V obravnavani zadevi ni mogoče preizkusiti, ali je tožena stranka pravilno ugotovila število oseb, ki jih je tožnik dolžan preživljati. Ta okoliščina vpliva tudi na najnižjo višino zagotovljenih sredstev, ki jih mora tožnik imeti za lastno preživljanje in oseb, ki jih preživlja. Od števila upoštevnih oseb je namreč v obravnavani zadevi odvisna višina tožnikovih zagotovljenih sredstev (tj. ali je treba višino osnovnega minimalnega dohodka pomnožiti s tri ali štiri). Prav tako iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ali glede na okoliščine konkretnega primera med tožnikom in njegovo ženo obstoji kakšen pravni temelj, na podlagi katerega bi bila tožnikova žena dolžna preživljati tožnika, zaradi česar bi se tovrstni prejemki njegove žene lahko obravnavali kot tožnikova zagotovljena sredstva.
Tožena stranka bi v obravnavani zadevi morala pri izračunu višine tožnikovih prejemkov iz naslova plače navesti pravno podlago in na tej podlagi navesti razloge, zakaj ni upoštevala celotnega tožnikovega prejemka, kot izhaja iz plačilnih list. Ob upoštevanju prvega odstavka 62. člena DZ o preživninskih obveznostih med zakoncema in stališč Vrhovnega sodišča bi morala ugotoviti pravno pomembne okoliščine, iz katerih bi bilo razvidno, ali obstoji med tožnikom in njegovo ženo dolžnost medsebojnega preživljanja. Šele na podlagi tako ugotovljenih dejstev bi tožena stranka lahko ugotavljala najnižji znesek zagotovljenih sredstev, ki jih mora imeti tožnik za lastno preživljanje in oseb, ki jih mora preživljati, ter ali lahko v obravnavani zadevi upošteva tudi prejemke tožnikove žene.
Upravni organ mora zaradi nesuspenzivnosti pravnega sredstva in začetka učinkovanja sklepa o premestitvi odločiti o imenovanju v naziv, v katerem bo javni uslužbenec opravljal delo na drugem delovnem mestu še pred dokončnostjo in pravnomočnostjo premestitve. Vprašanje zakonitosti premestitve torej za presojo zakonitosti odločbe o imenovanju v naziv ni pomembno. Odločba o imenovanju v naziv, ki sledi premestitvi javnega uslužbenca, je nezakonita le, če javni uslužbenec ni bil premeščen v smislu XX. poglavja ZJU. Tožnica tega ne zatrjuje. Nasprotno, izrecno trdi, da je bila s sklepom o premestitvi premeščena, tožbo pa vlaga, ker meni, da je razlog za njeno premestitev, ki je naveden v tem sklepu, le navidezen in da je bila v resnici premeščena zaradi maščevanja nadrejenega. Te navedbe pa so relevantne le za postopek presoje sklepa o premestitvi (ki teče pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani), za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe pa ne.
Upravno sodišče je že v sodbi I U 1399/2010 zavzelo stališče, da se po ZOPDA odškodnina odmeri za najtežjo vrsto verificirane bolezni, pri čemer se upošteva pričakovani razvoj bolezni; v primeru poslabšanja zdravstvenega stanja v težjo vrsto bolezni pa upravičencu pripada razlika v odškodnini. Tudi v sodbi III U 467/2010 je bilo zavzeto stališče, da je ZOPDA in Pravilnik treba razlagati tako, da se odškodnina izplača za najtežjo verificirano poklicno bolezen, četudi sta bili verificirani dve poklicni bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu. Pri razlagi ZOPDA in Pravilnika je treba izhajati tudi iz namena sprejema ZOPDA kot specialnega predpisa, ki je v tem, da se upravičencem omogoči, da dosežejo odškodovanje zaradi okvare zdravja, nastale kot posledice izpostavljenosti azbestu, s plačilom pavšalnega zneska (glej 1. in 6. člen ZOPDA), ta pa ni nujno enak znesku polne odškodnine po načelih OZ.
