dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - gospodarski spor - zavrženje revizije
Ker vrednost spora in s tem izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki znaša 97.852,48 EUR, ne presega revizijskega praga iz 490. člena ZPP in ker tožeča stranka ni izkazala, da bi bila revizija dopuščena, ta ni dovoljena. Zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.
pripor – podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS – utemeljen sum - ponovitvena nevarnost - preiskava - dokazna ocena
Ugovor zagovornika, da ni dokazano, da je obdolženec dejanski uporabnik telefonske številke, ne more izključiti utemeljenosti suma, da je storil očitana kazniva dejanja. Ugovor predstavlja oceno pridobljenih dokazov, ki je preiskovalni sodnik v tej fazi postopka ne izvaja.
ZMZ člen 51, 59. ZTuj-2 člen 68, 68/1. Uredba Sveta (ES) o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države, št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 člen 28, 28/2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah člen 2, 2-n, 51, 51/1, 53.
V konkretnem primeru ne gre zgolj za omejitev gibanja, ker tožnik ni imel nobenega osebnega dokumenta, s katerim bi izkazal svojo identiteto, pač pa tudi na podlagi ocene njegove begosumnosti. Iz ugotovljenega dejanskega stanja namreč izhaja, kar ni sporno, da je tožnik že večkrat zaprosil za mednarodno zaščito in sicer večkrat v Italiji, večkrat v Švici in enkrat Avstriji, ni pa počakal na zaključek postopka v zvezi njegovo prošnjo.
Veljavna pravna ureditev na področju izvrševanja postopkov glede obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito v povezavi z Uredbo Dublin III, na katero se je tudi oprla tožena stranka pri svoji odločitvi, dopušča tudi izrekanja ukrepov, ki pomenijo tudi odvzem prostosti prosilca. Med ukrepi, ki so jih države članice pristojne izrekati na podlagi Uredbe Dublin III, je tudi pridržanje, ki nedvomno pomeni odvzem prostosti prosilca, kar izhaja tako iz določb Uredbe Dublin III kot tudi Recepcijske direktive.
Pridržanje kot ukrep odvzema prostosti v povezavi s postopki po Uredbi Dublin III se kot navedeno izvaja na podlagi 28. člena Uredbe Dublin III, ne pa na podlagi ZMZ. Določbe ZMZ so v tovrstni zadevi uporabljive kot izvedbene določbe ukrepa pridržanja, torej predvsem v povezavi z vodenjem postopka, izdajo ustreznih aktov in postopkov sodnega varstva (51. v povezavi z 59. členom ZMZ).
Ugotovljena dejstva ustrezajo po vsebini objektivnemu zakonskemu kriteriju, ki utemeljuje nevarnost tožnikovega pobega (peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 v povezavi z (n) točko 2. člena in 28. členom Uredbe Dublin III), saj je izkazano, da v postopkih pristojnih držav do sedaj ni sodeloval in je države zapustil pred koncem postopkov, zato je dejansko stanje zadeve, ki utemeljuje begosumnost prosilca, mogoče ugotoviti na podlagi že izvedenih dokazov in skladno z dokazno oceno, ki jo je opravilo tudi sodišče prve stopnje glede relevantnih dejstev.
Dopuščeni reviziji mora stranka priložiti predlog za dopustitev revizije in sklep o dopustitvi revizije. V obravnavanem primeru je tožena stranka dopuščeni reviziji priložila le sklep o dopustitvi revizije z dne 13. 10. 2015.
Ker se v postopku z revizijo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev, je Vrhovno sodišče nepopolno revizijo zavrglo
Vprašanje pravnega interesa (določba prvega odstavka 109. člena ZOR je govorila o zainteresirani osebi) se pri pogodbeni stranki, ki uveljavlja ničnost pogodbe, sploh ne more resno zastavljati, saj je izven vsakega dvoma, da ima taka oseba interes, tudi pravni, da vloži tožbo za ugotovitev njene ničnosti. Vprašanje pravnega interesa je problematično le pri tretjih osebah, ki niso pogodbene stranke. V tej zadevi je zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe pogodbena stranka. Zato ni dvoma, da gre za „zainteresirano osebo“ po določbi prvega odstavka 109. člena ZOR.
