denacionalizacija - oblika vračanja premoženja - vrnitev v naravi - ovire za vrnitev v naravi - odškodnina - višina odškodnine - reformatio in peius
Glede na okoliščine konkretnega primera je razlaga 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen v zvezi z nadomestitvijo nepremičnine na določenem (relevantnem) območju primerna in v skladu z namenom zakona, hkrati s to razlago ni prišlo do povratne veljave te odločbe. Odškodnina se odloča v dveh fazah: najprej se ugotovi "sedanja vrednost" po prvem odstavku 44. člena ZDen, potem pa, ker od uveljavitve ZDen do odločanja poteče določen čas je treba to vrednost po drugem odstavku 85. člena ZDen valorizirati na dan izdaje odločbe o odškodnini.
sofinanciranje iz javnih sredstev - stranski udeleženec - pravna korist
Določeno razmerje tožnika do predmeta odločanja, to je podaja soglasja k predlogu za mentorja, ki je obvezna sestavina prijave na predmetni Javni poziv, vsekakor obstaja. Brez soglasja vodje raziskovalnega programa k predlogu za mentorja prijavitelj na Javnem pozivu namreč ne more uspeti s prijavljenim programom. Vendar sta hkrati položaj vodje raziskovalnega programa in predlaganega mentorja pri prijavi in v postopku izbire v celoti odvisna od prijavitelja, to pa pomeni, da določbe Pravilnika o postopkih, ki se nanašajo na Javni poziv, tožnika kot vodje programske skupine ne zadevajo, vsaj ne neposredno, in da tožnik (zgolj) s sklicevanjem na ureditev v Pravilniku o postopkih svojega pravnega interesa ne izkazuje.
ZUreP-2 člen 192, 192/2. ZIN člen 19, 19/1, 19/1-8.
razlastitev - javna korist - nujnost in sorazmernost - inšpekcijski nadzor
Pristojni inšpektor z odvzemom vzorcev in na podlagi izvedene analize teh vzorcev ugotovi, na katerem zemljišču se uporabljajo prepovedana fitofarmacevtska sredstva, ki so prišla v vodni vir.
Tožbeni ugovor, da inšpekcijski nadzor ni učinkovit način za zavarovanje vodnega vira na območju najožjega vodovarstvenega območja, ker pristojni inšpektorat ne more identificirati zemljišča, na katerem je uporaba prepovedanih pesticidov povzročila njihovo prisotnost v vodnem viru, zaradi česar kršitelju ne more izreči globe za prekršek, zato po presoji sodišča ne vzdrži kritične presoje.
davek na motorna vozila - vračilo davka na motorna vozila - stroški postopka - stroški pritožbe - ponovljeni postopek - rok za priglasitev stroškov
Ni sporno, da tožnik stroškov postopka v postopku, v katerem so nastali, ni zahteval do izdaje odločbe niti na prvi niti na drugi stopnji. Zato je tudi po presoji sodišča glede na določbo 116. člena ZUP izgubil pravico do povrnitve teh stroškov. Stroške lahko stranka uveljavlja le v tistem postopku, v katerem so nastali. Tudi po presoji sodišča ob takem stanju stvari, ko tožnik stroškov ni pravočasno zahteval v postopku, v katerem so nastali in je po zakonu izgubil pravico do povrnitve teh stroškov, jih tožnik po izdaji odločbe ne more več uveljavljati. Glede na zakonsko dikcijo 116. člena ZUP tudi z odpravo odločbe v upravnem sporu v obravnavanem primeru tožnik ni pridobil pravice do povrnitve stroškov postopka, ki jih ni pravočasno zahteval v tistem postopku, v katerem so nastali, torej konkretno do izdaje pritožbene odločbe, saj je to pravico po samem zakonu izgubil.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b, 20, 20/5.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - Republika Hrvaška - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - nova dejstva ali dokazi - presoja ex nunc
Za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III ni relevantno, ali je tožnik ob prihodu na Hrvaško tam vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, temveč je relevantno nesporno dejstvo, da je na Hrvaško prišel. V obeh primerih je vzpostavljen položaj odgovornosti Hrvaške, le na drugi pravni podlagi (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Tudi če bi bile resnične trditve tožnika, da prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, bi bil tako vzpostavljen položaj iz točke a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem bi bila prav tako Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika, po sprejemu pa bi bila to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati.
