ZPP (1977) člen 9, 10, 116, 116/1. ZPPSL člen 125, 125/4-1.
pošteno uporabljanje pravic - prelaganje naroka - izpodbijanje pravnih dejanj v stečaju - izpolnitev obveznosti na način, ki ni običajen
Izostanek z naroka brez opravičenega razloga ni pošteno uporabljanje pravic po ZPP. Tudi opravičevanje neaktivnosti z iskanjem drugega pooblaščenca ni pošteno opravljanje pravic po ZPP, če stranka dalj časa ne poišče drugega pooblaščenca.
Sodišče preloži narok za glavno obravnavo preloži samo, če je to potrebno za izvedbo dokazov, ali če so za to drugi opravičeni razlogi. Sicer predlogu za preložitev naroka ne ugodi.
Vprašanje izpolnitve obveznosti v obliki ali na način, ki ni običajen, je pomembno samo za obstoj domneve, da je podan (tudi)
prodaja - ugovor neizpolnjene pogodbe - procesualni in materilnopravni ugovori - razveza pogodbe zaradi neizpolnitve - pravica ene stranke, če druga stranka ne izpolni svoje obveznosti - razdrtje pogodbe - učinki razdrte pogodbe - vrnitev danega - pravila vračanja - izdatek za drugega (nujna gestija)
Sodišče druge stopnje je v razlogih svoje sodbe ocenilo take tožničine navedbe, da je s tem zgolj grajala način vtoževanja po nasprotni tožbi, ugovora po 122. členu ZOR pa da ni podala.
Revizijsko sodišče sprejema tako razlogovanje kot pravilno. Zahtevek po zakonu o pravdnem postopku je procesualen pojem in ni identičen z zahtevkom po materialnem pravu. Čim stranka v odgovoru na tožbo graja vsebino tožbenega predloga nasprotne stranke, s tem izraža procesualne ugovore in ne materialnopravne (ki so lahko naperjeni le zoper dejanski tožbeni temelj). Ob takem stanju zato revidentka neutemeljeno zatrjuje, da je podala materialne ugovore iz drugega odstavka 122. člena ZOR in da sta nižji sodišči zaradi neupoštevanja takih ugovorov zagrešili zmotno uporabo materialnega prava.
Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je prišlo do škodnega dogodka zato, ker sta toženi stranki cestišče slabo in nepravilno vzdrževali, zaradi česar se je vozišče (ne bankina) pod kolesi tožnikovega vozila vdrlo. Ceste, na kateri je prišlo do škodnega dogodka, nista opremili z vertikalno prometno signalizacijo, ki bi voznike opozarjala na premajhno nosilnost cestne konstrukcije, na cesti pa tudi nista izvajali nobenih vdrževalnih del. Po mnenju izvedenca, kateremu sta sodišči sledili, bi bilo mogoče nastanek škodnega dogodka preprečiti že s tem, da bi se na cesti izvajala običajna in predpisana vzdrževalna dela. Z vsemi navedenimi opustitvami (zlasti z opustitvijo kakršnihkoli rednih in običajnih vzdrževalnih del in nepostavitvijo prometne signalizacije, ki bi voznike opozarjala na premajhno nosilnost cestne konstrukcije) sta toženi stranki brez dvoma v pretežni meri prispevali k temu, da je prišlo do škodnega dogodka. Njun krivdni soprispevek je brez dvoma višji od tožnikovega in znaša po presoji revizijskega sodišča 75 %. Preostalih 25 % škode pa mora tožnik trpeti sam, saj je tudi v njegovem ravnanju mogoče zaznati znake malomarnega, predvsem pa premalo skrbnega ravnanja. Zaključek o tožnikovi soodgovornosti v višini 25 % pa po presoji revizijskega sodišča ni mogoč le zato, ker obstaja pravnomočna kazenska sodba (tako je revizijsko izhodišče), ampak predvsem zato, ker je bilo tudi njegovo ravnanje premalo previdno in skrbno. Kot izkušen voznik, ki je poznal cesto, na kateri je prišlo do škodnega dogodka, se je namreč za srečevanje z drugim vozilom odločil na najmanj primernem kraju in na najožjem delu ceste, čeprav so po ugotovitvah nižjih sodišč zaradi razširitve ceste le nekaj (približno deset) metrov stran od kraja škodnega dogodka obstajali boljši in bistveno varnejši pogoji za izvedbo manevra srečevanja dveh tovornih motornih vozil. S tem je tožnik, kot je bilo ugotovljeno tudi v kazenskem postopku, ravnal v nasprotju z določili 4. odstavka 49. in 3. odstavka 50. člena v času škodnega dogodka veljavnega zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, Uradni list SFRJ št. 11/74). Odločitvi sodišč prve in druge stopnje, da je tudi tožnik soprispeval k škodnemu dogodku in nastanku škode, sta tedaj materialnopravno pravilni, ob upoštevanju obsega in teže tožnikovih ravnanj pa je zmotna le njuna materialnopravna presoja, da znaša tožnikov prispevek 50 %. Po presoji revizijskega sodišča znaša namreč le 25 %.
