TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Iz zgoraj povzetih navedb izhaja, da zagovornica ne izpodbija obstoja utemeljenega suma, temveč uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Vrhovno sodišče poudarja, da gre pri pravni kvalifikaciji in obstoju zakonskih znakov kaznivega dejanja za vprašanja, ki jih sodišče ugotavlja in na katera bo sodišče (dokončno) odgovorilo šele v nadaljnjih fazah kazenskega postopka, za odreditev pripora pa zadošča, da sodišče ugotovi, da obstajajo v zadevi, ki jo obravnava, takšni podatki in dokazi, ki kažejo na potrebno stopnjo verjetnosti, da naj bi obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče dodaja, da iz opisa dejanja, ki se očita obdolžencu (točka 3 obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice), izhaja, da je obdolženec na carinskem območju Evropske unije prevažal, skladiščil, ponujal in dosegal prodajo blaga, ki je bilo na carinsko območje Evropske unije preneseno z izogibanjem ukrepom carinskega nadzorstva, pa gre za blago, ki skupaj dosega večjo premoženjsko vrednost, s čemer so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja tihotapstva po drugem odstavku 250. člena KZ-1.

Iz navedene obrazložitve sicer izhaja zaključek sodišč o sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora, pri čemer pa ta zaključek po presoji Vrhovnega sodišča ni obrazložen oziroma konkretiziran. Sodišči nista napravili obrazloženega sklepa o tem, ali bi bila zaradi nevarnosti ponovitve obravnavanega kaznivega dejanja lahko ogrožena varnost ljudi (1.) in nista napravili obrazloženega sklepa, ali je varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve konkretnega kaznivega dejanja ogrožena do te mere, da bi to odtehtalo pravico do osebne svobode obdolženca (2.) Ker dejstva in okoliščine, na podlagi katerih sta sodišči presodili o obstoju sorazmernosti in neogibne potrebnosti pripora, v izpodbijanem pravnomočnem sklepu niso obrazložene, je zaključek sodišč o obstoju navedenih pogojev za odreditev pripora pavšalen in ga ni mogoče preizkusiti, s čemer je podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.