Na podlagi pojasnil BS toženka utemeljuje dokazni zaključek, da je tožnica brez vednosti prosilcev z uporabo njihovega kvalificiranega potrdila vpogledala v informacijsko bazo. Ker so pojasnila BS predstavljala dejstva in okoliščine, pomembne (ključne) za odločitev v izpodbijani odločbi, bi tožnica, da bi ji bil zagotovljen položaj aktivnega subjekta v postopku, po 9. členu ZUP morala biti še pred izdajo izpodbijane odločbe s temi podatki seznanjena in tudi imeti možnost se do njih opredeliti.
Izpodbijana odločba nima vseh sestavin obrazložitve, kot jih zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP, zato ne dosega ustreznega standarda obrazložitve. Če je toženka glede tožničinih pojasnil ugotovila, da niso relevantna (in da zato ne vplivajo na dokazne zaključke), bi to morala v obrazložitvi navesti, prav tako razloge za nerelevantnost teh pojasnil, ki jih je od tožnice zahtevala toženka.
Obrazložitev v izpodbijani odločbi je pomanjkljiva tudi glede tega, zakaj pojasnila BS dokazujejo neutemeljenost tožničinih navedb glede tega, čemu je namenjen izvoz kvalificiranega digitalnega potrdila iz spletnega brskalnika v digitalno denarnico in kdo razpolaga s potrdilom v digitalni denarnici ter kdo dostopa do informacijskega sistema, saj je v obrazložitvi zgolj zapisano, da iz pojasnil BS izhaja, da pojasnil tožnice ni mogoče sprejeti, niso pa konkretizirani razlogi za tak zaključek.
Izpodbijana odločba je bila izdana 26. 4. 2021 in se z njo tožniku odmerja davek od nenapovedanih dohodkov za obdobje od 2010 do 2014. To pomeni, da je zastaralni rok za odmero tega davka začel teči 1. 1. 2015 in do izdaje izpodbijane odločbe ni prišlo do poteka absolutnega zastaralnega roka.
Razlika v konkretnem primeru med 119.325,09 EUR napovedanih dohodkov ter tožnikovimi sredstvi za privatno potrošnjo, ki znaša 31.387,10 EUR, tudi po presoji sodišča zadosti pravnemu standardu znatnosti iz prve alineje prvega odstavka 68.a člena ZDavP-2.
Razmerje med prvim in drugim odstavkom 68.a člena ZDavP-2 je takšno, da prvi odstavek določa, v katerih primerih se postopek ugotavljanja predmeta obdavčitve s cenitvijo lahko začne, drugi odstavek pa določa, kako se v primerih iz prvega odstavka izračuna davčna osnova. Kot rečeno, drugi odstavek pogoja znatnosti davčne osnove torej ne postavlja, tako kot ga tudi ni postavljala prva poved prej veljavnega petega odstavka 68. člena ZDavP-2.
Tožnikova zahteva za vračilo je bila predmet druge odmerne odločbe (kot odmerna odločba se namreč skladno s četrtim odstavkom 65. člena ZDavP-2 obravnava tudi odločba, s katero davčni organ odloči o vračilu davka), pri čemer zoper cit. odločbo z dne 18. 4. 2024 tožnik ni vložil tožbe v upravnem sporu pred tem sodiščem, kljub temu, da je bil o tej možnosti v pouku o pravnem sredstvu v cit. drugostopenjski odločbi z dne 9. 8. 2024 poučen. Posledično je bilo vprašanje (ne)vračila po prvotni odmerni odločbi plačanega zneska že predhodno pravnomočno rešeno in ne more biti predmet tega upravnega spora.
Tožnica je izkazala obstoj težko popravljive škode, ki ji neposredno grozi v primeru neizvedbe programov, ki bi tožnici nastala s pravnim učinkovanjem izpodbijane odločbe. Prav tako pa je tožnica izkazala, da za nazaj ne bi bilo mogoče izvesti programov, ki bi morali biti izvedeni v letu 2026.
Začasna ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje ne nasprotuje javni koristi. Pri presoji javne koristi je sodišče upoštevalo, da obe stranki zasledujeta varstvo javne koristi. Toženka posebej ne opredeli, v čem bi bila javna korist prizadeta v primeru izdane začasne odredbe, konkretno tudi ne nasprotuje, da so v prvotni odločbi z dne 3. 6. 2026 že določena višina sredstev, namenskost, način izplačila, dokazila in vodenje evidence, poročanje, nadzor. Utemeljeni so razlogi tožnice, da s predlagano začasno odredbo ne bo prizadeta javna korist, ki jo tožnica zaradi posebnega ustavnega in zakonskega položaja tudi sama izvaja, toženka pa pri tem ni pojasnila, v čem bo prizadeta javna korist, če bo izdana začasna odredba, pri čemer pa ima kot ustanoviteljica dolžnost med drugim zagotoviti primerno financiranje javne službe (2. člen ZRTVS-1).