Ustne izjave odgovorne osebe carinarnice, dane carinskemu zavezancu, da se lahko pritoži šele po prispetju vseh odločb, se ne more šteti za opravičeno okoliščino, zaradi katere pritožba ni bila pravočasno vložena, saj je to okoliščino šteti za subjektivno okoliščino, ki jo je pripisati carinskemu zavezancu, ne pa uradni osebi upravnega organa.
ZPP (1977) člen 38, 40, 40/2, 186, 186/2, 189, 382, 382/3. ZSR člen 58, 64.SZ člen 16, 58, 117, 123, 128, 159, 159/2.
revizija - dovoljenost revizije - neopredeljena vrednost spornega predmeta - pravna narava nasprotne tožbe - prenehanje stanovanjskega razmerja - neuporaba stanovanja - nastanitev v domu za ostarele občane - podstanovalska razmerja - prenehanje pravic podstanovalca - privatizacija stanovanj - upravičenec do odkupa - nezakonita uporaba stanovanja - tožba na izpraznitev stanovanja
Nasprotna tožba ima pravno naravo samostojne tožbe. Ker pa se vlaga v postopku, ki že teče med istima strankama v nasprotnih vlogah, določa ZPP zanjo nekatere dodatne pogoje (189. člen ZPP), kar pa na njeno pravno naravo ne vpliva. Zato mora imeti tudi nasprotna tožba vse elemente, ki so potrebni za dovoljenost revizije.
Z odhodom v Dom za starejše občane stanovanjsko razmerje Z.M. po 58. členu ZSR ni prenehalo.
KONVENCIJA MED SFRJ IN AVSTRIJO O SOCIALNEM ZAVAROVANJU člen 38. ODZ paragraf 1394. SPLOŠNI ZAKON O SOCIALNEM ZAVAROVANJU AVSTRIJE paragraf 332.
prehod zavarovančevih pravic nasproti odgovorni osebi na zavarovalnico (zakonita subrogacija) - avstrijsko pravo
Po avstrijskem pravu terjatev, ki je obstajala v korist subroganta, preide na subrogiranca po samem zakonu. Avstrijsko pravo obravnava subrogacijo v okviru zakonite cesije (glej dr. Miha Juhart, Cesija - Pogodbeni odstop terjatve, GV, Ljubljana, 1996, str. 36). S cesijo pa se kritno razmerje spremeni le na aktivni strani, glede ostalih pravic in obveznosti pa ostane nespremenjeno (par. 1394 Občnega državljanskega zakonika - ODZ). To torej pomeni, da ima tožena stranka proti tožeči stranki samo tiste ugovore, ki bi jih imela proti T. V.
Med ugovori bi sicer lahko bil tudi ugovor pridobljene koristi v zvezi z nastalo škodo (compensatio lucri cum damno). Toda ta ugovor bi morala tožena stranka obrazložiti in obstoj koristi dokazati.
Kadar se tožbeni zahtevek v premoženjskopravnem sporu nanaša na denarno terjatev, je revizija zoper izpodbijani del pravnomočne sodbe, izdane na drugi stopnji, dopustna ob pogoju, da vrednost spornega predmeta presega v drugem odstavku 382. člena ZPP predpisani znesek. To seveda velja za obe stranki postopka.
carinske oprostitve - uvoz repromateriala z obveznostjo izvoza končnega izdelka
Carinski zavezanec s tem, ko za uporabnika uveljavlja 50. člen CZ (uvoz repromateriala, z obveznostjo izvoza čez 1 leto, s 50% povečano vrednostjo uvoženega blaga), prevzame tveganje glede tega, ali bo uporabnik uvoženega blaga uresničil izvoz blaga ob pogojih tega člena ali ne.
lokacijsko dovoljenje - soglasje sosedov v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja (nadzidava stanovanjskega objekta)
Pogoj KS v mnenju k lokacijskemu dovoljenju, da je potrebno pridobiti soglasje sosedov, je za upravni organ, ki vodi lokacijski postopek, neobvezujoče, če takega soglasja ne določa zakon oz. urbanistični akt, ki je pravna podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja.
