23, 33.
lastninska pravica na nepremičnini - lastninska pravica v pričakovanju - nedopustnost izvršbe - vpis v zemljiško knjigo - zloraba pravic - izločitvena pravda - tožba za nedopustnost izvršbe tretjega - konkurenca pravic - pravica do zasebne lastnine - pravica do poplačila terjatve v izvršilnem postopku - pravica do sodnega varstva
Tožnik s tem, ko svoje (so)lastninske pravice ni vpisal v zemljiško knjigo in je vložil tožbo za nedopustnost izvršbe po tretjem odstavku 65. člena ZIZ, ni zlorabil pravice do sodnega varstva (kot materialnopravno zmotno zaključujeta sodišči prve in druge stopnje), ker vknjižba (so)lastninske pravice v zemljiško knjigo ni bila njegova dolžnost in tudi ne bi bilo nič drugače, če bi se vpisal v zemljiško knjigo. Lastninska pravica v pričakovanju namreč prevlada nad pravico do poplačila terjatve upnika v izvršilnem postopku.
načelo enakosti pred zakonom – odmera kazni – obteževalne in olajševalne okoliščine – vrednotenje obteževalnih in olajševalnih okoliščin
Iz ustavnosodne presoje in sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da enakost pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave pomeni nearbitrarno uporabo predpisa v razmerju do vsakega posameznika. Načelo enakosti ni prizadeto, če je podan stvaren razlog za neenako obravnavanje, ob enakem dejanskem stanju pa ne sme priti do različnih odločitev. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je strožja odmera kazni vložniku zahteve za varstvo zakonitosti utemeljena z drugačno, odločilnejšo vlogo, ki jo je pri izvršitvi kaznivega dejanja imel v primerjavi s soobsojencem.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – pravice obrambe – načelo neposrednosti - dokazni postopek - izvedenstvo – pravica do neposrednega zaslišanja izvedenca - branje izvedenskega mnenja - pripombe strank na izvedene dokaze
V situaciji iz drugega odstavka 340. člena ZKP, ko sta stranki dali soglasje, da se na glavni obravnavi prebere zapisnik o prejšnjem zaslišanju priče ali izvedenca oziroma njegov pisni izvid in mnenje, gre za strankino odpoved pravici do kontradiktornosti ob izvedbi tega dokaza. Glede na dano soglasje se odpoved pravici do neposrednega zaslišanja domneva; ni pa soglasja obrambe mogoče razumeti kot popolno, jasno in izrecno odpoved pravici, da (v nadaljevanju postopka) zahteva neposredno izvedbo takega dokaza (toliko bolj, če izvedenec za obdolženca obremenjujoč izvid in mnenje v postopku poda le pisno). Zato je treba po izvedbi dokaza na način iz drugega odstavka 340. člena ZKP, ob upoštevanju tudi določbe 342. člena ZKP ugotoviti, ali se obramba odpoveduje pravici do neposrednega zaslišanja izvedenca.
Pravica do zaslišanja izvedenca kot del obsojenčeve pravice do obrambe pomeni, da se v primeru, ko je bilo izvedensko mnenje že prebrano, izvedba dokaza z izvedencem le nadaljuje - te pravice zato ni dopustno pogojevati z zahtevo po materialnopravni izkazanosti trditvenega bremena, kot pri novih dokaznih predlogih.
zahteva za sodno varstvo - odločanje sodišča - pravice obrambe - enako varstvo pravic - pravica do poštenega sojenja - pravice obdolženca - dokazni postopek - izvajanje dokazov v korist obdolženca – možnost izjave o prekršku - zaslišanje obdolženca - ustna obravnava
Če narava spornega vprašanja, ki ga storilec v zahtevi za sodno varstvo argumentirano izpostavlja, brez neposrednega zaslišanja vseh vpletenih oziroma neposrednega izvajanja drugih dokazov ne omogoča pravilne ugotovitve dejanskega stanja, bo pošten postopek mogoče zagotoviti le tako, da se mu omogoči osebna navzočnost, izvajanje dokazov v njegovo korist, neposredno seznanjanje z obremenilnimi dokazi ter zasliševanje obremenilnih prič (na primer takrat, kadar so edina podlaga za kaznovanje kršitelja opažanja policistov, kršitelj pa v zahtevi za sodno varstvo obrazloženo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev).
