KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00081372
KZ-1 člen 86. ZKP člen 129a, 129a/3, 129a/4. ZSKZDČEU-1 člen 139, 139/3, 140, 141.
kazen zapora - nadomestna izvršitev kazni zapora - zapor ob koncu tedna - priznanje tuje sodne odločbe
Če je bila v tuji sodbi, ki jo je Republika Slovenija priznala in prevzela njeno izvršitev, obsojencu izrečena efektivna zaporna kazen, nadomestitev te kazni s t.i. vikend zaporom ni dopustna že po samem zakonu.
Po presoji pritožbenega sodišča se lahko varnost ljudi (potencialnih oškodovancev) in njihovega premoženja zagotovi tudi z milejšim ukrepom, torej s hišnim priporom, saj ni zaznati nobenih indicev, da bi bilo treba mladoletnika popolnoma izločiti iz okolja, v katerem živi.
izločitev dokazov - izločitev izjave - psihološka okužba - seznanjenost sodnika z nedovoljenimi dokazi - relativni izključitveni razlog
Glede na to, da zagovornik sam kot problematično izpostavlja seznanjenost sodnika z dokazi, katere je sodišče izločilo iz sodnega spisa, ne more biti uspešen s svojim pritožbenim zavzemanjem, da naj sodišče besedilo v aktih tožilstva, ki dejansko omogoča takšno seznanjenost z izločenimi dokazi, ohrani v spisu.
Izpodbijana odločba je sklep, s katerim je izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju ugodil pritožbama osumljenega A. A. in zagovornika osumljenega B. B., vloženima zoper sklep preiskovalne sodnice, s katerim je zoper njiju uvedla preiskavo. Zoper takšno odločitev ni pritožbe, saj drugi odstavek 399. člena ZKP dovoljenost pritožbe zoper sklepe, ki jih senat izda pred ali med preiskavo, veže na izjeme, ki so v zakonu izrecno predvidene, kar v obravnavani zadevi ni primer. Ob tem pa napačen pouk v izpodbijanem sklepu, in sicer, da je dopustna pritožba na Višje sodišče v Mariboru, ne more konstruirati pravice, ki je zakon ne predvideva. Če pritožba zoper sklep ni dovoljena, namreč tega nepravilen pravni pouk v izpodbijanem sklepu ne more spremeniti.
ZKP člen 100, 101, 105, 105/2, 371, 371/2, 392, 392/1.
kaznivo dejanje davčne zatajitve - premoženjskopravni zahtevek - odločba o premoženjskopravnem zahtevku - napotitev na pravdo - delna razveljavitev sodbe
Kazenski postopek se ni vodil zoper družbo A. d. o. o., temveč zoper obtoženega M. M. in je oškodovanka premoženjskopravni zahtevek zaradi njegovega protipravnega ravnanja uveljavljala zoper njega in ne zoper njegovo družbo. Oškodovanka zaradi protipravnega ravnanja obtoženca ni bila stečajna masa oziroma gospodarska družba v stečaju, temveč Republika Slovenija, saj je šlo za oškodovanje proračuna RS. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da je zato sklicevanje prvostopenjskega sodišča na stečajni postopek nerelevantno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00081505
KZ-1 člen 37. ZKP člen 344, 344/1.
opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - napeljevanje - sprememba obtožnega akta - sprememba obtožnice - zloraba procesnih pravic
Napeljevanje pomeni posebno obliko izvršitvenega ravnanja kot samostojno ravnanje napeljevalca, ki mora biti kot tako tudi opisano in ga ni mogoče konkretizirati z opisovanjem ravnanja napeljevanega. V konkretnem opisu ni zaznati dejstev in okoliščin, ki bi na določen način predstavljala opredelitev napeljevanja kot enkratnega dogodka v realnosti: iz opisa bi moralo biti jasno razvidno, na kakšen način naj bi obtoženi pri A. A. povzročil odločitev za storitev kaznivega dejanja (na primer s prepričevanjem, obljubljanjem, zahtevanjem, ukazovanjem, provociranjem oziroma podobnim ravnanjem).
Tožilstvo ima pravico spremeniti obtožnico; vendar morajo biti za uporabo tega instituta izpolnjeni, v skladu s prvim odstavkom člena 344 ZKP, določeni objektivni in subjektivni pogoji. Subjektivni pogoj je izpolnjen, ko se je po presoji tožilca spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, objektivni pogoj pa, ko na takšno spremembo dejanskega stanja kažejo med dokaznim postopkom izvedeni dokazi, ko gre za spremembo v okviru istega historičnega dogodka ter ko sprememba obtožnice ne predstavlja zlorabe procesne pravice tožilca.