Zaradi odsotnosti lastnoročnega podpisa zakonitega zastopnika prvega tožnika, ki je bistvena sestavina tožbe, je tožba prvega tožnika ostala nepopolna. Zato jo je sodišče na podlagi četrtega odstavka 108. člena ZPP in drugega odstavka 31. člena ZUS-1 zavrglo.
Odločba z 2. 3. 2023, ki jo je tožnica brez dvoma prejela 16. 3. 2023, je dokončni upravni akt, ki bi se lahko samostojno izpodbijal pred tem sodiščem. S to odločbo je namreč tožena stranka spremenila Odločbo Zavoda in odločila o upravičenju mladoletne B. B. do brezplačne oskrbe v CUDV D. in CUDV E. Če se tožnica s to odločbo ni strinjala, bi morala zoper njo pravočasno (t. j. pred iztekom 30-dnevnega prekluzivnega roka oziroma najkasneje do 17. 4. 2023) vložiti tožbo pred tem sodiščem. K takšnemu postopanju jo je pravilno napotila tudi tožena stranka v pouku o pravnem sredstvu v Odločbi z 2. 3. 2023, ki pa mu tožnica (pravočasno) ni sledila, saj je tožbo vložila šele 27. 10. 2023.
Dopolnilna odločba časovno gledano sledi predhodni izdaji druge odločbe, vsebinsko gledano pa se z njo odloči o vprašanjih, o katerih v že izdanih odločbah ni bilo odločeno, pa bi moralo biti. Določba 220. člena ZUP je torej podlaga za izdajo samostojne odločbe, s katero se odloči o še nerešenem zahtevku ali delu zahtevka tako, da je izrek te odločbe sam po sebi izvršljiv.
Pritožbo bi tožnici toženka morala vročiti v odgovor in ji določiti rok, v katerem bi se lahko seznanila s pritožbenimi razlogi in nanje odgovorila. S tem bi tožena stranka poskrbela, da bi bilo spoštovano načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Sodišče Dopolnilne odločbe ne more preizkusiti.
Tožnik ne prereka določno ugotovitve tožene stranke, da ni pojasnil, zakaj bi lahko s predlogom za dopustitev revizije uspel glede na pogoje iz 367.a člena ZPP. Pravilna je tako presoja tožene stranke, da tožnik ni izkazal verjetnih izgledov za uspeh.
Vlagateljeva vloga ni tožba. To ne izhaja niti iz njenega naslova niti iz njene vsebine. Gre za vlogo, naslovljeno na ZZZS, s katero uveljavlja zahtevo za izrek ničnosti dveh odločb. Četudi je ZZZS o ničnosti odločbe že odločal, to ne pomeni, da se v primeru, če stranka ponovno vloži tak zahtevek, ta šteje za tožbo v upravnem sporu, pač pa mora o njem presoditi ZZZS v skladu z določbami ZUP, ki urejajo to izredno pravno sredstvo oziroma opraviti preizkus vloge po 129. členu tega zakona.
Če je za nameravani poseg v okolje treba izvesti presojo vplivov na okolje, upravni organ upošteva merila, ki se nanašajo na značilnosti nameravanega posega v okolje, njegovo lokacijo in značilnosti možnih vplivov posega na okolje.
Določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 se pri odmeri NUSZ za leto 2023 ne uporablja več, saj je bila po načelu lex posterior derogat legi priori razveljavljena že z začetkom veljave ZGO-1 (s 1. 1. 2003), ki je v drugem odstavku 218. člena kot kasnejši predpis drugače opredelil izjeme od odmere NUSZ. Določba drugega odstavka 218. člena ZGO-1, čeprav je bila s 1. 1. 2014 (to je z uveljavitvijo ZDavNepr) razveljavljena, pa se na podlagi odločitve Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 uporablja še naprej - vse dokler ne bo uveljavljena drugačna zakonska ureditev obdavčitve nepremičnin.