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - nezakonito prenehanje delovnega razmerja - upokojitev po ZUJF - odločitev ustavnega sodišča
Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo U-I-146/12 z dne 14. 11. 2013 že opravilo presojo ustavnosti 188. člena in 246. člena ZUJF in poleg javnofinančnega ugotovilo obstoj dodatnih ustavno dopustnih ciljev.
ODŠKODNINSKO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VS0018155
URS člen 26. ZOR člen 383. ZTuj člen 81. ZDRS člen 40. UZITUL člen 13.
kršitev pravic osebnosti - odgovornost države - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - izbrisani - izbris iz registra stalnega prebivalstva - odločba Ustavnega sodišča - odločba ESČP - povrnitev premoženjska in nepremoženjske škode - zapadlost odškodninske obveznosti - prenehanje obveznosti - zastaranje - čas, ki je potreben za zastaranje - zastaranje odškodninske terjatve - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - višina odškodnine - pravična denarna odškodnina - enotna odškodnina
Zadržanje zastaranja v konkretnem primeru utemeljujejo ovire, ki so razvidne iz poteka odločanja glede pridobitve državljanstva, pa tudi iz širšega konteksta izbrisa oseb iz registra stalnega prebivalstva, ki izhaja iz odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Evropskega sodišča za človekove pravice. Zlasti je pomembna okoliščina, da je država vrsto let odlašala z odpravo posledic kršitev človekovih pravic, povzročenih izbrisanim osebam, ki na podlagi obstoječe pravne ureditve niso imele resničnih možnosti za uspešno uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zoper državo. Prav tako ni realno pričakovanje, da bi posameznik, ki državo prosi za ureditev svojega pravnega statusa (npr. sprejem v državljanstvo), zoper državo hkrati uveljavljal odškodninsko varstvo. Pravkar omenjene okoliščine pomenijo nepremagljive ovire, zaradi katerih zastaranje ni teklo (383. člen ZOR), saj so tožniku jemale realne možnosti za uspeh v odškodninski pravdi pred rednim sodiščem.
Protipravnosti odločbe državnega organa ni mogoče enostavno enačiti z njeno nepravilnostjo, ugotovljeno v postopku s pravnim sredstvom, vendar ima v konkretnem primeru storjena napaka širši pomen. Pravno ozadje konkretnega primera pokaže, da napačna odločitev upravnega organa ni posledica zgolj navadne (zmotne) pravne presoje, temveč takšne, ki nujno posega tudi v ustavno načelo varstva zaupanja v pravo. Zato bi bila uporaba naknadno predpisanih strožjih pogojev za pridobitev državljanstva v tožnikovem primeru (ugotavljanje njegove nevarnosti) dopustna le, če bi jo spremljala posebna skrbnost. Strožjo presojo utemeljuje tudi resnost predvidljivih posledic, ki jih je za tožnika imela ugotovitev njegove nevarnosti. Ker je bilo konkretni in objektivno potrebni skrbnosti presoje državnega organa ustrezno zadoščeno šele v ponovljenem postopku, odločba o sprejemu v državljanstvo pa je bila izdana po skupno devetih letih, toženka ne uspe izpodbiti presoje sodišč nižjih stopenj o protipravnosti njenega ravnanja. Sicer pa se učinki neskrbne presoje nevarnosti tožnika niso izčrpali z zavrnitvijo njegove vloge za sprejem v državljanstvo, temveč so se dodatno odrazili v negativnih posledicah izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki je sporni odločbi sledil. Po vseh stališčih, ki jih je v zvezi s to problematiko že zavzelo Ustavno sodišče Republike Slovenije in ESČP, ne more biti dvoma, da izbris sam po sebi pomeni protipravno ravnanje države, ki utemeljuje njeno odškodninsko odgovornost na podlagi 26. člena URS.
pravice obrambe - izvajanje dokazov v korist obdolženca - odločanje o dokaznem predlogu - vnaprejšnja dokazna ocena
Pravica obdolženca, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist, sodi med temeljna jamstva poštenega postopka iz 29. člena Ustave, ki morajo biti obdolžencu zagotovljena tudi v postopku o prekršku.
