V postopku izdaje začasne odredbe se odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Ta je podan takrat, ko več razlogov govori v prid nekega zaključka od tistih, ki kažejo nasprotno. Tudi po pritožbeni oceni tožnik ni izkazal ne verjetnosti nastanka terjatve niti nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode.
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog zavrnilo, ker tožnica v zvezi s pogojem verjetno izkazanega obstoja terjatve iz prvega odstavka 272. člena ZIZ v predlogu za izdajo začasne odredbe ni podala ustreznih trditev in dokazov, saj se je v njem le sklicevala na tožbene navedbe v zvezi s tem. Kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje, je postopek za izdajo začasne odredbe poseben in samostojen postopek, pri katerem ni odločilno, ali je predlog za izdajo začasne odredbe vložen skupaj s tožbo (v skupni vlogi) ali v posebni vlogi, temveč je pomembno, da upnik upoštevaje razpravno načelo, ki velja tudi za postopek zavarovanja terjatev (15. člen ZIZ v zvezi s 7. in 212. členom ZPP), navede glede zakonskih pogojev za začasno odredbo vsa dejstva in zanje predlaga dokaze z upoštevanjem dokaznega standarda verjetnosti. Tožnica se je v predlogu za začasno odredbo v zvezi s pogojem verjetnosti obstoja terjatve (konkretno verjetnosti, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita) zgolj sklicevala na "podane tožbene navedbe". Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da s tem svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu v zvezi s to materialnopravno predpostavko v postopku zavarovanja ni zadostila in tako verjetnosti obstoja terjatve ni izkazala.
Z določbo 43. člena ZSDP-1 ni predpisan pogoj izplačila plač, zato ta okoliščina za presojo ni relevantna. Bistveno za razsojo je dejstvo, da je bila tožnica v spornem obdobju v delovnem razmerju, in da je delodajalec obračune plač za vse tri sporne mesece oddal. Ker se določba 43. člena ZSDP-1 nanaša le na obračun prispevkov za socialno varnost in so bili ti za sporno obdobje obračunani, je v osnovo pri odmeri starševskega nadomestila potrebno upoštevati tudi plačo za mesece september, oktober in november 2022 pri družbi B. d. o. o.
Odpoved mora biti obrazložena z dejanskimi in konkretnimi okoliščinami, na podlagi katerih je delavcu jasno, zakaj je prenehala potreba po njegovem delu, čemur je toženka tudi po presoji sodišča druge stopnje v obravnavani zadevi zadostila (nenazadnje tudi iz izpovedbe tožnice izhaja, da razume, zakaj je prejela odpoved). Zadošča namreč, da delodajalec obrazloži, katere so tiste dejanske okoliščine, zaradi katerih odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Obveznosti delodajalca ni mogoče razlagati tako, da bi moral v odpovedi obrazložiti vsako podrobnost okoliščin, zaradi katerih podaja odpoved.
Stvar svobodne poslovne odločitve, v katero sodišče ne more posegati, je odločitev delodajalca, kako dolgo je še sposoben, zmožen ali pa zgolj pripravljen prenašati nerentabilno poslovanje. Delodajalec se namreč lahko prosto odloči za reorganizacijo že v primeru, ko izguba še sploh ni nastopila.
Pravnega interesa prav gotovo ni mogoče odreči generalnemu sekretarju toženke, ki ga tožnica bremeni trpinčenja na delovnem mestu oziroma naj bi bil eden od njegovih povzročiteljev. Ker stranskemu intervenientu grozi regresni zahtevek, je s tem podan njegov pravni interes za vključitev v odškodninsko pravdo, saj vsebina sodbe v tej pravdi posredno vpliva na njegov pravni položaj.
Sodišče prve stopnje zahtevkov tožnice ni zavrnilo zgolj iz razloga zastaranja po prvem odstavku 352. člena OZ, marveč (tudi) zaradi neizkazanosti pravno relevantne vzročne zveze med ravnanjem toženke in posegom v tožničino osebnostno integriteto (131. člen OZ). Skladno z 8. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) delodajalec v primeru kršitve prepovedi trpinčenja odgovarja po splošnih pravilih civilnega prava, kar terja kumulativno izpolnjenost vseh predpostavk odškodninskega delikta (nedopustnega ravnanja, škode, vzročne zveze in krivde).
