KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008164
ZKP člen 371, 371/1-8. URS člen 34, 35, 37. KZ-1 člen 158, 158/1, 158/3. ZEPT člen 8.
bistvene kršitve določb postopka - nedovoljeni dokazi - izločitev dokazov - IP naslov - komunikacijska zasebnost - tehtanje pravic in interesov oškodovanca in obdolženca - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - razžalitev - resna kritika
Z objavo komentarja na javno dostopnem spletnem portalu se je obsojenka zavestno odpovedala svoji zasebnosti, zato tudi podatek o IP naslovu ni užival varstva z vidika komunikacijske zasebnosti.
Do kršitve ustavne pravice do komunikacijske zasebnosti v obravnavanem primeru glede na okoliščine, naravo in vsebino komunikacije ni prišlo, zato za pridobitev podatka o IP naslovu naprave, preko katere je bil oddan sporni komentar, odločba sodišča, ki jo sicer za posege v komunikacijsko zasebnost zahteva 37. člen Ustave, ni bila potrebna.
Do kršitve določbe ZEPT je v konkretnem primeru prišlo s strani zasebnika - ponudnika portala in ne s strani države. V tem primeru je po presoji Vrhovnega sodišča treba opraviti tehtanje med pomenom in resnostjo kršitve z vidika obsojenkinega položaja, na eni strani, in pravicami oškodovanca, v katere je bilo poseženo s kaznivim dejanjem, ter njegovemu interesu po učinkoviti zaščiti in varstvu lastnih pravic, na drugi strani.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008161
ZKP člen 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372/1. KZ-1 člen 211, 211/1.
bistvene kršitve določb postopka - odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih - pravice do obrambe - izvajanje dokazov v korist obdolženca - goljufija - kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja – zakonski znaki kaznivega dejanja
Izrek sodbe mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo določeno kaznivo dejanje. V primeru, ko izrek vsebuje tudi abstraktni dejanski stan, abstraktni in konkretni del opisa predstavljata celoto in ni treba, da se za razumljivost oziroma konkretizacijo kaznivega dejanja določeni znaki ponavljajo, še posebej, če so ti dovolj konkretizirani v abstraktnem delu, in če se nanašajo na subjektivni element kaznivega dejanja. Pri namenu, naklepu, ipd. gre za stvar notranjega dogajanja storilca, ki kot tako ni razvidno navzven, kakor to velja za način storitve kaznivega dejanja. Gre za presojo dejstev in dokazov, kar spada v obrazložitev in ne v izrek sodbe. Opis kaznivega dejanja je sicer pomemben iz dveh razlogov, in sicer daje obdolžencu možnost obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očitajo, dovolj konkretizirani, po drugi strani pa preprečuje dvojno sojenje o isti stvari.
Sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, vendar mora obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ne bi bil pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno. Navedeno pa seveda ne pomeni, da vsakršna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga zadošča. Obrazložitev mora biti razumna, notranje skladna in logično vzdržna. Konkretna obrazložitev pa to ni in je zato sodišče kršilo obsojenki pravico do izvajanja dokazov.
Sodišče prve stopnje je najprej ocenilo, da gre za razbremenjujoč dokaz, vendar je takoj za tem zaključilo, ne da bi pričo zaslišalo, da temu, da bi obdolženki denar izročili P., ne verjame. S tem pa je napravilo vnaprejšnjo dokazno oceno, s čimer je kršilo obdolženkama pravico do obrambe.
Pri reševanju kolizije med pravico do svobode izražanja in pravico do časti in dobrega imena, ki jo v kazenskopravnem smislu obravnava 158. člen KZ-1, je treba upoštevati vse okoliščine primera kot celote in se ne sme izhajati zgolj iz jezikovne razlage posamezne sporne izjave oziroma izjav.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008157
ZKP člen 216, 216/1, 244.a, 273, 273/1, 299, 299/5, 371, 371/1-8, 371/1-11, 450.a, 450.b, 450.b/2. ZZPrič člen 10. URS člen 29, 29-3, 36, 36/3. KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3.
bistvene kršitve določb postopka - sklep procesnega vodstva - pravice obrambe - izvajanje dokazov v korist obdolženca - razkritje podatkov zaščitene priče - zasliševanje zaščitene priče - hišna preiskava - nedotakljivost stanovanja - nedovoljeni dokazi - navzočnost obdolženca pri hišni preiskavi - vročitev obtožnice - zaslišanje preko videokonference - kršitev kazenskega zakona - pravna opredelitev - neupravičen promet s prepovedanimi drogami - hudodelska združba
Odvzem premoženjske koristi ne more biti predmet sporazuma o priznanju krivde.
