kršitev kazenskega zakona - pravna kvalifikacija kaznivega dejanja - sostorilstvo - velika tatvina - rop
Kaznivi dejanji velike tatvine po 2. točki prvega odstavka 205. člena in ropa po drugem odstavku 206. člena KZ-1 ne moreta biti izvršeni drugače kot v sostorilstvu. S tem, ko je dejanja sodišče kvalificiralo po teh določbah, je torej implicitno štelo, da je obsojenec pri njih sodeloval kot sostorilec. Izrecna kvalifikacija, da gre za sostorilstvo v smislu dostavka "v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1", ni potrebna. Neutemeljena je zato zagovorničina navedba, da je sodišče kaznivo dejanje napačno pravno kvalificiralo, ker dejanj ni obravnavalo, kot da so bila storjena v sostorilstvu. Obstoj sostorilstva je namreč implicitno zajet s samo pravno kvalifikacijo po 2. točki prvega odstavka 205. člena in drugem odstavku 206. člena KZ-1, zato ta pravna kvalifikacija zadošča.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00004220
ZKP člen 201, 201/1-3.. KZ-1 člen 7, 7/1, 10, 10/1.
odreditev pripora - ponovitvena nevarnost - krajevna veljavnost kazenskega zakona - časovna veljava kazenskega zakona
Skladno z določbo prvega odstavka 10. člena KZ-1 kazenski zakon Republike Slovenije velja za vsakogar, ki stori kaznivo dejanje na ozemlju Republike Slovenije, po določbi prvega odstavka 7. člena KZ-1 pa se za storilca uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Termin kazenski zakon, ki je uporabljen v navedenih določbah, je splošni termin za (veljavni) kazenski zakonik. Obdolženec naj bi kaznivo dejanje na območju Republike Slovenije storil v času veljavnosti KZ-1, zato ni dvoma, da v konkretnem primeru za obdolženca veljajo določbe KZ-1.
Določba 202. člena KZ-1 predstavlja lex generalis določbe 196. člena KZ-1 - slednja ureja samo tiste položaje, ko delodajalec ne plača prispevkov za socialno varnost delavca na podlagi delovnega razmerja. Določba 202. člena KZ-1 pa je po vsebini širša in ne zajema neplačevanja prispevkov za socialno varnost na podlagi delovnega razmerja, temveč opredeljuje vsakršno ravnanje v nasprotju s predpisi o socialnem zavarovanju (kršitev predpisov o socialnem zavarovanju predstavljajo neplačevanje avtorskih prispevkov, invalidnine, dodatka za pomoč in postrežbo in drugih socialnih prejemkov).
Vrhovno sodišče je vezano na pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, iz katerega v konkretnem primeru izhaja, da je bil obsojenec tisti, ki je bil pooblaščen za vodenje poslov, odgovoren za poslovanje obeh gospodarskih družb I. S., d. o. o., in I., d. o. o., s tem pa odgovoren za pravilno in zakonito plačevanje prispevkov. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb zaslišanih prič (delavcev in stečajnih upraviteljev) in obsojenčevega zagovora zaključilo, da je bil obsojenec direktor in dejanski poslovodja obeh gospodarskih družb tudi v obdobju, ko sta bila sicer statusnopravno gledano kot direktorja obeh gospodarskih družb v javnih evidencah navedena Z. K. in B. B., za katera je sodišče ugotovilo, da gre za slamnata direktorja.
Neizpolnitev delovnopravnih obveznosti gospodarskih družb ne more razbremeniti obsojenca njegove kazenskopravne odgovornosti. Pri očitanem kaznivem dejanju je potrebno upoštevati zakonske znake po 196. členu KZ-1, iz katerega izhaja, da se mora obsojenec i) zavedati, da ne ravna po predpisih in ii) zavedati posledic svoje kršitve.
