Pravna teorija in sodna praksa sta že zavzeli stališče, da v primeru, ko pogodba o leasingu vsebuje določilo, da lastninska pravica preide na leasingojemalca s plačilom zadnjega obroka ali s plačilom nekega drugega v pogodbi dogovorjenega zneska, ima takšna pogodba značaj prodajne pogodbe (prodaja na obroke in prodaja s pridržkom lastninske pravice).
Za izpolnitev pojasnilne dolžnosti mora biti pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma valutnega razmerja tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj, ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila.
Sodba je slabo strukturirana. V skladu s 324. členom ZPP mora namreč vsebovati obrazložitev, v kateri morajo biti navedeni vsi razlogi za odločitev sodišča. Bistveni deli obrazložitve izpodbijane sodbe pa so vsebovani v opombah, ki temu niso namenjene. Kot je pojasnjeno že v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, je opomba "krajše pojasnilo k tekstu", ni pa opomb dopustno uporabljati tako, kot je to storjeno v izpodbijani sodbi, saj so v njih bistveni deli razlogov za odločitev sodišča.
Oškodovanec je bil dovolj poučen o varstvu pri delu (izobraževanje in preizkus se je izvajalo vsakih šest mesecev, bil pa je vrsto let zaposlen na istem delovnem mestu), tako tudi glede pomena znaka za nevarnost zaradi objektov oziroma stvari na svetli poti premika. Zaradi tega bi se moral umakniti v vagon ali pa sestopiti z vlaka, pri svojem delu, kjer je nenazadnje najprej sam odgovoren za svojo varnost, pa niti ni bil dovolj pozoren, da bi prej opazil, da krtače niso zapete, čeprav je stal na stopnicah zadnjega vagona v kompoziciji in so torej krtače udarjale po vseh prejšnjih vagonih, pri tem pa je bil tudi ena od oseb, ki je morala paziti na to, da na poti premika ni ovir, s čimer je pomembno soprispeval k nastanku škodnega dogodka.
Posredna škoda ali škoda zaradi zaupanja predstavlja škodo, ki je posledica premoženjskih razpolaganj kupca, pravnih in dejanskih, opravljenih na podlagi zaupanja, da stvar, ki mu jo izročil prodajalec, nima napak oziroma da bo prodajalec svojo izpolnitev opravil pravilno (brez napake). Ta razpolaganja pa so se zaradi napak stvari izkazala za nepotrebna, nekoristna pa tudi škodljiva. V ta okvir je potrebno umestiti tudi škodo, ki jo tožnika uveljavljata v višini kupnine za kamniti kuhinjski pult (1.781,85 EUR). Zaključek sodišča prve stopnje, da prodajna pogodba glede kamnitega kuhinjskega pulta ni bila sklenjena med tožnikoma ter toženko, temveč med tožnikoma ter podjetjem X. d.o.o., ki je sporni kuhinjski pult po plačilu kupnine s strani tožnikov dobavilo in pri tožnikih tudi montiralo v kuhinji, ki jo je dobavila toženka, je pravilen in mu pritrjuje tudi pritožba. Kakšno vlogo je imela toženka pri tem, da je bila prodajna pogodba glede kuhinjskega pulta med tožnikoma in družbo X. d.o.o. sklenjena, pa za odločitev v predmetni zadevi niti ni ključnega pomena. Odgovornost toženke, da tožnikoma povrne škodo, ki je po višini enaka znesku za sporni kuhinjski pult plačane kupnine, ima namreč podlago v odgovornosti toženke za stvarne napake po prodajni pogodbi, s tožnikoma sklenjeni za dobavo in montažo kuhinje, in sicer v določbi drugega odstavka 468. člena OZ.
Pritožba prvostopenjskih zaključkov, da je bil sporni kuhinjski pult izdelan po naročilu in natanko prikrojen dimenzijam kuhinje, ki jo je dobavila toženka po prodajni pogodbi s tožnikoma, ne prereka. Zaključkov prvostopenjske sodbe, da je bil sporni kamniti pult demontiran zgolj, ker je bila potrebna demontaža kuhinje, s čimer je kuhinjski pult kot tak izgubil svojo funkcijo, pa toženka ne zmore omajati. Ne gre prezreti, da v postopku na prvi stopnji ni prerekala navedb tožnikov, da je kuhinjski pult po demontaži kuhinje za njiju neuporaben, tak zaključek pa narekuje tudi logično sklepanje. Po tako izpostavljenem se pokaže, da je škoda, tožnikoma nastala v višini kupnine za sporni kuhinjski pult, v vzročni zvezi z nepravilno izpolnitvijo (izpolnitev s stvarno napako) toženke po prodajni pogodbi za dobavo kuhinje.