URS člen 142, 153, 161. ZUstS člen 44, 48. ZPO-1 člen 8, 11, 14, 23, 38.
povrnitev premoženjske škode - odgovornost države - financiranje občin - protiustavnost Zakona o financiranju občin - razveljavitvena odločba Ustavnega sodišča
Zakon oziroma njegov del je bil neizogibno v neskladju (ali v skladju) z Ustavo že od same uveljavitve, le veljavo je izgubil z nastopom učinkov razveljavitvene odločbe Ustavnega sodišča, v primeru ugotovitvene odločbe pa niti tega ne. Prav zato je tudi potrebna določba 44. člena ZUstS, po kateri se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Če bi zakon postal neskladen z Ustavo šele z dnem, ko začne učinkovati odločba Ustavnega sodišča, bi bilo odveč vprašanje, ali se naj uporablja ali ne. Smiselno enako mora veljati tudi za ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča. Obema vrstama odločb je skupno, da ugotovita neskladnost zakona ali njegovega posameznega dela z Ustavo, sama ugotovitev pa nima časovno omejenega učinka.
Neskladnost 8. člena ZFO-1 z Ustavo je neskladnost sistema financiranja občin, ki sama po sebi še ne pomeni, da bi revident ob Ustavi skladnemu sistemu financiranja, torej takemu, da bi mu zagotavljal lastne viri financiranja, pridobival večja sredstva za financiranje svojih nalog. Zato ni mogoče šteti, da mu je zakonodajalec z določbo 8. člena ZFO-1 povzročil finančno škodo.
Neskladnost 11. člena ZFO-1 z Ustavo sama po sebi ni vplivala na višino sredstev, ki jih je v letu 2007 prejel revident, saj je bila neskladnost ugotovljena le glede pristojnosti za odločanje (zakon ali uredba) o tem, kateri stroški se upoštevajo pri ugotovitvi primernega obsega sredstev za financiranje nalog občin, ter metodologijo za izračun povprečnine in glede sodelovanja občin pri sprejemanju predpisov, ki prizadevajo njihov položaj. Nobene samoumevnosti ni videti v tem, da bi zakonska ureditev (namesto uredbene) neizogibno zagotavljala revidentu več finančnih sredstev za leto 2007.
DELOVNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - JAVNI USLUŽBENCI
VS3006602
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-3. ZD člen 35. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 10.
zagovor - pisno opozorilo - odpoved iz krivdnega razloga - svoboda izražanja - vročanje - EKČP - ESČP
Delodajalec izda pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti po prvem odstavku 83. člena ZDR, če oceni da gre za kršitve, zaradi katerih pogodbe o zaposlitvi (še) ni mogoče odpovedati, torej da niso podane okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati. Da je delovno razmerje kljub kršitvi mogoče nadaljevati, je jasno, saj se je prav zato delodajalec odločil za pisno opozorilo in ne za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec zagovora ni dolžan omogočiti, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo to od njega neupravičeno pričakovati. Ena od takih okoliščin je tudi zdravstveno stanje, ki delavcu onemogoča udeležbo na zagovoru, preložitev pa bi povzročila iztek roka za podajo odpovedi.
Čeprav mora biti varstvo svobode izražanja zagotovljeno tudi na delovnem mestu, je treba upoštevati, da imajo zaposleni do delodajalca tudi dolžnosti: med drugim dolžnost lojalnosti, zadržanosti in diskretnosti. Napad na ugled posameznika z uporabo grobo žaljivih izrazov je v profesionalnem okolju zaradi razdiralnega učinka posebno resna oblika nedostojnega vedenja, ki ima lahko za posledico najstrožje sankcije. Tožnica je bila javna uslužbenka, pisanje se je nanašalo na ravnanja in poslovne odločitve direktorja javne agencije, na porabo proračunskih sredstev in problem transparentnosti delovanja, zato presoja, da jo je vodil zasebni interes, ni logična. Uporabljeni izraz „represivna oblast“ (represivno: nasilno, zastraševalno) objektivno ni žaljiv, saj ne presega meje sprejemljivega. Izjave, da je direktor utrpel škodo v točno določenem znesku, objektivno ni mogoče šteti za škodoželjno in posmehljivo.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravice obrambe - zaslišanje obremenilne priče - zavrnitev dokaznega predloga
Sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, glede katerih je obramba obstoj in njihovo pravno relevantnost utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.