Institut priglasitve terjatev v stečajnem postopku ne vpliva na adhezijski postopek tako, da bi bilo treba slednjega ustaviti ali prekiniti, saj takšnega razmerja oziroma prednostne obravnave stečajnega postopka ne določata niti ZKP niti ZFPPIPP, takšnih stališč pa ni možno najti niti v procesni teoriji. Ker noben zakon ne določa, da je treba adhezijski postopek ustaviti oziroma prekiniti, niti nima neprijava terjatve v stečajnem postopku (pravne ali fizične osebe) za posledico prekluzijo premoženjskopravnega zahtevka, izvirajočega iz storjenega kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je o premoženjskopravnih zahtevkih odločilo na podlagi dejstev, ugotovljenih v tem kazenskem postopku. Odločitev kazenskega sodišča o premoženjskopravnih zahtevkih bi bila materialnopravno napačna le v primeru, če bi zagovornik zatrjeval in izkazal, da je do poplačila terjatev v stečajnem postopku prišlo pred pravnomočnostjo izpodbijane kazenske sodbe. S poplačilom terjatev v stečajnem postopku (delno) prenehajo tudi odškodninske terjatve oškodovancev, ker je škoda, ki jim je nastala s kaznivim dejanjem, na ta način (vsaj delno) povrnjena. Tega pa zagovornik z očitkom o neprijavi terjatev takšne situacije ne zatrjuje in je po logiki stvari še manj izkaže.
silobran - istočasnost in neizogibnost obrambe - dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Vprašanje o istočasnosti napada in neizogibni potrebnosti obrambe v konkretnem primeru je treba presojati v luči intenzivnega dogajanja na relaciji napadalec - napadeni, ki je potekalo v relativno kratkem časovnem okvirju in se že samo po sebi izmika togi ločitvi na napad in obrambo. Prav tako je v kontekst takšnega, praviloma hipnega, dogajanja težko umestiti trenutek končanja napada oziroma prenehanja obrambe, še zlasti v primerih napadalčeve vinjenosti.
kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - overitev lažne vsebine - izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - publicitetni učinek - lažni podatki
Ustavno sodišče je oblikovalo stališče, da je pri presoji pomena vpisa v zemljiško knjigo treba upoštevati tudi namen takšne zakonske ureditve, ki je v zagotavljanju publicitete lastninske pravice in zaupanju v pravni promet. S pogojevanjem pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice na nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo se zasleduje varstvo zaupanja v pravni promet in s tem varstvo tretjih dobrovernih oseb. Drugače pa je potrebno presojati odnos med prenositeljem lastninske pravice in osebo, ki naj bi jo pridobila. V razmerju med njima začne prenos lastninske pravice (in upravičenj, ki jih ta vključuje) učinkovati že s tem, ko prenositelj izstavi (in izroči) pridobitelju zemljiškoknjižno dovolilo z overjenim podpisom. Zato odsvojitelj proti pridobitelju od izdaje zemljiškoknjižnega dovolila ne more več nastopiti kot lastnik stvari, čeprav publicitetni učinek še naprej deluje v njegovo korist. Teorija na tej podlagi govori o posebnem položaju lastninske pravice v pričakovanju. Prav tak položaj pa je bil vzpostavljen tudi v obravnavani zadevi.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zastopnik obdolžene pravne osebe - določitev zastopnika - zagovornik pravne osebe - kršitve pravice obrambe
Zastopnik obdolžene pravne osebe je tisti, ki jo je po zakonu, po aktu pristojnega državnega organa ali po statutu, aktu o ustanovitvi ali drugem aktu pravne osebe upravičen zastopati (prvi odstavek 31. člena ZOPOKD). Zastopnik obdolžene pravne osebe ne more biti, kdor je v isti stvari povabljen za pričo (prvi odstavek 32. člena istega zakona), prav tako pa obdolžene pravne osebe ne more zastopati tisti, zoper katerega teče postopek zaradi istega kaznivega dejanja, razen če je edini član obdolžene pravne osebe (drugi odstavek 32. člena ZOPOKD). Po 36. členu istega zakona ima obdolžena pravna oseba lahko poleg zastopnika tudi zagovornika, pri čemer se zanjo ne uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku o obvezni obrambi. Obdolžena pravna oseba ne more imeti istega zagovornika kot obdolženec.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00004230
ZKP člen 144, 144/1-6, 220, 220/1, 285a, 285a/3-4, 371, 371/1-5, 435, 435/4.. KZ-1 člen 220, 220/1.
skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem - prekluzija - načelo materialne resnice - poškodovanje tuje stvari - oškodovanec - leasingojemalec - upravičeni tožilec
V obravnavani kazenski zadevi se sodnik (posameznik) ni odločil, da pred razpisom glavne obravnave opravi predobravnavni narok, zato se določbe o prekluziji, v skladu s katerimi smejo stranke predlagati dokaze le do predobravnavnega naroka, kasneje (na glavni obravnavi) pa le pod pogojem, da navedejo utemeljene razloge, zakaj jih niso podale že prej (4. točka tretjega odstavka 285.a člena ZKP in prvi odstavek 289. člena ZKP), niso uporabljale.
Pravilna je odločitev nižjih sodišč, ki sta družbi K. J., d. o. o., kot leasingojemalki, v tem kazenskem postopku priznali status upravičenega subjekta za podajo predloga za kazenski pregon za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00053995
ZKP člen 18, 18/2, 340, 340/4, 354, 354/2, 371, 371/1-8.. KZ člen 254, 254/1, 254/2, 254/3.
vezanost na pravno presojo dejanja - opiranje sodbe na nedovoljen dokaz - dokaz, pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin - doktrina neizogibnega odkritja - poseg v komunikacijsko zasebnost - obstoj kaznivega dejanja
Po določilu drugega odstavka 354. člena ZKP sodišče ni vezano na predlog tožilca glede pravne opredelitve dejanja; vezano je izključno na opis dejanja, ki je predmet obtožbe. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko je izhajajoč iz danih opisov, o katerih se je obsojenec izjavil, dejanji pravno opredelilo kot kaznivi dejanji po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 254. člena KZ, in tudi pravilno ugotovilo, da kazenski pregon za ti dve dejanji ni zastaral.
Dokazi, ki so pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi dokazi, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opirati, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza, so po četrtem odstavku 340. člena ZKP predmet ekskluzije. Davčni organ je na podlagi anonimne prijave davčne utaje v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora po uradni dolžnosti preveril vsebino anonimne prijave. V tem okviru je sodeloval z avstrijskim davčnim organom, ki je pri družbi, izplačevalki dohodkov, opravil inšpekcijski pregled za obdobje od leta 2004 dalje. Anonimni prijavi sta bila priložena sporazuma o plačilu provizij, ki sta bila po navedbah obrambe pridobljena s kršitvijo ustavno varovanih človekovih pravic (pravice do varstva tajnosti pisem in drugih občil iz 37. člena Ustave RS, lastninske pravice iz 33. člena Ustave RS oziroma splošne pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS), zato naj bi šlo za nedovoljena dokaza v smislu drugega odstavka 18. člena ZKP. Ker pa bi davčni organ že na podlagi same prijave, brez priloženih listin, sam prišel do podatkov, na katerih temeljita očitani kaznivi dejanji (teorija neizogibnega odkritja), v postopku pridobljenim dokazom, ni moč oporekati zakonitosti. Tudi za poseg v obsojenčevo ustavno varovano komunikacijsko zasebnost ne gre. Obsojencu odtujeni listini nista razkrivali nikakršne zasebne komunikacije, temveč njegovo poslovno razmerje z avstrijsko družbo, predmet katerega je bila višina obsojenčevih provizij za opravljene storitve posredovanja pri prodaji gradbene mehanizacije. Šlo je za poslovni listini, ki sta predstavljali avstrijski družbi podlago za nakazila dogovorjenih provizij in bili kot taki zavedeni v njenih poslovnih knjigah, obsojencu pa zakonit temelj za prejetje dohodka, zato glede slednjega ni mogel upravičeno pričakovati zasebnosti.