Pravilnik, ki na podlagi zakonskega pooblastila natančneje določa oziroma razdela kriterije za odmero pristojbin za vpis medicinskih pripomočkov v register tako, da pristojbino veže na vsak posamezen model medicinskega pripomočka, po presoji sodišča ni v neskladju z zakonom in posledično kršitev 153. oziroma 2. člena Ustave ni podana.
Iz sodne prakse glede višine javnih dajatev izhaja, da njihovo določanje ne more biti neomejeno niti arbitrarno. Med višino takse in med storitvijo, za katero se zaračunava, mora obstajati neposredna zveza in razumno razmerje. Zato je pri določanju njihove višine treba izhajati iz načela ekvivalence, saj obremenitev z njimi ne sme voditi do nedopustne neenakosti zavezancev, ki bi bila posledica nerazumno in nesorazmerno naložene obveznosti plačevanja te javne dajatve.
Izpodbijana prvostopenjska odločba v točki 2 izreka ni nična, saj je bil izdana v okviru pristojnosti organa prve stopnje, je izvršljiva, ni bila izdana kot posledica priseljevanja, izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja, pa tudi ZMedPri ne določa posebnega razloga za izrek ničnosti odločb, izdanih na njegovi podlagi.
Davčni obračun je sicer izvršilni naslov, vendar pa ne pridobi narave dokončnosti in pravnomočnosti, saj gre za akt plačnika davka in ne za izvrševanje oblasti s ciljem naložiti (drugemu) davčno obveznost. Pravnomočne odločitve o davčni obveznosti tudi ne pomeni sklep o ustavitvi postopka DIN na podlagi 140.a člena ZDavP-2, saj po vsebini ni in tudi ne more postati materialno pravnomočen, plačnik davka pa s pravnimi sredstvi zoper njega ne more ugovarjati pravilnosti in zakonitosti obračunanega davčnega odtegljaja. Zato pri uporabi možnosti iz 140.a člena ZDavP-2 ne gre za izjemo pravnomočno urejenega pravnega razmerja, ki bi izključevala pravico zahtevati vračilo davka na podlagi 97. člena ZDavP-2.
Izpodbijana odločba je sprejeta na podlagi nepravilne in tudi ustavno neskladne razlage materialnega prava (97. člena ZDavP-2 v povezavi s 140.a členom ZDavP-2), zato je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.
Za namene obdavčitve kapitalskega dobička je treba predvsem upoštevati, da zamenjava zemljišč v komasacijskem postopku ne pomeni, da je kapital prešel iz premoženjske sfere davčnega zavezanca in se vanjo vrnil, ampak je takšna situacija po presoji sodišča bolj primerljiva z delitvijo solastnine ali skupne lastnine. Čas pridobitve kapitala v smislu ZDoh-2 je čas, ko je davčni zavezanec pridobil kapital oziroma nepremičnine, ki so bile (lahko tudi brez njegovega soglasja) vložene v komasacijski sklad, in ne, ko je pridobil točno določene nepremičnine na podlagi komasacijskega postopka (tj. na podlagi odločbe upravnega organa, glej prvo poved prvega odstavka 101. člena ZDoh-2).
V ponovnem postopku bo moral davčni organ ob upoštevanju stališč iz te sodbe ponovno odločiti v zadevi, pri čemer bo moral najprej ugotoviti, ali drži tožničina trditev, da je sporni kapital pridobil leta 1989. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava davčni organ tega dejstva ni ugotavljal oziroma preverjal.
Upravni organ bi v ponovljenem upravnem postopku, ki je sledil odpravi izpodbijane odločbe s strani Upravnega sodišča RS, moral ugotavljati in upoštevati dejansko stanje oziroma status tožnika, kot je obstajalo na dan izdaje (druge) odločbe, ne pa upoštevati dejanskega stanja oziroma status obsojenosti tožnika na dan vložitve vloge oziroma na dan izdaje prve upravne odločbe. S tem, ko upravni organ pred izdajo odločbe ni preveril, ali je bil kazenska obsodba tožnika že izbrisana, je zmotno uporabil materialno pravo, v posledici navedenega pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.
