TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke ugodi in se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki 10. 3. 2011.

V ostalem (glede reintegracije in pravic iz delovnega razmerja od 11. 4. 2011 dalje) se sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Delodajalec izda pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti po prvem odstavku 83. člena ZDR, če oceni da gre za kršitve, zaradi katerih pogodbe o zaposlitvi (še) ni mogoče odpovedati, torej da niso podane okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati. Da je delovno razmerje kljub kršitvi mogoče nadaljevati, je jasno, saj se je prav zato delodajalec odločil za pisno opozorilo in ne za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec zagovora ni dolžan omogočiti, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo to od njega neupravičeno pričakovati. Ena od takih okoliščin je tudi zdravstveno stanje, ki delavcu onemogoča udeležbo na zagovoru, preložitev pa bi povzročila iztek roka za podajo odpovedi.

Čeprav mora biti varstvo svobode izražanja zagotovljeno tudi na delovnem mestu, je treba upoštevati, da imajo zaposleni do delodajalca tudi dolžnosti: med drugim dolžnost lojalnosti, zadržanosti in diskretnosti. Napad na ugled posameznika z uporabo grobo žaljivih izrazov je v profesionalnem okolju zaradi razdiralnega učinka posebno resna oblika nedostojnega vedenja, ki ima lahko za posledico najstrožje sankcije. Tožnica je bila javna uslužbenka, pisanje se je nanašalo na ravnanja in poslovne odločitve direktorja javne agencije, na porabo proračunskih sredstev in problem transparentnosti delovanja, zato presoja, da jo je vodil zasebni interes, ni logična. Uporabljeni izraz „represivna oblast“ (represivno: nasilno, zastraševalno) objektivno ni žaljiv, saj ne presega meje sprejemljivega. Izjave, da je direktor utrpel škodo v točno določenem znesku, objektivno ni mogoče šteti za škodoželjno in posmehljivo.