ZTLR člen 20. ZPP (1977) člen 40, 40/2, 40/3, 186, 186/2, 382, 382/3, 392.
pridobitev lastninske pravice - pravni posel - revizija - dovoljenost revizije - nedenarna terjatev - opredelitev vrednosti spornega predmeta v tožbi
Temelj za zatrjevano pridobitev lastninske pravice na spornih kletnih prostorih je tudi po zatrjevanju tožeče stranke pravni posel. O njegovem nastanku so na razpolago listine, o njegovi vsebini in izvedbi pa tudi izpovedbe prič o kasnejši rabi teh prostorov.
Podlaga za pridobitev lastninske pravice na spornih nepremičninah naj bi bil pravni posel (20. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Česa drugega tožbena trditvena podlaga ne vsebuje.
Sodbi sodišča druge stopnje tako v obsegu izpodbijanja odločitve o tožbenem zahtevku ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti niti tistih, na katere mora po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti.
izločitev sodnika - odvetniška pisarna - zakonska zveza med sodnikom in članom odvetniške pisarne, ki ni pooblaščenec pravdne stranke - dopolnitev dokaznega postopka po napotilih sodišča druge stopnje - revizija - dovoljenost revizije - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Če je stranko zastopal izključno en pooblaščenec, dejstvo, da je član odvetniške pisarne, še ne pomeni, da je stranko zastopala odvetniška pisarna.
Po 2. točki 2. odstavka 354. člena ZPP je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi bil moral biti po zakonu izločen (1. - 5. točka 1. odstavka 71. člena) oz. ki je bil s sklepom sodišča izločen. Po 3. točki 71. člena ZPP pa sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti tudi tedaj, če je strankin pooblaščenec z njim v zakonu, ne glede na to, ali je zakonska zveza prenehala ali ne. Ob navedenem dejstvu, da je tožečo stranko zastopal D. S. in ne tudi njegov odvetniški kolega, je tudi po zatrjevani spremembi lahko prišlo le do zamenjave z odvetnikom D. F. in ne D. S., ki je ves čas zastopal tožečo stranko. Kršitev iz 3. točke 71. člena ZPP zato ni bila storjena.
soglasje volj - kdaj je pogodba sklenjena - pridržek lastninske pravice - zastopanje - možnost zastopanja - učinki zastopanja
Sploh ni mogoče govoriti, da bo neki posel nastal šele takrat, ko bo izpolnjen, ker je to pač v nasprotju z njegovo naravo. Pogodba nastane takrat, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah (26. člen ZOR). Res je sicer prodajno pogodbo mogoče skleniti tudi s pridržkom lastninske pravice (540. člen ZOR), vendar pa je posel sam sklenjen, ko se stranki dogovorita o njegovih bistvenih sestavinah. Zaradi povedanega je tudi načelno gledano nesprejemljiva konstrukcija o sklenitvi prodajne pogodbe takrat, ko je ta že izpolnjena.