Tožnik v tožbi niti ne izpodbija ugotovitve toženke, da v Republiki Hrvaški ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja tožnika v smislu 4. člena Listine, ampak zatrjuje, da bi morala toženka zaradi zdravstvenih težav tožnika pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnik dejansko prejel zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebuje.
Glede na to, da se šteje, da je tožnik prošnjo v Republiki Hrvaški umaknil, je Republika Hrvaška na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III dolžna zagotoviti, da ima tožnik pravico zahtevati dokončanje obravnave njegove prošnje ali vložiti novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavana kot naknadna prošnja, kot je določeno v Direktivi 2013/32/EU. Tožnik pa niti ne zatrjuje toliko manj dokaže, da te obveznosti iz drugega pododstavka drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III Republika Hrvaška naj ne bi izpolnila.
katastrski dohodek - upravni spor - tožba v upravnem sporu - nepopolna tožba - zavrženje tožbe
Sodišče ni moglo z gotovostjo ugotoviti, kateri upravni akt tožnik izpodbija in ga je zato s pozivom pozvalo k popravi tožbe tako, da bo to iz nje jasno razvidno (obenem pa tudi, da pojasni, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost), vendar tožnik tožbe ni popravil. Ker sodišče tudi ni našlo razlogov, zaradi katerih bi bil izpodbijani upravni akt ničen, je na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.
davek iz dobička od kapitala - napoved za odmero dohodnine - odsvojitev vrednostnih papirjev - vrednost kapitala ob pridobitvi - vrednost kapitala ob odsvojitvi - čas odsvojitve kapitala - stečajni postopek - začetek stečajnega postopka - davčna izguba
Iz določbe 102. člena ZDoh-2 jasno izhaja, da je trenutek odsvojitve kapitala opredeljen različno za različne pravne situacije. Prenehanje gospodarske družbe ali zmanjšanje osnovnega kapitala v družbi z vidika odsvojitve kapitala je vezano na datum sklepa organa o prenehanju oz. sklepa organa o zmanjšanju osnovnega kapitala in ne na datum pravnomočnosti sklepa sodišča. V primeru stečajnega postopka z vidika določbe 102. člena ZDoh-2 velja kot trenutek odsvojitve kapitala datum pravnomočnosti sodne odločbe, na podlagi katere se stečajni postopek zaključi. Šele po izvedenem stečajnem postopku bo ugotovljeno, kakšna je dejanska vrednost družbe oziroma vrednost poslovnega deleža družbenika v družbi in ali bo sploh prišlo do izplačila družbenikov iz ugotovljene stečajne mase. Tudi določba 94. člena ZDoh-2 odsvojitev kapitala opredeljuje z vidika izplačila lastniškega deleža, ali bo do izplačila družbeniku iz naslova imetništva poslovnega deleža sploh tudi dejansko prišlo in višina izplačila, je v primeru stečaja družbe ugotovljena šele po koncu stečajnega postopka in ne ob uvedbi stečajnega postopka.
ZOA člen 5, 5/1, 20, 20/3. ZUP člen 146, 146/4, 214.
osebna asistenca - upravni postopek - pravica do izjave - mnenje komisije - bistvena kršitev določb upravnega postopka
Ker ZOA ne ureja pravice stranke do izjave, bi morala tožena stranka ravnati po določbah ZUP. Tožena stranka mnenja komisije, ki ga je pridobila sama, tožeči stranki ni niti vročala. Mnenje komisije, na katerega je tožena stranka oprla svojo odločitev, je bilo tožeči stranki vročeno šele skupaj z izpodbijano odločbo. Tožeči stranki torej ni bila dana možnost, da se izreče o ugotovitvah iz mnenja komisije. Izpodbijana odločitev je obremenjena z bistveno kršitvijo pravil postopka.
