mednarodna zaščita - status begunca - subsidiarna zaščita - dokazna ocena - prevod listine - pravica do izjave
Tožena stranka kot pristojni organ lahko sprejme dokazno oceno na podlagi vseh relevantnih dokazov, tudi neprevedenih, če jih razume, tožnik pa ima pravico biti seznanjen s tako dokazno oceno in ji tudi ugovarjati, kar pa se zagotavlja z ustrezno obrazložitvijo dokazne ocene in ne s prevajanjem dokazov, ki jih je v postopku predložil sam tožnik.
Ker je toženka (zase) prevedla s strani tožnika predložene dokaze, jih ni bila dolžna predložiti tožniku, pač pa se je do njih opredelila in v zvezi z njimi v izpodbijani odločbi napravila dokazno oceno ter argumentirano pojasnila, zakaj meni, da ti dokazi ne potrjujejo tožnikovih navedb.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-a, 8/3-b. ZUS-1 člen 36,36/1,36/1-6.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - ugotavljanje istovetnosti - Dublinska uredba - nevarnost pobega - nesorazmernost ukrepa - začasna odredba
Tožnikove izjave glede istovetnosti so že v osnovi tako neskladne (izgubiti potni list je namreč nekaj povsem drugega kot imeti potni list v hrambi pri ''prijatelju'', ki hoče zanj denar), da izjava pred sodiščem, s katero naj bi bila ta neskladnost vseh izjav, danih v postopku pred toženko, pojasnjena, ne prepriča.
Ker je tožnik (kot prosilec za mednarodno zaščito) samovoljno zapustil azilni dom (kjer se je moral zaradi vložene prošnje za mednarodno zaščito in poteka tega postopka obvezno zadrževati), pogoj po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa je izkazan, je zato podlaga za izrek spornega ukrepa po drugem odstavku istega člena po oceni sodišča podana.
Slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, ki državam članicam izrecno nalaga, da zagotovijo pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu. Po 84. člena ZMZ-1 je namreč edina alternativa pridržanju v centru za tujce (drugi odstavek) zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (prvi odstavek). Ta ukrep pa še vedno pomeni odvzem osebne svobode, tako da gre zgolj za milejši ukrep znotraj ukrepa odvzema prostosti. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) je toženka v izpodbijanem sklepu ugotovila, zakaj drugih milejših ukrepov, kot je namestitev tožnika v CT, ni, in da je zato le z namestitvijo v tem centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče zagotoviti izvedbo ukrepa po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-a, 8/3-b.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - istovetnost - dvom - nevarnost pobega - objektivni kriterij
Iz razlogov izpodbijanega sklepa ni razvidno navedeno dolžnostno ravnanje tožene stranke, torej na kakšen način bo preverjala tožnikovo istovetnost glede na pojasnila, zakaj vanjo očitno dvomi. Zato so v tem delu razlogi izpodbijanega sklepa tako bistveno pomanjkljivi, da se ga ne da preizkusiti.
Objektivna merila, ki opredeljujejo obstoj nevarnosti pobega, morajo biti določena v jasni in splošni zavezujoči določbi, ki jo je mogoče nedvoumno izvajati in uporaba katere je predvidljiva.
V zvezi z odreditvijo ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 zmotno uporabljeno materialno pravo, saj za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito v ZMZ-1 v navedenih okoliščinah, ko nevarnost pobega ni ustrezno opredeljena, ni zakonske podlage.