Neutemeljene so pritožbene trditve o zgolj formalno pravnomočnih upravnih in sodnih odločbah. Da gre za materialno pravnomočno odločbo potrjuje dejstvo, da je bila tožniku ob razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti priznana tudi pravica do invalidske pokojnine, na podlagi katere se mu izplačuje dajatev. Za ponovno presojo ustreznosti sestave invalidske komisije v predsodnem postopku ni pravne podlage. Morebitno nepravilno ugotovitev datum nastanka I. kategorije invalidnosti, bi lahko tožnik ob primerni skrbnosti izpodbijal z rednim pravnim sredstvom, ne pa z izrednim pravnim sredstvom obnove postopka.
Tožnik ni imel vozniškega dovoljenja F kategorije, ki se je zahtevalo za vožnjo spornega štirikolesnika, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izgubil pravice iz zavarovanja voznika za škodo zaradi telesnih poškodb. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je podana izjema iz točke 1.a drugega odstavka 6. člena Splošnih pogojev AO-PS 01/16, na podlagi katere zavarovanec ne izgubi zavarovalnih pravic, če dokaže, da ni kriv, da ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja.
Od povprečno skrbnega voznika se pričakuje, da pred vožnjo vozila preveri, za katero kategorijo se zahteva vozniško dovoljenje. Samo dejstvo, da so vozila istega izgleda lahko različno kategorizirana, ne more vplivati na presojo skrbnosti, saj je bistveno le to, kako je vozilo kategorizirano. Na tožnikovo skrbnost posledično ne more vplivati okoliščina, da se je šele med sodnim postopkom seznanil, da je navedeni štirikolesnik kategoriziran kot traktor, kot tudi ne, da je do nesreče prišlo na zasebnem zemljišču. Splošni pogoji so jasni. Zavarovanec izgubi zavarovalne pravice, če nima vozniškega dovoljenja za kategorijo vozila, ki ga je vozil ob prometni nesreči, ne glede na to, ali gre za nesrečo na javni cesti ali zasebnem zemljišču.
Glede vloge z dne 11. 12. 2025, ki jo je tožnik poimenoval kot četrta pripravljalna vloga, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik odgovoril na poziv sodišča. Pojasnil je, da se s podanim dopolnilnim izvedenskim mnenjem v celoti strinja. Povzema del izvedenskega mnenja ter ponovno postavlja tožbeni zahtevek v enakem besedilu, kot ga je podal že v tretji pripravljalni vlogi z dne 21. 10. 2025. V tem primeru nikakor ne gre za pripravljalno vlogo, ki bi vplivala na sam postopek in za katero se prizna 225 točk. Ker pa je bila navedena vloga sodišču poslana na poziv sodišča, gre v tem primeru za obrazložen dopis po 3. točki 43. člena OT, za katerega tožniku pripada 50 točk. Na tako stališče se je pritožbeno sodišče postavilo že v več zadevah.
Pritožba zmotno navaja, da očitane kršitve po svoji naravi ne utemeljujejo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nenazadnje že prva očitana kršitev (fizični obračun) samostojno utemeljuje podajo izredne odpovedi. Sodišče prve stopnje je izčrpno utemeljilo, da tožniku očitana ravnanja predstavljajo kršitev več zakonskih določb: 33., 34. in 37. člena ZDR-1; kršitev spoštovanja telesne in duševne celovitosti pacienta kot načela iz 3. člena Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP); kršitev pacientove pravice do obravnave kršitve pacientovih pravic iz 5. člena ZPacP; kršitev pravice do varne zdravstvene obravnave iz 11. člena ZPacP; kršitev osebnega dostojanstva pacienta iz 3. in 12. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Pravilno je ovrednotilo, da teža in narava kršitev nedvomno spadata v okvir 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Dokazno breme glede obstoja utemeljenega odpovednega razloga je bilo na toženki, ki je temu bremenu tudi zadostila, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Zaradi takega ravnanja tožnice je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v njeno delo in z njo ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
Spor o zakonitosti stavke je kolektivni delovni spor (č.) točka 6. člena Zakon o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1), ki se začne na predlog upravičenih predlagateljev določenih v prvem odstavku 48. člena ZDSS-1. Vendar slednje ne pomeni, da če se tovrstni kolektivni delovni spor ni sprožil, da ni dopustno v aktivnostih delavca, ki se nanašajo na organizacijo in sodelovanje v stavki, prepoznati protipravnega ravnanja, ga pravno kvalificirati kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in iz tega razloga podano izredno odpoved nato presojati v individualnem delovnem sporu.
