Družbenik in nekdanji direktor stečajnega dolžnika nima aktivne legitimacije za vlaganje predlogov v zvezi s potekom pravnomočno začetega stečajnega postopka, o katerih bi sodišče prve stopnje moralo odločiti s sklepom.
O pogojih za začetek stečajnega postopka se odloča v predhodnem postopku, ki se zaključi s pravnomočnostjo sklepa o začetku postopka. V postopku zaradi insolventnosti ni mogoče predlagati obnove postopka.
Škoda, ki se jo da denarno ovrednotiti, je nadomestljiva.
Tožena stranka da povod za tožbo takrat, kadar tožeča stranka na podlagi njenega ravnanja pred pravdo, ne glede na položaj stvari po materialnem pravu, sklepa, da bo za varstvo njenih interesov potrebna sodna intervencija, ni pa nujno, da jo na izpolnitev opomni.
Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je treba pred izdajo končne sodne odločbe dosledno spoštovati načelo kontradiktornosti in še pred njeno izdajo vso procesno gradivo vročiti udeležencem postopka (pravica do informacije), da se lahko o njem izjavijo (pravica do izjave, tudi glede rezultatov dokazovanja); tako mora sodišče postopati celo v primeru, če so dokazi nebistveni (nerelevantni) in se sodišče pri izdaji sodne odločbe nanje sploh ni oprlo. Toliko bolj (a fortiori) je treba listinske dokaze vročiti v odgovor udeležencu postopka, če se sodišče na te dokaze opre. Za tak primer je šlo v obravnavani zadevi.
Sodišče prve stopnje je z delno sodbo, s katero je sicer odločilo o ugotovitvenem zahtevku, presojalo tudi o ugovoru zastaranja, saj v primeru utemeljenosti ugovora tožnika ne bi imela pravnega interesa za ugotovitev ničnosti izpodbijane sodbe (glej 24. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).
Zmotno je stališče toženke v pritožbi, da je za pričetek teka zastaranja terjatve tožnikov iz naslova kondikcije ključen trenutek, ko so bile tožnikoma znane dejanske okoliščine spremembe valutnega tečaja.
Plača in osnovna plača nista sopomenki. Osnovna plača predstavlja osnovo za obračun vseh pripadajočih dodatkov, ki niso določeni v nominalnem znesku, ampak se računajo glede na odstotek od osnovne plače (četrti odstavek 127. člena ZDR-1). To pomeni, da se delavec in delodajalec ne moreta dogovoriti, da je katerikoli dodatek vključen v znesek osnovne plače. Osnovna plača in dodatki so namreč ločeni deli plače, dogovor, da se dodatek vključi v osnovno plačo, zato ni dopusten. Takšno je tudi stališče sodne prakse, ki v določenih primerih sicer dopušča, da se dodatek za delovno dobo všteje v plačo, ne pa tudi v osnovno plačo.
Z dodatki k pogodbi o zaposlitvi je bilo sicer določeno, da so v znesek osnovne plače vključeni vsi dodatki, torej tudi dodatek za delovno dobo, vendar takšen dogovor ni dopusten, zato toženka s plačilom osnovne plače, ki naj bi vključevala tudi dodatek za delovno dobo, ni izpolnila obveznosti plačila dodatka za delovno dobo. Tožnica tako od toženke utemeljeno terja plačilo dodatka za delovno dobo, ki ji na podlagi prvega odstavka 129. člena ZDR-1 pripada poleg osnovne plače.
Izhodišče za določanje uporabnine je tržna najemnina in za ugotovitev konkretne tržne najemnine ni vselej potrebno angažirati izvedenca.