Valutna klavzula je dovoljena (5. člen Zakona o deviznem poslovanju Ur.l. RS št. 1/91). Dogovor, s katerim stranki zavarujeta vrednost dogovorjene obveznosti proti razvrednotenju z valutno klavzulo, ni niti v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja po 12. čl., niti z načelom prepovedi zlorabe pravic po 13.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR). Nasprotno, ohranitev prave vrednosti pogodbeno sprejete obveznosti je v skladu s tema načeloma, predvsem pa z načelom enake vrednosti dajatev po 15.čl. ZOR.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - telesne bolečine, strah, duševne bolečine zaradi skaženosti in zmanjšane življenjske aktivnosti- pomen prizadete dobrine in namen odškodnine - določitev višine odškodnine - upoštevanje sorazmerja z odškodninami, prisojenimi v RS
V odškodninskih sporih zaradi plačila odškodnine za negmotno škodo se sodišče, ko najprej ugotovi, za kakšne vrste škod gre in kakšen je njihov obseg (prvi odstavek 200. člena in 203. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), znajde pred težavno nalogo, v kakšni višini odmeriti odškodnino izraženo v denarnih zneskih. Upoštevati mora pomen prizadete dobrine in pa namen odškodnine (drugi odstavek 200. člena ZOR), kar zajema med drugim dolžnost, da odmeri takšno odškodnino, ki bo pravilno umeščena v razmerja med majhnimi in velikimi škodami oziroma odškodninami zanje ter v skladu z odškodninami, kakršne prisojajo sodišča za podobne primere. Gre za zelo občutljivo nalogo, kako določiti odškodnino, ki bo primerno in pravično zadoščenje za težave na čutnem in duševnem področju, in ki bo po eni strani individualizirana, po drugi strani pa objektivizirana v smislu prej omenjenih razponov in primerjav. Še razlog več je za omenjeno objektiviziranje. Duševne in telesne bolečine ter strah so subjektivni notranji pojavi, ki se dogajajo v oškodovančevi osebni sferi, zaradi česar se je težko dokopati do pravega spoznanja o intenzivnosti in obsegu omenjenih bolečin in strahu. Sodnik ima pred seboj dokaj "oprijemljive" podatke, ki mu jih o tem ponudi izvedenec, ki jih delno tudi objektivizira s pomočjo dognanj stroke in podobnih primerov, na drugi strani pa oškodovančevo posredovanje svojega doživljanja bolečin in strahu. To posredovanje pa je seveda lahko bolj ali manj doživeto, bolj ali manj ekspresivno, pač bolj ali manj odvisno od sposobnosti njegovega izražanja. Zaradi opisanih težav, pred katerimi se znajde sodišče, lahko namreč kaj hitro pride do neenakega položaja oškodovancev pred sodiščem, če s sodno odločitvijo ni doseženo sorazmerje med odškodninami, odmerjenimi v konkretni zadevi, in prisojanimi v naši državi.
zahteva za varstvo zakonitosti - pomanjkljivosti sodbe - (absolutna) bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP
Parcelacijski načrt, na katerega se sklicuje sodba, so torej pravdne stranke prejele prej kot sodbo in so bile z njim seznanjene. Ponovno vročanje iste listine v tekočem postopku ni potrebno. Zato dejstvo, da že prej vročeni parcelacijski načrt ni bil priložen sodbi, ne pomeni uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. tč. drugega odst. 354.čl. ZPP.
revizija - revizijski razlogi - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava
Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke zato, ker je ugotovilo, da je odškodnina v znesku 500.000,00 SIT, določena na prvi stopnji, primerna glede na zatrjevano in ugotovljeno škodo.
Hkrati pa je v zvezi z ugoditvijo pritožbi tožene stranke in razveljavitvijo odločitve o prisojeni odškodnini ugotovilo, da ni razjasnjena vzročna zveza med zatrjevanimi tožničinimi glavoboli in zvinom vratne hrbtenice. Glede na tako drugostopno odločitev je dejanska podlaga povsem odprta, zaradi česar tudi delna zavrnitev tožbenega zahtevka nima opore v ugotovljenih dejstvih. Ni utemeljeno določiti zgornjo mejo odškodnine, dokler ni v celoti in popolno ugotovljeno dejansko stanje. V nadaljnjem postopku se utegnejo pokazati okoliščine, ki bi opravičevale morda tudi višjo odškodnino od prisojene.
povrnitev škode - odgovornost za škodo od nevarne stvari - odgovornost upravljalca smučišča - opustitev zavarovanja smučišča - negmotna škoda - denarna odškodnina - pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem
Druga tožena stranka je upravljalec smučišča in jo zadevajo določbe zakona o varnosti na javnih smučiščih (Ur. list SRS, št. 16/77 in 42/86). Tako mora med drugim proge za smučanje pripraviti tako, da na njih ni nevarnih mest (prvi odstavek 9. člena), če pa na smučišču ni zadostne količine snega, pa je treba ustaviti obratovanje (5. točka 11. člena).
Temelj odškodninske odgovornosti je opustitev potrebnega zavarovanja smučišča, natančneje izostanek vidnih opozoril o kopninah, če se je upravljalec - druga tožena stranka - že odločil, da proge ne bo zaprl.
Za pravilno posredno vročitev po 86. čl. ZUP se šteje tudi sporočilo v poštnem predalu, iz katerega je razvidno, kje je spis - nadomešča pribitje spisa na vrata.