Pravici obdolženca do predlaganja dokazov stoji nasproti obveznost sodišča, da se do dokaznih predlogov opredeli: na glavni obravnavi mora sodnik razloge za zavrnitev dokaznega predloga zapisati v zapisnik o glavni obravnavi, v obrazložitvi sodbe pa mora navesti razloge, iz katerih sodišče ni ugodilo predlogu stranke.
USTAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - DEDNO PRAVO
VS0018091
OZ člen 184, 184/1, 184/2. ZOR člen 204, 204/1, 204/2. ZUstS člen 23, 23/1, 23/2. URS člen 156. ZPP člen 80, 211, 211/1, 363, 363/1. ZS člen 107, 107/2.
prekinitev postopka - začetek postopka za presojo ustavnosti - dedovanje in odstop terjatve za povrnitev nepremoženjske škode - odločba Ustavnega sodišča
Ustavno sodišče je v zadevi U-I-88/15-9 in Up-684/12-32 ugotovilo neustavnost 204. člena ZOR. Določba 204. člena ZOR pa je povsem identična določbi 184. člena OZ, ki jo je treba uporabiti v obravnavanem primeru. Zaradi povsem enake ureditve v obeh določbah se je Vrhovnemu sodišču vzpostavil dvom v ustavnost 184. člena OZ.
Po določilu 156. člena Ustave oziroma prvega in drugega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) mora (Vrhovno) sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem. Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče revizijski postopek prekinilo in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti 184. člena OZ. Revizijski postopek se bo nadaljeval po odločitvi ustavnega sodišča.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00022892
ZMZ člen 26, 28, 28-2. ZPP člen 339, 339/2-14.
mednarodna in subsidiarna zaščita - odločba Ustavnega sodišča - pojem preganjanja - diskriminacija Romov - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev pritožbi
Prvostopenjsko sodišče ni sledilo napotkom Ustavnega sodišča, ker se ni opredelilo do bistvenega poudarka ustavne odločbe - kdaj socialno-ekonomska diskriminacija pomeni preganjanje in kdaj predstavlja tako hudo kršitev človekovih pravic, zaradi česar izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti in jo je že iz tega razloga potrebno odpraviti.
POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE - INVALIDI - CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC
VS3006566
ZPP člen 243, 339, 339/2, 339/2-8.
socialni spor - pravica iz invalidskega zavarovanja - mnenje invalidskih komisij - nestrinjanje z mnenji invalidskih komisij - postavitev sodnega izvedenca - substanicaronst dokaznega predloga - sodba Evropskega sodišča za človekove pravice - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave v postopku
Zavrnitev dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca v okoliščinah obravnavnega primera, po katerih so obstajale pomembne razlike med mnenji invalidskih komisij, predstavlja kršitev revidentove pravice do izjave. Revident v obravnavani zadevi ni imel možnosti dokazati, da so ugotovitve, ki so izhajale iz sicer nasprotujočih si mnenj invalidskih komisij, napačne.
ZPP člen 371, 371/2, 380, 380/2. OZ člen 147, 148. URS člen 2, 26, 26/1, 26/2, 120, 120/2. ZVRS člen 5, 5/1. Sklep o ustanovitvi in nalogah Sveta Vlade Republike Slovenije za invalide člen 2, 3, 4, 5, 8, 8/3. ZJU člen 135.
dopuščena revizija - povrnitev nepremoženjske škode - odgovornost države - odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ - stvarna pasivna legitimacija - Svet Vlade RS za invalide - odgovornost za delavce - odškodnina - razžalitev dobrega imena in časti - kršitev osebnostnih pravic - neposredna odškodninska odgovornost člana organa pravne osebe - neposredna odškodninska odgovornost sodnika - neposredna odškodninska odgovornost državnega tožilca - neposredna odškodninska odgovornost državnega pravobranilca
Naš pravni red priznava odgovornost za protipravno ravnanje, do katerega je prišlo pri izvajanju oblasti oziroma javnih pooblastil. Namen določitve pravice do povračila škode kot temeljne pravice v Ustavi je v zagotavljanju pravne države. Načelo pravne države sicer v prvi vrsti uresničujejo nosilci oblasti, katerih ravnanja morajo temeljiti na ustavi in zakonu. Da bi nosilci oblasti tako tudi dejansko ravnali, pa se primarno zagotavlja s postopki in pravnimi sredstvi. Kljub predvidenim postopkom pa ta način zagotavljanja ustavnosti in zakonitost včasih odpove. Ravno v takih primerih nastopa pravica do povračila škode kot ultima ratio za uveljavljanje zakonitosti in ustavnosti.
