TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Tožnikove izjave glede istovetnosti so že v osnovi tako neskladne (izgubiti potni list je namreč nekaj povsem drugega kot imeti potni list v hrambi pri ''prijatelju'', ki hoče zanj denar), da izjava pred sodiščem, s katero naj bi bila ta neskladnost vseh izjav, danih v postopku pred toženko, pojasnjena, ne prepriča.

Ker je tožnik (kot prosilec za mednarodno zaščito) samovoljno zapustil azilni dom (kjer se je moral zaradi vložene prošnje za mednarodno zaščito in poteka tega postopka obvezno zadrževati), pogoj po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa je izkazan, je zato podlaga za izrek spornega ukrepa po drugem odstavku istega člena po oceni sodišča podana.

Slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, ki državam članicam izrecno nalaga, da zagotovijo pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu. Po 84. člena ZMZ-1 je namreč edina alternativa pridržanju v centru za tujce (drugi odstavek) zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (prvi odstavek). Ta ukrep pa še vedno pomeni odvzem osebne svobode, tako da gre zgolj za milejši ukrep znotraj ukrepa odvzema prostosti. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) je toženka v izpodbijanem sklepu ugotovila, zakaj drugih milejših ukrepov, kot je namestitev tožnika v CT, ni, in da je zato le z namestitvijo v tem centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče zagotoviti izvedbo ukrepa po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1.