Tožnici, za katero ni sporno, da ima status nevladne organizacije na področju ohranjanja narave, ki deluje v javnem interesu, je treba priznati pravico, da vloži tožbo zoper sporno odločbo, četudi v upravnem postopku ni bila udeležena kot stranka in niti kot stranski udeleženec.
Ni dvoma, da se dovoljenje za odvzem iz narave lahko izda le, če organ ugotovi, da je vlagatelj zahteve za izdajo dovoljenja dokazal obstoj razloga oziroma namena, zaradi katerega se sme dovoliti odvzem iz narave. V tem okviru je treba ugotoviti še, ali iz okoliščin izhaja, da bo ta namen lahko realiziral. Slednje je pomembno tudi za presojo drugega dela testa, tj. ali tega namena, zaradi katerega se dovoljuje izjema, ni mogoče doseči drugače.
Tožena stranka je namesto, da bi presojala, ali je javnost mogoče izobraziti o dejstvih, o katerih naj bi jo stranka z interesom seznanjala na drug način in ne s prikazovanjem človeške ribice v ujetništvu, odločala o tem, ali je človeško ribico (za namen prikazovanja javnosti) mogoče pridobiti kako drugače, kot z odvzemom v naravi. To pa za odločitev sploh ni pravno relevantno. V tem delu je zato toženka zmotno uporabila predpis in relevantno dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovila.
Ni sporno, da družba 2TDK ni ne v lasti SDH ne v upravljanju SDH. Navedeno pomeni, da družba 2TDK v smislu 4. točke 2. člena ZSDH-1 ni družba s kapitalsko naložbo države. To po presoji sodišča potrjuje pravilnost razlage, da ima tudi v drugem odstavku 39. člena istega zakona izraz „gospodarska družba s kapitalsko naložbo države“ enak pomen, kot je opredeljen v 4. točki 2. člena ZSDH-1, v katerem je govora samo o „družbi s kapitalsko naložbo države“.
Odločilno je tudi, da drugi odstavek 39. člena ZSDH-1 poleg tega, da na začetku uporablja izraz „gospodarska družba s kapitalsko naložbo države“, ko določa, da član nadzornega sveta SDH z njo ne sme biti v poslovnem razmerju, v nadaljevanju istega odstavka pri pojasnjevanju, kaj se šteje, da je poslovno razmerje, opredeljuje, da se za poslovno razmerje šteje vsak pravni posel razen poslov, v katerih so člani nadzornega sveta SDH /.../ odjemalci običajnih produktov in storitev „družbe, v kateri SDH ima ali upravlja kapitalsko naložbo“, po splošnih pogojih, ki veljajo za druge subjekte na trgu. Iz same določbe torej izhaja, da se nanaša le na družbe, v katerih SDH ima ali pa upravlja kapitalsko naložbo.
Iz obrazložitve ne izhaja, katera merila je pri določitvi vrednosti nepremičnin upošteval davčni organ; kljub temu da (sam) navaja, da je vrednost stavbe odvisna od koristne površine, kvalitete gradnje, starosti in drugih elementov, davčni organ navedenih meril ne aplicira na tožničine stavbe.
Sporno določbo petega odstavka 9. člena ZDajMV je treba brati v luči namena celotnega 9. člena ZDajMV, ki je v povečanju mobilnosti otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, oprostitev pa naj se nanaša na vozilo, s katerim se bo ta mobilnost zagotavljala, je treba v okoliščinah, ko je vozilo, ki je skupno premoženje zakoncev, registrirano le na enega od njiju (ker na oba glede na določbo prvega odstavka 28. člena ZMV-1 to ni mogoče), ta zakonec pa ima na naslovu, na katerem ima otrok iz 4. alineje prvega odstavka 9. člena ZDajMV prijavljeno stalno prebivališče, prijavljeno le začasno prebivališče, drugi zakonec pa stalno, razlagati tako, da lahko tudi ta slednji zakonec, na katerega sicer vozilo ni registrirano, uveljavlja oprostitev plačila letne dajatve.