Sodišče prve stopnje ni spregledalo 13. člena ZStk. Pravilno je upoštevalo, da na podlagi prvega odstavka 13. člena ZStk organiziranje stavke oziroma udeležba v njej pod pogoji, določenimi z ZStk, ne pomeni kršitve delovne obveznosti in ne sme imeti za posledico prenehanja delovnega razmerja delavca. Po nasprotnem razlogovanju to pomeni, da organiziranje stavke v nasprotju s predpisi in udeležba v takšni stavki lahko pomeni kršitev delovne obveznosti in ima lahko za posledico prenehanje delovnega razmerja, kar mora biti predmet presoje okoliščin vsakokratnega primera.
Toženec je več prispeval v skupno premoženje v obliki večjih tekočih prihodkov od dela in z vložkom svojih predhodnih prihrankov v opremo za stanovanje, medtem ko je toženka več prispevala v obliki vložka svojega posebnega premoženja v skupno premoženje (s kupnino od prodanega stanovanja in še prej z omogočanjem brezplačnega bivanja v družini v stanovanju); pri skrbi za otroke in družino (gospodinjstvo) ter pomoči širše družine pa med pravdnima strankama ni prihajalo do upoštevnih razlik. Da bi se osnovno zakonsko izhodišče glede enakosti deležev na skupnem premoženju lahko prevesilo v prid enemu ali drugemu zakoncu, bi moralo biti ugotovljeno večje nesorazmerje med njunim prispevanjem v času trajanja življenjske skupnosti.
Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek za plačilo uporabnine pravilno zavrnilo kot neutemeljen. Pravilno je ugotovilo, da toženec tožnice ni fizično odstranil iz skupne hiše ali ji fizično preprečil njene uporabe, temveč se je tožnica odselila sama. Odnos med pravdnima strankama je bil v zadnjega pol leta sicer res napet in konflikten, vendar pa tožnica ni izkazala, da bi se bila zaradi tega prisiljena izseliti. Prav tako tožnica ni dokazala, da bi ji toženec po njenem odhodu s svojimi ravnanji onemogočil ali bistveno otežil uporabo skupne hiše.
Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da četudi gre v obravnavani zadevi za spor z mednarodnim elementom in se upravičenost do nagrade izvršitelja oporoke presoja po kanadskem pravu, to velja zgolj za materialnopravna vprašanja, ne pa za procesna vprašanja. Slednja se zmeraj presoja po procesnih pravilih sodišča, pred katerim teče postopek (lex fori). To pomeni, da se po pravilih procesnega prava sodišča, pred katerim teče postopek, presoja tudi obstoj procesnih predpostavk, ki morajo oziroma ne smejo biti podane za vsebinsko obravnavo tožbe.
Takšno pravno naziranje sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno. Sodišče druge stopnje v tej zvezi pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 105/2021 z dne 5. 10. 2022 zavzelo stališče, da je izvršilno sodišče vezano (zgolj) na jezikovno razlago sodne poravnave iz prvega odstavka 82. člena OZ in besedila sodne poravnave ne more razlagati še z drugimi razlagalnimi metodami, tudi ne z namenom sklenitve sodne poravnave iz drugega odstavka 82. člena OZ. Poudarilo je, da v fazi dovolitve izvršbe velja načelo stroge formalne legalitete, to načelo pa zapoveduje vezanost izvršilnega sodišča na izvršilni naslov in ne dopušča dopolnjevanje dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov (kar bi lahko vodilo k drugačnim ugotovitvam dejanskega stanja). Pri iskanju skupnega namena pogodbenikov po drugem odstavku 82. člena OZ pa gre za dopolnjevanje dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Če bi dejstva, pomembna za namensko razlago sodne poravnave po 82. členu OZ (ugotavljanje skupnega namena pogodbenikov) ugotavljali v izvršilnem postopku z dodatnimi dokazi (npr. z zaslišanjem strank in prič), bi lahko posegli v vsebino same terjatve, ugotovljene z izvršilnim naslovom. Takšno postopanje pa je v nasprotju z načelom formalne legalitete in v izvršbi ni dopustno.
