OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VS0014335
OZ člen 103, 105, 105/2, 105/3, 111.
avtorska pogodba – rok za izpolnitev – odstopno upravičenje – opcijska izjava – razdrtje pogodbe – učinki razdrte pogodbe
Za preizkus materialnopravne pravilnosti izpodbijane pravnomočne odločitve so upoštevne le v revizijskem postopku neizpodbojne dejanske ugotovitve v pravnomočni sodbi, po katerih sta pogodbeni stranki sporazumno določili naknadni rok za izpolnitev obveznosti, ki ga tožnica ni upoštevala, s čimer so že nastopili pogoji za odstopno upravičenje, predvideni za tak primer v besedilu drugega odstavka VIII. člena avtorske pogodbe, in ki se ga je tožena stranka utemeljeno poslužila z opcijsko izjavo o razdrtju pogodbe, naslovljeno na tožnico.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VS4001744
ZPP člen 25, 25/2. ZS člen 101, 101/4, 101/4-2, 103, 103/2. ZASP člen 1, 1/3, 73, 81.
spor o pristojnosti – izključna krajevna pristojnost – spor o pravicah intelektualne lastnine - plačilo avtorskega honorarja
Avtorski honorar je lahko dogovorjen kot plačilo pri pogodbenem prenosu materialnih in drugih pravic avtorja (73. člen v zvezi z 81. členom ZASP). Z uveljavljanjem plačila avtorskega honorarja se torej uresničujejo premoženjski interesi avtorja, ki izvirajo iz njegove avtorske pravice (3. točka 1. člena ZASP).
V sporih o pravicah intelektualne lastnine so za odločanje na prvi stopnji, ne glede na vrednost spornega predmeta, pristojna okrožna sodišča (4. točka drugega odstavka 101. člena ZS); krajevno izključno pristojno pa je Okrožno sodišče v Ljubljani (drugi odstavek 103. člena ZS).
objava sodbe - znamka - kršitev znamke - verjetnost zmede v javnosti - pravice iz znamke - prepoved uporabe znaka - obseg negatorne prepovedi uporabe znaka
Vsebina prepovednega zahtevka (in nato tudi sodbe) je vezana na dejansko delovanje kršitelja. Imetnik znamke ne more v naprej in na zalogo doseči sodne prepovedi vseh vrst možnih kršitev, ki se v določeni pojavni obliki (še nikoli) niso zgodile.
Pri presoji obstoja kršitve znamke v smislu točke b prvega odstavka 47. člena ZIL-1 se opravita primerjava (enakosti ali podobnosti) blaga, obseženega s spornim znakom in znamko ter primerjava (enakosti ali podobnosti) spornega znaka z znamko. Na podlagi takšne primerjave se nato izpelje sklep, ali v javnosti obstaja verjetnost zmede, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Verjetnost zmede se interpretira v smislu zmede potrošnika glede izvora blaga ali storitev (potrošnik nepravilno domneva, da blago izvira od istega proizvajalca ali ekonomsko povezanih družb).
CIVILNO PROCESNO PRAVO – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VS4001725
ZPP člen 367a, 367a/1, 367a/2. ZIL-1 člen 12, 12/2.
dopuščena revizija – patent – nov izum – dostopnost izuma javnosti
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali seznanitev tožene stranke, tam zaposlenih oseb in zunanjih sodelavcev z izumom v okoliščinah konkretnega primera pomeni, da je bil izum dostopen javnosti?
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VS4001692
ZASP člen 83, 83/4. ZIL-1 člen 44, 44/1, 44/1-f, 119, 131, 131/4. ZPP člen 91, 91/2.
zastopanje v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi - prenos materialne avtorske pravice - uporaba znaka - izbris znamke - kolizija avtorske pravice in pravice do znamke - odgovor na revizijo
Avtor s pogodbenim razpolaganjem s posamičnimi materialnimi avtorskimi pravicami teh ne odsvoji (na primer: enkrat in za vselej), temveč na njih v prid pridobitelja ustanovi (omejena ali neomejena) upravičenja, ki se tičejo uporabe in gospodarskega izkoriščanja njegovega avtorskega dela. Na ta način avtor pogodbeno omeji svojo avtonomijo v pogledu uporabe in gospodarskega izkoriščanja svojega avtorskega dela.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VS4001754
ZIL-1 člen 48, 48/1-b. Prva direktiva Sveta št. 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami člen 6, 6/1.
znamka - omejitev pravic iz znamke - uporaba označbe glede vrste storitev - opisna uporaba znaka - opisna uporaba označbe - uporaba označbe v skladu z dobrimi poslovnimi običaji - primerjalno oglaševanje - konkretiziranost tožbenega predloga
Sodišče druge stopnje je zmotno razlagalo kriterije uporabe v skladu z dobrimi poslovnimi običaji iz prvega odstavka 48. člena ZIL-1.