Sodišče samo odloča o obstoju kaznivega dejanja in pri tem ni vezano na pravno oceno drugega organa o tem, ali je kaznivo dejanje storjeno ali ne. Za kazenski postopek, kot tudi za sam obstoj kaznivega dejanja davčne zatajitve zato ni pomembno, ali je bil davčni postopek zaradi kršitev istih davčnih obveznosti pravnomočno končan ali ne, in ali je bil sploh začet ali ne.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00004248
ZKP člen 344, 344/1, 371, 371/1-11, 395, 395/1, 420, 420/1, 420/2, 420/5, 372, 372-1, 387.. KZ-1 člen 20, 20/1, 240, 240/1, 240/2.. ZOPOKD člen 4, 4-1, 4-3, 5, 5/4.. ZGD-1 člen 247, 248, 263, 263/1.. URS člen 22.
bistvene kršitve določb postopka - sprememba obtožbe - pravica do obrambe - pomanjkljivi razlogi - nepopolna ali zmotna ugotovitev dejanskega stanja - kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika - pravilo podjetniške presoje (business judgement rule) - prepoved finančne asistence - odločba o odvzemu premoženjske koristi - zakonski znaki - enako varstvo pravic v postopku - privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis) - dejanski koncern - kriteriji za zavrnitev dokaznih predlogov - izčrpanost pravnih sredstev - standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje - razlogi sodbe o odločilnih dejstvih - dokazni predlog - premoženjska korist - namen pridobitve protipravne premoženjske koristi - fiktivni posli - prikrajšanje - materialni pogoj odgovornosti pravne osebe
Sprememba obtožnice, temelječa na spremenjenem vrednotenju dejstev, dokaznega gradiva in pravnih institutov, je dopustna, če je skladna z merili, izoblikovanimi v (ustavno) sodni praksi. Obramba mora izkazati materialnopravno pomembnost predlaganega dokaza.
Možnost posrednega storilstva, je izključena, ker je obsojenec sam izpolnil znake kaznivega dejanja.
Vprašanje, ali je storilec pri opravljanju gospodarske dejavnosti izrabil (zlorabil) svoj položaj, se presoja na podlagi aktov gospodarskega prava, ki urejajo področje, na katerem naj bi storilec protipravno deloval.
V dejanskem koncernu škodovanje odvisnim družbam brez možnosti nadomestitve prikrajšanj ni dopustno.
Pristop, ki temelji le na presoji določenih delov posameznega dokaza brez upoštevanja drugih delov istega dokaza in preostalih dokazov, je metodološko pomanjkljiv.
Posojilojemalec, ki predmeta posojilne pogodbe ob zapadlosti ne vrne, v tem delu razpolaga s premoženjem, ki mu ne pripada, to pa pomeni premoženjsko korist.
Pravica do obrambe ne more biti kršena s spremembo obtožnice, s katero tožilec preoblikuje opis in zmanjša obtožbene očitke.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00002374
ZKP člen 201, 201/1-3, 371, 371/1-11, 372, 372-1.. KZ-1 člen 250, 250/2.. URS člen 19, 20.