Res je, da se citirani sklep Vrhovnega sodišča nanaša na izvršilno zadevo, v obravnavanem primeru pa gre za pravdno zadevo. Vendar sta položaja v bistvenem primerljiva, in sicer ne le zaradi tega, ker se oba nanašata na vprašanje, kako sodno poravnavo, ki je bila sklenjena v enem sodnem postopku, razlagati v drugem sodnem postopku, temveč ker imata tudi skupni vrednotni temelj (tertium comparationis). V takih primerih iz načela enakosti izhaja zahteva, da v bistvenem enake zadeve enako obravnavamo, kar v predmetni zadevi pomeni, da je treba po analogiji uporabiti stališča, sprejeta v sklepu VSRS II Ips 105/2021 z dne 5. 10. 2022.
Ta skupni vrednotni temelj je vezanost sodišča in strank na pravnomočno sodno poravnavo in prepoved ponovnega odločanja o isti stvari, kar zagotavlja pravno varnost, stabilnost pravnih razmerij in prinaša pravni mir.1 Vezanost na pravnomočno sodno odločbo ali sodno poravnavo in prepoved ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem) je namreč skupna značilnost tako načela formalne legalitete, na katero se je oprlo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 105/2021, kakor tudi načela pravnomočnosti, ki pride v poštev v obravnavani zadevi. Kajti po ustaljenem stališču v slovenski pravni teoriji in sodni praksi ne le sodna odločba, temveč tudi sodna poravnava postane pravnomočna, ker je učinek sodne poravnave (res transacta) izenačen z učinkom pravnomočne sodbe (res iudicata).
Zato niti v izvršilnem postopku niti v novi pravdi ni dopustno ponovno presojati, ali je bilo v pravnomočno razsojeni zadevi pravilno razsojeno, t.j. ali je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo (ne bis in idem), sodišče (tako izvršilno kakor tudi pravdno) pa je na vsebino pravnomočne sodne odločbe ali sodne poravnave vezano. Načelo stroge formalne legalitete, na katerega se je oprlo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 105/2021 in načelo pravnomočnosti (res iudicata), ki pride v poštev v obravnavani zadevi, sta torej dve plati iste medalje in sta neločljivo povezani, saj je načelo stroge formalne legalitete v izvršbi zgolj neposredna posledica upoštevanja načela pravnomočnosti.
Pri odločitvi mora sodišče upoštevati finančno, premoženjsko in likvidnostno stanje stranke. Oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse je izjema od splošne obveznosti, zato je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev zanjo na stranki, ki jo uveljavlja. Ta mora ponuditi ustrezne trditve in dokaze glede premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja, iz katerih izhaja, da nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more priskrbeti brez ogrožanja svoje dejavnosti.
Sodišče je odločitev o postavitvi nasprotnega udeleženca pod delno skrbništvo sprejelo na podlagi konsistentne, jasne in razumsko utemeljene dokazne ocene ter skladnih ugotovitev izvedenca psihiatra in kliničnega psihologa, ki sta z uporabo različnih strokovnih metod ugotovila, da nasprotni udeleženec zaradi paranoidne osebnostne motnje ni sposoben razsojanja in samostojnega varovanja svojih pravic in koristi v sodnih, upravnih in drugih uradnih postopkih. Ker so njegove pravice in koristi v teh postopkih zaradi navedene nezmožnosti resno ogrožene, njegova nezmožnost pa je trajna, popolna in vseobsegajoča ter drugi milejši ukrepi ne zadoščajo, je utemeljena odločitev sodišča prve stopnje o postavitvi pod delno skrbništvo za zastopanje v teh postopkih.