ZNISESČP člen 2, 2/1, 2/2. ZUS-1 člen 59, 59/2, 63, 63/1.
verifikacija stare devizne vloge - prenos sredstev na privatizacijski račun - pravice in obveznosti po ZNISESČP - sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi
Kot je že presodilo Vrhovno sodišče RS v sodbi, X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, ravnanje varčevalca v zvezi s prenosom sredstev z devizne vloge na JPR po ZNISESČP ni pravno relevantno. V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Drugi stavek drugega odstavka 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvi stavek tega člena (niti v drugi stavek prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci ... v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije''. Po izvedenem prenosu na JPR je upniško - dolžniško razmerje med bivšim varčevalcem in Banko za preneseni del deviznih sredstev prenehalo. Ravnanje nekdanjih upnikov pri prenosu sredstev z računa Banke pri tem ni bistveno, saj je razlog za prenos deviznih vlog nastal izven sfere Banke. Kot je sodišče že pojasnilo, Republika Slovenija odgovarja za obveznosti, ki jih ima Banka do varčevalcev, ker je bila njena lastnica in je v tej vlogi (lahko) prenesla njeno premoženje na novo banko. Če Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Tožena stranka je zato ravnala pravilno, ko v izpodbijanem aktu ni ugotavljala volje oziroma ravnanja tožeče stranke pri prenosu sredstev na JPR. Za pravilno rešitev spora je pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - nastanitev v centru za tujce - istovetnost - begosumnost
Zgolj dejstvo, da tožnik svoje identitete ne izkazuje s predložitvijo osebnih dokumentov, za uporabo prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ne zadostuje, saj to namreč pomeni le, da tožnik svoje identitete ni izkazal nedvoumno, ne pa tudi, da je dvom v identiteto, ki jo zatrjuje oseba, ki prosi za mednarodno zaščito, tudi očiten. Dvom je očiten le, če je podkrepljen še z dodatnimi okoliščinami. V tem primeru s spremembo tožnikove izjave glede izgube dokumenta ter z opustitvijo sodelovalne dolžnosti in njegovih prizadevanj, da bi resnično potrdil svojo identiteto.
Ker toženka ni izkazala oziroma utemeljila, da je v tej fazi postopka, pri razgovoru s tožnikom ob oddaji prošnje, izkoristila vse možnosti, da razčisti pravno pomembna dejstva, tudi ni izkazala drugega kumulativnega elementa, vzročne zveze med relevantnimi dejstvi in omejitvijo gibanja. Tako tudi drugo navedeni kumulativni navedeni pogoj ni izpolnjen, posledično pa tudi ne pogoji za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
ZRev-2 člen 88, 99, 100, 100/1. ZZRZI člen 57, 57/1. ZUP člen 214.
pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetja - nadzor nad pooblaščenimi ocenjevalci - odvzem dovoljenja - pogojni odvzem dovoljenja
Bolj kot so pravila (strokovne narave), na katerih temelji odločitev, pomensko odprta, bolj mora biti obrazložitev nadzornega organa (da jo lahko stranka učinkovito izpodbija, sodišče pa ustrezno preizkusi) konkretna in izčrpna. Na toženki je, da obrazloženo odgovori na vse pomisleke stranke, tudi glede strokovnih stališč ali izhodišč. Še toliko bolj to velja glede na to, da gre za odločbo o izreku ukrepa, ki je predviden za najhujše kršitve, in glede na posledice, ki jih ima takšen ukrep za stranko, ki se ji izreče. V obravnavani zadevi toženka navedeni zahtevi ni zadostila.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje družinskega člana - dovoljenje za začasno prebivanje družinskega člana slovenskega državljana - podaljšanje dovoljenja - pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje
V zadevi ni sporno, da je bila tožeča stranka pravnomočno obsojena zaradi storitve dveh kaznivih dejanj. Po mnenju sodišča navedeni dokazi o pravnomočni obsojenosti tožeče stranke za kaznivo dejanje nasilja v družini in kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami ter dokazi o pravnomočni kaznovanosti za dva prekrška zoper javni red in mir zaradi nasilnega vedenja, potrjujejo sum, da bo prebivanje tožeče stranke v Republiki Sloveniji povezano z izvajanjem nasilnih dejanj, s proizvodnjo ali prometom s prepovedanimi drogami ali z izvrševanjem drugih kaznivih dejanj.