Pridobitev izvedenskega mnenja ne odvezuje tožene stranke dolžnosti, da izvedensko mnenje in morebitne druge dokaze vestno in skrbno analizira in primerja ter na podlagi takšne presoje sama ugotovi za odločitev pomembna dejstva in svoje ugotovitve in sklepe v odločbi obrazloži.
ZUS-1 člen 32. ZUP člen 9, 146. ZMZ-1 člen 82a, 84, 84/1, 84/1-4, 84/2. URS člen 19. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/3, 8/3-e.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - resna grožnja za javni red ali javno varnost - odvzem prostosti - začasna odredba - skrajšani ugotovitveni postopek - pravica do izjave
Za kršitve, ki utemeljujejo izrek omejitve gibanja - pridržanja na podlagi četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 zadošča ugotovitev, da so bile kršitve, ki so napad na osebno in premoženjsko varnost, storjene in zato ni možna ekskulpacija z utemeljevanjem neprištevnosti v smislu kazenske (ne)odgovornosti ali kot je mogoče povzeti tožbene navedbe, silobrana.
Subjektivni odnos tožnika do dogodkov in razlog za te dogodke (zatrjevani predhodni napad in kraja drugih) ne spremenita dejstva, da je tožnik s tem, da je obračunaval s prosilcem A. A. in mu grozil "boš že še videl" ter mu s silo telesa potisnil glavo v umivalnik, ker je želel od A. A. protipravno pridobiti mobitel, ogrožal varnost oseb in premoženja v smislu določbe četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
V konkretni zadevi torej ni bil izveden posebni ugotovitveni postopek, zato procesne pravice, ki izhaja iz posebnega ugotovitvenega postopka, katerih kršitev uveljavlja tožnik v tožbi (146. člen ZUP), niso utemeljene. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da tožnik ni imel možnosti postavljati vprašanj pričam, saj je iz upravnega spisa razvidno, da priče niso bile zaslišane. Glede na to, da tožnik sam priznava, da je imel pravico do izjave o dejstvih in dokazih, ki so podlaga za odločitev in pravico izjaviti se o očitanih kršitvah, je tudi tožbeni ugovor o kršitvi pravice do izjave in načela zaslišanja po presoji sodišča neutemeljen.
Ni bistveno, koliko ravnanj, ki ogrožajo druge ali premoženje, je tožnik naredil, ampak je treba v vsakem primeru posebej, na podlagi konkretnih okoliščin, presojati obstoj ogroženosti osebne varnosti in premoženja v smislu določbe četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki je v konkretnem primeru nedvomno izkazana.
Sodišče je predvsem zaradi intenzitete ravnanja, ki je povzročilo strah drugih, presodilo, da je odločitev toženke za izrek strožjega ukrepa, pravilna.
Tožnik ni pridržan v Centru za tujce zato, ker naj ne bi imela milejšega ukrepa toženka na voljo, ampak zaradi intenzitete, števila ravnanj in po oceni, da se glede na vsa ravnanja tožnika v prostorih azilnega doma utemeljeno pričakuje, da bi v primeru, da bi ostal v prostorih azilnega doma, s kršitvami nadaljeval, kot to jasno izhaja iz izpodbijanega sklepa.
Ni bistveno, ali gre za hujšo ali lažjo kršitev javnega reda, ker toženka svojega ukrepa ni izdala na podlagi 82.b člena ZMZ-1, ampak na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Vendar pa potrebnost izdaje takšne začasne odredbe v obravnavani zadevi ni izkazana že zato, ker je izrek ukrepa zakonit. Zakonita omejitev gibanja pa ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave).