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je ugovor predlagatelja, da mu nasprotna udeleženka ne bo sposobna izplačati vrednosti njegovega večjega deleža, neutemeljen. Pri tem se je pravilno sklicevalo na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, II Ips 47/2023, iz katerega jasno izhaja, da pri odločanju o dodelitvi stvari, v obravnavanem primeru osebnega avtomobila, ni mogoče od nasprotne udeleženke, ki je predlagala, da osebni avtomobil pripade njej, zahtevati, da že ob predlogu izkaže, da razpolaga s sredstvi za poplačilo.
Sodišče prve stopnje je, ko je analiziralo določbo prvega odstavka člena 208 KZ-1, utemeljeno poudarilo, da je v zvezi s tem kaznivim dejanjem potrebno z gotovostjo ugotoviti t. i. prilastitveno ravnanje kot tisto, ki je vidno navzven, in je v primeru, ko iz samega prilastitvenega ravnanja ne izhaja tudi storilčev namen protipravne prilastitve v smislu namena trajne odtegnitve določenih premičnih stvari njegovemu lastniku, potrebno, da je izkazanih še več dodatnih okoliščin, ki tak namen dokazujejo. Pritožbeno sodišče, za razliko od pritožnikov, taka izvajanja sodišča prve stopnje razume kot ugotovitev, da je za dokazanost očitanega kaznivega dejanja potrebno izkazati ne le ravnanje, ki je navzven percipirano kot prilastitveno, ampak je tedaj, ko obstaja dvom v zaključek, da takšno ravnanje po svoji naravi absolutno izkazuje tudi namen protipravne prilastitve, dokazati še dodatne okoliščine, ki na stopnji prepričanja utemeljujejo subjektivni element predmetnega kaznivega dejanja.
Ne gre pritrditi pritožbeni tezi, da je sodišče prve stopnje iz presoje neutemeljeno izključilo okoliščine, povezane z obdolženkinim premoženjskim stanjem. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja ravno nasprotno, in sicer da je bila oškodovanka z bistvenimi elementi tega stanja seznanjena že v času sklepanja posameznih posojilnih dogovorov. Ob takšnih ugotovitvah pa ni mogoče z gotovostjo sklepati, da je bila prav zaradi zamolčanja določenih okoliščin spravljena v zmoto glede obdolženkine sposobnosti vračila denarja, kot to zatrjuje pritožba.
Predmet postopka je bila pravna opredelitev statusa dela nepremičnine (ID znak: del stavbe ***-179-20). Odločitev o tem, ali je nek del stavbe skupni del vseh etažnih lastnikov ali pa gre za posebni del v etažni lastnini, neposredno vpliva na pravni položaj, solastniške deleže in upravljavske pravice vseh etažnih lastnikov v stavbi. Tudi če je bil neposredni povod za postopek interes predlagatelja A. A., da si uredi lastništvo, je ureditev statusa skupnih delov v skupnem interesu vseh. Korist v nepravdnem postopku se ne meri zgolj z materialno obogatitvijo, temveč z urejenostjo premoženjskopravnih razmerij. Postopek za ureditev razmerij med solastniki oz. etažnimi lastniki (kamor sodi urejanje vprašanja, ali je določen del stavbe splošni skupni del ali posamezni del) po svoji naravi nikoli ni v izključnem interesu le enega udeleženca, zato ni mogoče pritrditi nasprotnima udeležencema, da je bil predlog vložen le v izključnem interesu predlagatelja A. A.
Ne gre za položaj, ki bi utemeljeval izjemo iz prvega odstavka 158. člena ZPP. V tej zadevi toženka ni sama prostovoljno izpolnila tožbenega zahtevka, temveč je tožnica poplačilo vtoževane terjatve dosegla v drugem postopku.
Priglasitev pooblastila je le pripravljalno dejanje in samostojnost te storitve ni bila izkazana s strani stranskih intervenientov.