Za zavrnitev izdaje dovoljenja zadostuje že sum, da bo prebivanje prosilca v državi povezano z izvajanjem opisanih kaznivih dejanj, kar je po mnenju sodišča v obravnavanem primeru nedvomno podano in izkazano. Tožeča stranka, kot izhaja iz pravnomočnih plačilnih nalogov zaradi prekrškov zoper javni red in mir, ni spremenila svojega načina ravnanja tudi v času odločanja o predlogu za začasno prebivanje družinskega člana slovenskega državljana, saj je med postopkom storila dva prekrška z znaki nasilja.
ZMZ-1 člen 26, 26/1, 26/1-2, 28, 28-2, 49, 49/1, 49/1-5, 52, 52-1, 52-2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - varna izvorna država - preganjanje - diskriminacija
Upravno sodišče je v sodni praksi že izpeljevalo interpretacijo pravnih standardov socialno-ekonomske diskriminacije v luči pogojev za preganjanje iz 26. člena ZMZ-1. Pri tem so pomembne okoliščine, kot so: možnost pridobitve bivališča tožnika v izvorni državi, možnost ekonomskega preživljanja, dostop do šolanja otrok, dostop do zdravstvenega varstva in socialne pomoči ter pridobitev osebnih dokumentov v povezavi z dejanji fizičnega nasilja, usmerjenimi na tožnika s strani pripadnikov večinskega prebivalstva ob morebitni odsotnosti zaščite. V teh primerih mora biti kršitev socialnih in ekonomskih pravic takšna, da prizadene samo bistvo pravice in povzroči resno škodo ali hude posledice za prosilca oziroma situacijo, v kateri prosilec ne more več uživati dostojnega življenja.
V kontekstu prava EU o mednarodni zaščiti bi sodna praksa ESČP lahko bila relevantna z vidika subsidiarne zaščite iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisne od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja4 ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo5. Vendar pa v konkretnem primeru očitno niso izkazani pogoji za varstvo z vidika 3. člena EKČP.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - nepopolna tožba - obvezne sestavine tožbe - zavrženje tožbe
Tožbeni predlog (navedba vrste pravnega varstva, ki ga tožnik zahteva od sodišča) je bvezna sestavina tožbe. Ker je tožnik v tožbi navedel zgolj razloge, zaradi katerih meni, da je izpodbijani akt nezakonit, ne pa tudi, kaj zahteva od sodišča (odpravo izpodbijanega akta, ugotovitev nezakonitosti akta ali njegovo spremembo), ga je sodišče v skladu z 31. členom ZUS-1 pozvalo, da to pomanjkljivost tožbe odpravi ter ga tudi opozorilo na posledice, če tega v roku ne bo storil. Tožnik se je na poziv sodišča sicer odzval, vendar v odgovoru ni navedel tožbenega predloga in tako ni odpravil pomanjkljivosti tožbe.
začasna odredba - neizkazana težko popravljiva škoda
Glede sklicevanja tožnika na nepovratnost posledic izrečenega ukrepa, ker v primeru odstranitve objekta, le-tega zaradi starosti, poškodb pri odstranitvi oz. rušenju, izjemnega potrebnega vložka v denarju in delu, ne bi bilo mogoče ponovno postaviti, sodišče pojasnjuje, da je pri inšpekcijskih ukrepih namen začasne odredbe v zagotovitvi varstva pred škodo, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev določenega ukrepa; vendar zgolj posledice, ki so dejansko namen in cilj izrečenega ukrepa, pa čeprav so te ireverzibilne, same po sebi še ne pomenijo težko popravljive škode.
