TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno sodno odločbo.

Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravno-sodno prakso Vrhovnega sodišča RS gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oz. z začasno ureditvijo stanja. Odločanje o začasni odredbi po 32. členu ZUS-1 terja restriktivni pristop. Izdajanje začasnih odredb namreč ni namenjeno splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih določa zakon, temveč (ob izpolnitvi vseh v 32. členu ZUS-1 določenih pogojev) posegu v izvrševanje oziroma učinkovanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih okoliščin vsakega posameznega primera. Tožnik, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora v svojem predlogu konkretno navesti vse za to pomembne okoliščine, konkretno mora navesti dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, utemeljiti, da je ta škoda zanj težko popravljiva, in vse to s stopnjo verjetnosti tudi izkazati, kot to pravilno navaja toženka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe. Trditveno in dokazno breme, da so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, določeni v 32. členu ZUS-1, je primarno na tožniku, ki zahteva začasno pravno varstvo.

Na davčnem področju je težko popravljivost škode mogoče utemeljiti s posledicami, ki tožnika prizadanejo med drugim tudi zato, ker je bilo poseženo v sredstva, ki jih tožnik potrebuje za uresničevanje bistvenih vidikov tožnikovega dela in življenja. Škoda, ki bi tožniku nastala z izvršitvijo izpodbijane odločbe mora biti zatrjevana konkretizirano, tako po temelju, kot tudi po višini.