Revident spregleduje, da nakup poslovnega deleža še ne pomeni nakupa sredstev kapitalske družbe. Že pri vrednotenju likvidacijske vrednosti gospodarske družbe (v primeru nedelujočega podjetja) se poleg vrednosti sredstev upoštevajo tudi obveznosti gospodarske družbe. Revident bi zato moral opreti revizijo na dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj o vrednosti poslovnega deleža in ne neposredno na vrednost nepremičnin. Zgolj s poudarjanjem, da je vrednost zemljišč presegala višino kupnine za poslovni delež, v tem sporu ne more uspeti.
ZUS-1 člen 83, 83/2-1. ZUreP člen 31, 33, 43. URS člen 125, 153, 153/3. Navodila o vsebini in metodologiji izdelave strokovnih podlag in prostorskih sestavin planskih aktov občin člen 10, 23, 23/2.
dovoljena revizija - nadomestilo zaradi omejitve lastninske pravice zaradi varstvenega režima - Kobilarna Lipica - namembnost zemljišč - planski akti - ureditveno območje naselja - stavbno zemljišče - izvedbeni akti - exceptio illegalis
Prostorsko planiranje po ZUreP in ZUN je temeljilo na strogo formalnem načinu določanja stavbnih zemljišč po načelu, da so stavbna zemljišča le tista, ki jih kot taka občina določi v prostorskem planu.
Po ZUreP zasnovo namenske rabe „ureditveno območje naselij“ ni mogoče enačiti z namensko rabo zemljišč kot stavbnega. Zemljišča znotraj ureditvenih območij naselij, ki naj bi se širilo, so postala stavbna šele, če so bila kot taka določena v srednjeročnem planu. To pomeni, da so bila v srednjeročnem planu določena kot zemljišča, na katerih se bo v planskem obdobju izvajal poseg v prostor (gradnja). V srednjeročnem planu je namreč občina določila tako obseg stavbnih zemljišč, kot tudi vrsto gradnje (stanovanjska, poslovna, industrijska), ki bo na zemljiščih izvedena.
S prostorskimi izvedbenimi akti (PUP, ZN, UN) so se dolgoročni in srednjeročni plani le izvajali. Z njimi so se predpisala le konkretna merila in pogoji za graditev ali prenovo objektov na zemljiščih, ki so bila v srednjeročnem planu že opredeljena kot stavbna zemljišča. Z njimi se torej ni urejala namembnost zemljišč.
Ureditev v PUP, ki ureditveno območje naselja enači s pojmom stavbno zemljišče, ni skladna z določbami ZUreP in ZUN. Podzakonskega predpisa, ki ni skladen z zakonom pa sodišče pri svojem odločanju ne sme upoštevati (exceptio illegalis).
Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Uredba Bruselj I) člen 1, 34, 35, 36. Uredba (ES) št. 1393/2007 z dne 13. 11. 2007 Evropskega parlamenta in Sveta o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 člen 7, 8.
