Tožnikov zahtevek je odškodninski zahtevek, ki je v času nastanka škode temeljil na 1. točki 1. odstavka 545. člena Zakona o kazenskem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 3/90, v nadaljevanju ZKP), po kateri ima oškodovanec pravico do odškodnine, če je bil v priporu, pa je bila zoper njega obtožba zavrnjena. Specifičnost te odškodninske odgovornosti je v tem, da je država objektivno odgovorna za škodo, ki nastane v zvezi s priporom. Pravno priznana škoda v zvezi z neutemeljenim priporom pa je lahko tudi škoda, ki nastane zaradi nemožnosti uporabe denarja, ki je bil položen kot varščina, na podlagi katere je bil pripor odpravljen. S položitvijo varščine je tožnik kot pripornik dosegel odpravo pripora, ki se je pozneje izkazal za neutemeljenega, in s tem povzročil, da ni nastala še nadaljnja škoda, če bi pripor trajal še naprej.
Dejstvo, da je bila namesto gotovine položena hranilna knjižica s hranilno vlogo na vpogled v navedenem znesku, narave varščine ne spreminja. Tožena stranka ni nikoli trdila (tudi v reviziji ne), da položenega zneska ne bi bilo mogoče dvigniti (ker bi šlo npr. za dolgoročno vezano vlogo).
Ker pa po 394. členu Zakona o obligacijskih razmerjih velja denarni nominalizem, je pravilna tudi nadaljnja odločitev, da znaša škoda v takšnem primeru zakonite zamudne obresti od dneva, ko je bila varščina položena, do dneva, ko so prenehali razlogi zanjo, in bi tožnik lahko knjižico prevzel.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - obojestranska krivda
Sokrivda tistega, ki izsiljuje prednost oziroma zavija na levo na nasprotni vozni pas, ne da bi se prepričal, ali to lahko varno stori, je večja kot sokrivda tistega, ki prekorači hitrost ob vožnji po svojem voznem pasu.
Zaključek sodišča v sklepu o podaljšanju pripora, da je šlo na dobro organizirano kriminalno dejavnost in da obdolženci nedvomno poznajo krog ljudi, pri katerih je mogoče priti do mamil, ne pomeni, da se v sklepu ugotavlja kot dokazno dejstvo obstoj okoliščin, ki spreminjajo temeljno obliko kaznivega dejanja v hujšo.
1) Poseben pogoj iz 3. odstavka 50. člena KZ je mogoče določiti le v primeru, če v času izrekanja sodbe obveznosti še niso izpolnjene. 2) Premoženjskopravnega zahtevka sodišče ne more zavrniti, temveč ga lahko le prisodi ali pa oškodovanca napoti na pravdo.
Kazenski zakonik (1951) člen 106, 106/1, 125, 127, 128, 131. Kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije člen 105.
služba v sovražnikovi vojski med vojno - vojno hudodelstvo zoper civilno prebivalstvo - vojno hudodelstvo zoper vojne ujetnike - surovo ravnanje z ranjenci, bolniki in vojnimi ujetniki - organiziranje skupine za izvrševanje genocida in vojnih hudodelstev - nadaljevano kaznivo dejanje - državljanska vojna - mednarodno vojno pravo
Glede na intenziteto ravnanja obsojenca pri opisanih dejanjih, zlasti pri dejanju, ki ga je storil na škodo ujetega partizana A.J. (20 udarcev z roko po glavi, brca s škornjem v trebuh, udarec s kopitom brzostrelke po levem licu, tako da mu je prebil kožo in premaknil levo lično kost navzgor, zaradi česar je bila posledica vidna še v času sojenja, mu zbil dva zoba-kočnika, tako da se je J. zaradi takega ravnanja onesvestil) in glede na na hude telesne poškodbe, ki mu jih je obs. povzročil, je bila podana potrebna stopnja intenzivnosti, zaradi česar je bilo obdolženčevo ravnanje pravilno opredeljeno kot kaznivo dejanje vojnega hudodelstva zoper vojne ujetnike po 127.čl. KZ/51 in ne kot kaznivo dejanje surovega ravnanja z ranjenci, bolniki in vojnimi ujetniki po 131.čl. KZ/51.