Poleg tega tožnik s pavšalnimi navedbami, brez navajanja konkretnih podatkov in okoliščin, predvsem pa dokazov glede nastanka težko popravljive škode, kamor bi sicer po presoji sodišča lahko sodilo tudi uničenje dela muzeja in etnološke zbirke, kot zgodovinsko etnoloških vrednosti, te ni izkazal.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - imisije - smrad - pravica do zdravega življenjskega okolja
Zgolj dejstvo, da zakonskega predpisa o merilih o mejnih vrednostih smradu v stanovanjskih območjih Republike Slovenije ni, še ne pomeni, da se lahko okolje neomejeno obremenjuje oziroma, da se lahko vanj neomejeno posega s tovrstnimi emisijami. Postavlja se vprašanje, kakšna je normalna obremenitev in kakšna je čezmerna obremenitev. Za ugotavljanje teh pa se je mogoče opreti na že oblikovane standarde držav, ki prav tako kot Republika Slovenija ščitijo pravico do zdravega življenjskega okolja.
Tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora, saj je Azilni dom v Ljubljani samovoljno zapustil in se vanj ni več vrnil.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - nastanitev v centru za tujce - istovetnost - begosumnost - sorazmernost - začasna odredba
Zgolj dejstvo, da tožnik svoje identitete ne izkazuje s predložitvijo osebnih dokumentov, za uporabo prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ne zadostuje, saj to namreč pomeni le, da tožnik svoje identitete ni izkazal nedvoumno, ne pa tudi, da je dvom v identiteto, ki jo zatrjuje oseba, ki prosi za mednarodno zaščito, tudi očiten. Dvom je očiten le, če je podkrepljen še z dodatnimi okoliščinami. V tem primeru s časovnim obdobjem, ki je minil od tožnikove obljube, da bo pridobil kopijo osebne izkaznice, pa tega ni storil ter z opustitvijo njegove sodelovalne dolžnosti in prizadevanj, da bi resnično potrdil svojo identiteto.
Ker toženka ni izkazala oziroma utemeljila, da je v tej fazi postopka pri razgovoru s tožnikom o podaji prošnje izkoristila vse možnosti, da razčisti pravno pomembna dejstva, tudi ni izkazala drugega kumulativnega elementa, vzročne zveze med relevantnimi dejstvi in omejitvijo gibanja. Tako tudi drugo navedeni kumulativni pogoj ni izpolnjen, posledično pa tudi ne pogoji za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
Tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora, saj je tožnik dne 6. 7. 2020 samovoljno zapustil Azilni dom in se do 20. 7. 2020 vanj ni več vrnil.
mednarodna zaščita - status begunca - verodostojnost prosilca
Tožnik je le pavšalno navajal, da je v izvorni državi ogrožen s strani strica, ki je nasprotoval poroki tožnika s svojo hčerko, pri čemer sodišče ne more spregledati, da je tožnik v svoji lastnoročno podpisani prošnji za azil v Sloveniji z dne 7. 6. 2019 v tej zvezi drugače navajal, in sicer, da je bil v Maroku že poročen in da so ženo ubili njeni starši, ker niso odobravali njune poroke. Nobena od njegovih trditev pa tudi ne predstavlja podvrženosti diskriminaciji v obliki pravnih, upravnih, policijskih ali sodnih ukrepov, ekonomske ali socialne diskriminacije oz. ravnanj, ki so primeroma našteti v Priročniku Urada Visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR) o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca v skladu s Konvencijo iz leta 1951 ter protokolom iz leta 1967 o statusu beguncev o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca.
dostop do informacij javnega značaja - izjeme od dostopa do informacije javnega značaja - motnje pri delovanju organa - avtorsko delo
Sodišče tudi v primeru, če bi presodilo, da so navedbe tožnice glede vprašanja, ali zahtevani podatki izhajajo iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z tožničinim notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo, utemeljene, tožbi ne bi moglo ugoditi, saj tožnica ne izpodbija ugotovitve iz izpodbijane odločbe, da razkritje teh podatkov ne bi povzročilo motnje pri delovanju oz. dejavnosti organa, ki je drugi kumulativni pogoj za obstoj izjeme iz 11. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ.