priznanje tuje sodne odločbe - priznanje sklepa o izvršbi - Uredba Bruselj I - javni red - arbitražna klavzula - vročitev listin
Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno ugotavljalo relevantne okoliščine izdaje in vročitve sklepa o izvršbi v luči obrambnega ugovora nasprotne udeleženke o vročitvi sklepa v tujem, nemškem jeziku. Pomembno je namreč dejstvo ustrezno opravljene vročitve predhodnega plačilnega naloga in (posledično) izdanega sklepa o izvršbi, obeh na naslovu dolžnice oziroma njenega zakonitega zastopnika. Nasprotna udeleženka ni zatrjevala, da sklepa ni prejela, temveč le, da ga zaradi njegove sestave v nemškem jeziku ni razumela. S tem ugovorom pa v okoliščinah konkretne zadeve ne more uspeti, saj iz priloženega dokaza izhaja, da je bil nasprotni udeleženki vročen sklep o izvršbi skupaj z obvestilom o pravici do zavrnitve pisanja, ki je bilo v slovenskem jeziku. Nasprotna udeleženka si zmotno razlaga, da je zaradi opustitve vročitve prevoda sklepa o izvršbi v slovenskem jeziku podan razlog za odklonitev priznanja iz 34. člena Bruseljske uredbe I. Za odločitev v tej zadevi je namreč, poleg njene popolne pasivnosti v postopku, bistveno, da nasprotna udeleženka nezakonitosti pri samem vročanju, z izjemo posplošene navedbe o prejetju „dokumentov v nemškem jeziku“, ni navajala.
ZUS-1 člen 83, 83/2, 92. ZSS člen 44, 45. ZSPJS člen 9. URS člen 14, 14/2, 22.
dovoljena revizija - plača sodnika - uvrstitev sodnika v plačni razred - pridobljene pravice - prevedba v plačni razred - pravna praznina - pravica do enakega varstva pravic - načelo enakosti pred zakonom
Zakonska ureditev ob izvolitvi dopušča le uvrstitev sodnika v plačni razred funkcije, kamor je sodnik uvrščen brez napredovanja, to pa je izhodiščni oziroma začetni plačni razred.
Ponovna izvolitev v sodniško funkcijo sama po sebi ne oživi pravic, ki jih je imel sodnik pred prenehanjem prejšnje sodniške funkcije.
Novoizvoljeni sodnik in sodnik, ki po ocenjevalnem obdobju lahko napreduje glede uvrščanja v plačni razred nista v enakem položaju.
ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 4, 4/1, 23, 23/1, 28, 28/1, 30, 30/3, 33, 33/1. ZPP člen 1.
redni upravni spor - izpodbijanje odločb - subsidiarni upravni spor - izpodbijanje dejanja občinskega organa - opustitev nadzora nad hrupom na javni prireditvi - pravočasnost tožbe
Če je izpodbijana odločba, je trditev o nezakonitem posegu v pravico do zasebne lastnine trditev o nezakoniti odločbi. ZUS-1 za tak primer določa postavitev zahtev, navedenih v prvem odstavku 33. člena.
Za presojo pravočasnosti tožbe iz 4. člena ZUS-1 je relevanten čas storitve dejanja, naveden v tožbi. Sodišče zato ni dolžno preverjati, kdaj je tožnica „izvedela“ za poseg v svojo lastninsko pravico.
Za odločanje o zahtevkih zoper občino za povračilo škode, nastale z opustitvijo dolžnega ravnanja inšpekcijskega organa, je pristojno pravdno sodišče.
stečajni postopek - uveljavljanje terjatev - ugotovitvena tožba - zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe - pretvorba nedenarnih terjatev v denarne
Zahtevek za ugotovitev neveljavnosti računa in situacije je neutemeljen že iz razloga, ker ne gre za zahtevek, ki bi ga bilo po prvem odstavku 181. člena ZPP mogoče uveljavljati z ugotovitveno tožbo.
Tožeča stranka je zahtevala ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Ta zahtevek pa ni zahtevek, s katerim bi tožeča stranka kot stečajni upnik zoper toženo stranko kot stečajno dolžnico uveljavljala terjatev. Gre za zahtevek, s katerim se tožeča stranka brani pred terjatvijo, ki jo zoper njo uveljavlja toženka v izvršilnem postopku. Odločitev sodišč prve in druge stopnje, ki tožbenega zahtevka v tem delu nista meritorno obravnavali, je zato napačna.