Zloraba procesnega upravičenja pomeni kršitev načela poštenega postopka, in sicer v situaciji, ko tožilstvo formalnopravno pravilno uporabi procesno upravičenje, vendar pa z namenom, ki ni v skladu z zakonsko predpisanim; institut spremembe obtožbe po prvem odstavku člena 344 ZKP zasleduje uresničitev načela materialne resnice, ni pa namenjeno dopolnjevanju konkretnega opisa s konstitutivnimi zakonskimi znaki. V primeru, ko tožilstvo ne uporabi svojih procesnih upravičenj v skladu z njihovim namenom, je sodišče takim procesnim dejanjem dolžno odreči pravno relevantnost.
Kot zmotno se izkazuje pritožničino stališče, da sodna praksa in pravna terorija zahtevata, da sodišče odloči o spremenjeni obtožnici, prvotni obtožni akt pa ignorira; sodišče druge stopnje razume, da je sodišče dolžno presoditi dopustnost spremembe in glede na rezultat te presoje izdati končno odločitev.
Dolžnost tožilstva je, da korektno izvaja svojo funkcijo v javnem interesu na način, da določno opredeli obtožbeni očitek, saj je le na ta način mogoče zagotoviti pošten postopek oziroma obtožencu možnost za učinkovito obrambo v skladu s členom 29 Ustave RS. Nedopustno je stališče okrožne državne tožilke, ki v pritožbi nakazuje na možnost drugačne pravne kvalifikacije opisanega; tako razlogovanje je v nasprotju z načelom zakonitosti, ki od tožilca terja jasno zamejitev dejanskih in pravnih vprašanj že v trenutku vložitve obtožnice.
Napeljevanje, pomoč in sostorilstvo pomenijo posebne oblike udeležbe, vsaka s svojimi objektivnimi značilnostmi, ki morajo biti v konkretnem dejanskem stanu določno opredeljene na način, da jih je sploh mogoče ločiti.
Zagovornica ima prav v opozorilu, da tudi v primeru obsodbe za kaznivo dejanje ne obstaja avtomatizem priznanja premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca v breme nosilca. Tako bi moralo prvostopenjsko sodišče za vsakega oškodovanca posebej ugotoviti vse elemente odškodninske odgovornosti, šele nato bi lahko obdolženemu naložilo breme plačila povzročene škode. Soglašati je s pritožbenim poudarkom, da mora za to v prvi vrsti obstajati ustrezno obrazložena pravna podlaga, kar pa pritožbeno sodišče skozi ponujeno prvostopenjsko obrazložitev pogreša.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00081214
KZ-1 člen 54, 54/1, 204, 204/1, 204/2. ZKP člen 26, 26/1, 26/3, 36, 36/1.
nadaljevano kaznivo dejanje - krajevna pristojnost - kraj storitve - časovna povezanost - opis dejanja v obtožnem predlogu
Očitek dveh kaznivih dejanj, časovno odmaknjenih dve leti in pol, ne ustreza konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja. Za presojo kriterijev iz 54. člena KZ-1 je odločilen tenor obtožnega akta, ne drugi (pred)kazenski postopek zoper domnevnega storilca.
Kaznivo dejanje pranje denarja je kaznivo dejanje zoper gospodarstvo, pri čemer je dobrina oz. objekt, ki se ščiti z inkriminacijo kaznivega dejanja, poleg varnosti ljudi in premoženja, tudi varnost gospodarstva in varnost monetarnega sistema EU, kar vse sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno pojasni. Varnost ljudi se tako ne nanaša samo na neposredno ogrožanje življenja in telesa posameznika, ampak je varnost ljudi lahko ogrožena tudi z napadom na druge objekte kazensko pravnega varstva, ki ščitijo širše kroge človeške zasebnosti in varnosti, vključno s premoženjem in gospodarstvom, kot v konkretnem primeru. Tako ne gre slediti pritožbenim navedbam, da pri tem kaznivem dejanju ni neposredno ogrožena niti varnost ljudi in tudi ne tako intenzivno njihovo premoženje, da bi bil tak ukrep sorazmeren in nujen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00081498
ZKP člen 148, 148/4, 451, 452, 452c.
