TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča druge stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se v pogojni obsodbi ne določi nadaljnji pogoj, da mora obsojenec v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe oškodovancu S. R., vrniti 74.030,60 EUR.

II. V preostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti pa utemeljeno napada odločbo kazenske sankcije v delu, ko ta določa nadaljnji pogoj v pogojni obsodbi. Kot rečeno je sodišče prve stopnje oškodovancu prisodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 74.030,60 EUR ter hkrati obsojenemu v pogojni obsodbi določilo nadaljnji pogoj, da mora v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe navedeni znesek vrniti oškodovancu. Višje sodišče je sodbo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je oškodovanca z njim napotilo na pravdo, pri tem pa ni posegalo v odločitev o nadaljnjem pogoju v pogojni obsodbi. Tretji odstavek 50. člena KZ določa, da lahko v pogojni obsodbi sodišče določi, da bo določena kazen izrečena tudi, če obsojenec v določenem roku ne vrne premoženjske koristi, do katere je prišel s kaznivim dejanjem, ne povrne škode, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem, ali ne izpolni drugih, v kazenskopravnih določbah predvidenih obveznosti. Pri tem velja, da se obsojencu lahko v nadaljnjem pogoju nalaga samo povrnitev škode, glede katere ima oškodovanec potreben pravni naslov v prisojenem premoženjskopravnem zahtevku iz adhezijskega postopka ali iz posebne pravde. Tako ni ovire, da je nadaljnji pogoj v pogojni obsodbi postavljen, kadar je znesek pravnomočno prisojen v pravdi in kadar ta še ni bil plačan. Drugače pa je, ko pravdni postopek še ni pravnomočno končan.