POGODBENO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS4002884
OZ člen 243, 468, 468/3, 490, 490/3.
povrnitev premoženjske škode - prodajna pogodba - odgovornost za pravne napake - najemno razmerje na prodani nepremičnini - zemljišče - refleksna škoda - izgubljeni dobiček - posredna škoda - škoda zaradi izgube zaupanja - vmesna sodba
Tretji odstavek 468. člena OZ pogojuje uveljavljanje zahtevka kupca zaradi napake kupljene stvari po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti le na primere nastanka škode na drugih njegovih dobrinah. Gre za izjemo glede predpostavk in časovnih okvirov pri uveljavljanju povrnitve škode, ki je vezana le na t. i. refleksno škodo. Vendar pa vtoževana škoda iz naslova izgubljenega dobička zaradi izpada dohodka od oddaje parkirišč ne predstavlja refleksne škode. Vtoževana škoda zaradi izgubljenega dobička je namreč škoda, ki je nastala kot normalna posledica pravne napake dela zemljišča. Vtoževana škoda je neposredna posledica omejene rabe 19 parkirišč kot dela kupljene nepremičnine, ki je zaradi s pravnim prednikom tožnice sklenjeno najemno pogodbo v tem delu obremenjena s pravno napako (tretji odstavek 490. člena OZ).
OZ člen 105, 105/2, 105/3, 106. ZPP člen 339, 339/2-8, 360, 379, 379/1.
prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve - odstop od pogodbe brez naknadnega roka - dodatni rok za izpolnitev - bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje - pravica do izjave v postopku
Tožena stranka je v pritožbi uveljavljala, da tožeča stranka denarnega zahtevka sploh ni specificirala in da tega ni storila niti kasneje do zaključka postopka na prvi stopnji. Grajala je tudi razloge prvostopenjskega sodišča glede dosojenega denarnega zahtevka. Navedla je, da izvedensko mnenje, na katero se je sklicevalo sodišče, ne daje podlage za ugoditev zahtevku v višini 274.120,00 EUR, ker naj bi izvedenec vrednost opravljenih del ocenil na 165.741,00 EUR. Te pritožbene navedbe so vsekakor terjale odgovor pritožbenega sodišča, saj je šlo za navedbe odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker drugostopenjsko sodišče nanje v sodbi ni odgovorilo, je prekršilo določbo prvega odstavka 360. člena ZPP, toženi stranki pa izničilo pravico do učinkovite obravnave pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).
Določba 106. člena OZ zajema primere, ko iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da pogodbe ne bo izpolnil niti v dodatnem roku, če bi mu bil postavljen, in zakon zato upnika odvezuje dolžnosti, postavljene v drugem odstavku 105. člena, po kateri mora v primerih, ko izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe, pustiti dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev. Ni videti prepričljivega razloga, da določba ne bi veljala tudi v primerih, ko je upnik dolžniku pustil dodaten rok za izpolnitev njegove obveznosti, pa se je še pred iztekom roka izkazalo, da dolžnik svoje obveznosti ne bo izpolnil. Za obe zakonski določbi sta temeljnega pomena: (a) primernost dodatnega roka za izpolnitev dolžnikove pogodbene obveznosti in (b) dolžnikovo ravnanje v dodatnem roku. Razlika je zgolj v tem, da se po določbah 105. člena presoja dejansko ravnanje dolžnika v dejansko postavljenem roku, po določbi 106. člena OZ pa se presoja hipotetično ravnanje dolžnika ob dejanskem ali zgolj predpostavljenem dodatnem roku za izpolnitev pogodbene obveznosti. Vsekakor pa je treba v obeh primerih najprej presoditi, kakšen je primeren dodaten rok za izpolnitev dolžnikove pogodbene obveznosti. Če je upnik dolžniku sicer postavil dodaten rok, to samo po sebi še ne zadostuje za nastop posledice iz tretjega odstavka 105. člena OZ.