Ko je z odločbo odrejen odvzem iz narave z odstrelom odraslega osebka vrste rjavi medved, bi z izvajanjem dovoljenja nastala nepovratna škoda, saj odstreljenega medveda ne bi bilo mogoče nadomestiti.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Za formalno pomanjkljivost kandidatnih list gre takrat, ko ni treba izvesti novih opravil v kandidacijskem postopku. V konkretnem primeru bi morala tožena stranka predlagatelja pozvati k odpravi zgoraj navedene pomanjkljivosti. S tem bi mu omogočila, da bi ji pred izdajo izpodbijane odločbe predložil (tudi) zapisnik lokalnega odbora, iz katerega izhaja, da je bilo 14. 10. 2026 na lokalnem odboru prisotnih 13 članov. Po presoji sodišča gre za dokaz, ki bi lahko vplival na popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja in torej odločitev v zadevi.
Prosilec svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z navedbami o slabem ekonomskem položaju, brezposelnosti, nizkih dohodkih in želji po izboljšanju življenjskih razmer, pri čemer je ves čas postopka dosledno navajal, da je iz Maroka odšel zaradi ekonomskih razlogov in ne zato, ker bi bil v izvorni državi izpostavljen preganjanju, nasilju ali drugim oblikam resne škode. Sam ni nikoli navajal, da bi v Maroku imel kakršnekoli težave z državnimi organi, ter tudi ni navajal nobenih okoliščin, ki bi kazale na preganjanje zaradi rase, narodnosti, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini.
Takšne okoliščine po določbah ZMZ-1 ne predstavljajo razlogov za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite.
Toženka je izpodbijani sklep izdala v skrajšanem ugotovitvenem postopku, tožnikom pa v tem postopku ni bila dana možnost, da se opredelijo do vseh dejstev in okoliščin, ki so pomembne za njihovo predajo Helenski republiki.
Toženka bi morala navesti zakonsko dopustne razloge za opustitev zaslišanja stranke (in s tem spoštovanja pravice do izjave), česar ni storila, v nasprotnem bi morala tožnikom pravico do izjave v postopku glede izdaje izpodbijanega sklepa omogočiti (preko izvedbe osebnega razgovora). Za zakonitost izpodbijanega sklepa bi morala pojasniti razloge zaradi katerih v konkretnem primeru, ko je izpodbijani sklep glede na tožbene navedbe očitno negativno vplival na pravni položaj vseh tožnikov, kljub opustitvi osebnega razgovora in odločitvi po skrajšanem ugotovitvenem postopku ni bilo poseženo v jedro načela zaslišanja stranke.
Status tujca po ZTuj-2 in status prosilca za mednarodno zaščito se že v temeljnih izhodiščih v bistvenem razlikujeta in izključujeta. Režim migracij oziroma priseljevanja temelji na suvereni pravici države, da sama določi pogoje, pod katerimi bodo tujci smeli bivati na njenem ozemlje (ekonomski interes, študij, družina itn.). Gre za odločitev države in privilegij, ki ga država odobri le, če tujec izpolnjuje določene pogoje (ima sredstva, ni kaznovan, razpolaga z ustreznimi osebnimi dokumenti itn.). Status prosilca za mednarodno zaščito pa temelji na mednarodnih zavezah (Ženevski konvenciji in Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - EKČP).
Tožnik si pravnega položaja ne more izboljšati, saj že ima urejen zakonit status v Republiki Sloveniji na podlagi enotnega dovoljenja za prebivanje in delo.
Izvedba skrajšanega ugotovitvenega postopka ter s tem povezana opustitev načela zaslišanja stranke po ZUP je vselej le procesna možnost upravnega organa in ne njegova obveznost. Izbira te možnosti pa pride v poštev le tedaj, kadar to določa zakon in če s tem pravice stranke niso nedopustno prizadete. Glede na vsakokratne okoliščine je torej organ dolžan na podlagi navedene procesne diskrecije presoditi, kako naj vodi upravni postopek in na kakšen način naj stranki omogoči, da uresniči vsa svoja procesna upravičenja, še posebej tista, ki ji pripadajo zato, da ohrani svoj položaj kot subjekt upravnega postopka s svojim osebnim dostojanstvom in pripadajočimi ustavnimi pravicami. Skrajšani ugotovitveni postopek lahko organ izvede le, ko ugotovi, da so za tak postopek podani zakonski pogoji, kar mora v obrazložitvi odločitve tudi pojasniti.