ZBPP člen 14, 14/3. ZUP člen 9, 146, 237, 237/2, 237/2-3.
dodelitev brezplačne pravne pomoči - zavrnitev prošnje - subjektivni pogoj - materialni položaj - vrednost premoženja - pravica do izjave
Tožniku pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnosat, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki jih je toženka ugotovila po uradni dolžnosti in so bistvenega pomena za odločitev. Tožnik smiselno navaja, da z nepremičnino ne more razpolagati, ker jo je že prodal, pri čemer pa ni po njegovi krivdi nevknjižena na novega kupca.
promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - namenska raba zemljišč - dejanska raba kmetijskih zemljišč
V primeru, da je določeno zemljišče opredeljeno v prostorskih aktih kot kmetijsko v skladu z določbo drugega odstavka 2. člena ZKZ, je treba, če je tako zemljišče predmet pogodbe oziroma pravnega posla, odobritev katerega se predlaga, šteti, da gre za kmetijsko zemljišče, za katero je potrebna odobritev upravnega organa, in to ne glede na njegovo dejansko rabo.
Zastaranje je bilo zadržano za čas teka postopka osebnega stečaja, zato upoštevajoč datum izdaje sklepa o izvršbi, ki je povzročil pretrganje zastaranja po določbi drugega odstavka 126. člena ZDavP-2, zastaranje terjanega dolga ne relativno ne absolutno do izdaje izpodbijanega sklepa o izvršbi ni nastopilo.
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, zakaj je toženka prosilcu dodelila izredno BPP tudi pred sodiščem II. stopnje in pred Vrhovnim sodiščem RS, za katera med strankama in prizadeto stranko ni dvoma, da se zoper prosilca (še) ne vodita.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b, 25, 29, 29/3.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - Republika Hrvaška - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - začasna odredba
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da bo tožnik v primeru predaje Republiki Hrvaški predan v okviru dublinskega postopka, ki je del postopka mednarodne zaščite, v katerem imajo prosilci zagotovljene določene pravice, in ne policijskega postopka, v katerem je bil tožnik v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan, in da njegove trditve o grdem ravnanju policistov temeljijo samo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito. Pravilno je bilo ugotovljeno, da ga bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policija, bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite, pa je, kakšno je ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko imajo status prosilca za mednarodno zaščito, zaradi česar tožnikove izjave, da se na Hrvaško ne želi vrniti, ker so tam v policijskem postopku z njim grdo ravnali, ne zadošča za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško in poniževalno ravnali.
Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, da bi se morala Slovenija razglasiti za odgovorno za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ker v roku ni prejela odgovora Republike Hrvaške. Kot izhaja iz drugega odstavka 25. člena Dublinske uredbe, je opustitev odgovora v roku dveh tednov s strani države, na katero je zahteva naslovljena, v kolikor zahteva temelji na podatkih, pridobljenih iz sistema EURODAC, enakovredna sprejetju zahteve.
Dublinska uredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Tudi če bi bil tožnik že predan Republiki Hrvaški, bi ga v tem primeru Republika Hrvaška ponovno vrnila Republiki Sloveniji, zato sama predaja za tožnika ne predstavlja težko popravljive škode.
začasna odredba - neizkazana težko popravljiva škoda - vzročna zveza - sporno pravno razmerje - oskrba z vodo - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe
Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo, s katero je toženka tožniku naložila odstranitev prizidka in je za ta nedovoljen objekt prepovedala med drugim tudi izvedbo komunalnih priključkov na gospodarsko javno infrastrukturo. Izdaja začasne odredbe v tovrstni zadevi lahko temelji le na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi te odločbe oziroma v povezavi s to odločbo lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Težko popravljiva škoda bi tudi morala pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati, kar pa je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.
Namerna preselitev v objekt, kjer je že prej znano, da nima ustreznih komunalnih priključkov, sodišče ne šteje za resno škodo v smislu pravnega standarda, po katerem mora biti škoda taka, da tožnika pomembno prizadene. Navedeno zavestno ravnanje tožnika je nastalo po izdani odločbi in zaradi ravnanja tožnika in ne zaradi izdane odločbe, zato ne gre za težko popravljivo škodo zaradi izdane odločbe.