Posledica iz tretjega odstavka 105. člena OZ nastopi ex lege in ne na podlagi izjave upnika. Izjavo upnika, da v takem primeru odstopa od pogodbe, bi bilo mogoče razumeti tudi kot izjavo vednosti o tem, da je nastopila zakonska posledica, kar pa je seveda odvisno od okoliščin posameznega konkretnega primera.
ZDavP člen 39. ZDavP-2 člen 5, 39, 41, 68, 68/1, 68/2, 68/5, 68/6, 77.
dovoljena revizija - odmera davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - obdavčitev nenapovedanih dohodkov fizičnih oseb - premoženje nepojasnjenega izvora - ugovor retroaktivne uporabe zakona - ugotavljanje davčne osnove z oceno - verjetna davčna osnova - dokazovanje v davčnem postopku - zaslišanje prič - dokazno breme
Institut, kot ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, je bil v slovenski pravni red vključen s četrtim odstavkom 113. člena ZDavP-1 (odmera davka v posebnih primerih), ki je veljal od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006. Splošna opredelitev iz prej navedenega 39. člena ZDavP, 113. člena ZDavP-1 in druge alineje prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 glede tega, kdaj mora davčni organ davčno osnovo oceniti, je bila s predmetnima določbama konkretizirana. Institut obdavčitve nepojasnjenega vira ni uzakonjen na novo, ampak gre le za posamezni posebni način izvedbe cenitve kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove.
Za odločitev ni pomembno, iz katerega obdobja izvira samo premoženje, odločilno je, ali je revident z njim razpolagal že pred obdobjem inšpekcijskega pregleda, torej pred letom 2005, dokazno breme, da dokaže, iz katerega obdobja izvira njegovo premoženje, pa je na revidentu. Če je poznavanje dejstev in dokazov v sferi zavezanca, ga doleti dokazno breme. V skladu z načelom materialne resnice pa mora zavezanec svoje trditve dokazati s stopnjo gotovosti.
Davčni zavezanec mora davčnemu organu glede starejših relevantnih dogodkov ponuditi zadosti dokazov za zaključek, iz katerega obdobja njegovi dohodki dejansko izvirajo. V nasprotnih primerih davčni organ utemeljeno sklepa, da nepojasnjeni viri izvirajo iz obdobja, v katerem so prvič razvidni oziroma navzven izkazani, v konkretnem primeru torej obdobja, ki je predmet inšpekcijskega postopka.
Cenitev, ki omogoča ugotavljanje verjetne davčne osnove, predstavlja pravno podlago za izjemo od načela ugotavljanja materialne resnice v davčnih postopkih, ki je določeno v 5. členu ZDavP-2. Cilj cenitve je, da se čim bolj približa dejstvom, ki so za predmet obdavčitve in odmero davka pomembna. S cenitvijo je treba doseči približen rezultat, za katerega se domneva, da je pravilen in da je najbližje resnici, kar vse je v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.
Sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument in navedbo stranke, ampak zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve.
ZZRZI člen 62/3. Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov člen 3.
plačilo prispevkov za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov za zavezanca - dovoljena revizija - revizija državnega pravobranilstva - izkazana kršitev zakona v škodo javnega interesa - neenotna sodna praksa prvostopenjskega sodišča - kvota - (ne)zakonitost Uredbe - skladnost uredbe z zakonom - uporaba exceptio illegalis - zakonitost uporabe sistema kvot
Po presoji Vrhovnega sodišča je določitev različnih kvot v Uredbi glede na dejavnost delodajalcev, ki upošteva različnost položajev delodajalcev, ki opravljajo različne dejavnosti, skladna z namenom tretjega odstavka 62. člena ZZRZI. Zakonodajalec je namreč izhajal iz izhodišča, da se dejavnosti po naravi stvari zelo razlikujejo glede na možnost zaposlovanja invalidov, kar pomeni, da so nekatere dejavnosti bolj primerne zanje kot druge. Določitev različnih višin kvot, glede na zakonski okvir od 2% do 6%, kot to določa ZZRZI, je tako v prosti presoji Vlade, pri čemer je ta omejena z vlogo Ekonomsko socialnega sveta (ki je tristranski organ socialnih partnerjev in Vlade, kar pomeni, da je vsak njegov predlog usklajen s predstavniki delojemalcev, delodajalcev in Vlade) v postopku sprejemanja Uredbe. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča ustreznost oziroma (večja ali manjša) primernost višine kvot po posameznih dejavnostih kot podrobnejše opredelitve zakonskega okvira v 3. členu Uredbe strokovno in ne pravno vprašanje.