izločitev dokazov - delna sprememba izpodbijanega sklepa - mladoletnik - postopek proti mladoletnikom - uradni zaznamek o izjavi osumljenca - pravni pouk
Mladoletnik je bil sicer pred zbiranjem obvestil poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP, vendar pa bi glede na njegovo starost ob zbiranju obvestil, upoštevajoč določila prvega odstavka 451. člena ZKP in tudi drugega odstavka 452.c člena ZKP, moral biti poučen tudi po drugem odstavku 452.c člena ZKP, kot to utemeljeno navaja zagovornik. Drugi odstavek 452.c člena ZKP namreč jasno določa, da mora pristojni organ mladoletnika ob seznanitvi ali prvem stiku po seznanitvi, da je osumljen ali obdolžen storitve kaznivega dejanja in katerega, v maternem jeziku ali jeziku, ki ga razume, nemudoma poučiti vsaj o pravicah, ki so taksativno naštete v tej določbi.
Zagovornik ima tudi prav, da pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP in po drugem odstavku 452.c člena ZKP ni mogoče enačiti, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje. Vsebina pouka po drugem odstavku 452.c člena ZKP namreč dopolnjuje že znane vsebine pouka polnoletnim obdolžencem in osumljencem. S pravnim poukom po 452.c členu ZKP se zagotavlja varstvo pravic mladoletnikov v kazenskem postopku, ki zaradi starosti ob storitvi kaznivega dejanja in ob obravnavi uživajo posebno pravno varstvo, na kar utemeljeno opozarja zagovornik v svoji pritožbi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00081262
KZ-1 člen 186, 186/1. ZKP člen 3, 3/2.
neupravičen promet s prepovedanimi drogami - konoplja - hramba - dajanje v promet - količina droge - in dubio pro reo
Če se obtožencu očita hramba prepovedane droge z obarvanim naklepom nadaljnje prodaje oziroma dajanje v promet zgolj na podlagi količine zasežene konoplje, je treba preizkusiti, ali je količina droge v znatnem nesorazmerju z lastnimi potrebami glede na vse možne načine uporabe konoplje, ne le za pripravo cigaret (t.i. jointov).
Kljub nizki predpisani kazni in nizki premoženjski škodi v posameznem primeru tatvine na škodo iste družbe, ni mogoče govoriti o dejanju majhnega pomena, če gre za obdolženko, ki kazniva dejanja na škodo istega oškodovanca (na ravni utemeljenega suma) vztrajno ponavlja.
Ob dejstvu, da sta obdolženca tekom postopka vztrajala pri svojem zagovoru, in sicer da se je vsak le branil in ni začel napada, ter ob odsotnosti kakršnihkoli neposrednih prič ali drugih relevantnih dokazov, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče ugotoviti, ali in kdo je ravnal v silobranu.
prepoved približevanja - ukrep prepovedi približevanja - podaljšanje ukrepa - ponovitvena nevarnost - dokazi za utemeljen sum
V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje prepričljivo in razumno obrazložilo, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani kaznivi dejanji in ta temelji predvsem na izpovedbi oškodovanke kot tudi na izpovedbah zaslišanih prič ter listinskih dokazov kot jih je povzelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.
Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo in razumno obrazložilo, da je še vedno podan razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. K tem razlogom pritožbeno sodišče nima česa drugega dodati kot tudi ne k razlogom in zaključkom, da je ukrep približevanja oškodovanki še naprej nujno potreben, neogiben in primeren.
Izpodbijana sodba nima nobenih razlogov o tem, da je ukrep nujen in sorazmeren, saj obstoji nevarnost ponovne enakovrstne uporabe predmeta, torej nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, kar je glede na določbo drugega odstavka 70. člena KZ-1 tudi izhodiščni namen izrekanja tega varnostnega ukrepa. Da za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov ne zadošča zgolj ugotovitev uporabe predmeta pri kaznivem dejanju, izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki je v svojih odločbah v zvezi s tem sledilo merilom, ki jim morajo sodišča slediti ob odločanju o fakultativnem odvzemu predmetov in so bila že vzpostavljena v ustavnosodni presoji. Tako je vedno potrebno presoditi I) preventivni učinek odvzema kot tudi II) sorazmernost in nujnost ukrepa.
adhezijski postopek - poslovna goljufija - premoženjsko pravni zahtevek v kazenskem postopku
Gre torej za isto stvar, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno (res iudicata). Pritožbeni poudarek, da je bil obdolženi v pravdnem postopku drugotožena stranka ter da se je pravdno sodišče v sodbi več ukvarjalo z ravnanji prvotožene stranke, tj. nekdanjega poslovodje B. B., sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov ne morejo spremeniti, saj si pritožnik v okviru tega pritožbenega postopka dejansko prizadeva zgolj za drugačno presojo dokaznega gradiva, na podlagi katerega je Okrožno sodišče v Mariboru s sodbo I Pg 1269/2014 z dne 23. 6. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 417/2017 z dne 8. 3. 2018, zahtevek za plačilo odškodnine že pravnomočno zavrnilo.