Vse stranke postopka so imele možnost priči R. neposredno zastavljati vprašanja ter izpodbijati resničnost njegovih izjav in se z njim soočiti, zato kršitve pravic obsojencev do soočenja z obremenilno pričo niso podane.
Potek in pravilnost postopka podelitve zaščite R. nimata vpliva na sprejete zaključke v obravnavani zadevi, sodišče prve stopnje pa za presojo pravilnosti in zakonitosti postopka podelitve zaščite R. niti ni pristojno. Gre za izjavo, ki jo je R. podal v posebnem, ločenem postopku po določbah ZZPrič, ki je relevantna zgolj za odločitev o vključitvi v program zaščite in ne za obravnavani kazenski postopek. Ker sodišče z navedeno R. izjavo ni seznanjeno in se izpodbijana pravnomočna sodba nanjo ne opira, bi po presoji Vrhovnega sodišča zagovorniki morali izkazati, kako so podatki spisa Okrožnega državnega tožilstva vplivali na konkretni kazenski postopek.
Obramba ima v kazenskem postopku pravico z različnimi dokazi izpodbijati verodostojnost obremenilnih prič (in drugih dokazov), pri čemer je za oceno njihove verodostojnosti pristojno sodišče (tretji odstavek 16. člena ZKP in prvi odstavek 18. člena ZKP).
Po presoji Vrhovnega sodišča bi stališče zagovornikov, da hišne preiskave ni mogoče opraviti brez obvestila in navzočnosti imetnika stanovanja pri preiskavi, lahko privedlo do situacije, ko preiskave stanovanja (tudi v nujnih primerih) zaradi odsotnosti imetnikov stanovanja ali njihovih zastopnikov ne bi bilo mogoče opraviti.
V kolikor bi priča odgovarjala na vprašanja v zvezi s postopkom izvedbe zaščite, bi šlo za obid stopnje tajnosti spisa, prav tako bi se razkrila vsebina postopka zaščite priče.
Poziv sodišča, da okrožna državna tožilka specificira svoj dokazni predlog, po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavlja kršitve določb ZKP; gre za dopusten poziv sodišča k naknadni konkretizaciji (pravočasno podanega) dokaznega predloga, ki je namenjen ekonomičnosti postopka.
V konkretnem postopku bi bilo obdolženca mogoče zaslišati preko videokonference.
Posplošene obrazložitve dokaznega predloga ni mogoče šteti za dokazni predlog, ampak za pripombo oziroma mnenje, ki nima pravnega učinka.
Ker je državna tožilka na prvem naroku za glavno obravnavo predstavila obe obtožnici, zagovornikove navedbe, da obsojeni z obtožnico ni bil seznanjen, niso utemeljene.
ZKP člen 358, 358-1, 372, 372-1. KZ-1 člen 249, 249/1.
kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja – zakonski znaki kaznivega dejanja - davčna zatajitev
Obsojencu se očita preslepitev z navedbo lažnih podatkov o davčnih odhodkih, izvirajočih iz rezervacij, oblikovanih in uveljavljenih v nasprotju z določbami 20. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb ter Slovenskih računovodskih standardov. Sklicevanje na te določbe je presplošno. Iz izreka ni razvidno, za katero vrsto rezervacij sploh gre. Navedba lažnih podatkov je konstitutiven znak predmetnega kaznivega dejanja, zato je konkretizacija tega zakonskega znaka nujna. Dejanje, katerega zakonski znaki v izreku sodbe niso v celoti konkretizirani, ni kaznivo dejanje.
kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – poneverba – zloraba zaupanja – razpolaganje s premoženjem
Pri kaznivem dejanju poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja storilec ne poseže samo v tuje premoženje, temveč to stori na način, da izkoristi zaupanje v nasprotju z namenom, zaradi katerega mu je bilo dano v zvezi z zaposlitvijo; za razmerje zaupnosti ni pomemben zgolj pravni naslov, pač pa storilčeva možnost dejanskega razpolaganja s premoženjem.