dovoljenost revizije - vrednost izpodbijanega dela sodbe - cepljenje tožbenega zahtevka - zavrženje revizije
Kot sporen znesek je stranka izrecno opredelila le 109.871,08 EUR. Ob tem pa je bistveno, da revidentka konkretizirano izpodbijala zgolj tisti del odločitve pritožbenega sodišča, ki se nanaša na plačilo različnih računov v zvezi s pridobitvijo gradbenega dovoljenja, vse vezano na povrnitev dela „neposrednih stroškov“. Seštevek posameznih računov znaša skupaj109.871,08 EU, kar je kot sporno v uvodu revizije opredelila tudi revidentka.
Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki znaša 109.871,08 EUR, ne presega revizijskega praga iz 490. člena ZPP in ker tožeča stranka ni izkazala, da bi bila revizija dopuščena, ta ni dovoljena; zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.
dopuščena revizija - komunalni prispevek - neupravičena pridobitev - vrnitev preveč plačanega davka - davek na dodano vrednost (DDV) - zamudne obresti od preplačila davkov
Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od neutemeljeno obračunanega DDV, zaračunanega z odpravljeno upravno odločbo.
Podlaga zahtevka, ki ga uveljavlja tožeča stranka, ni v ZDavP-2. Po ZDavP-2 namreč postopajo davčni organi in nosilci javnih pooblastil, če so z zakonom pooblaščeni za pobiranje davkov (2. člen ZDavP-2), tožena stranka pa pri odmeri komunalnega prispevka ni nastopala v tej funkciji.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - JAVNA NAROČILA
VS4002877
OZ člen 10, 126, 131, 190, 239, 239/2, 631. ZMCGZ člen 12. ZS člen 105a.
gradbena pogodba - pogodbena odškodninska odgovornost - nepogodbena odškodninska odgovornost - refleksna škoda - neupravičena pridobitev - podizvajalska pogodba - neposredni zahtevek podizvajalca - lastniška povezanost med izvajalcem in podizvajalcem - korporacijska škoda - javno naročilo - splošni pogoji FIDIC - dokazovanje - dokazi iz postopka mediacije - sklepčnost tožbe - delegacija pristojnosti iz razlogov ekonomičnosti - prenos pristojnosti na drugo manj obremenjeno stvarno pristojnost sodišče
Ker druga tožnica ni bila v pogodbenem razmerju s toženko, svojega zahtevka ne more temeljiti na pogodbeni odškodninski odgovornosti. Pogodba, sklenjena na podlagi javnega naročila, namreč ne vzpostavlja neposrednega konkludentnega razmerja med naročnikom in podizvajalcem (ali celo zaveze do splošne javnosti), kar želita prikazati revidentki, razen če zakon ne določi drugače.
Revidentki se neutemeljeno sklicujeta na 631. člen Obligacijskega zakonika (neposredna zahteva podjemnikovih sodelavcev od naročnika). Določbe namreč ni mogoče uporabiti za odškodninske zahtevke podjemnikovih sodelavcev.