odreditev pripora - kršitev kazenskega zakona - neogibnost pripora - sorazmernost pripora - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih
Iz zgoraj povzetih navedb izhaja, da zagovornica ne izpodbija obstoja utemeljenega suma, temveč uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Vrhovno sodišče poudarja, da gre pri pravni kvalifikaciji in obstoju zakonskih znakov kaznivega dejanja za vprašanja, ki jih sodišče ugotavlja in na katera bo sodišče (dokončno) odgovorilo šele v nadaljnjih fazah kazenskega postopka, za odreditev pripora pa zadošča, da sodišče ugotovi, da obstajajo v zadevi, ki jo obravnava, takšni podatki in dokazi, ki kažejo na potrebno stopnjo verjetnosti, da naj bi obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče dodaja, da iz opisa dejanja, ki se očita obdolžencu (točka 3 obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice), izhaja, da je obdolženec na carinskem območju Evropske unije prevažal, skladiščil, ponujal in dosegal prodajo blaga, ki je bilo na carinsko območje Evropske unije preneseno z izogibanjem ukrepom carinskega nadzorstva, pa gre za blago, ki skupaj dosega večjo premoženjsko vrednost, s čemer so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja tihotapstva po drugem odstavku 250. člena KZ-1.
Iz navedene obrazložitve sicer izhaja zaključek sodišč o sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora, pri čemer pa ta zaključek po presoji Vrhovnega sodišča ni obrazložen oziroma konkretiziran. Sodišči nista napravili obrazloženega sklepa o tem, ali bi bila zaradi nevarnosti ponovitve obravnavanega kaznivega dejanja lahko ogrožena varnost ljudi (1.) in nista napravili obrazloženega sklepa, ali je varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve konkretnega kaznivega dejanja ogrožena do te mere, da bi to odtehtalo pravico do osebne svobode obdolženca (2.) Ker dejstva in okoliščine, na podlagi katerih sta sodišči presodili o obstoju sorazmernosti in neogibne potrebnosti pripora, v izpodbijanem pravnomočnem sklepu niso obrazložene, je zaključek sodišč o obstoju navedenih pogojev za odreditev pripora pavšalen in ga ni mogoče preizkusiti, s čemer je podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
ZKP člen 372, 372/1-4.. KZ-1 člen 158, 158/1, 160, 160/1.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - razžalitev - žaljiva obdolžitev - dokaz resnice - negativna vrednostna ocena
Posplošenost izjav, pri čemer so nekatere od njih izražene v obliki namigovanj in ne trditev, negativna vrednostna ocena zasebnih tožilcev, ki se odraža skozi celotno inkriminirano besedilo anonimne prijave in skozi besede, ki jih je obsojenec o zasebnih tožilcih izrekel sosedi, ter odsotnost dejanske podlage za takšne očitke, so skupno tiste odločilne okoliščine, ki govorijo v prid kaznivega dejanja razžalitve.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00002381
ZKP člen 16, 265, 265/1, 344, 344/1, 344/3, 371, 371/2, 372, 372-2.. KZ-1 člen 300, 300/1.. ZNPPol člen 4, 33, 33-15.. URS člen 22, 29, 33, 35, 36.
bistvene kršitve določb kazenskega postopa - sprememba obtožbe - sprememba pravne opredelitve - isti historični dogodek - kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - kršitev pravice do obrambe - pravica do izvajanja dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - psihiatrični pregled obdolženca - prekoračitev policijskih pooblastil - nedotakljivost stanovanja - pravica do zasebne lastnine - pravica do zasebnosti
Za presojo istovetnosti med prvotnim opisom kaznivega dejanja in opisom v spremenjeni obtožnici ni pomembna pravna opredelitev dejanja, saj lahko državni tožilec pravno opredelitev spremeni v skladu s pravico, da razpolaga z obtožbo.