Tožnica je izkazala izpolnitev obveznosti z zapisnikom o prevzemu dokumentacije, preklicem zahteve za unovčenje bančne garancije s strani toženke, ki navaja, da je tožnica izpolnila vse obveznosti in dejstvom, da so bila počivališča dokončana in se uporabljajo po tožničini projektni dokumentaciji. Zatrjevanih napak projektne dokumentacije toženka ni konkretizirala. Obveznosti plačila se ne more razbremeniti niti s sklicevanjem, da računu niso bile predložene ustrezne izjave podizvajalcev in njihovi potrjeni računi. Zahtevek enega potencialnega podizvajalca je namreč že sama dvakrat zavrnila zaradi neizpolnjevanja predpostavk, drugi podizvajalec pa nanjo do konca glavne obravnave na prvi stopnji, skoraj 4 leta po zaključku del, ni naslovil nobenega zahtevka.
Skladno s stališči sodne prakse se praviloma breme prevozov na stike deli med oba starša, saj okoliščina, da vsak od staršev poskrbi za prehod otroka od enega starša do drugega, pokaže otroku, da sta pri izvrševanju osebnih stikov prisotna oba starša, ki sta v odnosu do otroka enakopravna. Od tega načelnega stališča je mogoče odstopiti le v primeru obstoja tehtnih okoliščin.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v skladu z načelom najmilejšega ukrepa (156. člen Družinskega zakonika - v nadaljevanju: DZ) sodišče izreče tisti ukrep, ki najmanj poseže v starševsko skrb, obenem pa je odraz tega načela tudi pravilo, da čim se spremenijo okoliščine, zaradi katerih strožji ukrep ni več potreben, je treba izreči milejši ukrep. Temu ustrezno po določbi 160. člena DZ sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog odloči o prenehanju ukrepa, če so prenehali razlogi zanj. To je v predmetni zadevi sodišče prve stopnje tudi pravilno storilo, ko je ugotovilo, da bi mld. otroku nastajala škoda, če bi se stiki še naprej izvajali v tako ozkem obsegu, zato je obseg stikov razširilo in spremenilo kraj prevzema otroka (17. točka obrazložitve).
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo, da ima takšna strokovna znanja CSD. Zato je utemeljen pritožbeni očitek nasprotnega udeleženca, da postavitev izvedenca v tej fazi postopka, ko se odloča s stopnjo verjetnosti (161. člen DZ), ni potrebna in zadošča mnenje CSD o izvajanja stikov z več nočitvami tudi v času počitnic.
Pritožnik ni navedel nobenih konkretnih oziroma utemeljenih razlogov, zakaj bi moral otrok biti dodeljen izključno njemu v varstvo in vzgojo.
Oba starša imata primerne in primerljive starševske kapacitete in sta oba primerna za izvajanje varstva in vzgoje ml. sina ter da ni nobenih okoliščin ali razlogov, da kateri od staršev ne bi pri bil primeren za izvajanje varstva in vzgoje otroka.
Že samo sprememba v izvajanju starševske skrbi narekuje, da sodišče prve stopnje ponovno odloča o preživninski obveznosti obeh udeležencev postopka (139. člen DZ v zvezi s četrtim odstavkom 138. člena DZ).
Prestroga presoja protipravnosti pri uresničevanju svobode izražanja je tako lahko škodljiva za razvoj demokratične družbe. To pritožbenemu sodišču narekuje, da letvico, pri kateri nastopi protipravnost poslančevih izjav, tudi v civilnem postopku postavi višje, čeprav tudi posebno varovana svoboda političnega izražanja ni povsem neomejena. Ta se tako ne razteza na izjave, ki niso dane v razpravi o pomembni družbeni temi, izjave, katerih namen je v osebnem ponižanju, zaničevanju ali osramotitvi oškodovanca ali kadar gre za govor, ki spodbuja sovraštvo, ki temelji na verskih, etičnih ali kulturnih predsodkih in ki je grožnja socialnemu miru in politični stabilnosti v demokratičnih državah. Poslančevo svobodo govora je tako dopustno omejiti, kadar v ospredju ni več predmet javne razprave, pač pa žalitev oziroma blatenje osebe.
Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti ali so stiki med predlagateljico in otrokom možni na način, da se izvajajo samostojno ali pa gre za takšno situacijo, da je potrebno uvesti stike pod nadzorom CSD (in ne nasprotnega udeleženca). Pri tem bo sodišče prve stopnje moralo pridobiti tudi mnenje CSD, ki do sedaj poročila ni podal, saj iz njegovih obvestil sodišču izhajajo zgolj povzetki navedb nasprotnega udeleženca, oz. telefonski razgovor z vzgojiteljico ml. otroka.
Nesporno je, da je kredit v CHF bil za tožnika ugodnejši, zaradi prejema višjega zneska kredita oziroma nižjih stroškov financiranja pri enakem obsegu izposojenih sredstev. S tem je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da glede na tako prejeta pojasnila s strani toženkinih zaposlenih, si tožnika kot povprečna potrošnika, nista znala predstavljati, kaj lahko pomeni dolgoročna izpostavljenost takšnemu kreditnemu tveganju.
V konkretni zadevi toženka ni uspela dokazati, da sta tožnika za nepoštenost pogodbenega pogoja (valutne klavzule) in posledično ničnost sporne kreditne pogodbe vedela že pred letom 2022, pavšalno sklicevanje na aktivnosti društva Frank in odmevnost problematike v javnosti, kot tudi dejstvo, da sta v letu 2014 tožnika podaljšala ročnost kredita pa še ne pomeni, da sta se zavedala kako sta prizadeta v svoji pravni sferi.
Sodišče na podlagi tretje točke prvega odstavka 206. člena ZPP odredi prekinitev postopka, če se je začel postopek za popoln ali delni odvzem poslovne sposobnosti stranki. Ker je bil z uveljavitvijo DZ institut delnega ali popolnega odvzema poslovne sposobnosti nadomeščen z institutom delne ali popolne postavitve odrasle osebe pod skrbništvo (295. člen DZ), se določba uporablja tudi v primeru, ko je začet postopek postavitve odrasle osebe pod skrbništvo. Prekinitev je obvezna.
Z dopisom je sodišče dediče pozvalo, da podajo dedne izjave in jih opozorilo na posledice pasivnosti. Tak dopis mora biti vročen osebno.
Kriteriji so določeni eksemplifikativno. To pomeni, da lahko sodišče poleg teh kriterijev, uporabi tudi druga pomembna dejstva, po drugi strani pa sodišče tudi ni dolžno prav v vsakem primeru uporabiti vseh kriterijev, ki so primeroma našteti v prvem odstavku tega člena. Vendar pa mora biti namembnost zemljišča stavbi utemeljena tako z urbanističnega (1. in 4. točka prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1) kot tudi z dejanskega vidika (2. in 3. točka prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1). Slednjega torej ni mogoče povsem zanemariti.
128. člen ZD, 54.a člen ZSVarPre in 9. člen ZSVarPre-E je treba razlagati tako, da se dedovanje omeji le do zakonsko določene višine (2/3) dejansko prejetih sredstev, ki jih je zapustnik prejel iz naslova dane socialne pomoči. Za valorizacijo denarne socialne pomoči pri omejitvi dedovanja, ni zakonske podlage.
Ker se zoper odločitev o zavrnitvi predloga glede predlaganih ukrepov iz 19. člena ZPND predlagateljica ne pritožuje, s pritožbo ne more biti uspešna samo glede napotitve v programe iz 19.a člena, ki se lahko določi le v primeru izreka ukrepov iz 19. člena ZPND.
Ker dvajsetletno obdobje do začetka veljavnosti Stvarnopravnega zakonika (1. 1. 2003) še ni poteklo, SPZ pa priposestvovanja osebne služnosti ne pozna več, osebna služnost stanovanja ni bila priposestvovana.
Toženca ne moreta uspešno zahtevati, da bi sodišče priznalo učinke sodne poravnave, potem ko sta sprejela, da zaradi neuresničitve odložnega pogoja ni začela učinkovati in je sodišče o (delu) predmeta njenega urejanja izdalo pravnomočno sodbo; še manj lahko po lastni volji iz nje izbirata dele, ki jima ustrezajo, in zahtevata delno priznanje njene veljavnosti.