Ni utemeljeno stališče, da ujetih pripadnikov partizanskih enot po mednarodnem pravu ni bilo mogoče šteti za vojne ujetnike, češ da je šlo v boju med partizanskimi in domobranskimi enotami za državljansko vojno. Tudi v primeru državljanske vojne veljajo pravila mednarodnega vojnega prava, po katerem so (bili) vojni ujetniki med drugimi lahko pripadniki prostovoljnih odredov, torej tudi pripadniki organiziranih odporniških enot, pod pogojem, da so bili pod poveljstvom, da so imeli znake za razlikovanje, da so javno nosili orožje in da so se ravnali po vojnih zakonih in običajih.
Ker je bil obsojenec obsojen za tri kazniva dejanja po 127.čl. KZ/51, je bil s tem kršen kazenski zakon na škodo obsojenca, saj je to kaznivo dejanje že po samem zakonskem opisu nadaljevano kaznivo dejanje. Enako velja za kaznivo dejanje vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo po 125.čl. KZ/51.
Potrebno je pritrditi navedbam zahteve za varstvo zakonitosti, da le v dostavljanju tedenskih poročil in sestavljanju mesečnih biltenov o situaciji ter v nabavljanju in razpečevanju propagandnega materiala niso podani znaki kaznivega dejanja po 128.čl. KZ/51.
revizija - dovoljenost revizije - nedenarna terjatev - določitev vrednosti spornega predmeta v tožbi
Po določilu 382. člena ZPP je revizija načeloma dovoljena proti pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji, po določilu prvega odstavka 400. člena ZPP pa tudi proti sklepu, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan. Toda stranka si mora ob vložitvi tožbe zagotoviti pravico do revizije, kar velja tako za sodbo, kot za sklep. Tožnika si pravice do revizije nista zagotovila, ker tedaj, ko sta vložila tožbo, nista navedla vrednosti spornega predmeta. Njuna tožba se ne glasi na denarni znesek, zato bi bila morala po določilu drugega odstavka 186. člena ZPP v tožbi navesti vrednost spornega predmeta. Ker tega nista storila, ne gre za spor, ki bi dosegal tisto vrednost spornega predmeta, ki jo predpisuje drugi odstavek 400.
člena ZPP (v zvezi s 382. člena ZPP) za dovoljenost revizije. Smisel navedenih določb je v pravni varnosti pravdnih strank. Z izrednimi pravnimi sredstvi se lahko samo izjemoma posega v že pravnomočno razsojena razmerja, zato je treba dosledno spoštovati zakonske omejitve.
ZD člen 214, 214/3. ZTLR člen 16, 16/1, 16/4.ZNP člen 122, 123, 126. ZIP člen 20, 20/1, 239.
zahteva za varstvo zakonitosti - postopek za delitev stvari v solastnini - dedni dogovor - fizična delitev stvari - vsebina dednega dogovora - izvršljivost dednega dogovora
Če je zapuščinsko sodišče štelo, da dedni dogovor, kakršen je bil sklenjen, ne more biti podlaga za izvedbo v zemljiški knjigi, in nato tudi odločilo, da se kljub dogovoru vpiše v zemljiško knjigo solastninski delež, potem ni mogoče pozneje doseči drugačnega vpisa, če ni novega dogovora.
Dedni dogovor je lahko sodna poravnava, in če je sodna poravnava, tudi izvršilni naslov. Vendar pa niso vsi dedni dogovori sodna poravnava. To so lahko le, če izpolnjujejo vse pogoje, ki jih mora imeti pravnomočna sodna odločba oz. pravnomočni izvršilni naslov. Kaj je izvršilni naslov pri delitvi stvari oz. pri delitvi solastne nepremičnine, pa določajo predpisi, na katere se Državno tožilstvo pravilno sklicuje. To je predvsem 3. odstavek 214. člena ZD in 118. - 126. člen ZNP. Če pa že gre za izvršilni naslov, so to določbe 239. člena ZIP v zvezi s 1. odstavkom 20. člena ZIP ter 1. in 4. odstavek 16. člena ZTLR. Po 3. odstavku 214. člena ZD morajo dediči sporazumno predložiti ne le delitev, ampak tudi način delitve, kar pomeni, da mora biti sporazum dedičev določen, tako da ga lahko sodišče navede v sklepu o dedovanju kot podlago za vknjižbo dogovorjene delitve v zemljiški knjigi.
IZVRŠILNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - POPRAVA KRIVIC
VS03687
ZIKS člen 145.ZDen člen 73, 73/1. ZIP člen 9, 244.
zaplemba premoženja - zavezanec za vrnitev - pravna narava pravice upravljanja - odplačni prenos zaplenjenega premoženja - pasivna legitimacija pravnih oseb, ki so premoženje pridobile odplačno - vrnitev v naravi
Tretji udeleženec je pridobil to premoženje v letu 1983 s pogodbo in sicer odplačno. Zavezanec za vrnitev premoženja po 2. odstavku 145. člena ZIKS pa je le tista oseba, ki je premoženje prevzela. Če ga torej sama nima več, ga tudi vrniti ne more. Zato jo je zakonodajalec zavezal, da mora plačati zanj odškodnino.
zagovornik - postopek s pritožbo - seja senata - navzočnost obdolženca
1) Zagovorniku, postavljenemu po uradni dolžnosti, obdolženec ne more sam enostransko preklicati pooblastila. 2) Navzočnost obtoženca na seji senata sodišča druge stopnje je pravica obtoženca, ni pa obvezna, oziroma pogoj za to, da se seja opravi (2. odst. 378. člena ZKP).
ZIKS člen 145, 145/1, 145/2, 145/3.ZFO člen 20, 29, 29/1.
zaplemba premoženja - vrnitev zaplenjenega premoženja ali dejanske vrednosti le-tega - upravičenci za vrnitev premoženja - zavezanec za vrnitev premoženja
Odločitev sta sodišči nižjih stopenj oprli na pravno podlago, ki jo predstavljata prva dva odstavka 145. člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. list SRS, št. 17/78 s kasnejšimi spremembami) in ki se glasita: (1) Če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena, se zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem. (2) Če vrnitev zaplenjenega premoženja ali posameznih njegovih delov stvarno ali pravno ni več mogoča, povrne dejansko vrednost tega premoženja po času izdaje sklepa o vrnitvi in po stanju v času zaplembe družbenopolitična skupnost, ki je premoženje prevzela.
Revizijsko sodišče zaključuje, da sta sodišči druge in prve stopnje glede na dejansko in pravno stanje, obstoječe v času odločanja na nižjih stopnjah (12.12.1996 oziroma 14.5.1997) v zadevi pravilno odločili, pri čemer je v zvezi s pravno podlago opozoriti le na tedaj še veljavni 29. člen zakona o financiranju občin (Ur. list RS, št. 80/94 z dne 23.12.1994), ki se glasi: če se občini zaradi odškodnin po sodnih sklepih, odškodnin po zakonu o denacionalizaciji in odškodnin po zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij, zniža zagotovljena poraba na prebivalca iz 20. člena tega zakona pod 88% zagotovljene porabe na prebivalca v državi, se ji zagotovijo dodatna sredstva za finančno izravnavo v višini razlike do 88% zagotovljene porabe na prebivalca. Navedeno določilo tako kaže, da je država že tedaj posredno prevzela pretežni del obveznosti, povezanih s plačevanjem odškodnin po drugem odstavku 145. člena ZIKS (in torej za čas, ko so občine postale zgolj lokalne samoupravne skupnosti in prenehale opravljati del tako imenovanih državnih funkcij).Zgoraj navedeni razlogi oziroma spremembe 145. člena ZIKS, omogočajo po presoji revizijskega sodišča naslednje zaključke: zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. list RS, št. 10/98) uzakonja interpretacijsko vsebino odločbe ustavnega sodišča U-I-43/96. Spremenjene določbe navedenega zakona veljajo za vse nepravdne in pravdne postopke, ki niso bili pravnomočno končani do uveljavitve citiranega zakona (3. člen).