Sodišče bo odredilo psihiatrični pregled, kadar bo podan sum, da je bila v času storitve dejanja obdolženčeva prištevnost izključena ali zmanjšana. Sodišče pa bo glede na način storitve, obnašanje obdolženca v času, ko je bilo dejanje storjeno ali ob upoštevanju vseh drugih okoliščin primera ocenilo, ali je tak sum podan.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00002437
ZKP člen 3, 371, 371/1-11, 372, 372-1.. KZ-1 člen 285, 285/3.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - preprečitev dokazovanja - odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih - ugotavljanje dejstev - drug kazenski postopek - domneva nedolžnosti
Kaznivo dejanje po tretjem odstavku 285. člena KZ-1 stori, kdor, zato da bi preprečil ali otežil dokazovanje v kazenskem postopku, predloži dokaze, za katere ve, da so lažni ali ponarejeni. Za obstoj tega kaznivega dejanja ni pomembno, ali je bilo z dejanjem storilca dejansko preprečeno ali oteženo dokazovanje, temveč zadošča že sama predložitev dokazov, za katere storilec ve, da so lažni ali ponarejeni z namenom, da bi preprečil ali otežil dokazovanje v kazenskem postopku.
Prav tako se obsojenčev zagovornik ne more uspešno sklicevati na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 114/99 z dne 7. 2. 2002, ki se ne nanaša na preprečitev ali otežitev dokazovanja v kazenskem postopku, temveč na odstranitev zemeljskih znamenj - mejnikov. V navedeni sodbi je Vrhovno sodišče podalo razlago zakonskega znaka "oteženo dokazovanje", ki se ne navezuje na večjo ali manjšo zapletenost dokazovanja določenega dejstva, temveč pomeni določene dodatne aktivnosti udeležencev postopka, ki ne bi bile potrebne, če mejnik kot dokaz o lastninski pravici na nepremičnini ne bi bil odstranjen oziroma premaknjen. Iz navedene sodbe ne izhaja stališče, za katerega se zavzema vložnik zahteve, da je za obstoj kaznivega dejanja po tretjem odstavku 285. člena KZ-1 odločilno, ali je bilo z dejanjem storilca dejansko preprečeno ali oteženo dokazovanje. Kot že rečeno je za obstoj kaznivega dejanja preprečitve dokazovanja odločilno, da je storilec predložil dokaze, za katere je vedel, da so lažni ali ponarejeni z namenom, da bi preprečil ali otežil dokazovanje v kazenskem postopku.
Dejstvo, da sodba II K 9437/2009 z dne 19. 5. 2014 v času obsodbe obsojenca za kaznivo dejanje pranja denarja še ni postala pravnomočna, na obstoj kaznivega dejanja pranja denarja ne vpliva, saj za obsodbo zadostuje obstoj objektivnih dejstev izvršitve predikatnega kaznivega dejanja, ki so v izpodbijani sodbi natančno opisana.
ZKP člen 420, 420/2.. KZ-1 člen 305, 305/1, 305/2.
zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja
Za kaznivo dejanje lažnega izdajanja za uradno ali vojaško osebo ni pomembno, ali je tisti, zoper katerega je bilo domnevno uradno dejanje opravljeno oziroma kateremu se je storilec lažno izdajal za uradno osebo, vedel za lažnost takšnega delovanja oziroma lažnega izdajanja
rok za izvršitev obveznosti - alternativna izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist - rok za opravo dela v splošno korist - objektivne ovire
Dveletni rok za izvršitev obveznosti za obsojenca, ki s svojim ravnanjem ni prispeval k nastanku okoliščin, ki objektivno gledano onemogočajo tak način izvršitve kazenske sankcije, začne zato teči takrat, ko te ovire prenehajo. S tako razlago Vrhovno sodišče ohranja stališče, sprejeto v sodbi I Ips 58911/2011 z dne 16. 3. 2017, da je ta rok zakonski in zato nepodaljšljiv, vendar pa ga dopolnjuje z razlago, da začne teči šele takrat, ko prenehajo ovire, ki objektivno gledano onemogočajo tak način izvršitve kazni in jih obsojenec ni povzročil po svoji krivdi. Takšno stališče je tudi v skladu z vsebino desetega odstavka 86. člena KZ-1, ki ureja položaje, v katerih je na obsojenca mogoče nasloviti očitek, da zaradi njegovega ravnanja, ki ni bilo v skladu z določenimi nalogami v okviru dela v splošno korist in izpolnjevanjem navodil v okviru varstvenega nadzorstva v roku dveh let naloženega dela zato ni opravil po svoji krivdi, v nasprotnem primeru pa obsojenec ne more nositi škodljivih posledic, če je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi izpolnil svoje obveznosti, ki se nanašajo izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist.