Po pogodbi o zdravstvenih storitvah je obveznost zdravstvene ustanove oprava dogovorjene zdravstvene storitve, obveznost pacienta pa je plačilo opravljene storitve, ki ga opravi sam ali preko skladov zdravstvenega zavarovanja.
Po 2. alineji 3. točke prvega odstavka 23. člena ZZVZZ se iz obveznega zdravstvenega zavarovanja zagotavlja plačilo najmanj 80 % vrednosti za specialistično ambulantne, bolnišnične in zdraviliške storitve kot nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja, razen za poškodbe izven dela. Skladno s 1. točko drugega odstavka 61. člena ZZVZZ dopolnilno zdravstveno zavarovanje (kot oblika prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja) krije razliko med vrednostjo zdravstvenih storitev v skladu s 23. členom zakona in deležem te vrednosti, ki ga v skladu z istim členom krije obvezno zdravstveno zavarovanje. Oseba, ki ni vključena v dopolnilno zdravstveno zavarovanje, je torej glede razlike med vrednostjo zdravstvenih storitev in deležem te vrednosti, ki ga krije obvezno zdravstveno zavarovanje, samoplačnik.
Bistvene pa so zaveze, ki jih je toženka dala tožniku v trenutku sklenitve sporne pogodbe oziroma v fazi njenega sklepanja.
Pojem neveljavnosti res vključuje tudi pojem izpodbojnosti, a to ne vodi v sklep o navidezni kumulaciji obeh zahtevkov. Primarno postavljeni zahtevek je namreč ugotovitveni, podredni pa oblikovalen. Z ugotovitvenim zahtevkom je tožnica zahtevala ugotovitev neveljavnosti oporoke, torej ugotovitev nečesa, kar že obstaja, z oblikovalnim pa njeno razveljavitev, torej realizacijo izpodbojnosti, pri čemer oporoka do razveljavitve velja. Gre za dva različna zahtevka, pri čemer prvo navedeni (ugotovitveni) zahtevek ne vsebuje zahtevka za razveljavitev oporoke. S postavitvijo podrednega zahtevka je bila zato tožba spremenjena (drugi odstavek 184. člena ZPP).
Pri obsegu materialno procesnega vodstva, ki se nanaša na stvarne predloge (zahtevke), je treba upoštevati, da je oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka predvsem stvar stranke.
Tožena stranka ima pravico, da zahtevku nasprotuje iz vseh razlogov, za katere meni, da so relevantni in ji zato tega, da se je do spornega zahtevka vsebinsko opredelila, ni mogoče šteti v škodo.
Ni pomembno, ali je banka mogla napovedati znatno spremembo tečaja, niti da ni bilo gotovo, ali se bo tečajno tveganje realiziralo v škodo ali v korist tožnikov; odločilno je, da je glede na pretekle izkušnje (potek gospodarskih kriz in finančnih zlomov) morala pričakovati, da v odplačilni dobi kredita lahko pride do velikih pretresov na valutnem trgu in s tem do tečajnih sprememb.
Ob sklepanju pogodbe je poleg ZPotK veljal tudi ZVPot, ki pri opredelitvi nepoštenosti pogodbenega pogoja izhaja iz utemeljenih pričakovanj potrošnika glede izpolnitve pogodbe oziroma uveljavljanja svojih pogodbenih interesov. Potrošnik jih lahko oblikuje, če ponudnik kot informacijsko in pogajalsko močnejša stranka ravna v skladu z vestnostjo in poštenjem. Poskrbeti mora torej za prenos tistih informacij, ki bodo (povprečnemu) potrošniku omogočili enakovreden pogajalski položaj. Da zahteva po lojalnem in pravičnem sodelovanju ponudnika vključuje upoštevanje potrošnikovih interesov, izhaja tudi iz 16. uvodne izjave Direktive 13/93. Dolžnost informiranja potrošnika tako ni določena za nazaj, ampak je veljala že ob sklenitvi pogodbe.
Ker je za presojo odločilen kriterij povprečnega potrošnika, obseg dolžnega pojasnila ni odvisen od stopnje kreditojemalčeve izobrazbe.