Interpretacijski poseg ustavnega sodišča v prvotno besedilo 145.
člena ZIKS z odločbo št. U-I-43/96, pa utemeljuje naslednji razlagi:
1. da je po nastanku občin (po zakonu o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij - Ur. list RS, št. 60/94) lahko zavezanka za plačilo obveznosti po prvotnem določilu 145. člena ZIKS, le država; ter 2. da okoliščina iz prve točke ne vpliva na veljavnost postopkov zaradi vrnitve zaplenjenega premoženja v primerih, v katerih so doslej tekli zoper občine a) ker se v primerih, v katerih obstoji izvršilni naslov to je, ko je odločba že pravnomočna, šteje, da je obveznost plačila odškodnine prešla na Republiko Slovenijo; b) v postopkih, ki so še v teku, pa stopi na mesto občine kot zavezanca Republika Slovenija. Zadnje navedeno stališče je (ob razlogih ustavne odločbe, da bi se preprečilo ponovne postopke in zagotovilo učinkovito uveljavljanje pravic upravičencev do odškodnine) torej mogoče razumeti le tako, da nesodelovanje države oziroma sodelovanje občin v primerih, ki so navedeni spredaj, ne vpliva na veljavnost do tedaj opravljenih postopkov oz. že pravnomočno zaključenih zadev. To pa dalje še pomeni, da te okoliščine v zadevah, ki so bile pravnomočno zaključene pred sprejetjem cit. ustavne odločbe in kakršen je tudi obravnavani primer, ne morajo vplivati na drugačno pravno presojo v revizijskem postopku od pobijane.
povzročitev škode - podlage za odgovornost - trčenje vozila z divjadjo (stečina) - odškodninska odgovornost cestnega podjetja
V prvem odstavku 154. člena ZOR je uzakonjena subjektivna odgovornost povzročitelja z obrnjenim dokaznim bremenom. To pomeni, da mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to povrniti, ali pa dokazati, da zanjo ni kriv. Ker sta se sodišči prve in druge stopnje prepričali, da se je nesreča zgodila na cestnem odseku, kjer divjad pogosto in redno ter ne samo občasno prehaja cesto, in da gre torej za nevarni odsek, bi moralo cestno podjetje tod postaviti prometni znak za nevarnost "Divjad na cesti". Prometni znak bi opozarjal na nevarnost in bi od voznikov zahteval večjo pazljivost in ustrezno zmanjšanje hitrosti, tako da bi po potrebi pravočasno zavrli. Če vozniki opozorila ne bi upoštevali, bi bili odgovorni za škodo, toda na nevarnost bi morali biti opozorjeni.
Za plačevanje prispevka za uporabo stavbnega zemljišča je dovolj že obstoj zakonskega pogoja, da je za območje, kjer stoji objekt, sprejet prostorski izvedbeni načrt.
sklenitev pogodbe - pogoj - pogoj in njegov učinek - razvezni pogoj - veljavnost pogodbe, če se izpolni razvezni pogoj - volja pogodbenih strank - dispozitivna narava učinkovanja razveznega pogoja
Kadar se dogovorjeni pogoj nanaša zgolj na uresničevanje interesov strank, je samo od njune volje odvisno, ali bosta kljub nastopu razveznega pogoja vztrajali pri pogodbi ali pa jo razveljavili.
Učinkovanje razveznega pogoja je namreč dispozitivne narave. To izhaja iz temeljnega načela o svobodi urejanja obligacijskih razmerij (10.čl. ZOR), ki pa tej svobodi določa tudi meje (ustavna načela, prisilni predpisi, morala).
