Zaključek, da hišni pripor v obravnavanem primeru ni primeren ukrep, je sodišče prve stopnje naredilo potem, ko je najprej določno navedlo okoliščine, ki utemeljujejo obdolženčevo ponovitveno nevarnost in jih je ovrednotilo kot takšne, da zahtevajo stalen nadzor, katerega ukrep hišnega pripora ne omogoča.
Upoštevaje sodbi ESČP v zadevah Gorše proti Sloveniji in Bouša proti Češki ter sodbi SEU v zadevah A. H. in drugi ter UL in VM je tudi Ustavno sodišče prvi odstavek 23. člena Ustave razlagalo na način, da ne pomeni kršitve pravice do nepristranskosti sojenja, kolikor izreče obsodilno sodbo sodnik, ki je v predhodni sodbi, izdani na podlagi priznanja krivde (ali sprejetega sporazuma o priznanju krivde), opisal tudi ravnanja osebe, ki ji je sojeno kasneje, če: (1) je opis ravnanja te osebe nujen za opredelitev odgovornosti soobdolženca, ki krivdo priznava; (2) je opis ravnanja te osebe omejen na to, kar je nujno za opredelitev odgovornosti soobdolženca; (3) iz sodbe jasno izhaja, da s tem ni prejudicirana krivda preostalih oseb, zoper katere se kazenski postopek še vodi. Na dlani je, da morajo biti vsi standardi podani kumulativno in da ni mogoča drugačna razlaga odločbe Ustavnega sodišča, kot da je kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave podana, če ni izpolnjen vsaj eden od judiciranih kriterijev.
Če sodišče zavrne dokazni predlog, za to poda razloge. Sodišče je dolžno odločiti o dokaznem predlogu stranke in vpisati razloge za zavrnitev dokaza v zapisnik o glavni obravnavi ter jih povzeti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe. Obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga mora biti razumna, notranje skladna in logično vzdržna.
Sodišče prve stopnje je izvedbo s strani obrambe predlaganega dokaza za odreditev novega izvedenca s področja varstva pri delu zavrnilo z obrazložitvijo, da je v pretežni večini sledilo mnenju izvedenca A. A., saj "niti za trenutek ni obstajal dvom v njegovo strokovnost in večino njegovih zaključkov, zato tudi tekom postopka ni bilo prav nobene potrebe za postavitev novega izvedenca, ker je svojevrstna kontrola bila že tudi udeležba izvedene priče B. B., pri čemer pa je zaključek pravzaprav ta, da si v svojih ugotovitvah, vsaj v bistvenih delih, nujno na eni strani mnenje oziroma na drugi strani izpoved, sploh nista nasprotovali, mestoma celo dopolnjevali" (točka 2 obrazložitve izpodbijane sodbe). Nadalje je sodišče prve stopnje navedeni dokazni predlog v točki 11 obrazložitve zavrnilo s kratkim pojasnilom, da ne gre za izrazita nasprotja med izvedencem in pričo, ni pa z ničemer konkretiziralo teh razhajanj in se do njih ni opredelilo. Takšna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga obrambe ni notranje skladna in logično vzdržna, saj ne vsebuje jasnih razlogov o tem, zakaj sodišče prve stopnje argumente obrambe glede dokaznega predloga ocenjuje kot neutemeljene. S tem, ko sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo jasnih razlogov, zakaj je zavrnilo dokazni predlog obrambe, je podana s strani pritožnika zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 329. člena ZKP. Ker je sodišče ugotavljalo odločilna dejstva tudi s pomočjo izvedencev, do s strani obrambe zatrjevanih razhajanj in dokaznega predloga glede pridobitve mnenja novega izvedenca pa se sodišče vsebinsko ni opredelilo, bi ta kršitev mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.
Ob tem velja dodati, da gre pri pritožbeno izpostavljenih okoliščinah iz devetega odstavka 86. člena KZ-1 za primeroma naštete okoliščine, ki naj jih sodišče pri odločitvi upošteva. To pa ne pomeni, da ne more sodišče ob ustreznih okoliščinah zadeve posameznim izmed njih pripisati večjega pomena ter jih zato kot ključne poudariti pri svoji odločitvi.
Poleg okoliščin, ki jih primeroma navaja določba devetega odstavka 86. člena KZ-1, je tako treba upoštevati in presoditi tudi okoliščine, povezane z osebnostjo storilca in dejanjem, za katerega je bil spoznan za krivega. Pri tej odločitvi mora sodišče upoštevati tudi vse tiste okoliščine, ki so bile odločilne že pri izbiri vrste in odmeri višine kazni.