V obravnavani zadevi je tožena stranka kot drugostopenjski organ spremenila zavrnilno odločbo tožnice kot prvostopenjskega upravnega organa ter prosilcu omogočila dostop do zahtevanih informacij javnega značaja. Glede na določbo 2. odstavka 25. člena ZDIJZ je bila tožena stranka ob tem dolžna (tudi brez navedb tožnice v tej smeri) preveriti, ali je zahtevana informacija zavarovana skladno z zakonom, ki ureja avtorsko in sorodne pravice, in ali je imetnik pravic tretja oseba.
ZMZ-1 člen 2, 2-31, 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3(a).
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - istovetnost - nevarnost pobega - ugotavljanje dejstev
Zgolj odsotnost osebnih dokumentov še ne izkazuje očitnega dvoma v istovetnost prosilca. Vendar pa v tem konkretnem primeru ne gre le za to, da tožnik nima nobenega osebnega dokumenta, ampak tudi za to, da je spreminjal podatke o datumu rojstva, medtem ko je okoliščine v zvezi z njegovim imenom in priimkom na glavni obravnavi po mnenju sodišča dovolj prepričljivo pojasnil.
Dvom v istovetnost prosilca sam po sebi še ne zadostuje za ukrep omejitve gibanja, če tožena stranka ne navede, na kakšen način bo istovetnost in državljanstvo ugotavljala. Tega pa v obrazložitvi sklepa ni navedla, zato je njegova obrazložitev tako pomanjkljiva, da se ga v tem delu ne da preizkusiti.
Za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 bi moralo veljati, da bi morali biti v zakonu opredeljeni kriteriji, po katerih se presoja nevarnost pobega, v ZMZ-1 pa teh kriterijev ni. Zato po presoji sodišča ne obstaja pravna podlaga za omejevanje gibanja, niti v tem konkretnem primeru, niti v drugih primerih, kjer je pogoj za omejitev gibanja obstoj nevarnosti pobega, dokler ne bo ZMZ-1 ustrezno spremenjen.
mednarodna zaščita - redni postopek - ponovno odločanje - nedržavni subjekt - preganjanje - trditveno in dokazno breme
Tožnik, ki zoper zatrjevano preganjanje ni poiskal zaščite pri pristojnih organih v izvorni državi, ne more uspešno uveljavljati mednarodne zaščite, ki nastopi šele po tem, če mu državni subjekti v izvorni državi ne bi mogli zagotoviti ustrezne zaščite, saj tožnik ni zatrjeval niti izkazal, da je na primer sodni sistem za odkrivanje, pregon in kaznovanje kaznivih dejanj ne deluje oziroma, da nima dostopa do take zaščite ter da ni dejanskih oziroma pravnih možnosti za delovanje institucij in organov zaščite v izvorni državi tožnika.
Določbe prvega odstavka 220. člena ZUP ni mogoče razlagati na način, da predstavlja podlago za dopolnjevanje (morebitnega pomanjkljivega) izreka druge odločbe v smislu, da se v izrek doda na primer še datum začetka učinkovanja določene pravice ipd. Dopolnilna odločba ni namenjena odpravljanju (morebitnih) napak, ki so bile storjene s prvo odločitvijo, saj to ni v skladu z namenom, zaradi katerega se izda. Poleg tega se določba 220. člena ZUP tudi ne nanaša na primere, ko izdaja odločbe predstavlja oziroma vsebuje odločitev o (edinem) predmetu postopka, vendar pa naknadno pride do ugotovitve, da bi o istem predmetu moral organ, ki je odločal, upoštevati še dodatna dejstva oziroma da bi moral že znana dejstva drugače upoštevati. Če bi tožnica menila, da je organ z odločbo z dne 10. 5. 2019 napačno razlagal datum začetka učinkovanja pravice, bi lahko to kvečjemu uveljavljala s pravnimi sredstvi po ZUP, ne more pa morebitne napačne odločitve o tem (kar dejansko tožnica ugovarja) popraviti organ z dopolnilno odločbo na način, kot predlaga tožnica.