Zaradi nekokretiziranosti samega tožbenega predloga zahtevek tožeče stranke (za prepoved primerjalnega oglaševanja) ne omogoča presoje o predpostavkah kršitvenega dejanja in zato ne more biti utemeljen.
ZASP ureja glavne sestavine pogodbe, vendar ne ureja vseh sestavin pogodbe in njihovo ureditev namenoma prepušča dispozitivnosti pogodbenih strank. Tožnica in toženka sta se v skladu z 88. členom ZASP s pogodbama sporazumeli, da tožnica ne bo izdajala avtorskih del iz teh pogodb v samozaložbi ali pri drugi pravni osebi. Pri tem nista sporazumni, kaj pomeni izraz „izdajati“, čeprav sta objava in izdaja definirani v 3. členu ZASP. Če gre pri objavi (prvi odstavek) za to, da avtorsko delo z dovoljenjem upravičenca postane dostopno javnosti, pa je v drugem odstavku člena določeno, da izdaja pomeni, da je zadostno število že izdelanih primerkov dela z dovoljenjem upravičenca ponujenih javnosti in danih v promet. Iz tega sledi, da toženka po sklenitvi pogodbe s tožnico ni smela privoliti v reprodukcijo in/ali distribucijo avtorskih del, za katera je sklenila pogodbo s tožnico.
Tožnica ne navaja, da bi toženka izdajala sporna dela v samozaložbi ali da bi sklenila novo založniško pogodbo s kako pravno osebo, trdi le, da je kršila XV. točko pogodbe, ker tega ni onemogočila prejšnjemu založniku. Toda toženka je 18. 3. 2002 tej založbi poslala izjavo o razdrtju pogodbe, s katero se je sklicevala na 125. člen ZOR, v resnici pa je šlo za utemeljen preklic imetniku materialne avtorske pravice po 83. členu ZASP. Tako je toženka odstopila od založniških pogodb, ki jih je ob koncu devetdesetih let sklenila s prejšnjim založnikom. Več od nje kot avtorice ni bilo mogoče zahtevati, saj avtor ne more biti odgovoren za kršitve ZASP, ki so izven njegove sfere.
ZOR člen 154, 154/1. ZIL člen 73, 73-1. Konvencija o podeljevanju evropskih patentov (Evropska patentna konvencija) člen 52, 52/1, 54, 54/2.
industrijska lastnina - kršitev slovenskega patenta - odstop jemalca licence za tuji patent - povrnitev škode zaradi izgube licenčnin - vzročna zveza - odškodnina
Zatrjevane tožnikove škode ni mogoče pripisati toženkinemu dejanju. Za zaključek glede pravnorelevantne vzročnosti je bistveno, da tip škode (odstop od licenčne pogodbe za patente v tujini in posledično pogodbeno dogovorjenih licenčnih) izključuje predvidljivost (in zato tudi pripisljivost) škode ob ugotovljeni enkratni kršitvi slovenskega patenta (in s tem odškodninsko odgovornost toženke za ta tip škode). Da bi se nakazovalo oziroma realno grozilo (kar se sicer samo razume: izredno in odvračajoče drago) pravdanje s toženko glede drugega, tujega ozemlja, kjer veljajo tožnikovi patenti, iz ugotovljene oblike kršitve tudi ne sledi (niti to ne sledi iz drugih ugotovljenih in zatrjevanih okoliščin). Povedano še drugače: kršitev slovenskega patenta posega po ZIL v slovensko absolutno pravico (predvidljiv tip škode po ZIL je poseg v absolutno pravico, ki velja v Sloveniji): ni pa po življenjskih izkušnjah razumno pričakovati, da ta kršitev sama zase posega tudi v relativne pravice, ki izvirajo iz nekih drugih (ne nujno drugačnih) absolutnih pravic (gledano s časovnega gledišča kršitve slovenskega patenta). Zato zatrjevana škoda ni adekvatna (normalna) v razmerju z očitanim vzrokom (kršitvijo slovenskega patenta). Smisel prepovedi kršitev (slovenskega) patenta tudi ni (z vidika vzročnosti ratio legis) varovanje relativnih pravic, izvirajočih iz drugih absolutnih pravic. Zatrjevana škoda je zato nenavadna in izredna. Toženki je ne moremo pripisati, ker se skladno s teorijo o adekvatni vzročnosti smejo pri iskanju odgovora na vprašanje obstoja pravnorelevantne vzročne zveze upoštevati samo tiste posledice, ki niso čisto zunaj tistega, kar se po življenjski izkušnji lahko šteje za morebitno posledico takšnega dogodka; do vtoževane škode pa je prišlo zaradi izrednih okoliščin na strani tožnika (licenčna pogodba za območje izven Slovenije ter dogovor in udejanjenje pogodbenega odstopnega upravičenja.