premoženjsko pravni zahtevek - kršitev določb kazenskega zakona
Zahteva za varstvo zakonitosti pa utemeljeno napada odločbo kazenske sankcije v delu, ko ta določa nadaljnji pogoj v pogojni obsodbi. Kot rečeno je sodišče prve stopnje oškodovancu prisodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 74.030,60 EUR ter hkrati obsojenemu v pogojni obsodbi določilo nadaljnji pogoj, da mora v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe navedeni znesek vrniti oškodovancu. Višje sodišče je sodbo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je oškodovanca z njim napotilo na pravdo, pri tem pa ni posegalo v odločitev o nadaljnjem pogoju v pogojni obsodbi. Tretji odstavek 50. člena KZ določa, da lahko v pogojni obsodbi sodišče določi, da bo določena kazen izrečena tudi, če obsojenec v določenem roku ne vrne premoženjske koristi, do katere je prišel s kaznivim dejanjem, ne povrne škode, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem, ali ne izpolni drugih, v kazenskopravnih določbah predvidenih obveznosti. Pri tem velja, da se obsojencu lahko v nadaljnjem pogoju nalaga samo povrnitev škode, glede katere ima oškodovanec potreben pravni naslov v prisojenem premoženjskopravnem zahtevku iz adhezijskega postopka ali iz posebne pravde. Tako ni ovire, da je nadaljnji pogoj v pogojni obsodbi postavljen, kadar je znesek pravnomočno prisojen v pravdi in kadar ta še ni bil plačan. Drugače pa je, ko pravdni postopek še ni pravnomočno končan.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00003353
ZKP člen 372, 372/5, 450b, 450b/2.
sporazum o priznanju krivde - predmet sporazuma o priznanju krivde - odločba o odvzemu premoženjske koristi
Pri presoji, ali naj sodišče sporazum o priznanju krivde sprejme, ima le dve možnosti: ali ga v celoti sprejme, ali pa ga v celoti zavrne
V obravnavani zadevi je sporazum vseboval dogovor o višini odvzema premoženjske koristi in je bil v tem delu v nasprotju z dovoljeno vsebino iz drugega odstavka 450.b člena ZKP, zato bi ga moralo sodišče zavrniti. Odstopanje od sporazuma, ki ga je sodišče že sprejelo, v delu o odvzemu premoženjske koristi ni dopustno in to kljub temu, da dogovor o odvzemu premoženjske koristi skladno z drugim odstavkom 450.b člena ZKP ne more biti predmet sporazuma.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008294
ZKP člen 10, 10/1, 372, 372/1-1. KZ-1 člen 324, 324/1, 324/3. URS člen 31.
kršitev kazenskega zakona – pravna opredelitev – predrzna vožnja v cestnem prometu – zakonski znaki kaznivega dejanja – ogrozitvena posledica – poškodbena posledica – lex certa – ne bis in idem
V opisu kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu morajo biti konkretizirane vse okoliščine, ki utemeljujejo sklepanje, da storilčeva vožnja toliko odstopa od običajnih kršitev, da jo je možno že izkustveno opredeliti kot predrzno.
Načelo prepovedi ponovnega sojenja v isti stvari (ne bis in idem) je opredeljeno v 31. členu Ustave, katere namen je v zagotavljanju pravne varnosti in pravnega miru na način, da se posameznik zaščiti pred večkratnim kazenskim obravnavanjem konkretiziranega in individualiziranega življenjskega dogodka.