Kot je razvidno iz izreka sodbe je obsojeni I. T. na sodišču izrekel naslednje besede, ki so se nanašale na oškodovanca: „Če bo še naprej izzival, ga bom pribil, to naj gre na zapisnik, pri čemer ima vsak človek tolerančni prag“.
Iz izrečenega je mogoče razbrati jasen očitek, ki konkretizira kaznivo dejanje grožnje. Besedna zveza „pribil ga bom“ ob upoštevanju dejstva, da je obsojenec višji in močnejši od oškodovanca ter dejstva, da sta vse prej kot v dobrih medsebojnih odnosih, že po naravi stvari pomeni resno in konkretno grožnjo, ki pri oškodovancu lahko povzroči občutek ogroženosti.
Poskus kaznivega dejanja pranja denarja je izenačen z dokončnim kaznivim dejanjem. Obsojenec je z goljufijo nezakonito pridobljen denar razdelil na manjše zneske in jih v zelo kratkem časovnem obdobju nakazoval med računi različnih bank, na koncu pa je denar končal na njegovem transakcijskem računu in na transakcijskem računu gospodarske družbe, v kateri je bil prokurist.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008144
ZKP člen 129, 129/1, 215, 215/2, 217, 219, 219a, 371, 371/1-8, 371/1-11, 372, 372-4, 372-5, 501. KZ člen 25, 96, 96/2, 111, 111/1-3, 112, 112/6, 217, 217/1, 217/2, 256, 256/1. KZ-1 člen 7, 54. URS člen 22, 37.
bistvene kršitve določb kazenskega postopka – kršitev kazenskega zakona - nedovoljen dokaz – hišna preiskava – zaseg predmetov – pravica do zasebnosti – komunikacijska zasebnost – presoja pritožbenih navedb - protispisnost - zakonski znaki kaznivega dejanja – sostorilstvo - objektivni element sostorilstva - odločilen prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja - subjektivni element sostorilstva – nadaljevano kaznivo dejanje – eno kaznivo dejanje – enovito kaznivo dejanje – zastaranje kazenskega pregona – premoženjska škoda – odvzem premoženjske koristi – časovna veljavnost kazenskega zakona – milejši zakon - goljufija
Obdolženca, ki odločilno prispeva k storitvi kaznivega dejanja, oziroma je bil njegov prispevek že v času skupnega načrtovanja potreben za uspešno izvedbo skupnega načrta, je šteti za storilca.
Če gre v ravnanju obdolženca prepoznati tolikšno homogenost ravnanja, da delitev na posamezna kazniva dejanja v okviru posamičnih plačilnih nalogov ne ustreza dejanski življenjski situaciji, gre za enovito kaznivo dejanje goljufije.
S tem trenutkom, ko se je premoženje oškodovane družbe zmanjšalo in s svojimi denarnimi sredstvi ni mogla več razpolagati, nastane premoženjska škoda.
Besedilo določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne dopušča uveljavljanja nasprotja med izrekom sodbe in listinami spisa.
Komu se premoženjska korist v določeni višini odvzame, je sodišče dolžno v izreku sodne odločbe izrecno navesti in v obrazložitvi svojo odločitev natančno pojasniti.
Z izvedbo hišne preiskave se posega v zasebnost uporabnikov stanovanja oziroma uporabnikov posameznih prostorov v stanovanju, zato je odločilno, da so slednji o izvedbi obveščeni in jim je dana možnost, da so pri hišni preiskavi navzoči. Vrhovno sodišče je že presodilo, da se podatek o lastniku stanovanja uporablja za identifikacijo stanovanja v večstanovanjski hiši, ne pa zato, da bi omejil krog upravičencev iz 36. člena Ustave in drugega odstavka 215. člena ZKP.
Če se predmeti, ki naj bi se našli pri hišni preiskavi, kasneje ne najdejo, to ne more biti razlog za nezakonitost tega preiskovalnega dejanja.
Ker v času izvedbe preiskovalnih opravil v obravnavani zadevi določba 219.a člena ZKP še ni veljala, slednja ne more predstavljati merila za presojo zakonitosti preiskave zaseženih računalnikov ter optičnih nosilcev podatkov. Ključni ustavnopravni test za presojo, ali določena komunikacija uživa varstvo iz 37. člena Ustave, je upravičeno pričakovanje zasebnosti.