Sodišče prve stopnje ni kršilo načela enakosti pred zakonom, čeprav je drugemu obsojencu, sostorilcu v tej zadevi, omogočilo, da zaporno kazen prestane na alternativni način, z delom v splošno korist.
Pritožnikovo stališče, da v kazenskem postopku ni mogoče izreči obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu zgolj zato, ker je bil storilcu kot nasprotnemu udeležencu v nepravdnem postopku naknadno izrečen ukrep nadzorovane obravnave po ZDZdr, je neutemeljeno in v tem postopku ne more prinesti pritožbenega uspeha.
Izvedenka ni nikjer izrecno ocenila, da bi bil ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu edini primeren ukrep za odpravo storilčeve nevarnost, niti tega ukrepa sploh ni omenila. Tudi zaslišana na glavni obravnavi dne 30. 1. 2025 ni bila izrecno povprašana o tem ukrepu. Iz zaključkov njenega izvedenskega mnenja sicer izhaja, da bi bil ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti nezadosten ukrep, vendar izvedenka kot alternativni ukrep ni omenila obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, temveč je predlagala le ukrep namestitve na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda (za dobo najmanj enega leta).
Zaključek prvostopenjskega sodišča v 72. točki obrazložitve napadanega sklepa, da je edini primeren ukrep izrek varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1, ker pač po določilih KZ-1 namestitev v socialnovarstvenem zavodu ni možna, zmoten oz. neutemeljen. Posledično po 70.a členu KZ-1 sklep nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, ki se zahtevajo za njegov pravilen in zakonit izrek, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
Za kaznivo dejanje pranja denarja je namreč bistveno, da storilec razpolaga s premoženjem, ki izvira iz kaznivega dejanja. Iz razlogov izpodbijane sodbe pa - nasprotno - izhaja, da je denarna sredstva obdolženi A. A. nakazovala oseba, ki je z njimi razpolagala kot s svojim premoženjem zakonitega izvora. Takšna sredstva zato sama po sebi ne predstavljajo protipravne premoženjske koristi, temveč so zgolj predmet ravnanja storilca predhodnega kaznivega dejanja, ki naj bi z zavajanjem dosegel njihovo izročitev.
Da je oškodovanec z ugovorom uspel, obdolženčeve odgovornosti za poskus kaznivega dejanja v ničemer ne zmanjšuje ali celo razbremenjuje. Obdolženi je zlorabil institut izvršbe že s tem, ko je vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, saj je pri tej vrsti izvršbe že to (celo brez predložitve računov, ki naj bi bili podlaga izvršbe) zadostna podlaga za izdajo sklepa o izvršbi.
Določbo prvega odstavka 42. člena ZPrCP, da se mora voznik pred premikom vozila prepričati, da to lahko stori varno za druge udeležence cestnega prometa s pogledi v vzvratna ogledala in preko ramena, da premosti mrtvi kot ali kako drugače, je potrebno razlagati upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. Ker je bila kritičnega večera tema, megla, na dvorišču, kamor je obtoženi pripeljal oškodovanca, ni bilo javne razsvetljave, obtoženi terena ni poznal in na avtu ni imel senzorjev, hkrati pa je vedel, da je oškodovanec pijan (ob izstopu se je naslanjal na vrata vozila) in ga po izstopu iz vozila ni več videl (vedel je, da se ne nahaja pred vozilom), so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da bi se moral, v kolikor oškodovanca s pogledom v desno stransko ogledalo res ni videl, preden je z vozilom speljal, prepričati ali to lahko stori brez nevarnosti za oškodovanca tako, da bi izstopil iz vozila in preveril kje se oškodovanec nahaja.
Pritožbeno sodišče glede navedb, ki jih je obdolženec prvič podal šele v pritožbi, ugotavlja, da je pritožnik z njimi prekludiran, saj se sme ugovor krajevne nepristojnosti pred okrajnim sodiščem, skladno s 441. členom ZKP, podati le do začetka glavne obravnave. Očitek, da je sodišče kršilo določbe postopka, ker ni po uradni dolžnosti pred glavno obravnavo preverilo krajevne pristojnosti, so tako neosnovane, saj je sodišče očitno (pravilno) presodilo, da je krajevno pristojno, zakon pa ne nalaga dolžnosti, da bi bilo sodišče v tem primeru dolžno izdati poseben sklep o tem, da je krajevno pristojno (435. člen ZKP). Ko je razpisana glavna obravnava, pa se sodišče po uradni dolžnosti ne more več izreči za krajevno nepristojno (drugi odstavek 436. člena ZKP). Obdolženec je v pritožbenem postopku prekludiran tudi z očitki glede pristranskosti sodnice. V zvezi s temi navedbami ZKP v drugem odstavku 41. člena določa, da mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Ker je obdolženec to vprašanje prvič izpostavil šele v pritožbi, je jasno, da so pritožbene navedbe podane prepozno, zaradi česar pritožnik s temi očitki ne more uspeti.
