TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu glede odškodnine za negmotno škodo in plačilo pravdnih stroškov spremeni tako, da se glasi:

"Tožena stranka mora plačati tožeči stranki 1,800.000,00 SIT in ji povrniti 44.187,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.2.1995 dalje do plačila - v 15 dneh.

V presežku se za 1,900.000,00 SIT tožbeni zahtevek zavrne."

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 48.365,00 SIT pritožbenih stroškov in 63.550,00 SIT revizijskih stroškov, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.12.1997 dalje do plačila - v 15 dneh.

V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

V odškodninskih sporih zaradi plačila odškodnine za negmotno škodo se sodišče, ko najprej ugotovi, za kakšne vrste škod gre in kakšen je njihov obseg (prvi odstavek 200. člena in 203. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), znajde pred težavno nalogo, v kakšni višini odmeriti odškodnino izraženo v denarnih zneskih. Upoštevati mora pomen prizadete dobrine in pa namen odškodnine (drugi odstavek 200. člena ZOR), kar zajema med drugim dolžnost, da odmeri takšno odškodnino, ki bo pravilno umeščena v razmerja med majhnimi in velikimi škodami oziroma odškodninami zanje ter v skladu z odškodninami, kakršne prisojajo sodišča za podobne primere. Gre za zelo občutljivo nalogo, kako določiti odškodnino, ki bo primerno in pravično zadoščenje za težave na čutnem in duševnem področju, in ki bo po eni strani individualizirana, po drugi strani pa objektivizirana v smislu prej omenjenih razponov in primerjav. Še razlog več je za omenjeno objektiviziranje. Duševne in telesne bolečine ter strah so subjektivni notranji pojavi, ki se dogajajo v oškodovančevi osebni sferi, zaradi česar se je težko dokopati do pravega spoznanja o intenzivnosti in obsegu omenjenih bolečin in strahu. Sodnik ima pred seboj dokaj "oprijemljive" podatke, ki mu jih o tem ponudi izvedenec, ki jih delno tudi objektivizira s pomočjo dognanj stroke in podobnih primerov, na drugi strani pa oškodovančevo posredovanje svojega doživljanja bolečin in strahu. To posredovanje pa je seveda lahko bolj ali manj doživeto, bolj ali manj ekspresivno, pač bolj ali manj odvisno od sposobnosti njegovega izražanja. Zaradi opisanih težav, pred katerimi se znajde sodišče, lahko namreč kaj hitro pride do neenakega položaja oškodovancev pred sodiščem, če s sodno odločitvijo ni doseženo sorazmerje med odškodninami, odmerjenimi v konkretni zadevi, in prisojanimi v naši državi.