Če je preiskovalni sodnik v času odreditve hišne preiskave seznanjen z dejstvom, da bodo policisti pri hišni preiskavi zasegli računalnik oziroma računalnike, pregledali vsebino le-teh in iskali komunikacijske podatke, kršitev 37. člena URS ni podana (Up-540/11).
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008128
KZ-1 člen 308, 308/3.
pripor – prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države – zakonski znaki kaznivega dejanja - begosumnost
Ker gre za alternativno določene zakonske znake kaznivega dejanja, kumulativna uresničitev vseh zakonskih znakov ni nujna predpostavka obstoja kaznivega dejanja.
Zgolj dejstvo, da je ena izmed držav obdolženčevega državljanstva (Hrvaška) članica EU, ne pomeni, da pri obdolžencu ne bi mogel obstajati priporni razlog begosumnosti.
ZKP člen 357, 357-4, 372, 372-3. KZ člen 111, 111/1-5, 112, 112/6, 159, 159/1, 159/2.
kršitev kazenskega zakona – zakonski znaki kaznivega dejanja – pripravljalno dejanje – zastaranje kazenskega pregona – neupravičeno izkoriščanje avtorskega dela
Izvršitveni ravnanji po drugem odstavku 159. člena KZ sta dajanje primerkov avtorskega dela v promet oz. ponujanje teh primerov javnosti z namenom dajanja v promet. S tem, ko je obdolženec uspešno prodal zgolj 650 razglednic po 100 SIT, ni uresničil namena pridobiti si večjo premoženjsko korist, ki je v kritičnem obdobju znašala 661.450,00 SIT.
Glede drugega izvršitvenega ravnanja „ponujanja javnosti“ pa je razvidno, da glede preostanka (neprodanih) razglednic nikjer iz izreka sodbe niti iz obrazložitve ne izhaja, da je katerokoli izmed razglednic že ponujal v prodajo, zato se javnost niti ni mogla seznaniti o tem, kolikšno število razglednic ima obdolženec še na voljo v svojem skladišču, prav tako se ni seznanila s številom motivov, ki so še na voljo. S tem je obdolženčevo ravnanje ostalo na ravni pripravljalnih dejanj in ne more biti inkriminirano po drugem odstavku 159. člena ZKP.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008121
URS člen 29, 29/1-3. ZKP člen 18, 18/1, 299, 299/2, 329, 329/2, 371, 371/2, 420, 420/2, 427. KZ člen 183, 183/1, 183/3.
dokazni predlog – izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga – pravica do izvedbe dokazov – kršitev pravice do obrambe – načelo proste presoje dokazov – zahteva za varstvo zakonitosti – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev – kršitev kazenskega zakona – opis kaznivega dejanja – zakonski znaki kaznivega dejanja - spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let
Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena (ustavno)sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu tretje alineje 29. člena Ustave: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4. pravno relevantnost predlaganega dokaza morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5. v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Ob upoštevanju predhodno naštetih meril, morajo biti dokazi glede na njihovo vsebino in vrednost sposobni bistveno vplivati na ugotavljanje relevantnih dejstev, morajo torej biti materialnopravno relevantni in primerni za ugotavljanje predmeta dokazovanja
(thema probandi)
.
Kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Sklicevanje zagovornika na 427. člen ZKP je zato v nasprotju z navedeno določbo in precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati oziroma se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je zgolj določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP), pojavi tak dvom.
Po tretjem odstavku 183. člena KZ kot zakonski znak ni opredeljeno očitno nesorazmerje med zrelostjo storilca in žrtve, temveč sta za obstoj tega kaznivega dejanja bistvena kumulativno izpolnjena dva pogoja: da je storilec zlorabil svoj položaj in da mu je bil otrok hkrati zaupan bodisi v učenje, vzgojo, varstvo ali oskrbo.
Dejanje, opisano v izreku, ni kaznivo dejanje. Od odstopa od pogodbe dalje obsojenec oškodovanki namreč ni več obljubljal ničesar, oškodovanka pa od tedaj dalje tudi ni bila v zmoti o tem, da bodo pogodbene obveznosti izpolnjene.
kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – vzročna zveza – prispevek oškodovanca – povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Vrhovnemu sodišču se je pojavil dvom v obstoj vzročne zveze med voznikovim ravnanjem in nastalo posledico.