oblikovalni tožbeni zahtevek - razlaga zakona - pravni interes za tožbo - blagovna znamka - pojem zainteresirane osebe - tožba na razveljavitev znamke zaradi neuporabe procesne predpostavke za tožbo - razlaga ZIL-1
Pojem zainteresirane osebe za vložitev tožbe za razveljavitev znamke, ki se ne uporablja, je treba razlagati širše. Pri tem je treba upoštevati, da obstaja tudi splošen interes za zmanjšanje skupnega števila blagovnih znamk. Vsaka registrirana znamka pomeni tudi omejevanje svobode komercialnega izražanja vseh drugih podjetnikov. Vsak gospodarski subjekt zato že s tem, da nastopa na trgu, kjer takšna omejitev obstaja, vstopa v ožji krog možnih „zainteresiranih oseb“. Za širšo razlago pojma zainteresirane osebe govori tudi že omenjeno načelo do prava EU lojalne razlage in uporabe nacionalne zakonodaje.
industrijska lastnina - znamka - varstvo znamke - tožba za razveljavitev znamke zaradi neuporabe - enkratna raba znamke - resna in dejanska raba znamke
Sodišče druge stopnje je pri tem, kako pojmovati resno in dejansko rabo znamke v smislu drugega odstavka 120. člena ZIL-1, upravičeno sprejelo merila iz sodbe Sodišča Evropskih skupnosti (SES) z dne 11. marca 2003 v zadevi Ansul C-40/01. Enkratna prodaja sama po sebi še ne pomeni pristne uporabe znamke. Kaj takega ne sledi niti iz sodbe SES z dne 11. maja 2006, C-416/04 P, s katero se je zaključila zadeva Sunrider in ki je potrdila merila iz zadeve Ansul.
Za presojo, da je izpodbijani patent nov, ne zadostuje, da se razlikujeta besedili definicije patenta in posamezne informacije, glede katere se trdi, da je škodljiva za novost patentiranega izuma. Za presojo o škodljivosti informacije je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je vsebina določene informacije, ki je bila dostopna javnosti, strokovnjaku za določeno področje omogočala spoznanje o vsebini, ki je patentirana. Pri tem je za vsebino informacij iz vsakokratnega znanega stanja tehnike, ki služi kot osnova za primerjavo, odločilno, kaj lahko strokovnjak iz neke objave, uporabe itd. neposredno razbere.
industrijska lastnina - znamka - pravice iz znamke - izrazita razlikovalnost zgodnejše znamke - varstvo znamke - tožba za prepoved uporabe znamke - firma - kolizija (konflikt) znamke in firme
Bolj kot je zgodnejša znamka razlikovalna, večja je verjetnost zmede, pri čemer je vir zmede lahko izrazita razlikovalnost zgodnejše znamke, bodisi per se bodisi zaradi ugleda, ki ga uživa v javnosti, se pravi ali lastna (notranja) ali pridobljena razlikovalnost znamke (poznanost).