spor o lastninski pravici - predhodno vprašanje - prekinitev postopka - izdaja gradbenega dovoljenja
Vprašanje, ali je lastnik tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, ali je lastnik kdo drug, ki naj bi to postal ex lege, ni predhodno vprašanje, brez rešitve katerega organ ne bi mogel odločiti v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Ker torej spor o lastninski pravici na zemljišču predvidene gradnje ni predhodno vprašanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, tudi okoliščina, da je pred pristojnim sodiščem v teku pravda za razrešitev tega spora, ni razlog za prekinitev postopka izdaje gradbenega dovoljenja. Po določbah 147. člena ZUP namreč upravni organ lahko upravni postopek prekine le, če gre za predhodno vprašanje, brez rešitve katerega v postopku ne more odločiti. Lastninski spor, pa kot že rečeno, v postopku izdaje gradbenega dovoljenja nima take narave.
ZCes-1 člen 2, 2/1, 2/1-55, 98, 98/1. Pravilnik o projektiranju cest (2005) člen 18, 70.
inšpekcijski postopek - ukrepi občinskega inšpektorja - občinska cesta - cesta - ograja - ograja ob javni poti - razlaga predpisa - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče pritrjuje tožniku, da uporaba določbe, ki ureja višino vegetacije v preglednem polju ceste, tudi za višino objektov, naprav in drugih predmetov ob cestah in križiščih, pomeni nedopustno širitev določbe na primere, ki jih ne ureja. Zahteva po pravilni uporabi materialnega prava implicira tako zahtevo po uporabi ustreznih pravnih norm kot zahtevo po uporabi norm v pravilnem pomenu.
Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravno-sodno prakso Vrhovnega sodišča RS gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oz. z začasno ureditvijo stanja. Odločanje o začasni odredbi po 32. členu ZUS-1 terja restriktivni pristop. Izdajanje začasnih odredb namreč ni namenjeno splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih določa zakon, temveč (ob izpolnitvi vseh v 32. členu ZUS-1 določenih pogojev) posegu v izvrševanje oziroma učinkovanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih okoliščin vsakega posameznega primera. Tožnik, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora v svojem predlogu konkretno navesti vse za to pomembne okoliščine, konkretno mora navesti dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, utemeljiti, da je ta škoda zanj težko popravljiva, in vse to s stopnjo verjetnosti tudi izkazati, kot to pravilno navaja toženka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe. Trditveno in dokazno breme, da so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, določeni v 32. členu ZUS-1, je primarno na tožniku, ki zahteva začasno pravno varstvo.
Na davčnem področju je težko popravljivost škode mogoče utemeljiti s posledicami, ki tožnika prizadanejo med drugim tudi zato, ker je bilo poseženo v sredstva, ki jih tožnik potrebuje za uresničevanje bistvenih vidikov tožnikovega dela in življenja. Škoda, ki bi tožniku nastala z izvršitvijo izpodbijane odločbe mora biti zatrjevana konkretizirano, tako po temelju, kot tudi po višini.
objekt - ustavitev gradnje objekta - nelegalen objekt - etažnost objekta
Pri obravnavanem objektu gre za dvoetažen objekt. Pod (pretežno) lesenim delom objekta v pritlični etaži (katerega obstoj in dimenzije niso sporni) je namreč betonska konstrukcija, v kateri se nahaja dodaten prostor, z lastnim vhodom, v katerega je mogoče vstopiti (četudi je pri stanju v prostoru treba imeti sklonjeno glavo) in ki ga tožnik uporablja kot shrambo za pridelke, izdelke in orodje, v njem pa občasno tudi počiva (sedi). Po definicijah iz točk 1.1 ter 1.1.3 prvega odstavka 2. člena ZGO-1 gre pri navedenem prostoru tako za klet, saj gre za del stavbe, katere prostor se nahaja od pritličja navzdol, v katerega je mogoče vstopiti in ki je (ob upoštevanju navedb tožnika glede njegove rabe) namenjen pretežno opravljanju (kmetijske) dejavnosti. Ker ima obravnavani objekt po povedanem tako pritlično kot kletno etažo, ga je tudi po presoji sodišča treba šteti za dvoetažnega.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - spor polne jurisdikcije - dan vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči
Treba je šteti, da je vloga oddana na dan, ko je priporočeno poslana po pošti.