Tožena stranka bi morala navesti zakonsko dopustne razloge za opustitev zaslišanja stranke (in s tem spoštovanja pravice do izjave), česar ni storila, v nasprotnem bi morala tožniku pravico do izjave v postopku glede izdaje izpodbijanega sklepa omogočiti (preko izvedbe osebnega razgovora). Za zakonitost izpodbijanega sklepa bi torej morala pojasniti, zakaj v tožnikovem primeru, ko je izpodbijani sklep glede na tožbene navedbe očitno negativno vplival na njegov pravni položaj, kljub opustitvi osebnega razgovora in odločitvi po skrajšanem ugotovitvenem postopku ni bilo poseženo v jedro načela zaslišanja stranke.
Tožnik z Alžirije ni odšel zaradi strahu pred grožnjami tolpe tihotapcev, saj grožnje očitno niso bile dovolj intenzivne oziroma očitno niso dosegle potrebne resnosti. Tudi v primeru, da je tožnik imel nezaželen kontakt s tolpo tihotapcev migrantov, se je edini dogodek, ki naj bi se mu zgodil v Alžiriji, dogodil leta 2024, ko naj bi zaradi tega sicer zapustil Alžirijo. Vendar je v Španijo z vizo odšel samo za 15 dni, potem pa se je vrnil v Alžirijo, kar nikakor ne kaže, da ga je bilo strah preganjanja ali resne škode, ki bi mu jo povzročili pripadniki tolpe, četudi naj bil pred tem pretepen in naj bi bil 5 dni ugrabljen in privezan v čolnu na morju. Ko gre za zatrjevani strah pred preganjanjem (ali resno škodo), ki naj bi ga (oziroma jo) povzročil zasebni subjekt, po ustaljeni sodni praksi ESČP v zvezi s procesno dimenzijo določila 3. člena EKČP, ki po stališču SEU ustreza 4. členu Listine EU o temeljnih pravicah, velja, da imajo prosilci za mednarodno zaščito dokazno breme glede njihovih (osebnih) okoliščin. Oni so namreč edine osebe, ki lahko podajo informacije o svojih osebnih okoliščinah, torej o elementih in dejstvih ali dokazih, ki se nanašajo konkretno na njihov strah pred neko grožnjo. Če prosilec ne kaže nekih znakov posebne ranljivosti, in tožnik jih očitno ni, in tudi ni tega zatrjeval, potem je glede individualnih okoliščin dokazno breme na njem, da prepričljivo opiše ta strah.
Tožena stranka glede vojne v Iranu ocenjuje tožnikove navedbe o vpoklicu v tamkajšnjo vojsko, pri čemer o teh okoliščinah v izpodbijanem sklepu zapiše, da je vpoklic tožnika v vojsko le hipotetična možnost in da je to dejstvo obstajalo že pred pravnomočnim zaključkom prejšnjega postopka dne 4. 5. 2026. Glede samih vojnih razmer v Iranu in vpliva teh razmer na presojo tožnikove prošnje, tožena stranka ne navede ničesar konkretnega, čeprav povzema trditve tožnika, da bi bila (tudi) zaradi vojne njegova vrnitev v Iran nevarna. V izpodbijanem sklepu je v tem delu umanjkala obrazložitev presoje tožene stranke v skladu z zahtevami iz prvega odstavka 214. člena ZUP, ali je tožnik predstavil nov element v smislu 55. člena Uredbe 2024/1348.
Tožnik v prošnji za mednarodno zaščito navaja izključno ekonomske razloge povezane s slabšimi življenjskimi razmerami in omejenimi zaposlitvenimi možnostmi v izvorni državi, kar pa samo po sebi ne predstavlja razloga za priznanje mednarodne zaščite.
Tožnikovih razlogov za prošnjo za mednarodno zaščito ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, in niti ne z razlogi resne škode. Tožnik namreč svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z iskanjem boljšega življenja in ni izkazal vzročne zveze, določene v osmem odstavku 27. člena ZMZ-1, da bi bilo mogoče govoriti o dejanskem zakonsko določenem obstoju preganjanja.
V tej zadevi je Upravno sodišče v prvotnem postopku s sodbo v zadevi I U 836/2026 z dne 28. 4. 2026 tožbi ugodilo in sklep Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov št. 2142-58/2026-1542-4 z dne 10. 4. 2026 odpravilo ter odločilo, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni.
Na podlagi pritožbe tožene stranke je Vrhovno sodišče v zadevi I Up 180/2026 z dne 15. 7. 2026 s sklepom omenjeno sodbo in sklep sodišča prve stopnje z dne 28. 4. 2026 razveljavilo in je zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.
Tožnik je dne 3. 7. 2026 samovoljno zapustil Azilni dom, zato izpodbijani akt ne posega več v njegovo pravico.