Vzročna zveza med ravnanjem oziroma opustitvijo dolžnostnega ravnanja storilca in nastankom prepovedane posledice ni zgolj naravoslovni (ontološki) pojem, temveč tudi pravna konstrukcija.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008188
ZKP člen 136, 161, 371, 371/1-5, 371/1-8, 371/1-11, 437, 437/1. ZSS člen 99, 99/1. KZ člen 289, 289/3. URS člen 23, 134, 134/2.
bistvene kršitve določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - nejasni in pomanjkljivi razlogi - zavrženje kazenske ovadbe - ne bis in idem - pravica do sodnega varstva - nepristranski in neodvisni sodnik - dovoljenje državnega organa za pregon - zahteva za pridobitev dovoljenja - pristojnost za vložitev - kriva izpovedba - zakonski znaki kaznivega dejanja
Kaznivo dejanje krive izpovedbe je podano, če se lažnost izpovedi nanaša na bistvene stvari, torej na tiste, ki se nanašajo neposredno na stvar obravnavanja oziroma so lahko podlaga za odločitev.
Učinka „res iudicata“ ni mogoče širiti na zavrženje kazenske ovadbe po 161. členu ZKP, saj ne gre niti za v sodni postopek pritegnjeno zadevo niti za zunajsodno rešitev zadeve, ki bi osumljencu nalagala določene obveznosti.
Sodišče bi moralo razpolagati z dovoljenjem Državnega zbora za kazenski pregon obsojenca (sodnika) že v trenutku zaslišanja obsojenca pred vložitvijo obtožnega predloga. Sodišče, ki obtožnega predloga zaradi odsotnosti dovoljenja za začetek kazenskega postopka ni zavrglo in je samo vložilo zahtevo za pridobitev tega dovoljenja, je kršilo določbo prvega odstavka 437. člena v zvezi s 136. členom ZKP, vendar ugotovljena relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.
ZKP člen 372, 372/1-1. KZ-1 člen 325, 325/1, 325/3. PZ člen 3.
kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – zakonski znaki kaznivega dejanja – ogrožanje posebnih vrst javnega prometa – povzročitev smrti iz malomarnosti – ladijski promet – jezikovna metoda
Zakonski znak „ladijski promet“ KZ ne opredeljuje, z uporabo jezikovne metode razlage, pa je to lahko le promet z ladjami, to je plovil, ki merijo v dolžino 24 ali več metrov.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008116
ZKP člen 372, 372/1. KZ-1 člen 252, 252/2.
kršitev kazenskega zakona – protipravnost – obstoj kaznivega dejanja – kazniva dejanja zoper pravni promet – ponarejanje listin
Sodišče je kot protipravno ravnanje ugotovilo obsojenčevo krivo pisno nalogo, ki jo je A. A. potreboval za pridobitev ustrezne izobrazbe in sicer dokazilo, da je strokovno usposobljen za opravljanje prevozov v cestnem prometu. Kriva pisna naloga, ki je bila uspešno opravljena, je bila podlaga za izdajo spričevala o strokovni usposobljenosti za opravljanje prevozov v cestnem prometu, spričevalo pa podlaga za pridobitev licence za opravljanje taksi prevozov.
Revizija se dopusti glede vprašanja ali je podana pasivna legitimacija tožene stranke v pravdi za ugotovitev zahtevka oškodovanca po tretjem odstavku 97. člena KZ oziroma tretjem odstavku 76. člena KZ-1.
Iz besedila obsojenčevega komentarja izhaja, da je bila predmet žaljivk zasebna tožilka in ne njeno problematično ravnanje (ad rem), s čemer je obsojenčeva kritika prešla na osebno raven (ad personam).
Trditve o neumnosti in resnih osebnostnih motnjah zasebne tožilke, ki so v obravnavanem komentarju zapisane na treh mestih, izražajo vrednostno sodbo oziroma mnenje o zasebni tožilki, ki je objektivno žaljivo. V komentarju izraženo mnenje glede na besede oziroma besedne zveze, ki jih je uporabil obsojenec, po naravi stvari ne more imeti podlage v dejstvih.
Obsojenec je s svojim komentarjem iz sfere sindikalnega boja, v katerem je branil svoje pravice oziroma varoval upravičene koristi, prešel v osebno žaljenje zasebne tožilke, zato ekskulpacijski razlog po tretjem odstavku 158. člena KZ-1 ni podan.