Škoda zaradi dodatnih stroškov hčerinske družbe ni enaka škodi, ki jo utrpi materinska družba. Slednja je namreč lastnica poslovnih deležev v hčerinski družbi. Škoda, povzročena hčerinski družbi, ima lahko za posledico zmanjšanje vrednosti teh deležev ali pravic iz deležev (nedoseženi dobiček ali manjši dobiček), vendar pa ne gre za isto škodo.
V zvezi z uveljavljano neupravičeno obogatitvijo tožnici nista izkazali, da bi bilo njeno premoženje (zaradi zatrjevanega prikrajšanja tožnic) povečano ali ohranjeno (ker naj bi morala plačati stroške, pa jih ni). Zaradi neplačila stroškov, ki so nastali zaradi nečesa, kar samo po sebi ni rezultiralo v koristi za toženko, namreč ne moremo sklepati o ohranitvi (denarnega) premoženja v smislu neupravičene obogatitve, temveč kvečjemu o škodi, ki je s tem nastala tožnicama.
ZUS-1 člen 1, 2, 4, 36, 36/1-6. ZKP člen 213d, 299, 301. ZIKS člen 83. URS člen 21, 22, 23, 27.
upravni spor - akt oziroma dejanje, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - zavrženje tožbe - akt, ki očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist
Za odločanje o zatrjevani kršitvi oziroma posegu v tožnikove ustavne pravice z dejanji vklepanja v zavodu in načinom prevoza od zavoda do sodišča oziroma do naroka za glavno obravnavo je (bilo) pristojno Upravno sodišče, saj ni bilo drugega učinkovitega sodnega varstva.
Sodišče prve stopnje pa je ob obravnavi tožbe v tem delu napačno uporabilo 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 in napačno zavrglo tožbo kot da očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno na zakon oprto korist. Po tej določbi je mogoče tožbo zavreči, kadar gre za pomanjkanje aktivne legitimacije za tožbo, ker z izpodbijanim aktom ni bilo odločeno o kakšni tožnikovi pravici ali o kakšni njegovi neposredni na zakon oprti osebni koristi oziroma z dejanjem ni bilo poseženo v njegov pravni položaj. Že na prvi pogled mora biti očitno, da mu določena pravica ne pripada oziroma da izpodbijani akt (ali dejanje) ne posega v njegove pravne koristi.
Glede zatrjevanih posegov v ustavne pravice z uporabo prisilnih ukrepov in številčnim spremstvom pravosodnih policistov na glavni obravnavi pa ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo v samem kazenskem postopku. V okvir vodstva glavne obravnave, kot je to pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, sodi tudi odločanje o uporabi sredstev za vklepanje obtoženca ter navzočnosti pravosodnih policistov. Predsednik senata je gospodar postopka in vodi postopek ter skrbi za red v sodni dvorani. Spoštovanje ustavnih pravic, ki gredo obtožencu v kazenskem postopku med glavno obravnavo zagotavlja sodnik oziroma predsednik senata, ki vodi postopek. Tožnik bi tako lahko tekom obravnave uveljavljal zatrjevane posege v svoje ustavne pravice, lahko pa bi jih uveljavljal tudi v pritožbenem postopku zoper sodbo kazenskega sodišča. Tako bi lahko v pritožbi uveljavljal tudi zatrjevane posege v domnevo nedolžnosti ter nezmožnost oziroma oviranje pri učinkoviti obrambi zaradi zatrjevanih prekomernih ukrepov vklepanja in preštevilčnega spremstva pravosodnih policistov. Torej ima, tudi po presoji Vrhovnega sodišča, zagotovljeno drugo (primarno) sodno varstvo.
dovoljenost revizije - dopuščena revizija - gospodarski spor - vrednost spornega predmeta - spor majhne vrednosti - zavrženje revizije
Ker v sporih majhne vrednosti revizije ni, revizija (kljub dejstvu, da jo je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR108/2015 z dne 25. 9. 2015 dopustilo) ni dovoljena.