Svet Vlade za invalide, kot strokovno in posvetovalno telo Vlade Republike Slovenije, ni „organ“ pravne osebe v smislu 148. člena OZ. Svet Vlade RS za invalide ne izvaja oblasti v imenu države na podlagi podeljenih pooblastil oziroma nima pristojnosti odločanja o pravicah in obveznostih posameznikov. To izhaja že iz samega sklepa o njegovi ustanovitvi in nalogah. Poleg tega morajo ravnanja nosilcev oblasti temeljiti na ustavi in zakonu (2. člen in drugi odstavek 120. člena Ustave). Položaj in naloge Sveta Vlade RS za invalide pa sploh niso urejene z ustavo ali zakonom, pač pa zgolj s sklepom Vlade. Tudi to potrjuje, da ne gre za izvajalca oblasti, zastopnika Republike Slovenije kot pravne osebe oziroma „državni organ“. Zaradi navedenega tudi delovanja članov sveta ni mogoče enačiti z delovanjem samega državnega organa - Vlade oziroma pravne osebe - države. Člani sveta namreč sploh ne tvorijo personalne sestave državnega organa. Na podlagi navedenega neposredna odškodninska odgovornost članov Sveta Vlade RS za invalide ni izključena.
URS člen 69. SPZ člen 217, 226. ZTLR člen 54, 60. ODZ paragraf 479. ZUreP-1 člen 110. ZSZ člen 28, 31. EZ-1 člen 552.
dopuščena revizija - stvarna služnost - služnost v javno korist - priposestvovanje - razlastitev - razlastitveni akt - teleološka redukcija - dobra vera - pravni posel - neprava stvarna služnost
Priposestvovanje služnosti v javno korist je mogoče ob pogoju (stroge presoje) dobre vere, še posebej če temelji na pravnoposlovni podlagi. Pri tem ni pogoj, da je posel odplačen, če je le iz okoliščin primera jasno, da je takšno stanje plod pristne volje lastnika.
URS člen 154. ZUN člen 2, 21, 22, 24, 25, 40. ZPNačrt člen 96. ZUreP člen 31, 31/2.
dovoljena revizija - prostorski akt - objava predpisa - sprememba grafičnega dela prostorskega akta - tehnični popravek - skladnost PUP s prostorskimi sestavinami plana občine
Ker vsebina 6. člena spremembe PUP/09 ne omogoča seznanitve naslovnikov z vsebino in obsegom spremembe, spremenjena karta pa ni bila objavljena, ne gre za objavo v smislu 154. člena URS.
Rešitve v PUP morajo biti v skladu s prostorskimi sestavinami dolgoročnega in srednjeročnega plana občine.
V obravnavani zadevi ni podana odškodninska odgovornost države.
Ustna prepoved prodaje produktov, dokler tožnik ne predloži ustreznih analiz in izkaže, da so živila primerna za promet, ne predstavlja toženkinega protipravnega ravnanja, saj je bila izrečena v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP, ker tožnik ob prvem inšpekcijskem pregledu ni predložil dokazil, da tri sporne pijače ustrezajo zahtevam veljavnih predpisov za živila v prometu, kot tudi ne poročil o izvršenih analizah.
Prav tako ne predstavlja protipravnega, nedopustnega dejanja toženke izdaja pisne upravne odločbe, saj je bilo z odločbo prepovedano zgolj tisto ravnanje, ki je bilo prepovedano po samem zakonu. Tožnika je zavezovala (vsebinsko) enaka zakonska prepoved in mu ni bila prepovedana uporaba konkretne esence, pač pa (splošna) uporaba prepovedanih substanc. Tudi mu z odločbo ni bilo prepovedano dodajanje kateregakoli (niti konkretnega) eteričnega olja konoplje, s čimer bi mu bila onemogočena proizvodnja produkta z individualnimi karakteristikami.
Ker vsebina odločb družbi ni onemogočala proizvajanja spornega produkta, že zato s tem ni mogla biti povzročena zatrjevana škoda.