Nezavarovan jašek na pločniku pomeni nedopustno stanje. Ker tožnica jaška ni mogla videti, ji ni mogoče pripisati nobene soodgovornosti za to, da je pri rekreativnem teku zvečer padla vanj in se poškodovala.
obvezno zavarovanje v prometu - zavarovalna vsota - odmera odškodnine v okviru zavarovalne vsote, veljavne ob izdaji sodne odločbe - povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, skaženosti, strah - pravična odškodnina
Materialnopravno je povsem sprejemljivo stališče sodišča druge stopnje, da ugovor limitirane zavarovalne vsote pri bolj ali manj običajni nesreči ene same osebe, ni v skladu s splošnimi načeli zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ter z namenom obveznega zavarovanja v prometu in z namenom limitiranja zavarovalne vsote. Drugačno, to je toženkino stališče bi dejansko izničilo temeljni namen obveznega zavarovanja, bilo pa bi tudi v nasprotju z načeli odškodninskega prava, da se odškodnine odmerjajo po cenah (razmerah) ob izdaji sodne odločbe.
Obsega škode ne odraža le sama diagnoza poškodbe, ki je bila v tem primeru: prelom baze druge stopalnice levega stopala z izpahom tretje in četrte stopalnice v sklepih z nartjo, pač pa vse okoliščine, ki so bile ugotovljene v zvezi s potekom in uspehom zdravljenja.
odgovornost pravne osebe (države) - odgovornost za škodo od nevarne stvari (pištola) - domneva vzročnosti - kdo odgovarja za škodo - oprostitev odgovornosti - višja sila
Da bi se tožena stranka rešila svoje objektivne odgovornosti, bi morala dokazati, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi višje sile, ravnanja tretjega ali ravnanja samega oškodovanca. Tožena stranka se v reviziji sklicuje na višjo silo. Pri tem sama ugotovi, da je bila napaka v pištoli razlog sprožitve in strela. Da pa bi bil izpolnjen ekskulpacijski razlog višje sile, bi moral vzrok, ki naj bi pomenil višjo silo, biti izven nevarne stvari, ne pa v njej sami. Nadalje bi moral biti dogodek izreden, nepričakovan. Tudi za tak primer ne gre. Tretji izključitveni razlog je lahko ravnanje tretjega. Tega v reviziji tožena stranka niti ne uveljavlja več. Mimogrede, ta razlog sta že sodišči prve in druge stopnje zavrnili in ustrezno obrazložili. Prav tako sta pojasnili, da 5. odst. 177. člena ZOR L. izrecno izključuje kot tretjega.
Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožničin pravni prednik postal izključni lastnik sedaj njene gospodujoče nepremičnine (najpozneje) leta 1971, da je to nepremičnino prodal tožnici leta 1972, da je tožnica uporabljala sporno pot vse od tedaj dalje (sicer pa že od leta 1954 dalje kot najemnica), da je pot ves čas uporabljala neovirano za hojo in vožnjo, da drugega dostopa do svoje nepremičnine nima in da je predmetni spor sprožila 15.10.1992, da bi prišla do zemljiškoknjižne listine, potrebne za vpis služnostne pravice v zemljiški knjigi.
Na podlagi gornjih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj pravno pravilno zaključili, da je tožnica zaradi 20-letnega nemotenega izvrševanja služnosti poti priposestvovala služnostno pravico na sporni poti. Tožničin tožbeni zahtevek je bil zato tudi po presoji revizijskega sodišča v celoti utemeljen (prvi odstavek 54., 56. in 37. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR).
prodaja - obveznosti kupca - plačilo kupnine - čas in kraj plačila - zamuda - kdaj pride dolžnik v zamudo
Ker sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da je med pravdnima strankama sklenjena kupoprodajna pogodba veljavna, da toženčevi ugovori niso utemeljeni in da toženec tožniku ni plačal iztoževanega dela kupnine, sta tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno odločili, ko sta naložili tožencu, da mora plačati tožniku še neplačani del kupnine. Taka odločitev ima oporo v prvem odstavku 516. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerem mora kupec plačati kupnino ob času in v kraju, ki sta določena v pogodbi, ker sicer pride v zamudo (prvi odstavek 324. člena ZOR), po 17.členu ZOR pa so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svoje obveznosti in odgovarjajo za njeno izpolnitev.