Pritožbeno naziranje, da obstoj pravnomočne civilne sodbe o isti stvari ni ovira za ugoditev premoženjskopravnemu zahtevku oziroma razlog, zaradi katerega bi sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, je napačno.
kolizija interesov - neizpodbojna zakonska domneva - zastopanje več obdolžencev
Neupoštevne so pritožbene navedbe, da odvetniška pisarna nikoli ni zastopala družbe C. d.o.o. oz. da odvetniška kandidatka ni bila prisotna kot zagovornica obdolžene pravne osebe. S podeljenim pooblastilom se namreč izkazuje upravičenje za zastopanje oziroma zagovarjanje, zato organ, pred katerim teče postopek, zagovornika začne obravnavati kot subjekt postopka in mu prizna procesna upravičenja, ko predloži ustrezno pooblastilo. Ravno okoliščina, da je družba C. d.o.o. že dala pooblastilo Odvetniški družbi A., je za pritožbeno sodišče bistveno pri presoji, da ta odvetniška družba ne more zagovarjati še soobtoženega B. B. S tem, ko je družba C. d.o.o. podala pooblastilo odvetniški družbi, se je med njima vzpostavilo zaupno razmerje, na podlagi katerega je povsem utemeljeno sklepati, da je prišlo tudi do komunikacije, izmenjave informacij in dogovarjanja. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da pooblaščena odvetniška družba nikoli ni zagovarjala obtožene družbe C. d.o.o., posledično pa ni nobenega dvoma, da ista odvetniška družba ne more zagovarjati soobtoženca B. B.
KZ-1 člen 48a, 48a/1, 73, 73/2, 308, 308/8. URS člen 33.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - varnostni ukrep - odvzem motornega vozila - obvezen odvzem prevoznih sredstev - skupna lastnina zakoncev - dopustnost posega v lastninsko pravico - primernost ukrepa - stranska kazen izgona tujca iz države - delna ugoditev pritožbi - resna grožnja za javni red ali javno varnost - okoliščine niso izkazane
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta poseg zasleduje legitimen cilj, to je preprečiti ponovitev kaznivega dejanja, kar predstavlja razumen razlog za poseg v lastninsko pravico. Odvzem osebnega vozila, uporabljenega za izvršitev kaznivega dejanja je nujen (v demokratični družbi), saj tega cilja ni mogoče doseči z blažjim ukrepom. Le z onemogočanjem nadaljnje uporabe osebnega vozila je namreč moč povsem preprečiti njegovo prihodnjo uporabo za izvrševanje kaznivih dejanj. Odvzem pa je tudi primeren ukrep za dosego tega cilja, kot tudi proporcionalen glede na zasledovani cilj, saj interes države, da varuje pravni red pred (ponovnimi) kršitvami pretehta nad pravico obtoženega in njegove žene do zasebne (skupne) lastnine po 33. členu URS.
Zato je neupošteven pritožbeni ugovor, da je odvzeto osebno vozilo skupna lastnina pritožnikov kot zakoncev in da ga kot takega ni mogoče odvzeti, ker ne gre za izključno lastnino obtoženega, posledično pa obtoženi ne more samostojno razpolagati z vozilom. Pri tem pritožnica spregleda, da v konkretnem primeru ne gre za obtoženčevo dispozitivno razpolaganje z vozilom, saj ne gre za pravni posel, temveč za oblastni in zakoniti ukrep države, ki je obtoženemu (in posledično tudi pritožnici) odvzelo razpolagalno pravico na prevoznem sredstvu prav zato, da prepreči nevarnost ponovitve (istovrstnih) kaznivih dejanj. V tej zvezi pa velja opozoriti na drugi odstavek 73. člena KZ-1, ki določa, da pravica pritožnice od obtoženega kot storilca terjati odškodnino, ni prizadeta z odvzemom predmeta, ki ni v (izključni) lasti obtoženega. Pritožnica ima tako na podlagi splošnih pravil odškodninskega prava možnost in pravico izterjati premoženjsko škodo neposredno od njegovega povzročitelja, obtoženega kot storilca kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1.