Razžalitev zasebne tožilke skozi zmerjanje z lažnivko, manipulantko, psihopatko in čarovnico, ki je uničila hčerko ter bi jo morali poslati v P. (tj. psihiatrično kliniko), nima prav nikakršne vsebinske povezave z vprašanjem ureditve stikov med obdolžencem in njegovo hčerko, temveč je očitno šlo za čisto zmerjaštvo ter v nobenem primeru za kakršen koli konstruktivni prispevek k reševanju (sodnega) spora med bivšima partnerjema. Obdolženec nedvomno ni na ustrezen in primeren način varoval svojih interesov v smislu rešitve ureditve stikov med njim ter njegovo hčerko. Tako je očitno, da razlog za ekskulpacijo ravnanj obdolženca ne more biti podan.
Po presoji pritožbenega sodišča pritožnici razlago 35. člena ZGD-1 neutemeljeno širita, ker ne upoštevata razlik med zastopanjem in upravljanjem oziroma vodenjem gospodarske družbe. Za stališče, da se na prokurista s podelitvijo prokure v obsegu, ki ga ima direktor oziroma poslovodja družbe, prenesejo tudi vse pravice vodenja in odločanja, ni pravne podlage. Če torej poslovodja družbo zastopa in vodi njene posle, gre prokuristu po samem zakonu zgolj pravica zastopanja družbe pri sklepanju pravnih poslov. Stališče državne tožilke, da pravna narava prokurista podobna pravni naravi zakonitega zastopnika zato lahko drži le za področje zastopanja. Oseba, ki ima v družbi formalno vlogo prokurista sicer lahko dejansko opravlja tudi nekatere naloge poslovodje in odloča o uresničevanju temeljnih pravic delavcev (kot se obdolžencu očita v obravnavanem primeru), vendar teh upravičenj nima na podlagi samega zakona oziroma 35. člen ZGD-1 "iz naslova prokure", kot uveljavljata pritožnici, temveč ji lahko gredo te pravice (in s tem odgovornosti) po posebnem pooblastilu ali pogodbi, izjemoma pa tudi na podlagi dejanske vloge, ki jo v družbi ima. Storilec tega kaznivega dejanja torej ne more biti vsakdo "kdor sploh more biti subjekt kazenskega prava", temveč je lahko le tisti, ki je dolžan v skladu s predpisi s področja delovnega prava zagotavljati uresničevanje "temeljnih" pravic delavcev. Glede na to, da mora imeti družba z omejeno odgovornostjo po zakonu poslovodjo, ki je organ družbe in je po zakonu tudi odgovoren za izplačilo plač in dodatkov, mora biti v primeru, ko za obveznosti, ki jih ima po zakonu, zakoniti zastopnik dejansko oziroma kazenskopravno ni odgovoren, iz opisa kaznivega dejanja jasno, na kateri podlagi je za izplačilo plač odgovoren nekdo drug.
Nobenega dvoma ni, da je pri obtožencu priporni razlog ponovitvene nevarnosti podan, ker pa je trenutno na prestajanju kazni zapora in je razlog za odreditev pripora mogoče odpraviti že s samim izvrševanjem kazni zapora, je potrebno odrediti pripor na način, da se bo začel izvrševati, ko obtoženec prestane kazen zapora. Prvostopenjsko sodišče je pri odreditvi pripora izhajalo iz stališča Vrhovnega sodišča, ki je že večkrat judiciralo, da odreditev pripora pod odložnim rokom, ki je vezan na datum izteka zaporne kazni, ni nezakonita in ni neobičajna. Posamezne okoliščine, ki ustrezajo kriterijem za ugotavljanje ponovitvene nevarnosti, pa ne obstajajo le v nekem določenem historičnem trenutku, zaradi česar je obstoj okoliščin, upoštevaje njihovo naravo, mogoče predvideti tudi za določen čas vnaprej.