Uspešna registracija firme ne izključuje možnosti posega v tujo znamko.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VS4001521
ZPP člen 367a, 367a/1. ZIL člen 18, 18/2.
dopuščena revizija - razlaga patentnih zahtevkov
Revizija se dopusti glede vprašanja ali je lahko pravno pravilna uporaba drugega odstavka 18. člena Zakona o industrijski lastnini na način, da se ob razlagi upošteva le del v patentnem zahtevku opredeljenih karakteristik, preostale pa se lahko zanemari oziroma ignorira.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VS0013327
ZAP člen 20, 27, 27/1, 27/2, 27/3, 95. ZPP člen 326, 339, 339/2, 347. ZPP-D člen 130/1, 130/2.
avtorsko pravo - avtorskopravno varstvo - kršitev materialne avtorske pravice - grafični design - avtorsko delo ustvarjeno v delovnem razmerju - trajanje avtorske pravice - zastaranje - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dopolnilna sodba
Delodajalcu je zagotovljena izključna pravica, da v okviru svoje redne dejavnosti pet let izkorišča avtorska dela, ki jih pri izvrševanju svoje delovne obveznosti ustvari njegov delavec brez da bi za to potreboval njegovo dovoljenje (t. i. omejena zakonita cesija za določen čas). Po preteku petih let vse pravice spet pripadajo avtorju, in sicer avtomatično. Ni potrebno, da jih delodajalec formalno vrne delavcu, saj avtorjeva pravica avtomatično dobi prvotni polni položaj. Presoja, ali je neko delo nastalo v delovnem razmerju, je kompleksna in zahteva preučitev vseh pravnih in dejanskih okoliščin (npr. ali je delo nastalo v delovnem času, sistematizacija delovnih mest, uporaba sredstev delodajalca, izkušnje z delovnega mesta, opis del in nalog v pogodbi o zaposlitvi itd.) pri stvaritvi konkretnega dela.
znamka – relativni razlogi za zavrnitev znamke – podobnost ali različnost znakov – celovita presoja podobnosti znamk
Vrhovno sodišče je že razsojalo na podlagi stališča, da četudi pojem podobnosti znamk v določbah prvega odstavka 44. člena ZIL-1 (se pravi, vključno s točkama b in c) nima povsod identičnega pomena, lahko uporabo katerekoli od teh določb onemogoči prenizka stopnja podobnosti prijavljenega znaka z znakom prejšnje znamke. Kljub temu, da znak ni edini element, ki definira znamko, zaradi česar se v vrednotenje podobnosti znamk praviloma vpletajo še drugi dejavniki, ki so povezani z blagom in storitvami (in z njihovimi potrošniki, dejanskimi ali potencialnimi) kot drugo opredelilno prvino znamke, kar kaže na to, da za namene uporabe zavrnitvenih razlogov praviloma ni mogoče cepiti znakov od znamk, obstoj določenega praga izhaja iz tega, da so ob preveliki različnosti znakov dejavniki glede blaga in storitev potisnjeni povsem v ozadje, ker ne glede na njihovo intenzivnost ne morejo pretehtati nad to različnostjo (sodba X Ips 1123/2006 z dne 21. 10. 2008). Kot izrecno izhaja iz tega zapisa, opisani pristop pomeni izjemo.
Pravila, da bi se pri primerjavi znamk neizrazite elemente zanemarilo, pa v judikaturi Vrhovnega sodišča in Sodišča Evropske unije ni (takšno pravilo ne izhaja niti iz prakse Urada za usklajevanje na notranjem trgu, ki jo revidentka ponuja v primerjavo). Glede na takšno razumevanje je bil pomen besede „Slovenia“ (sicer obroben) opredeljen pravilno.
znamka – ugovor zoper registracijo znamke – relativni razlogi za zavrnitev znamke - podobnost znakov – različnost znakov – celovita presoja – soodvisnost obojih podobnosti, v skladu s katero nižjo stopnjo podobnosti med primerjanimi blagom ali storitvami odtehta višja stopnja podobnosti med znamkami
V zvezi s pravilom, vsebinsko identičnim s točko b prvega odstavka 44. člena ZIL-1, je Sodišče Evropskih skupnosti (sedaj Sodišče Evropske unije) sprejelo stališče, da „celovita presoja verjetnosti zmede implicira določeno soodvisnost upoštevnih dejavnikov, še zlasti podobnosti med znamkami ter podobnosti blaga ali storitev. V posledici lahko nižjo stopnjo podobnosti med tem blagom ali storitvami odtehta višja stopnja podobnosti med znamkami, in obrnjeno.“ (Sodba z dne 29. septembra 1998 v zadevi C-39/97 Canon Kabushiki Kaisha proti Metro-Goldwyn-Mayer Inc., 17. točka obrazložitve). V skladu s to pomembno pravno razlago je zato treba razumeti tudi točko b prvega odstavka 44. člena ZIL-1.
