TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Prostorsko planiranje po ZUreP in ZUN je temeljilo na strogo formalnem načinu določanja stavbnih zemljišč po načelu, da so stavbna zemljišča le tista, ki jih kot taka občina določi v prostorskem planu.

Po ZUreP zasnovo namenske rabe „ureditveno območje naselij“ ni mogoče enačiti z namensko rabo zemljišč kot stavbnega. Zemljišča znotraj ureditvenih območij naselij, ki naj bi se širilo, so postala stavbna šele, če so bila kot taka določena v srednjeročnem planu. To pomeni, da so bila v srednjeročnem planu določena kot zemljišča, na katerih se bo v planskem obdobju izvajal poseg v prostor (gradnja). V srednjeročnem planu je namreč občina določila tako obseg stavbnih zemljišč, kot tudi vrsto gradnje (stanovanjska, poslovna, industrijska), ki bo na zemljiščih izvedena.

S prostorskimi izvedbenimi akti (PUP, ZN, UN) so se dolgoročni in srednjeročni plani le izvajali. Z njimi so se predpisala le konkretna merila in pogoji za graditev ali prenovo objektov na zemljiščih, ki so bila v srednjeročnem planu že opredeljena kot stavbna zemljišča. Z njimi se torej ni urejala namembnost zemljišč.

Ureditev v PUP, ki ureditveno območje naselja enači s pojmom stavbno zemljišče, ni skladna z določbami ZUreP in ZUN. Podzakonskega predpisa, ki ni skladen z zakonom pa sodišče pri svojem odločanju ne sme upoštevati (exceptio illegalis).