Verjetnost zmede v javnosti v smislu točke b prvega odstavka 44. člena ZIL-1 je treba pojmovati kot verjetnost zmede o izvoru proizvodov (glej sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 812/2004 z dne 11.12.2007 in zgoraj navedeno sodbo Sodišča Evropskih skupnosti Canon, 26. točka obrazložitve).
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - PREDHODNO ODLOČANJE SES
VS4001427
ZS člen 113a, 113a/1, 113a/2. ZIL-1 člen 47, 121. ZCUKPIL člen 6, 6/1, 9, 12.
industrijska lastnina - blagovna znamka - pojem tretje osebe, ki posega v pravico imetnika zavarovanega znaka - blago v tranzitu - špediter - kršitev blagovne znamke - postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske skupnosti - zavrnitev predloga
Vrhovno sodišče je ob upoštevanju intertemporalnih pravil, kot so se izoblikovala v pravu Evropske skupnosti, predvsem v zadevi Ynos kft proti János Varga (C-302/04 z dne 10. 1. 2006), ki se smiselno sklicuje na zadevo Andersson proti Wakeras-Andersson (C-321/97 z dne 15. 6. 1999), konkretno pravila, da »je Sodišče [Evropskih skupnosti] pristojno za razlago Direktive glede njene uporabe v novi državi članici le od dneva [njenega] pristopa k Evropski uniji«, pa tudi ob upoštevanju razlogov Ustavnega sodišča v sklepu Up-282/09-10 z dne 24. 11. 2009, predlog tožeče stranke za pridobitev predhodne odločbe SES zavrnilo.
SES je v zadevi Montex Holdings Ltd proti Diesel SpA (C-281/05) razlogovalo, da imetnik znamke lahko prepove tranzit prek države članice, kjer je ta znamka varovana, proizvodov, ki so označeni z znamko in so v postopku zunanjega tranzita v drugo državo članico, v kateri to varstvo ne obstaja, samo v primeru, ko so ti proizvodi predmet ravnanja tretjega, medtem ko je blago v postopku zunanjega tranzita in to nujno vodi do trženja blaga v tej tranzitni državi članici, pri čemer »je zakonita oziroma nezakonita izdelava proizvodov s tega vidika nepomembna« (34. točka obrazložitve sodbe z dne 9. 11. 2006).
PRAVO DRUŽB - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - UPRAVNI SPOR
VS1012337
ZIL-1 člen 107, 107/3. ZUS-1 člen 17, 17/1, 77.
procesna legitimacija v upravnem sporu - imetnik znamke – samostojni podjetnik – fizična oseba – prenehanje obratovalnice
Označba imetnika znamke GGG v registru znamk z besedno zvezo „samostojni podjetnik A.A. s.p.,“ je pomenila, da je bila imetnica te znamke fizična oseba - A.A. Dejstvo prenehanja obratovalnice samo zase nima nobenega neposrednega učinka na položaj samostojnega podjetnika, ki je bil, upoštevaje dejanske ugotovitve, nosilec znamke GGG pred izpodbijano spremembo imetnika te znamke.
ZIL člen 8, 9, 11, 71, 71/1, 72, 119. ZIL-1 člen 10, 12, 14, 15, 91, 91/1, 93, 128, 129, 130, 131, 132, 133. ZUP člen 129, 129/1-3, 220, 220/4.
podelitev patenta – ravnanje v nasprotju s svojim preteklim ravnanjem – popoln patent – predložitev pisnega dokazila Uradu
Če bi Urad za intelektualno lastnino izdal ugotovitveno odločbo o tem, da patentirani izum izpolnjuje vse pogoje patentibilnosti, na podlagi vednosti uradne osebe o obstoju ustreznega dokumenta, ki pa ne bi bil predložen Uradu, bi ravnal očitno nezakonito. Že iz tega razloga je sklicevanje tožeče stranke v postopku v upravnem sporu, da je Urad ravnal v nasprotju s svojim preteklim ravnanjem (venire contra factum proprium) neutemeljeno, ne glede na to, ali je njegova uradna oseba res vodila postopek tako, da je pri tožeči stranki vzbudila vtis, da bo podeljen popoln, torej tudi vsebinsko preizkušen patent.